Jedro

Ker za sporno obdobje ni bilo dokaza, ki bi vzbujal dvom v pravilno odločitev o začasni zadržanosti z dela delavca, je dokazni predlog tožnice (delodajalke), da se določi izvedenec oz. da se upošteva njegovo mnenje, ki je bilo podano v drugem sporu, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice B.B. s.p., ..., da se odločba toženca št. ... z dne 25. 9. 2008, v zvezi z odločbo opr. št. ... z dne 14. 8. 2008 spremeni tako, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo njenega delavca M.M. od vključno 23. 8. 2008 do vključno 31. 8. 2008 za polni delovni čas zaradi bolezni. Obenem je odločilo, da je dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 9. 2008 pravilna in zakonita in da tožnica sama nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je doslej sprožila več postopkov za presojo staleža zavarovanca. Z vidika delodajalca je namreč že cca 2 leti sporen način odločanja o bolniškem staležu zavarovanca na način, da se odobrava bolniški stalež do 30 dni, nato se za nekaj dni stalež prekine in ponovno odobri. Naslovno sodišče je tokrat, za razliko od prejšnjih postopkov, tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi listin v spisu, izpovedbe pred sodiščem zaslišanega zavarovanca in priče dr. I.K. je ugotovilo, da je bil delavec tožnice od 17. 7. 2008 do 22. 8. 2008 v bolniškem staležu zaradi bolečin v križu in ne zaradi stanja po infarktu, zaradi katerega mu je bila z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije že priznana II. kategorija invalidnosti s pravico do dela z omejitvami. To je bil razlog, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca kardiologa in za sporno obdobje ni upoštevalo predloženega izvedenskega mnenja tega specialista iz drugih socialnih sporov, ki se vodijo pred tem sodiščem. Tožeča stranka uveljavlja, da organi toženca, enako kot v prejšnjih spornih obdobjih, tudi tokrat niso obravnavali intervenientovega zdravstvenega stanja celovito in poglobljeno, da je bila diagnoza bolečin v križu izbrana z namenom, da ne bi bilo treba staleža priznati iz temeljnih razlogov in sicer stanja po prebolelem infarktu in ostalih kardiovaskularnih diagnozah. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo le na vprašanje presoje utemeljenosti podaljšanja staleža zaradi bolečin v križu še za sporno obdobje od 23. do 31. 8. 2008, ni pa obravnavalo tožbenih trditev, da je bil intervenient v spornem obdobju nezmožen za delo ob upoštevanju njegovega celovitega zdravstvenega stanja. Sodišče se z dejanskim vprašanjem, ali je bil tožnik glede na druge diagnoze in celovito zdravstveno stanje, v spornem obdobju zmožen za delo ali ne, sploh ni ukvarjalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe se ne vidi jasno, ali je sodišče morebiti menilo, da ni mogoče več pri tožencu uveljavljati bolniškega staleža iz istih diagnoz, kot so bile nosilne v invalidskem postopku. Vztraja, da so dokazi iz že pravnomočno končanih predhodnih sporov, izkazovali utemeljenost tožbenih trditev, da je intervenient zaradi vseh zdravstvenih težav skupno nezmožen za delo in da je bil nezmožen za delo tudi v spornem obdobju. Tako se je tožeča stranka sklicevala na izvedenska mnenja prof. dr. R.S. z dne 5. 12. 2007 in z dne 15. 12. 2008 in pri tem izrecno izpostavljala iz mnenj izvedenca, katere diagnoze so pomembne za oceno intervenientovega zdravstvenega stanja. Meni, da toženec tudi v spornem obdobju ni dovolj poglobljeno obravnaval intervenientovih težav, bolniški stalež po inerciji zaključeval zato, da obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja niso prešle na toženca, zaključevanje staleža pa očitno ni bilo utemeljeno iz medicinskih razlogov. Ne dvomi, da zdravljenje interveninta ni bilo končano s spornimi odločbami toženca, če se gleda na zdravstveno stanje celovito. Obrazložitev sodišča, da je to storilo zaradi tega, ker je bil intervenientu odobren bolniški stalež v spornem obdobju zaradi težav v križu, ni logična in prepričljiva. Predloženo izvedensko mnenje je namreč dokazovalo, da zdravljenje drugih bolj pomembnih zdravstvenih težav ni zaključeno. Iz izpovedb priče je bilo nesporno razbrati, da komisija ni imela nobene medicinske podlage za ugotovitev, iz katerih upravičenih razlogov je bil stalež pod diagnozo bolečine v križu odprt, nato pa po imenovani zdravnici podaljšan za 10 dni in zaključen z 22. 8. 2008. Zato ne soglaša s tem, da je sodišče zavrnilo vse njene dokazne predloge za razčiščevanje, kakšno je bilo pravzaprav intervenientovo zdravstveno stanje v spornem obdobju. Vztraja, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da tožeča stranka pri sojenju ni bila deležna enakopravnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje se do njene dejanske in pravne navedbe ni opredelilo oziroma je njene predložene dokaze povsem ignoriralo tako, da je bila kršena pravica do obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku, kar je bistvena kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). S takšnim načinom obravnavanja pred sodiščem prve stopnje pa so bila kršena temeljna načela Ustave in ustavno zajamčene človekove pravice, navedene v 14. členu, 22. in 23. členu Ustave. S takšnim načinom sojenja pa je bila tožeči stranki kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin in pravica do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije, urejene v 14. členu navedene konvencije. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 – prečiščeno besedilo – v nadaljevanju POZZ), predmet presoje pa sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 9. 2008 ter v zvezi z njo prvostopna odločba št. ... z dne 14. 8. 2008 o tem, ali je bil tožničin delavec M.M. začasno zadržan z dela tudi od 22. 8. 2008 do 31. 8. 2008. Bolniški stalež pomeni nezmožnost za delo zaradi bolezni in je zato pogojen z zdravstvenim stanjem posameznega zavarovanca in temelji izključno na medicinskih razlogih. Zdravstveno stanje in s tem začasno nezmožnost za delo, so z medicinskega vidika pristojni presojati in sicer v skladu z določbo 80. člena ZZVZZ do 30 dni izbrani zdravnik in v skladu z 81. členom oziroma 82. členom citiranega zakona nad 30 dni, imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija.

V 232. členu POZZ je določeno, da začasna zadržanost od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Osebni zdravnik v skladu s 1. odstavkom 235. člena POZZ zavarovanca vsaj tri dni pred potekom zadržanosti od dela, katere ugotavljanje sodi v njegovo pristojnost (do 30 dni), na poti k imenovanemu zdravniku zavoda, če oceni, da še vedno ni sposoben za svoje delo.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožničinemu delavcu M.M. njegov osebni zdravnik dne 17. 7. 2008 odprl bolniški stalež zaradi bolečin v križu. Dne 12. 8. 2008 pa je zaradi istih zdravstvenih težav predlagal imenovanemu zdravniku, da se mu bolniški stalež podaljša še za 10 dni. Takšnemu predlogu je imenovani zdravnik v celoti sledil in tožničinemu delavcu podaljšal bolniški stalež do 22. 8. 2008, za čas od 23. 8. 2008 pa odločil, da je zmožen za delo. Zavarovančev osebni zdravnik dne 12. 8. 2008 ni zabeležil v zvezi z odkloni, refleksi, močjo in preostalo gibljivostjo hrbtenice, ničesar problematičnega. Ugotovil je le, da ima omejen predklon in da je tudi lasegue negativen. Za obdobje po 22. 8. 2008 oziroma 23. 8. 2008 pa prav tako ni predložil nobene dokumentacije ali izvidov, ki bi se kakorkoli nanašali na stanje križa, na kardiološko ali drugo obolenje ali da bi ga v tem obdobju poslal na dodatne preiskave.

Kot je pojasnila zaslišana dr. I.K., za obdobje od 22. 8. do 31. 8. 2008 v zdravstvenem kartonu tudi ni zabeležene nobene klinične slike o kardioloških težavah tožničinega delavca. Pri tem za sporno obdobje, bodisi o obstoju izvidov ali klinične slike, tudi pritožba ne vztraja. Sklicuje se le na izvedensko mnenje dr. R.S., podano v drugem sporu, vendar tudi v zvezi z mnenjem tega izvedenca, se ne sklicuje na to, da bi mnenje oprl na konkretno dokumentacijo ali stanje, ki bi se nanašalo na v tej zadevi sporno obdobje.

Glede na vse navedeno, ker za obdobje od 23. 8. do 31. 8. 2008 ni obstajal noben neposreden, niti posreden dokaz, ki bi vzbujal dvom v pravilno odločitev o začasni zadržanosti z dela M.M., je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin dokazni predlog, da se izvede dokaz z izvedencem oziroma da se upošteva mnenje izvedenca, podano v drugem sporu, zavrnilo. Tožnik je od 1. 9. 2008 sicer bil v bolniškem staležu, vendar iz drugih razlogov, ne pa zaradi težav s križem ali zaradi kardiološkega obolenja.

Ali je bil pri M.M. bolniški stalež od 17. 7. do 22. 8. 2008 utemeljen, ni sporno oziroma ni podan pravni interes in so pritožbene navedbe, da bolniški stalež ni bil argumentiran, že iz tega razloga niso utemeljene. Sicer je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz zdravstvenega kartona razvidno, da je imel zavarovanec M.M. dne 17. 7. 2008 predpisane fizioterapevtske vaje in Lekadol, dne 4. 8. 2008 pa zopet vaje zaradi bolečin v hrbtenici in Lekadol. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prišlo do kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in da so bila kršena temeljna načela Ustave in ustavno zajamčene človekove pravice, določene v 14. členu, 22. in 23. členu Ustave. Brez podlage in neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je s takšnim načinom sojenja bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin in pravice do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije, navedene v 14. členu navedene konvencije.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.