Jedro

Revizijsko zatrjevanje, da tožniku dodatek k starostni pokojnini ni bil pravilno obračunan, v tej zadevi ni odločilnega pomena, saj z izpodbijanima odločbama tožene stranke ni bilo odločeno o tožnikovi pravici do dodatka po vsebini, temveč je bila njegova zahteva za ponovno odmero dodatka k starostni pokojnini zavržena oziroma njegova pritožba zoper takšno odločbo zavrnjena, ker po pravnomočni odločitvi tožene stranke o tožnikovi pravici do dodatka k starostni pokojnini, v skladu z določbo 129. člena ZUP, ki se uporablja tudi pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (12. in 249. člen ZPIZ-1), ni bilo podlage za vsebinsko presojo tožnikove zahteve, temveč je tožena stranka le to pravilno zavrgla. Razlogov za to, da bi tožena stranka nepravilno uporabila določbo 129. člena ZUP, tožnik v reviziji ne uveljavlja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2007 in 3. 12. 2007 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Med drugim je ugotovilo, da je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki jo je vložil dne 31. 1. 2001 zavrnjena, odločitev o tem pa je postala pravnomočna po zavrnitvi tožnikove pritožbe z odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2001. Tožnik je naknadno, dne 11. 9. 2001, vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZZSV, Ur. l. RS, št. 45/92 in nadalj.). Njegova zahteva je bila pri toženi stranki zavrnjena, vendar je nato uspel v sodnem postopku, saj je sodišče njegovemu zahtevku ugodilo, izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje toženi stranki. Ta je z odločbo z dne 21. 2. 2006 tožniku priznala dodatek k starostni pokojnini od 12. 9. 2001 dalje in mu ga tudi odmerila. Ta odločba je postala pravnomočna. Tožnik je nato dne 14. 12. 2006 ponovno predlagal odmero dodatka k starostni pokojnini, ki ga je tožena stranka s sklepom z dne 19. 6. 2007 zavrgla, tožnikovo pritožbo zoper ta sklep pa zavrnila z odločbo z dne 3. 12. 2007. Sodišče je presodilo, da je takšna odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, pri čemer se je oprlo na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), ki se uporablja tudi za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja – v skladu z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji sporazuma je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 10/2008, Sporazum pa je začel veljati s 1. 7. 2008) tožniku omogoča priznanje sorazmernega dela slovenske pokojnine, je sodišče druge stopnje pojasnilo, da gre vsebinsko za novo zahtevo, ki jo bo lahko uveljavljal s posebnim zahtevkom in česar ni mogoče upoštevati v tem sporu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila priznana pravica do dodatka k starostni pokojnini na podlagi 50. in 253. člena ZPIZ-1 (?), in sicer le glede na delovno dobo v BiH in ne delovno dobo v Republiki Sloveniji. Vsaj sedaj – ob uveljavitvi meddržavnega sporazuma bi mu morala tožena stranka priznati sorazmerni del slovenske starostne pokojnine, in sicer za 24 let delovne dobe v Sloveniji.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revident ne konkretizira (ne dejansko in ne pravno) bistvenih kršitev določb postopka, na katere se v uvodu revizije na splošno sklicuje. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkusilo.

7. Sklicevanje na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni utemeljeno. Kot je to pravilno pojasnilo tožniku sodišče druge stopnje, je sporazum začel veljati s 1. 7. 2008, predmet presoje v tem sporu pa je zakonitost odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2007 in 3. 12. 2007, torej odločb pred uveljavitvijo Sporazuma. Že zato je jasno, da navedeni sporazum ne more predstavljati podlage za odločanje, še manj pa za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini tožnika, kot pravici, ki nima podlage v Sporazumu, temveč v ZZSV. Sploh pa predmet tega spora ni priznanje sorazmernega dela pokojnine po Sporazumu, temveč odločanje o zahtevi tožnika za ponovno odmero dodatka k pokojnini.

8. Tudi (smiselno) revizijsko zatrjevanje, da tožniku dodatek k starostni pokojnini ni bil pravilno obračunan, v tej zadevi ni odločilnega pomena, saj z izpodbijanima odločbama tožene stranke ni bilo odločeno o tožnikovi pravici do dodatka po vsebini, temveč je bila njegova zahteva za ponovno odmero dodatka k starostni pokojnini zavržena oziroma njegova pritožba zoper takšno odločbo zavrnjena, ker po pravnomočni odločitvi tožene stranke o tožnikovi pravici do dodatka k starostni pokojnini (z odločbo z dne 21. 2. 2006), v skladu z določbo 129. člena ZUP, ki se uporablja tudi pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (12. in 249. člen ZPIZ-1), ni bilo podlage za vsebinsko presojo tožnikove zahteve, temveč je tožena stranka le to pravilno zavrgla. Razlogov za to, da bi tožena stranka nepravilno uporabila določbo 129. člena ZUP, tožnik v reviziji ne uveljavlja.

9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.