Jedro

Ker je bilo o zadevi pravnomočno odločeno in je tožnik pridobil pravico do dodatka k starostni pokojnini, je tožena stranka ponovno zahtevo za odmero dodatka (tožnik je uveljavljal novo odmero zaradi domnevno zmotnega izračuna tožene stranke) utemeljeno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2007 o zavrnitvi pritožbe tožnika zoper sklep Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2007, s katerim je bila zavržena zahteva za ponovno odmero dodatka k starostni pokojnini spremeni tako, da se omenjeni prvostopenjski sklep razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da odločitev sodišča, ki jo je utemeljilo s pravnomočnostjo odločbe tožene stranke z dne 21. 2. 2006, s katero je tožniku za čas od 12. 9. 2001 dalje priznala pravico in odmerila dodatek k starostni pokojnini, ni pravilna. Pri izračunu osnove za odmero dodatka k pokojnini je tožena stranka upoštevala le delovno dobo, prebito v zavarovanju v Bosni in Hercegovini, po 50. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa je bila pokojnina odmerjena le od tako upoštevane pokojninske dobe. Vsaj sedaj, ko velja sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, bi tožniku tožena stranka morala priznati sorazmerni del starostne pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v Sloveniji. Tožnik je slovenski državljan in je v Sloveniji dopolnil 24 let delovne dobe. Neutemeljeno mu je bilo odtegnjenih 11 let, tako da je dodatek k starostni pokojnini obračunan le za štiri leta. Ker je višina nadomestila določena na podlagi ugotovljene delovne dobe in starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, bi tožena stranka morala tožniku priznati pravico do starostne pokojnine za 24 let delovne dobe in ne le za 15 let, kot je navedeno v odločbi z dne 21. 2. 2006. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik ni podrobneje opredelil kršitev postopka, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku pri prvostopenjskem sodišču ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti uradoma.

Kot izhaja iz odločba Območne enote ... št. ... z dne 21. 2. 2006, je tožena stranka tožniku, na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (uradno prečiščeno besedilo, ZZSV-UPB1, Ur. l. RS, št. 16/2007 s spremembami), priznala pravico do dodatka k starostni pokojnini le ob upoštevanju pokojninske dobe, dosežene v Bosni in Hercegovini v trajanju 130 mesecev in 20 dni. Podatek o doseženi pokojninski dobi v Bosni in Hercegovini je naveden v prilogah v upravnem spisu in sicer v tožnikovi delovni knjižici ter odločbi Sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske št. ... z dne 17. 11. 2000, s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 8. 2000 dalje. Pri odmeri je tožena stranka upoštevala določbo 4.a člena ZZSV-UPB1, po kateri se upravičencu, ki je pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v kateri od držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, v obdobju od 1. 10. 1991 dalje, dodatek odmeri od osnove v višini pokojnine, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove. Tožnik je v Bosni in Hercegovini, kot rečeno, dopolnil 10 let 10 mesecev in 20 dni pokojninske dobe, zato ni povsem jasno iz kakšnih razlogov je tožena stranka pri izdaji omenjene odločbe upoštevala pokojninsko dobo 15 let. Nesporno je odločba o odmeri dodatka, ki je bila tožnikovi pooblaščenki vročena 2. 3. 2006, postala pravnomočna. Tožnik je ob zaslišanju na naroku pri sodišču prve stopnje 20. 8. 2009 potrdil, da je bila odvetnica v času vročitve pooblaščena za zastopanje, v postopku pri toženi stranki tožnik ni zatrjeval ali dokazal, da je bilo pooblastilo odvetnici preklicano oz. da ga je pooblaščenka odpovedala. Odločbe, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo po 1. odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjene. Kadar ima stranka pooblaščenca, se po 1. odstavku 88. člena ZUP vroča njemu, in se pri tem po 4. odstavku omenjenega člena šteje, da je dokument vročen stranki.

Odločba z dne 21. 2. 2006 je v smislu 1. odstavka 225. člena ZUP postala dokončna in pravnomočna, ker je v roku, kot ga določa 1. odstavek 235. člena ZUP, tožnik ni izpodbijal s pritožbo. Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

Ker je bilo o zadevi pravnomočno odločeno in je tožnik pridobil pravico do dodatka k starostni pokojnini, je tožena stranka na njegovo ponovno zahtevo za odmero dodatka, ki jo je prejela 14. 12. 2006, pravilno uporabila določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in zahtevo zavrgla.

V zvezi s tožnikovimi navedbami v pritožbi, da mu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS - Mednarodne pogodbe, št. 10/2008, po sporočilu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, objavljenem v Uradnem listu RS - Mednarodne pogodbe št. 14/2008 pa velja od 1. 7. 2008) omogoča priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre vsebinsko za novo zahtevo, ki ima tudi drugačno pravno podlago. Sodišče v socialnem sporu na podlagi 1. odstavka 63. člena in 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta ter pri tem upošteva dejansko in pravno stanje ob njegovi izdaji. Tožena stranka je zato z izpodbijano dokončno odločbo z dne 3. 12. 2007 pravilno zavrnila pritožbo zoper sklep o zavrženju. Nove pravice na podlagi sporazuma tožnik lahko uveljavlja le z zahtevkom pri toženi stranki in bo v tem posebnem postopku tudi utemeljeval pravico do sorazmernega dela pokojnine s sklicevanjem na določbe 20. do 22. člena Sporazuma, ki določajo pravico do samostojne dajatve oz. določitve sorazmernega dela dajatve ter na določbo 37. člena Sporazuma, ki nalaga odmero pokojnin, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti sporazuma, po uradni dolžnosti po določbah sporazuma. Novih dejstev, ki jih tožnik v zvezi z dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji in ob upoštevanju uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju, navaja v pritožbi zato ni mogoče upoštevati tudi na podlagi 337. člena ZPP, ki prepoveduje navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma, ob izpolnjenih pogojih iz 4. odstavka 286. člena ZPP, do konca glavne obravnave 20. 8. 2009. Tožnik tudi teh dejstev ni dokazal, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo.

Po 1. odstavku 165. člena ZPP sodišče, ko zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 154. člena ZPP sklenilo, da stroške pritožbe nosi sam.