Jedro

Prizadevanje revidentke za to, da bi moralo sodišče raziskovati celovito zdravstveno stanje stranskega intervenienta je nesprejemljivo, saj za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb ni odločilno splošno zdravstveno stanje zavarovanca, temveč konkretna bolezen ali bolezensko stanje, ki zaradi svoje narave oziroma intenzivnosti zahteva presojo o začasni nezmožnosti za delo in s katero je osebni oziroma imenovani zdravnik seznanjen. Predlagani dokaz tožnice je sodišče torej utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker se s tem dokazom se ne bi ugotavljalo dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se odločba tožene stranke št. 210000-18070-8527/2008/10 z dne 25. 9. 2008, v zvezi z odločbo št. 210000-18070-8527/2008/2 z dne 14. 8. 2008 spremeni tako, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo stranskega intervenienta (delavca tožnice M. M.) od vključno 23. 8. 2008 do vključno 31. 8. 2008 za polni delovni čas zaradi bolezni. Odločilo je, da je dokončna odločba toženca z dne 25. 9. 2008 pravilna in zakonita ter da tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da je stranskemu intervenientu njegov osebni zdravnik dne 17. 7. 2008 odprl bolniški stalež zaradi bolečin v križu. Dne 12. 8. 2008 je osebni zdravnik zaradi istih zdravstvenih težav predlagal imenovanemu zdravniku, da se intervenientu bolniški stalež podaljša za 10 dni, čemur je imenovani zdravnik sledil in na podlagi prvega odstavka 235. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003-prečiščeno besedilo in nadalj.) stalež podaljšal do 22. 8. 2008. Za čas od 23. 8. 2008 je odločil, da je zavarovanec zmožen za delo v skladu z odločbo o invalidnosti. Za sporno obdobje od 23. 8. 2008 do 31. 8. 2008 zavarovančev osebni zdravnik ni predložil nobene dokumentacije ali izvidov, ki bi se nanašali na stanje križa, na kardiološko ali drugo obolenje intervenienta, ki v tem obdobju tudi ni bil napoten na dodatne preiskave.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prišlo v postopku na drugi stopnji do bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih izpodbijane sodbe ni mogoče vzdržati v veljavi, prav tako je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Tožnica je s toženo stranko v več socialnih sporih. Ta spor je edini, kjer je sodišče ugotovilo, da naj bi bilo odločanje tožene stranke zakonito in da naj bi bil intervenient v spornem obdobju v trajanju 9 dni zmožen za delo. Izvedenec kardiovaskularne stroke, ki je bil angažiran v dveh predhodnih sporih med strankama, je izrecno navedel, da pri intervenientovih diagnozah takšno dogajanje ni mogoče. Tožnica meni, da gre za eno od bistvenih vprašanj, o katerem izpodbijana sodba nima navedb ali razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Bistvo spora je vprašanje, kakšno je bilo intervenientovo celovito zdravstveno stanje v teh 9 dneh – torej ne samo to, da so v spornih devetih dneh prenehale bolečine v križu, temveč ali so v tem času prenehale tudi vse ostale ključne zdravstvene težave intervenienta. Tožnica šteje za nesprejemljivo, da je sodišče kot dokazni predlog zavrnilo mnenje izvedenca dr. S. oziroma, da je ta dokaz povsem ignoriralo in se do njega ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa je takšnemu sojenju pritrdilo. Zato vztraja pri očitku bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesprejemljivo je tudi, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca kardiovaskularne stroke, ki naj bi podal mnenje o celovitem zdravstvenem stanju intervenienta v spornih dneh. Zdravljenje drugih zdravstvenih težav intervenienta sploh ni zaključeno. Zato ni razumljivo, da je sodišče odločilo, da raziskovanje njegovega celovitega zdravstvenega stanja v spornem obdobju ni potrebno. Meni, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Zaradi takega načina sojenja je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim sojenjem so bila kršena tudi temeljna načela in človekove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter pravice iz 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Neutemeljen je revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče izvedensko mnenje dr. S. (podano v drugem sporu) ignoriralo oziroma se do njega sploh ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa je takšnemu sojenju pritrdilo. V zvezi s tem izvedenskim mnenjem, ki ga je predložila tožnica, je sodišče druge stopnje pojasnilo, da tožnica ni zatrjevala, da bi ga izvedenec oprl na konkretno dokumentacijo ali stanje, ki bi se nanašalo na sporno obdobje v tej zadevi. Zavrnitev tega dokaznega predloga je ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje (str. 8 sodbe). Zato očitek bistvene kršitve ni utemeljen.

7. Revizija v nadaljevanju navaja, da je bila s takšnim načinom sojenja (ko je sodišče njene navedbe in z njene strani predložene ter predlagane dokaze povsem ignoriralo) tožnici kršena pravica do obravnavanja oziroma do sodelovanja v postopku, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da je bil delavec tožnice v času od 17. 7. 2008 do 22. 8. 2008 v bolniškem staležu zaradi bolečin v križu in ne zaradi stanja po infarktu, zaradi katerega mu je bila že pred tem priznana II. kategorija invalidnosti, in ob ostalih dejanskih ugotovitvah, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca specialista kardiologa.

8. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Kot sta ugotovili sodišči nižje stopnje, za obdobje po 22. 8. 2009 niso bili predloženi nobeni izvidi, ki bi kazali na težave zavarovanca s srcem ali na druga obolenja (torej izvidi, ki bi lahko kazali na potrebo po odobritvi bolniškega staleža zaradi težav s srcem ali zaradi druge bolezni), torej ni bilo podlage, da bi moralo sodišče ugotavljati in obravnavati zavarovančevo stanje še iz drugih razlogov oziroma postaviti izvedenca specialista kardiologa. Prizadevanje revidentke za to, da bi moralo sodišče raziskovati celovito zdravstveno stanje stranskega intervenienta je nesprejemljivo, saj za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb, ni odločilno splošno zdravstveno stanje zavarovanca, temveč konkretna bolezen ali bolezensko stanje, ki zaradi svoje narave oziroma intenzivnosti zahteva presojo o začasni nezmožnosti za delo in s katero je osebni oziroma imenovani zdravnik seznanjen. Predlagani dokaz tožnice je sodišče torej utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker se s tem dokazom se ne bi ugotavljalo dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev. Glede na to je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP.

9. Tožnica v reviziji ni navedla, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Revizijske navedbe so v pretežni meri usmerjene le v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Ob dejanskih ugotovitvah, da za sporno obdobje od 22. 8. 2008 do 31. 8. 2008 intervenientov osebni zdravnik dne 12. 8. 2008 (niti kasneje) imenovanemu zdravniku, ki je odločal o predlogu v skladu s prvim odstavkom 235. členom POZZ, ni predložil nobene dokumentacije ali izvidov, ki bi se nanašali na stanje križa, na kardiološko ali drugo obolenje intervenienta oziroma ob dejstvu, da iz tega obdobja ni izvidov zdravnikov specialistov ortopedov, ki bi dokazovali drugačno zdravstveno stanje stanje, kot je bilo opisano v predlogu z dne 12. 8. 2008 ter, da v njegovem zdravstvenem kartonu tudi ni zabeležk o hujših težavah s hrbtenico in niso bile predvidene nadaljnje preiskave, ni razlogov za dvom v pravilno odločitev tožene stranke, da je bil intervenient v času od 23. 8. 2008 do 31. 8. 2008 zmožen za delo. Glede na povedano je tožena stranka v sporni odločbi utemeljeno vztrajala pri odločitvi imenovanega zdravnika, ki je v okviru pooblastil iz 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 20/04 - prečiščeno besedilo) odločil, da je bil intervenient nezmožen za delo le do 22. 8 2008, od 23. 8. 2008 do vključno 31. 8. 2008 dalje pa zmožen za delo.

10. Tožnica v reviziji navaja, da so ji bile v postopku kršene človekove pravice, določene v 14., 22., 23. in 25. členu Ustave. Ta očitek povezuje z načinom sojenja oziroma z načinom obravnavanja, ki ga je bila deležna pred sodišči nižje stopnje. Ker uveljavljeni očitki v zvezi z načinom sojenja niso utemeljeni, saj (kot je že bilo pojasnjeno) je sodišče postopek izvajalo v skladu z določbami ZPP, so neutemeljeni tudi tovrstni revizijski očitki. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožnici kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94) ter pravica do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije iz 14. člena navedene Konvencije.

11. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (387. člen ZPP).