Jedro

Za presojo tožnikove kršitve je bila zlasti pomembna njegova izjava gibalno ovirani potnici, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice, saj taka izjava invalidno osebo utemeljeno še posebej prizadene in je za delavca v javnem avtobusnem prometu povsem nesprejemljiva in lahko grobo prizadene ugled delodajalca, ki takšno javno službo opravlja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 11. 9. 2014. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 11. 9. 2014 ni prenehalo ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo in mu priznati pravice na podlagi delovnega razmerja vse od nezakonitosti prenehanja le-tega. Presodilo je, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito podana.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh v pritožbi zatrjevanih kršitev ter zmotno uporabo materialnega prava. Ponavlja svoje navedbe, da je bil na zagovor v zvezi s sporno izredno odpovedjo pri toženi stranki vabljen v zvezi z dogodkom z dne 30. 6. 2014 in ne v zvezi z domnevno kršitvijo 28. 8. 2014, da mu glede te kršitve ni bila zagotovljena priprava na zagovor in da je bila sporna odpoved v zvezi z dogodkom z dne 30. 6. 2014 prepozna. Zatrjuje, da se sodišči do teh navedb tudi sicer nista opredelili. Sodišču očita zmotno dokazno oceno, ko je sledilo izključno izpovedbi A. A., ne pa tudi njegovi prepričljivi in obrazloženi izpovedi. Zatrjuje, da mu je bila zaradi tega kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic pred sodiščem. Do tožnikovih ugovorov zoper izpovedbo priče A. A. se sodišče ni opredelilo in dokazne ocene ni prepričljivo obrazložilo.

4. V odgovoru tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih tožnikovih navedb in njegove izpovedbe ter argumentirano zaključilo, da tožniku ni mogoče slediti tako glede opredelitve dogodka, v zvezi s katerim je bil vabljen na zagovor, kot glede poznavanja invalidske problematike potnice na avtobusu, v zvezi s katero mu je bila očitana hujša kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti voznika mestnega avtobusa. Zato v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem niso podane.

8. Kolikor tožnik graja dokazno oceno sodišča ob gornjih ugotovitvah revizijsko sodišče ugotavlja, da pomeni to zgolj poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik mestnega avtobusa.

- Dne 28. 8. 2014 se je v jutranjih urah z njegovim avtobusom peljala potnica A. A., ki je gibalno ovirana invalidna oseba, in se usedla na prvi sedež avtobusa. Ko je želela izstopiti na postaji na Glavnem trgu v Mariboru, ji tožnik najprej ni bil pripravljen odpreti prednjih avtobusnih vrat, ki so sicer prvenstveno namenjene vstopu potnikov, na njeno vztrajanje pa ji je potem vrata odprl, pri izstopu pa ji dejal, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice.

- Prizadeta potnica je dogodek še isti dan prijavila toženi stranki, ki je tožniku še isti dan vročila pisno seznanitev z očitano kršitvijo (z označitvijo spornega dogodka tega dne) in vabilom na zagovor, tako da je bil tožnik z očitkom kršitve pred zagovorom, ki se ga je udeležil dne 4. 9. 2014, ustrezno seznanjen.

- Tožena stranka je dne 28. 8. 2014 tožniku pisno prepovedala opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi in mu dne 11. 9. 2014 pisno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storjene hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti, to je ravnanja, ki moralno škoduje interesom tožene stranke v smislu določb 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

10. Glede na navedene ugotovitve sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Za takšno presojo je imelo podlago v določbah 2. alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 110. člena v zvezi s 109. členom ZDR-1. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila za presojo tožnikove kršitve ob siceršnjem obnašanju tožnika (v podobnih izjemnih primerih se lahko prednja vrata avtobusa uporabljajo tudi za izstop posameznih potnikov) zlasti pomembna njegova izjava gibalno ovirani potnici, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice, saj taka izjava invalidno osebo utemeljeno še posebej prizadene in je za delavca v javnem avtobusnem prometu povsem nesprejemljiva in lahko grobo prizadene ugled delodajalca, ki takšno javno službo opravlja.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.