Jedro

Tudi te navedbe so po oceni sodišča druge stopnje preohlapne, da bi bilo moč nanje konkretneje odgovoriti. Sodišče druge stopnje namreč sodbo preizkuša v okviru pritožbenih navedb in mora zato pritožnik točno navesti s katerimi odločitvami sodišča se ne strinja in iz katerih razlogov. Pritožbeno sodišče ne more samo ugibati, kaj ima pritožba v mislih, ko navaja določeno trditev, če tega jasno in razumno ne pove.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega B. Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega B. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 30.3.2017 od 14.30 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je odvzelo zaseženo elektronsko napravo pravokotne škatlaste oblike ter obtožencu v smislu prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obtoženčev zagovornik. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred spremenjenim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z obtoženčevim zagovornikom ni moč soglašati, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljene, izpodbijani zaključki pa prepričljivo obrazloženi, sodišču prve stopnje pa tudi ni moč utemeljeno očitati, da je postopek vodilo nekorektno in očitno v smeri vnaprejšnje odločitve o krivdi obtoženca. Res je, da je izpodbijana sodba obsežna in da je sodišče večkrat obrazložilo ene in iste ugotovitve ter, da je zavrnilo s strani obrambe predlagane dokaze, vendar tako odločanje sodi v okvir materialno - procesnega vodstva sodišča. Tudi ne drži, da je poseglo v postopek tedaj, ko je obrambi uspelo vzpostaviti dvom v verodostojnost oškodovankinih trditev in da je zato aktivno delovalo v smeri nekritičnega potrjevanja trditev v obtožbi. Taka subjektivna ocena obrambe je namreč močno pretirana in tudi v nasprotju z temeljim načelom materialne resnice, kot je vsebovana v določbi prvega odstavka 17. člena ZKP. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve v sodbi podrobno in vsestransko obrazložilo ter s tem strankam dalo možnost, da podajo svoje nestrinjanje z njimi, kar je obramba s predmetno pritožbo tudi uresničila.

5. Bistvo pritožbene presoje je, navkljub obsežnosti sodbe in pritožbe, zgolj vprašanje, ali je do spolnega odnosa prišlo sporazumno, kot trdi obtoženec oz. z uporabo sile in resne grožnje, kot to navaja oškodovanka. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbo oškodovane A. Č., ker jo je ocenilo kot prepričljivo, kar je v sodbi tudi podrobno obrazložilo. S tem stališčem pa se pritožnik ne strinja in opozarja na številna neskladja, ki jih v pritožbi našteva v štirinajstih točkah in ki so toliko pomembna, da zavračajo oškodovankino verodostojnost. Zlasti bode v oči dejstvo, da je oškodovanka v ovadbi zanikala vsakršno razmerje z obtožencem, čeprav je kasneje na zaslišanju v preiskavi navedla, da je z obtožencem že imela spolne odnose, da je bila pri njemu doma, kjer se je tuširala, strigla in česala, skratka to njuno razmerje je bilo povsem drugačno kot izhaja iz prvotne ovadbe. Zaradi spremenjenih navedb je tako po mnenju obrambe podan resen dvom v njeno izpovedbo zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi po pregledu oškodovanke ugotovil njene osebnostne lastnosti oz. morebitne osebnostne motnje, ki bi lahko vplivale na njeno zmožnost zaznavanja dogodka in s tem tudi na verodostojnost njene izpovedbe. Še sploh, ker je dokazni postopek postregel z ugotovitvijo, da je oškodovanka obtožencu pošiljala svoje erotične fotografije z orožjem v roki in drugimi pripomočki, na drugi strani pa so bile pri njej podane samomorilske težnje, ki se skladajo z obtoženčevim opisom obravnavanega dogodka. Zato je po mnenju obrambe povsem možno, da je oškodovanka s podajo kazenske ovadbe želela s sebe sprati negativno sliko njenih ravnanj v delovnem kolektivu in zato sebe prikazati kot žrtev. Ker je oškodovanka tudi zlorabljala psihotropne substance in zdravila, bi zato ob vsem povedanem bilo nujno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi pomagal razjasniti oškodovankino osebnost. 6. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z razlogi, kot jih je navedlo v predzadnjem odstavku na 39. strani sodbe z utemeljitvijo, da pri oškodovanki ni ugotovilo suma, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bila prištevna zaradi okoliščin, ki v smislu prvega odstavka 265. člena ZKP utemeljujejo postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Čeprav je ta obrazložitev sama po sebi bolj skopa in ne odgovarja na vse pomisleke, ki jih je zagovornik predstavil ob podaji dokaznega predloga na predobravnavnem naroku, pa je odločitev o zavrnitvi predlaganega dokaza vendar pravilna. Predlagano psihiatrično mnenje glede na vse izvedene dokaze namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila obtoženec in oškodovanka pred dejanjem v določenem obdobju partnerja, da je med njima prišlo do spolnega odnosa ter do izmenjave erotičnih slik, vendar pa je dalje ugotovilo, da je oškodovanka približno 10 dni pred obravnavanim dogodkom prekinila njuno zvezo, in sicer zaradi obtoženčeve ljubosumnosti in posesivnosti, kar vse dokazuje tudi njuna sms komunikacija. Dejstvo torej je, da je z njim prekinila razmerje s čimer pa se obtoženec očitno ni mogel sprijazniti, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe na strani 15 do 17. Kolikor se dalje primerja oškodovankino ovadbo in njeno izpovedbo pred preiskovalnim sodnikom, pa je moč ugotoviti, da je bistveno razhajanje le v tem, da je oškodovanka v ovadbi navedla, da je imela do obtoženca zgolj in samo profesionalni poslovni odnos, medtem, ko je preiskovalnemu sodniku priznala, da sta bila partnerja in da sta pred tem že imela spolni odnos. Na glavni obravnavi zaslišana oškodovanka je navedeno razhajanje pojasnila z navedbo, da je sama štela, da nista bila v partnerskem odnosu in da vseh podrobnosti v ovadbi ni navajala, ker ni štela, da so pomembne. Glede spolnega odnosa pa je v preiskavi navedla, da ob podaji ovadbe s kriminalistom nista bila sama, temveč so bile tam še druge osebe.

7. Dejstvo, da je oškodovanka ob podaji ovadbe zamolčala, da sta z obtožencem imela razmerje, pa nima takšne teže, da bi ovrglo verodostojnost njene izpovedbe, ki jo je podala v preiskavi in na glavni obravnavi in ki je v bistvenih okoliščinah ostala nespremenjena. Zaradi stresne situacije, ki jo je oškodovanka doživela ob obravnavanem kaznivem dejanju, so posamezna razhajanja v njenih navedbah povsem razumljiva, obramba pa tudi ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljeno kazale na morebitno oškodovankino osebnostno motnjo. Zloraba prepovedanih substanc in zdravil namreč ni bila izkazana, glede samomorilskih nagnjenj pa razen enega poslanega sms sporočila ni zaslediti drugih konkretnejših podatkov, niti tega, da je oškodovanka verbalno agresivna in glede odnosov z moškimi tudi ni na dobrem glasu. Sicer pa je te očitke zavrnila in ustrezno pojasnila že sama oškodovanka na glavni obravnavi 5.9.2017 tako, da zgolj na podlagi posameznih neskladij med njenimi navedbami v ovadbi in nato v kazenskem postopku, ni moč sklepati na obstoj osebnostne motnje, ki bi lahko vplivala na verodostojnost njene izpovedbe. Spričo tega je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke. Glede na to, da sta bila z obtožencem v določenem obdobju partnerja, pa tudi ostalo prakticiranje glede pošiljanja slik ni neobičajno in samo po sebi ničesar ne dokazuje.

8. Neuspešne so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti rekonstrukcijo dogodka v osebnem avtomobilu, ki naj bi se odvil na lokaciji blizu B. in ki bi pokazala, da dejanje, tako kot ga je oškodovanka opisala, ni bilo možno. Ne glede na to, da je vprašljivo, ali bi rekonstrukcijo zgolj po oškodovankini izpovedbi bilo moč izvesti, pa ta dokaz tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potreben. Rekonstrukcija namreč glede na določbo 246. člena ZKP predstavlja pomožen dokaz, s katerim se preverjajo že izvedeni dokazi, kar dalje obratno pomeni, da kolikor je določen dokaz zanesljiv, njegovo preverjanje ni potrebno. To pa je tudi v konkretnem primeru, saj je oškodovankina izpovedba potrjena tudi z materialnimi dokazi, predvsem z telesnimi poškodbami, ki jih je utrpela pri dejanju, dalje na kraju dejanja najdenimi plastičnimi zategami in nožem ter sledmi lepilnega traku na kraju dejanja ter v oškodovankinih laseh. Ti dokazi pa na drugi strani zanesljivo zavračajo obtoženčev zagovor o sporazumnem spolnem odnosu.

9. Obravnavano kaznivo dejanje je sestavljeno iz dveh dogodkov, in sicer prvega na lokaciji v bližini B., kjer je obtoženec hotel pregledati oškodovankin telefon vendar, ker mu to ni uspelo, ji je na silo zvezal roke s plastičnimi zategami ter jo z lepilnim trakom zalepil čez usta, nato pa odpeljal na drugo mesto, to je na makadamsko cesto med S. A. in M., kjer jo je odvezal, ji pregledal telefon, iz katerega je nato slike prenesel na svoj telefon, jo dalje na silo slekel in z njo proti njeni volji spolno občeval, pri tem pa spolni akt tudi fotografiral. Dvoma ni, da je oškodovanka ob celotnem dogajanju utrpela telesne poškodbe, ki so naštete v tretjem odstavku na 19. strani izpodbijane sodbe s tem, da je obtoženec podal svojo razlago nastanka poškodb. Ko sta se namreč z oškodovanko ustavila na prvi lokaciji je ta zaradi predhodnega napada depresije pograbila nož in hotela zamahniti proti sebi, kar pa ji je preprečil tako, da ji je iztrgal nož iz roke pri čemer jo je moral ugrizniti v roko, nato pa je nož vrgel skozi okno, kjer je bil kasneje ob ogledu tudi najden. Ker se oškodovanka ni umirila in je posegla po drugem nožu, je med njima prišlo do prerivanja v katerem je možno, da jo je tudi poškodoval, vendar pa je odločno zanikal, da ji je roke zavezal s plastičnim zategom in usta prelepil z lepilnim trakom. Vendar dejstvo je, da je del plastične zatege bil najden ob ogledu kraja dogodka kakor tudi del lepilnega traku, košček lepilnega traku pa je kasneje bil najden tudi v lasišču oškodovanke. Glede teh zanj obremenilnih dokazov pa obtoženec ni podal razumne razlage, temveč je le pripomnil, da sta plastična zatega in lepilni trak lahko bila od oškodovanke, ni pa vedel ničesar pojasniti v tej smeri, kako sta se oba predmeta znašla na kraju dogodka, npr. ali ju je oškodovanka odvrgla.

10. Iz izvedenskega mnenja dr. M. G izhaja, da so sledovi na levem zapestju oškodovanke posledica pritiska od sredstva za vezanje, ki je bilo očitno dalj časa nameščeno, isto kot krvni podlivi iz sprednje strani levega zapestja. Enaka ugotovitev izhaja tudi iz mnenja drugega izvedenca dr. T. Z., kar pomeni, da je oškodovankina izpovedba o tem, da ji je obtoženec roke zvezal s plastičnim zategom, potrjena z obema izvedenskima mnenjema. Dvoma dalje ni, da najdeni lepilni trak na kraju dogodka in v laseh oškodovanke potrjuje tudi, da je bila z lepilnim trakom prelepljena čez usta. Ker obtoženec izrecno trdi, da tega ni storil, je jasno, da je tak njegov zagovor ovržen, kar v okviru celotne dokazne ocene predstavlja pomembno okoliščino. Še sploh, ker oba izvedenca tudi udarnino in krvni podliv na levi strani ustnice in oteklino leve strani obraza pripisujeta delovanju udarca, najverjetneje zadanega z roko, kar se zopet ujema z navedbo oškodovanke, da jo je obtoženec v avtu udaril s pestjo v obraz. Obtoženčev zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je samo po uradni dolžnosti odredilo drugega izvedenca medicinske stroke dr. Z., kateremu pa ni predočilo prvega mnenja dr. G., da bi se do njega opredelil, prav tako pa je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi tretjega izvedenca, kar bi po mnenju obrambe moralo nujno storiti ob tem, da sta se obe izvedenski mnenji v pomembnih delih razlikovali. Vendar te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč dr. Z.postavilo za izvedenca le zaradi ugotavljanja starosti poškodb, ne pa samega mehanizma nastanka le-teh, pa tudi sicer ne drži, da bi ta izvedenec, kolikor bi razpolagal z celotnim spisom, ugotovil drugačen način nastanka poškodbe, kot navaja obramba. Njegov odgovor na zaslišanju je namreč potrebno razumeti v smislu zastavljenega mu vprašanja, to je, da če bi moral ugotoviti mehanizem nastanka poškodbe, bi potreboval celotno gradivo, medtem, ko glede ugotavljanja starosti poškodbe, takega gradiva ni rabil. Kot že rečeno, je bil ta izvedenec postavljen le zaradi ugotavljanja starosti poškodbe in tudi ni podvomil v pravilnost ugotovitve izvedenskega mnenja dr. M. G. o tem, na kakšen način so nastale poškodbe. Poleg tega pa obtoženčev zagovornik pri podaji dokaznega predloga za novega izvedenca, ni konkretiziral, katera so nasprotja med obemi izvedenskimi mnenji, kakor tudi ni izkazal verjetnosti, da bi nova postavitev izvedenca bila obtožencu v korist. Vprašanje starosti poškodb pri oškodovanki pa tudi ni relevantno glede na ostale materialne dokaze in oškodovankino izpovedbo, katero je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo kot verodostojno.

11. Pravilnosti sodbe tudi ostala pritožbena izvajanja niso mogla omajati. Očitek češ, da je nemogoča trditev v izreku izpodbijane sodbe, da je obtoženec tekom izvršitve kaznivega dejanja v roki držal odprt nož, saj istočasno ni mogel imeti spolnega odnosa in oškodovanko še fotografirati, je glede na podrobno ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, presplošen, da bi ga bilo moč kot takega preizkusiti. Glede grožnje z nožem je namreč oškodovanka tekom postopka vseskozi izpovedovala in tudi dejstvo, da ta nož kasneje ni bil najden, seveda ne pomeni, da noža ni imel. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v izpodbijani sodbi se je obtoženčev zagovor o prostovoljno izvršenem spolnem odnosu izkazal kot neverodostojen, saj mu je bila z zanesljivostjo dokazana uporaba fizične sile in zato ni videti razlogov, da oškodovanki ne bi bilo moč slediti tudi v tistem delu, ko opisuje grožnje z nožem. Nenazadnje je takoj po dejanju opisani dogodek opisala tudi T. V. in Z. D., ki sta njeni izpovedbi, ko sta bili zaslišani kot priči potrdili ter še pojasnili, da je bila oškodovanka vidno poškodovana ter prestrašena. Zato nikakor ni utemeljena pritožbena trditev, da je obrambi uspelo izkazati, da dogodek, kot ga je oškodovanka opisala na policijski postaji ne drži oz., da ne zadošča za izrek obsodilne sodbe.

12. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za pridobitev izvida o ginekološkem pregledu, na podlagi katerega, naj bi se po stališču obrambe preverilo, ali je oškodovanka pri spolnem odnosu utrpela morebitne poškodbe na spolovilu glede na to, da je zatrjevala, da je bil spolni odnos zanjo boleč. Tak dokaz je že sam po sebi pravno nerelevanten, saj dejstvo bolečine nujno ne povzroči tudi poškodbe in zato morebitni odgovor, da poškodb ni bilo, ne pomeni, da oškodovanka ni občutila bolečine in še sploh, da njena izpovedba zato ni resnična.

13. Obtoženčev zagovornik sodbo dalje izpodbija v delu, ko ta ugotavlja, da je obtoženec v mesecu decembru 2016 v oškodovankin avtomobil namestil sledilno napravo, katero je oškodovanka povsem slučajno odkrila že po storjenem kaznivem dejanju in jo izročila policiji. Čeprav to dejstvo na sam obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, pa sodišče druge stopnje spričo prepričljive obrazložitve izpodbijane sodbe nima nobenih pomislekov, da je to napravo namestil prav obtoženec, enako kot naj bi to storil, kar je priznal sami oškodovanki tudi z vozilom njegove bivše žene in njenega partnerja. Namigovanje v pritožbi, da naj bi to napravo lahko namestila oškodovanka sama pa je povsem nesmiselno že spričo tega, da je bila sledilna naprava povezana z obtoženčevim mobitelom in zato najdba sledilne naprave le še dodatno potrjuje ugotovitev izpodbijane sodbe o obtoženčevi ljubosumnosti in posesivnosti nad oškodovanko.

14. Obtoženčev zagovornik sodišču prve stopnje tudi očita, da je pokazalo veliko naklonjenost tožilstvu, ko je dopustilo spremembo obtožbe, vendar ta očitek razen posplošenih in, kot že rečeno, močno pretiranih navedb o naklonjenosti sodišča obtožbi, v nadaljevanju ni konkretiziral. Zato tudi teh navedb sodišče druge stopnje ni moglo preveriti, preizkus, ki je bil opravljen po uradni dolžnosti, pa morebitne kršitve postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni pokazal. 15. Pritožnik sodišču prve stopnje še očita, da ni opravilo natančne opredelitve katera ravnanja obtoženca so bila usmerjena v izvršitev kaznivega dejanja posilstva, to je vsa dejanja od zaprosila obtoženca za vožnjo domov po službi pa do dogajanja v B. in nato na lokaciji med S. A. in M. ter katere okoliščine so bile zaobsežene v ugotovljenem naklepu obtoženca, zaradi česar je še toliko bolj podana pomanjkljivost in nezakonitost sodbe.

16. Tudi te navedbe so po oceni sodišča druge stopnje preohlapne, da bi bilo moč nanje konkretneje odgovoriti. Sodišče druge stopnje namreč sodbo preizkuša v okviru pritožbenih navedb in mora zato pritožnik točno navesti s katerimi odločitvami sodišča se ne strinja in iz katerih razlogov. Pritožbeno sodišče ne more samo ugibati, kaj ima pritožba v mislih, ko navaja določeno trditev, če tega jasno in razumno ne pove. Kdaj je pri obtožencu dozorela odločitev, da bo storil kaznivo dejanje posilstva je sodišče prve stopnje obrazložilo v zadnjem odstavku na 35. strani sodbe in iz tega je razbrati, da se je za dejanje temeljito pripravil in ga načrtoval vse od tedaj dalje, ko je oškodovanko zaprosil, da ga odpelje domov. Te ugotovitve pritožnik argumentirano ne izpodbija, temveč sklicujoč se na izvedensko mnenje glede telesnih poškodb, zatrjuje le, da obtoženec oškodovanke ni dobro pretepel in obdelal, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Drugih argumentov pa pritožba ne ponuja, sodišče druge stopnje pa dejanskega stanja po uradni dolžnosti tudi ne preizkuša. Sicer pa ugotovitev glede obtoženčevega naklepa izhaja že iz samega opisa dejanja v izreku sodbe, saj je v njem navedeno, da je oškodovanki najprej grozil, jo tepel in zvezal, ker je hotel priti do kode njenega telefona in jo s tem psihično zlomil, da se mu ni upirala, pri samem posilstvu pa ji je tudi grozil z uporabo noža. To pomeni, da so v opisu dejanja vsebovani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.

17. Spričo vsega obrazloženega se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, nobene potrebe pa tudi ni bilo, da bi sodišče zaradi ocene verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, samo opravilo glavno obravnavo, kot je bilo to v pritožbi še predlagano.

18. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in glede vseh okoliščin tudi ustrezno ovrednotene tako, da v obtožencu izrečeno zaporno kazen ni bilo potrebno poseči. Sodišče prve stopnje je namreč, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo tako način storitve kaznivega dejanja, ki se kaže v obtoženčevi vztrajnosti in trdovratnosti oz., da je bilo dejanje storjeno na izjemno grob način, kar se je seveda moralo ustrezno izraziti tudi pri višini obtožencu izrečene zaporne kazni. Na drugi strani pa je tudi v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve olajševalne okoliščine tako, da se izrečena mu zaporna kazen izkaže povsem primerna tako teži storjenega kaznivega dejanja kot stopnji kazenske odgovornosti in okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno.

19. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zagovornika obtoženega B. Z. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

20. Glede na to, da obtoženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in jo bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče.