Jedro

Tožena stranka je tožniku očitala, da je nevestno opravljal delo in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ker je uporabnico mestnega prometa, ki je invalidna oseba, ko je ta želela izstopiti pri sprednjih vratih, le nemo gledal, potem ji je komaj odprl sprednja vrata, nato pa izjavil, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kot voznik avtobusa storil očitano kršitev delovne obveznosti, zato mu je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjena dne 1. 12. 2013 je nezakonita in se razveljavi, tožniku delovno razmerje s toženo stranko dne 11. 9. 2014 ni prenehalo na zakonit način in še traja. Prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izrekla tožniku dne 28. 8. 2014 je nezakonita in se razveljavi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „voznik“ ali drugo ustrezno delovno mesto, ga z dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plače in regresa za letni dopust, ki bi jih prejemal, če bi delal, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač in regresov ter mu izplačati tako dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila na transakcijski račun v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške s pripadki. Navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku popolnoma poklonilo vero priči A.A., ki je opisala potek dogodka z dne 28. 8. 2014. Glede samega dogodka je sodišče prve stopnje razpolagalo z dokazi, omejenimi zgolj na izjavo tožeče stranke in priče A.A. Ti dve osebi sta bili torej edini udeleženi v dogodku, ki je predmet očitane kršitve tožniku. Tožnik ugotavlja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan nuditi pomoč pri vstopu invalidnim in starejšim osebam, hkrati pa se je tožnik zavezal upoštevati navodila delodajalca, ki je predpisal, da potniki iz njenih avtobusov izstopajo samo pri drugih in tretjih vratih in ne pri sprednjih. Temu ustrezno je tožena stranka tudi opremila avtobuse z oznakami, ki sporočajo navedeno. Tožnik je izpovedal, da priče ob vstopu ni zaznal kot invalidne osebe, ker mora biti po navodilih tožene stranke pozoren na odčitavanje vozovnic in takrat čitalec vozovnic ni odčital mesečne vozovnice za invalida. Priča je potrdila, da takšne vozovnice kritičnega dne ni uporabila, temveč je bilo ugotovljeno, da je uporabila delavsko mesečno vozovnico. Tožnik tako ob vstopu več potnikov ni mogel zaznati, da ima na avtobusu invalidno osebo in je takšen argument tožnika življenjsko sprejemljiv, sodišče pa se do njega ni opredelilo. Ob ustavitvi avtobusa na postaji na B. je tožnik po navodilih tožene stranke, kot se jih je zavezal spoštovati s pogodbo o zaposlitvi kontroliral izhod potnikov pri drugih in tretjih vratih, pri čemer sprednjih vrat ni odpiral, ker je spoštoval takšno navodilo tožene stranke, jasno razvidno tudi iz nalepk v notranjosti avtobusa. Življenjsko in izkustveno popolnoma sprejemljiv se tako izkaže opis dogodka tožnika, ko pojasnjuje, da je v času, ko je v vzratnem ogledalu kontroliral izhod, ni mogel opaziti osebe nižje rasti, ki je želela uporabiti sprednja vrata za izhod, saj takšna situacija tudi ni bila predvidena, razen v primeru, ko bi se izkazalo, da ga želi uporabiti invalidna oseba, kar pa tožnik ni zaznal ob vstopu priče na avtobus, ker se ta okoliščina ni izkazala na čitalcu preko invalidske vozovnice. Priči je takoj, ko jo je opazil pri sprednjih vratih, ki so nižje od njegovega sedeža, odprl vrata. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero priči, ki je verjetno izpovedala korektno, pri tem pa ni upoštevalo, da tožnik ni namenoma, torej naklepno in tudi ne iz hude malomarnosti povzročil dogodka, ki je povzročil izredno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je prekoračilo svojo pristojnost, ko je med strani tožene stranke z zatrjevanimi oblikami krivde (naklep ali huda malomarnost) samo izbralo hudo malomarnost. Tožena stranka ni konkretno zatrjevala, da je tožnik kršitev zagrešil namenoma ali iz hude malomarnosti, zaradi česar je bila izpodbijana odpoved pomanjkljiva in v kontekstu z ostalimi izpodbijanimi procesnimi in dejanskimi zaključki nezakonita. Izjavi tožnika in priče A.A. v postopku sta dokazno enakovredni, dokler katera od njih ni izpodbita z drugimi dokazi. Tožnikova izjava o opisu dogodka, kakor se je dejansko zgodil, je življenjsko sprejemljiva in zahteva enako pozornost, kot pričina, pri čemer tožnik opozarja, da se sodišče do njegovega opisa dogodka ni opredelilo in ga ni dokazno ocenilo. Tako bi sodišče moralo pojasniti, da tožniku ne verjame, da v času, ko je v vzratnem ogledalu kontroliral izhod, ni mogel opaziti osebe nižje rasti, ki je želela uporabiti sprednja vrata za izhod, se opredeliti tudi do tega, da takšna situacija pri toženi stranki tudi ni bila predvidena, razen v primeru, ko bi se izkazalo, da ga želi uporabiti invalidna oseba. O besedah, ki naj bi jih priči izrekel tožnik, pri tem pa pritožba ponovno opozarja na različni izjavi priče, se je tožnik izrekel že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik poudarja, da je priča večkrat navajala izrečene besede kot citat. Tožnik še pojasni, da je bilo pri toženi stranki na zagovoru za odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ključno verodostojno pričanje priče A.A. Tožena stranka je v postopku tehtala med dvema izjavama, torej pričino, ko je navajala, da se je dogodek 30. 6. 2015 dejansko zgodil ter med izjavo tožnika, da je vozil na relaciji št. ... desetkrat, v zadnjih 2 letih, ki se je izkazala za neresnično, ker jo je tudi sicer tožnik izjavil metaforično. Tožnik lahko razume netolerantnost zaslišanih prič tožene stranke C.C., D.D. in E.E. do dogodka, saj bi bilo ravnanje tožnika, kot ga je opisala priča, resnično graje vredno, vendar pa so bile priče zaslišane v zvezi z okoliščino, ali je bilo med tožnikom in toženo stranko mogoče nadaljevati delovno razmerje in z dokazovanjem dejanskega poteka kritičnega dogodka njihove izjave niso povezane. Tožniku tako ni poklonilo vere niti sodišče in tudi ne tožena stranka v fazi postopka izredne odpovedi. Sodišče se je do ugovora tožnika, da priče ni poznal, opredelilo preko lastnih opažanj, da gre pri priči za prepoznavno osebo zaradi njenih vidnih, govornih in gibalnih težav. Takšen zaključek sodišča je ob upoštevanju, da je tožnik na liniji št. ... delal zgolj občasno, ter da je priča D.D. izpovedala, da se v eni izmeni pri enem vozniku izmenja tudi 800 ljudi, neprepričljiv, ugotovitev o tem, da je tožnik pričo dejansko poznal, pa dokazno ni podprta z nobenim dokazom in je ostala na ravni nasprotujočih izjav tožnika in priče. V zvezi z dogodkom z dne 30. 6. 2014 je sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka dogodek z dne 30. 6. 2014 navedla zgolj kot eno od okoliščin, zaradi katerih se je odločila, da bo tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa je iz dokumentacije v spisu razvidno, da sta v zvezi z omenjenim dogodkom tako tožena stranka kot tudi sodišče izvajala dokaze in zasliševala priče ter tožnika in bi tako tožnik moral imeti zagotovljen zakonski rok za pripravo zagovora, tožena stranka pa je bila s podajo odpovedi zaradi kršitve z dne 30. 6. 2014 prepozna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže (pravilno: zavrne) ter v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba o odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega je tako v zvezi z izvedenim postopkom, kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika še odgovarja:

6. Tožena stranka je tožniku dne 11. 9. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „voznik“ iz odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 23/2013). Tožena stranka je v pisni odpovedi tožniku očitala, da je dne 28. 8. 2014 nevestno opravljal delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in škodljivo ravnal na način, da je moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca. V odpovedi je tožena stranka navedla, da je prejela ustno pritožbo uporabnice mestnega prometa v F. A.A., ki je invalidna oseba. V pritožbi je navedla, da je dne 28. 8. 2014 ob 7.18 uri vstopila na avtobus št. ..., se usedla na sprednji sedež in ko je želela izstopiti pri sprednjih vratih, jo je voznik (tožnik), s katerim je imela že večkrat konflikt, le nemo gledal, potem ji je komaj odprl sprednja vrata, nato pa izjavil, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice. Zaključilo je, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved pravočasna in da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji predvsem na prepričljivi izpovedi priče A.A., ki je izpovedala, da ji dne 28. 8. 2014 tožnik kot voznik avtobusa ni želel odpreti sprednjih vrat avtobusa, ko pa jih je, ji je rekel, da bo poskrbel, da ji ne bodo več dali vozovnice. Priča je invalidna oseba. Takoj po dogodku je javila toženi stranki, kaj se ji je zgodilo. Njena izpoved je od prijave primera pri toženi stranki do zaslišanja na sodišču skladna, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da izjava priče ni tako verodostojna kot jo je razumelo sodišče. Tožnik v pritožbi sicer ne trdi, da priča ni izpovedala korektno, trdi le, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni naklepno povzročil dogodka. Tako se tožnik v pritožbi sklicuje na dejstvo, da tožnice, ki je sedela na prednjem sedežu ni videl, ker je bil pozoren na izstopanje potnikov na srednjih in zadnjih vratih, da ni videl, da je tožnica invalidna oseba, kakor tudi, da ni opazil, da je priča želela izstopiti na sprednjih vratih. Sodišče prve stopnje izpovedi tožnika pravilno ni štelo za prepričljivo, upoštevajoč njegovo izpoved, da redko vozi na progi ..., da priče A.A. ne pozna, kljub temu, da se redno vozi na tej progi in da tudi ni zaznal, da je gibalno ovirana oseba. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnik na progi ... vozil pogosto in ne samo desetkrat v dveh letih, kot je sam zatrjeval, da je že imel konflikt s pričo ter da je priča vidno prepoznavna zaradi svojih težav, kar je sodišče prve stopnje samo zaznalo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zaupanje delodajalca zaradi konkretnega ravnanja tožnika je tako omajano, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati.

10. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena tudi tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za katere pa tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.