Jedro

Pristop, po katerem se presoja prispevke v luči celote in ne le posameznih stavkov, izoliranih iz določenega novinarskega prispevka, je pravilen. Odločilno je namreč končno sporočilo, ki ga prispevek kot celota posreduje gledalcu in namen, ki se z načinom objave zasleduje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 2.000,00 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2006 dalje, tožnici pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.076,95 EUR s pp.

Proti sodbi je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. V pritožbi izpostavlja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče določene trditve, ki jih je vzelo za podlago odškodninske odgovornosti, zapisalo kar iz prepisa oddaj, ki jih je sodišču tožnica posredovala z vlogo z dne 24.12.2008, čeprav jih tožnica niti v tožbi niti kasneje v vlogi z dne 2.5.2008 ni zatrjevala. Prepisi oddaj so oblika predloženih dokazov, to je posnetkov na različnih nosilcih zapisov zvoka in slike, s katerimi tožnica dokazuje svoje trditve, ne predstavljajo pa trditvene podlage. V kolikor bi temu bilo tako, bi sodišče moralo navedeno vlogo šteti za spremembo tožbe, posledično pa upoštevati ugovor zastaranja tudi za te trditve. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kršilo 2. in 8. člen ZPP, saj je prekoračilo meje postavljenega tožbenega zahtevka in je ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica ni navajala, tožena stranka pa se o njih ni izrekla, kar je posledično vplivalo na nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe. V zvezi z oddajo D. in prispevkom z naslovom „xxxx“ z dne 14.11.2003 tožnica npr. ne zatrjuje posega v osebnostne pravice oz. v njeno čast in dobro ime z navedbami, da je zgodba „marsikoga šokirala in dala krila najbolj črnim slutnjam“, zato teh dejstev sodišče ne bi smelo izpostavljati oz. obravnavati kot vrednostne sodbe in nanje opreti svoje odločitve. Te zapise je sodišče povzelo iz prepisa oddaj, ki jih je sodišču posredovala tožnica z vlogo z dne 24.12.2008. Tudi v zvezi z oddajo O. in prispevkom novinarke S. J. tožnica ni zatrjevala protipravnosti izjave novinarke, „da so se v javnosti že dalj časa širile govorice, da se v Č. l. dogajajo nenavadne reči, nam je danes potrdila tudi mariborska varuhinja bolnikovih pravic, ki je vse dogajanje označila za nedopustnost“, kar je sodišče povzelo iz prepisa oddaj, ki jih je tožnica sodišču posredovala z vlogo z dne 24.12.2008. Tožnica je namreč zatrjevala le, da je tožena stranka v njene osebnostne pravice oz. v čast in dobro ime posegla s tem, ker je brez preverjanja izjave varuhinje dopustila objavo intervjuja z varuhinjo bolnikovih pravic in da je varuhinja bolnikovih pravic podala negativno vrednostno sodbo. Škodni dogodek – izjavo „Ali je možno, da zdravniki, ki so delali v Č. l., sploh niso bili zdravniki“ je tožnica v tožbi vezala na izjavo tretjih oseb – L. P. V. in R. K. v oddaji Ž. in ne morebiti na objavljen prispevek v oddaji D.. Trditve za katere sodišče v sodbi na strani 10 ugotavlja ali so protipravne ali ne, pa je sodišče zopet povzelo iz prepisov oddaj, ki jih je tožnica sodišču posredovala z vlogo z dne 24.12.2008, ne pa iz trditvene podlage tožnice. Tožena stranka nadalje še navaja, da je preverila in v prispevku objavila informacijo, ki jo je sprejela s strani pristojnih organov in sicer izjavo, prejeto iz urada generalne državne tožilke Z. C., da se preiskuje sum kaznivega dejanja izdaje in uporabe lažnega zdravniškega spričevala ter ZD Ptuj, da naj bi bil zdravnik R. R., ki naj bi zdravil v Č. l., v ZD Ptuj začasno suspendiran. Pritožnica poudarja, da ne gre za protipravnost prispevka kot takega, temveč gre za vprašanje protipravnosti posameznih vsebin, objavljenih v posameznem prispevku. Škodni dogodek oz. škodne dogodke v obravnavanem primeru lahko predstavljajo le konkretne vsebine oz. le vsebinsko določene trditve o protipravnem ravnanju tožene stranke oziroma njenih novinarjev. Glede prisojene višine odškodnine pa tožena stranka poudarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je znesek odškodnine enak, če se upošteva, da so tožnici povzročili škodo tudi drugi mediji, kot v primeru, če se tega dejstva ne upošteva. Prav tako pa sodišče tudi ni upoštevalo, da tožena stranka ni edini televizijski medij, ki je poročal o tožnici in zadevi Č. l.. Tožnica je izrecno omenila komercialno televizijo P., ki nedvomno nima nezanemarljivega vpliva v medijskem prostoru. Sodišče prve stopnje tudi v ničemer ni upoštevalo vpliva časopisnih medijev, pri čemer je tožnica sama v svojem zaslišanju posebej izpostavila dnevnik D., poleg tega pa je zaradi uveljavljanja povračila iste škode vložila tožbe tudi zoper časopise D., V. in Ž.. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o povračilu pravdnih stroškov. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo stroškov, ki jih je tožena stranka imela s pritožbo iz razloga, ker v novem sojenju na prvi stopnji zase ni dosegla drugačne meritorne odločitve. Glede na to, da sodišče odmeri stroške postopka glede na uspeh strank v pravdi in upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka zoper prvotno sodbo s pritožbo uspela, bi moralo sodišče prve stopnje, glede na uspeh strank v postopku, upoštevati tudi stroške, ki jih je tožena stranka imela s pritožbo.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

O zadevi je bilo že enkrat odločeno s sodbo opr. št. P 3516/2006, ki jo je Višje sodišče z odločbo opr. št. II Cp 1010/2010 z dne 16.6.2010 razveljavilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 13.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obresti od 13.11.2006 dalje in v odločitvi o pravdnih postopkih. V delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 37.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za objavo sodbe pa je sodbo potrdilo. V odločbi se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbeno izpodbijane odločitve v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti in soprispevka tožnice, vendar pa je iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z ugovorom zastaranja tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo z napotki, da se mora sodišče pri ponovnem sojenju opredeliti do ugovora zastaranja ter presoditi višino odškodnine, upoštevajoč pri tem tudi vpliv drugih medijev na škodo tožeče stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila kršena tožničina osebnostna pravica do dobrega imena in časti, da je to storila tožena stranka v spornih štirih prispevkih, da je zato odgovorna, zaradi česar mora tožnici plačati denarno satisfakcijo za povzročeno ji nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je preverilo odločitev sodišča prve stopnje glede uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), pri čemer ni našlo nepravilnosti. Glede na obsežne in popolne razloge prvostopne sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, so v nadaljevanju podani le odgovori na posamezne opredeljene pritožbene navedbe.

V ponovljenem sojenju se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do ugovora zastaranja tožene stranke. Pravilno je navedlo je, da je bil še pred iztekom zastaralnega roka v tožbeno podlago zajet: - prispevek z naslovom „xxxx“, objavljen v D. dne 14.1.2003, - prispevek objavljen v oddaji O. dne 14.11.2003, - prispevek z naslovom „yyyy“, objavljen v D. dne 15.11.2003 in - prispevek „zzzz“?, objavljen v D. Pristop sodišča prve stopnje, da je presojalo prispevke v luči celote in ne le posameznih stavkov, izoliranih iz določenega novinarskega prispevka, je pravilen. Odločilno je namreč končno sporočilo, ki ga prispevek kot celota posreduje gledalcu in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Tako se je sodišče prve stopnje pravno pravilno opredelilo tako do posameznega naslova prispevka (ki je bil z naslovom „xxxx“, naslovom „yyyy“ in naslovom „zzzz“ vsekakor senzacionalistično obarvan,) na slikovno gradivo in besedilno informacijo ter na zaključni komentar novinarja.

Res tožnica v tožbenih navedbah ni podala celotne vsebine spornih člankov, vendar pa je tožbi predložila video kaseto, na kateri so bili sporni prispevki posneti. Tožena stranka pa ni ugovarjala, da prispevki, ki jih je predložila tožnica na video kaseti, ne bi bili v takšni vsebini objavljeni v njenem mediju. Čeprav tožnica celotne vsebine prispevkov ni podala v tožbi, je bila celotna vsebina prispevkov med pravdnima strankama ves čas pravde nesporna in s tem tudi dejanska podlaga odločanja kot celota, zato tožnica s pripravljalno vlogo v tej smeri ni širila oz. dopolnjevala dejanske podlage odločanja. S pripravljalno vlogo je tožnica na poziv sodišča predložila le prepise tistih oddaj oz. posnetkov televizijskih prispevkov, ki so bili posneti na video kaseti, ki jo je v spis vložila hkrati s tožbo.

Pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka preverila in v prispevku „zzzz“, objavila informacijo, ki jo je prejela iz Urada generalne državne tožilke, da se preiskuje sum kaznivega dejanja izdaje in uporabe lažnega zdravniškega spričevala ter informacijo ZD Ptuj, da naj bi bil zdravnik R. R., ki naj bi zdravil v Č. l. v ZD P. začasno suspendiran, in ki naj bi izključilo protipravnost njenega ravnanja, ni mogoče sprejeti. Iz navedene izjave namreč nedvoumno izhaja, da so uradni organi preiskovali kaznivo dejanje izdaje in uporabe lažnega zdravniškega spričevala, torej le sum enega kaznivega dejanja, medtem ko že sam naslov žaljivo namiguje, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da so varovance na splošno zdravile osebe, ki niso bili zdravniki.

Podlaga za presojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 179. členu Obligacijskega zakonika. Glede na merila, določena v teh določbah, se odmeri odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni stranki so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg, glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica trpela hude duševne bolečine, ki so pogojevale številne fizične in psihične zdravstvene težave. Posledica dogodkov pa je bilo tudi razburjenje in prizadetost v družini, ki je na koncu vodila v njen razpad. Pravilno je sodišče upoštevalo tudi objektivni vidik in sicer, da so bili prispevki objavljeni v vplivnem mediju slovenskega prostora R., ki pokriva celoten slovenski teritorij in za katerega med gledalci velja veliko zaupanje v objektivnost informacij, zlasti v njenih osrednjih informativnih oddajah kot sta D. in O.. Pač pa ima pritožba prav, da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kar zadeva višino prisojene odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je namreč premalo upoštevalo vpliv drugih medijev na tožničino škodo. Ob upoštevanju zgoraj navedenih meril pritožbeno sodišče meni, da predstavlja pravično denarno odškodnino znesek 11.000,00 EUR, kar pomeni, da je prisojeno odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR. V tem obsegu je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, v presežku pa je pritožbo zavrnilo (358.čl. ZPP in 353. čl .ZPP) Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, pritožbeno sodišče ni odločalo o pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del prvostopenjske odločbe, saj je o stroških odločalo na novo (2. odstavek 165. člena ZPP). Glede na prisojeno odškodnino je tožnica uspela s približno 54,5 % tožbenega zahtevka (100% po temelju in 9% po višini, medtem, ko v zvezi z zahtevkom za objavo sodbe posebni stroški niso nastali). V postopku pred sodiščem prve stopnje so bili tožnici odmerjeni stroški v višini 4.052,90 EUR, k temu znesku pa je pritožbeno sodišče prištelo še stroške pritožbe tožeče stranke z dne 22.12.2009 v višini 700,00 EUR in je tožnica upravičena do nagrade v višini 2.590,30 EUR. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bili toženi stranki odmerjeni stroški v višini 3.869,16 EUR, k temu pa je višje sodišče prištelo še stroške pritožbe tožene stranke z dne 4.1.2010 v višini 350,00 EUR in je upoštevajoč 45,5 % uspeh tožena stranka upravičena do povračila nagrade v višini 1.8986,30 EUR. Po izvršenem pobotanju bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške nastale pred prvostopenjskim sodiščem v višini 691,70 EUR. Ker sodišče druge stopnje ne sme spremeniti stroškovnega izreka v škodo stranke, ki se je pritožila, zato ni spremenilo odločitve sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (359. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožena stranka je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom (8%) medtem ko odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.