Jedro

Tudi v primeru, da pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je toženka pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo, to še ne pripelje do ugotovitve ničnosti pogodb. Sankcija ničnosti bi sledila le v primeru, da je bil pogoj nepošten oziroma valutna klavzula nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč.

Ker tožnika nista dokazala, da bi toženka ob sklepanju kreditnih pogodb v decembru 2006 vedela ali bi vsaj morala vedeti in pričakovati, da se bo valutno razmerje CHF/EUR tako občutno spremenilo, toženki ni mogoče očitati slabe vere pri sklepanju teh kreditnih pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 5 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklep in sodba) dopustilo spremembo tožbe z dne 18. 8. 2020 (I), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: - da se ugotovi, da so notarski zapis SV 1434/06 z dne 21. 12. 2006, kreditna pogodba št. 38-001 z dne 21. 12. 2006, pogodba o zastavi nepremičnin št. 38-001-ZASN z dne 21. 12. 2006, notarski zapis SV 1433/06 z dne 21. 12. 2006, kreditna pogodba št. 38-002 z dne 21. 12. 2006 in pogodba o zastavi nepremičnin št. 38-002-ZASN z dne 21. 12. 2006, nični (II/1); - da je toženka dolžna plačati prvi tožnici znesek 5.564,24 EUR in prvemu tožniku znesek 6.266,61 EUR (II/2 in 3); - da se ugotovi, da sta vknjižbi hipoteke na podlagi prej navedenih pogodb in notarskega zapisa neveljavni in se izbrišeta (II/4 in 5), zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek: - da se razvežejo zgoraj navedene pogodbe in notarska zapisa (III/1); da je toženka dolžna prvi tožnici plačati znesek 5.564,24 EUR in drugemu tožniku znesek 6.266,61 EUR (III/2 in 3); - da je toženka dolžna prvi tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bodo izbrisane vknjižene hipoteke na podlagi prej omenjenih pogodb in sporazumov ter zaznamba neposredne izvršljivosti prej navedenega notarskega zapisa (III/4), ter tožnikoma naložilo, naj toženki povrneta pravdne stroške v znesku 175,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV).

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, kršitev pravice do poštenega sodnega postopka in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter kršitev 2., 33. in 67. člena Ustave RS ter konvencijskih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Grajata stališče sodišča prve stopnje, da je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti toženke zadoščala seznanitev tožnikov z dejstvom, da se izpostavljata valutnemu tveganju zaradi spremembe tečajnega razmerja in da je zadostno, če banka potrošniku to tveganje predstavi kot nihanje navzgor in navzdol v ne previsokih zneskih, oziroma da zadošča, če potrošnik prejme informacijo, da valutno razmerje lahko zaniha navzgor ali navzdol. Tožnika bi namreč morala biti opozorjena na možnost zelo velike depreciacije EUR kot zakonitega plačilnega sredstva v RS, v kateri imata stalno prebivališče. Pojasnilni dolžnosti banke je lahko zadoščeno le tedaj, ko informacije, ki jih potrošnik prejme od banke, omogočajo oceno tveganja glede možnosti zelo velike depreciacije domače valute, tudi v povezavi z vplivom spremenljive obrestne mere, anuitetnim načinom odplačevanja kredita in izjemno dolgoročnostjo kreditnega razmerja. Sklicujeta se na sodbo sodišča EU C-186/16. Menita, da je ustavno gledano nevzdržno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki presojo nepoštenosti glavnega predmeta veže na vprašanje (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke in na možnost toženke, da bi lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja CHF ali razpolagala z informacijami o bodočem gibanju tečaja.

Z vidika pravilne uporabe materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz naslednjih izhodišč: - da je med tožnikoma in toženko nastalo svetovalno razmerje, - da je med banko kot svetovalko in potrošnikom kot stranko v primeru tovrstnih kreditnih pogodb obstajal skrit konflikt interesov, ki se je odražal preko različnega interesa v zvezi z gibanji tečajev valut in asimetričnostjo prodajnega in nakupnega tečaja za CHF, - da so bili tovrstni krediti za potrošnika visoko tvegani, za banke pa ne, - da bi morale banke ob sklenitvi kreditnih pogodb potrošnike opozoriti tudi na dejstvo, da za oceno tveganj potrebujejo znanje o specifičnosti CHF kot valute varnega zavetja oziroma zatočišča in podatke o tem, kaj vse lahko vpliva na tečajne spremembe, ki pa so lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene, - da bi morala banka kot svetovalec svoje interese podrediti interesom stranke, - da je šlo za kreditno pogodbo, ki je glede na vezanost in na tečaj CHF igra na srečo, ki sta jo pravdni stranki kot pogodbeni stranki igrali z različnimi možnostmi uspeha, - da je bilo nemogoče, da bi tožnika kot laika lahko izračunala možnost uspeha v takšnem pogodbenem razmerju zgolj na podlagi lastnega vedenja, kot tudi ne na podlagi morebitnega vedenja o gibanju menjalnih tečajev valutnega para CHF/EUR, - da asimetrija informacij zavezuje banko, da potrošnika seznani z vsemi potrebnimi informacijami, predvsem s tveganji, ki niso transparentna, in da morajo pojasnila banke vsebovati opozorilo, da potrošnik tveganja ne more oceniti brez posebnih znanj in zgolj na podlagi splošno dostopnih informacij ter da je ob tem zavajajoče, če banka zavaja potrošnike in jim pusti verjeti, da je mogoče presoditi tveganje tudi kako drugače; - da ni pomembno, na kakšen način so bila tveganja porazdeljena; in - da banka lahko upravičeno pričakuje, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, če mu je predstavljen marketinški pristop banke o ugodnosti obrestne mere in nižjem obroku, pa ob tem nima drugih potrebnih informacij.

Sodišče prve stopnje ni dalo odgovorov na naslednje relevantne navedbe tožnikov o tem, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank: - da bi morali biti potrošniki seznanjeni, da razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za izredno dolga obdobja dolgoročnih kreditov ni mogoče predvidevati; - da bi banka morala potrošnike poučiti o tem, o čemer je bila sama poučena od Banke Slovenije, da je bil CHF že v letu 2005 na relativno nizkih ravneh in da je bilo glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati depreciacijo, kar se je nadaljevalo tudi v letu 2006 in 2007, pri čemer bi moralo to biti predstavljeno potrošnikom, ne glede na to, kdaj in v kakšni meri so se te napovedi uresničile, in ali so bile po oceni sodišča splošne ali ne; - da je bilo torej pričakovati uresničitev scenarija krepitve CHF, do katere je prišlo že v letu 2008 in da bi banke potrošnike morale poučiti, kaj pomeni simulacija kredita ob takšnem scenariju z vidika dolgoročnosti kredita in ponavljanju takšnega scenarija v letih trajanja kreditnega razmerja, da torej ne gre samo za dolgoročno visoko tvegane posle, ampak celo za posle, ki po tedaj znanih napovedih in za banke pričakovanem gibanju terjatev v CHF izkazujejo večjo verjetnost nastanka izgub za potrošnike; - da banke ne bi smele dajati potrošnikom občutka, da lahko možnosti za dolgoročni uspeh, ki ni bil verjeten glede na pretekla gibanja tečajev in napovedi, ki so bile znane bankam, pa so bile potrošnikom zamolčane, zaupajo svetovanju bank in - da bi banke morale predstaviti potrošnikom mehanizme, od katerih je bilo odvisno gibanje tečajev, da bi sploh razumeli vrsto in naravo prevzetih tveganj. Sodišče tudi ni odgovorilo na navedbe tožnikov glede vpliva spremembe tečaja na višino celotne preostale kreditne obveznosti z vidika anuitetnega načina odplačevanja kredita in spreminjajočega se deleža razdolžnine in obresti, kar izjemno vpliva na netransparentnost in nepreglednost pogodbenih pogojev in tveganj zaradi sprememb tečaja, tudi minimalnih, pri čemer je nesporno, da toženka v tem kontekstu tožnikoma ni dala nobenih pojasnil. Tožnika se glede kršitve ustavnih in temeljnih svoboščin iz 2., 14, 22., 23., 24., 33. in 67. člena Ustave sklicujeta na pravno mnenje Inštituta ... z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. A. A. in dr. B. B., in ki naj šteje kot integralni del navedb pritožbe.

Glede zavrnitve podrednega zahtevka pritožnika navajata, da čeprav sklicevanje na gospodarsko krizo ni prima facie spremenjena okoliščina, se lahko uspešno ugotavlja, če so navedena ustrezna dejstva in predloženi dokazi. Kot spremenjena okoliščina se v sodni praksi in teoriji upošteva sprememba, ki presega tisto spremembo, ki bi jo stranka glede na trend v času sklenitve pogodbe lahko pričakovala ali z njo računala. V danem primeru gre po nespornih navedbah pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje za drastične in izjemno nagle skoke tečaja CHF. Glede na trend ob sklepanju spornih kreditnih pogodb, ko so bili tečaji nesporno več let stabilni, tožnika nista mogla pričakovati, da bo prišlo do tako drastične krepitve CHF, saj tega ni mogla pričakovati niti sama toženka kot banka in finančni ekspert. Tožnika sta pojasnila, kakšno je bilo začetno stanje kredita, ko je bil ta izplačan, in kakšna je bila višina preostale kreditne obveznosti tožnikov v času vložitve tožbe ter višina odplačil kredita do sedaj. Gre nedvomno za drastični porast obveznosti. Tožnika nista imela prihodkov v CHF, kar je toženka vedela. Vedela je tudi, da je namen kredita stanovanjski in da tožnika kredita ne smeta uporabiti za drug namen, kar pomeni, da je toženka vedela, da tožnika lahko namen kredita uresničita samo v domači valuti. Toženki je bilo tako ob sklenitvi kreditnih pogodb povsem jasno, da tožnika ne bosta mogla odplačevati kredita, če bo prišlo do večje tečajne spremembe in da bo temu lahko sledila tudi izguba njunih stanovanjskih nepremičnin, ki so njun dom, na podlagi zavarovanja kredita s hipoteko in da bo torej v takšnem primeru lahko prišlo tudi do posega v ustavne pravice tožnikov.

3. V odgovoru na pritožbo toženka obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta s toženko 21. 12. 2006 sklenila pogodbi o zastavi nepremičnin in kreditni pogodbi, katerih predmet je bil kredit za gradnjo stanovanjske hiše v višini 67.000 CHF. Po prvi pogodbi je drugi tožnik nastopil kot kreditojemalec, prva tožnica pa kot porokinja in solidarna plačnica. Po drugi pogodbi je prva tožnica nastopala kot kreditojemalka in zastaviteljica ter drugi tožnik kot porok in solidarni plačnik. Na podlagi notarskih zapisov je bila vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičninah, ki so bile v času sklepanja kreditnih pogodb v solastnini obeh tožnikov. Sedaj sta obe nepremičnini v lasti prve tožnice. Rok za vračilo kredita je bil dogovorjen v 240 zaporednih mesečnih obveznostih. Prva je zapadla v plačilo 31. 1. 2007, zadnja bo najkasneje 31. 12. 2026. Mesečna obveznost je na dan sklenitve po posamezni kreditni pogodbi znašala 408 CHF.

6. Tožnika s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevata ugotovitev ničnosti notarskih zapisov kreditnih pogodb in pogodb o zastavi nepremičnin, da je toženka prvi tožnici dolžna plačati znesek 5.564,24 EUR in drugemu tožniku znesek 6.266,61 EUR ter ugotovitev o neveljavnosti vknjižbe hipoteke v 4. in 5. točki drugega odstavka izreka sodbe navedenih nepremičninah. S podrednim zahtevkom pa zahtevata, da se razvežeta notarska zapisa kreditnih pogodb zaradi spremenjenih okoliščin, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici znesek 5.564,24 EUR in drugemu tožniku znesek 6.266,61 EUR ter da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke na podlagi notarskega zapisa obeh kreditnih pogodb.

7. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženki povrniti pravdne stroške. Sodba temelji na stališču, da je toženka opravila pojasnilno dolžnost ter da pogodbeni pogoj ni nepošten.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi naslednjih ugotovitev: - da sta tožnika toženko izrecno zaprosila za kredit v švicarskih frankih, - da toženka nikoli ni dajala prednost kreditom v švicarskih frankih, celo nasprotno, bila je med zadnjimi bankami v RS, ki je takšne kredite začela ponujati, - da je bil pri toženki relativno nizek odstotek kreditnih razmerij, sklenjenih v tuji valuti švicarski frank, velika večina pa v evrih, torej v domačem plačilnem sredstvu, - da je toženka tožnikoma enakovredno predstavila svoje kredite iz takratne ponudbe, jima predstavila tečajna tveganja v zvezi z najemom kredita v tuji valuti ter jima postregla z vsemi informacijami, s katerimi je v tistem trenutku glede tečajnega razmerja med CHF in EUR mogla razpolagati, ter da toženka ni imela nobenih skritih in zamolčanih informacij, ki bi bile za tožnika pomembne pri oblikovanju njune odločitve, - da sta se tožnika za kredit pri toženki odločila, ker sta tej banki najbolj zaupala, ker je bil tožnik že njen komitent ter zaradi večje količine prejetega denarja in ugodne obrestne mere, - da sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti v času sklepanja spornih kreditnih pogodb ni bilo ne prepovedano ne omejeno, - da sta sklenjeni kreditni pogodbi napisani v jasnem in razumljivem jeziku ter da je tudi pogodbeni zapis o tem, da je tožnikoma dan kredit v tuji valuti CHF povsem jasen in nedvoumen, - da sta tožnika podala izjavo, v kateri potrjujeta, da sta seznanjena z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri je bil odobren kredit, in da sprejemata tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute, - da toženka v trenutku sklenitve kreditne pogodbe ni mogla napovedati, v kakšni smeri se bo gibalo tečajno razmerje CHF in EUR, - da je bila toženka tudi sama izpostavljena valutnemu tveganju ter da je le pribitek k obrestni meri tisti, od katerega ima banka neposredno finančno korist, - da med pravdnima strankama svetovalno razmerje ni obstajalo, - da ne gre za enakovrednost medsebojnih dajatev, saj kreditojemalec vedno povrne banki večji denarni znesek, kot ga je prejel, ta razlika pomeni plačilo ugodnosti, da je kreditojemalec denarni znesek prejel v enkratnem znesku in takoj, vrača pa ga skozi večletno časovno obdobje, - da je bilo tečajno razmerje med EUR in CHF do sklenitve konkretnega pogodbenega razmerja v letu 2006 relativno stabilno, - da sta tožnika svoje obveznosti po kreditni pogodbi ves čas odplačevala s pribitkom nižje obrestne mere, kot pa če bi sklenila kreditno pogodbo v evrih, - da sta tožnika skupaj, v nadaljevanju pa tožnica sama, redno odplačevala vse kreditne obveznosti, - da tožnika nista izkazala, da bi bila zaradi kreditnega razmerja socialno ogrožena, - da sta tožnika imela možnost kreditno razmerje v švicarskih frankih zaključiti bodisi s poplačilom kredita bodisi z najetjem novega kredita in se na ta način izogniti valutnemu tveganju.

9. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka opravila pojasnilno dolžnost, ter da tožnika nepoštenosti pogodbenega pogoja nista izkazala, oziroma da nista izkazala, da bi ta v nasprotju z zahtevo dobre vere v njuno škodo povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.

10. Kot materialno pravno podlago za presojo navedenih kreditnih pogodb je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Obligacijski zakonik, Zakon o potrošniških kreditih in Zakon o varstvu potrošnikov v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Ti predpisi sklepanja potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti niso prepovedovali niti omejevali. Tudi danes sklepanje tovrstnih pogodb ni prepovedano.

11. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 14/21-30 z dne 13. 1. 2022, ki je bila sprejeta po izdaji navedene sodbe, izhaja, da sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13/EGS, temelji na izhodišču, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. Zahtevo po transparentnosti je zato po stališču SEU treba razlagati široko. Tako mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, preučiti, ali je bil potrošnik v tej zadevi obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Ob sklicevanju na vsebino Priporočila ESRB je SEU v okviru razlage pojma pojasnilne dolžnosti poudarilo, da bi morale vsebovane informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Pojasnila morajo biti takšne narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katero obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Na drugi strani mora banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah. Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere. Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številčne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, in s tem tveganja, neločljivo povezanega s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

12. Tudi v primeru, da pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je toženka glede na kriterije, ki so bili izoblikovani s strani SEU in Ustavnega sodišča, ker tožnika ni opozorila na možnost velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, zaradi česar je pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo, kar pomeni, da gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika, navedeno še ne pripelje do ugotovitve ničnosti navedenih pogodb.2 Sankcija ničnosti bi sledila le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bil pogoj nepošten, oziroma valutna klavzula nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč.3

13. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo tudi, ali je bila toženka pri sklepanju pogodbe v slabi veri in ali gre pri pogodbi za znatno neravnotežje v obveznostih pogodbenih strank.

14. Iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je potrebno presojo nepoštenosti v okviru ZVPot vselej opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive 93/13 in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU. Pri presoji dobre vere je skladno s stališčem SEU treba upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem. Prav tako mora nacionalno sodišče preveriti, ali bi lahko ponudnik (banka), če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Obenem je tudi pri oceni dobre vere treba razlikovati med zavedanjem toženke, da se tečaj lahko (potencialno) znatno spremeni tako v škodo kot v korist tožnikov (splošna izpostavljenost valutnemu tveganju) in njenim vedenjem, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnikov (konkretna izpostavljenost tveganju). Ni dvoma, da bi bila toženka slaboverna, če bi imela konkretne informacije, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnikov, pa bi te informacije prikrila, saj bi tako ravnala v škodo tožnikov. Zgolj zavedanje, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v eno kot v drugo smer, brez oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju, pa zaključka, da bi kreditodajalka (toženka) ravnala v škodo tožnikov (slaboverno), ne dopušča.4 Presoja nepoštenosti se glede na obrazložitev Ustavnega sodišča v omenjeni odločbi opravi glede na trenutek, v katerem je bila sklenjena kreditna pogodba, pri čemer so upoštevne vse okoliščine, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Pri presoji, ali je pogodbeno določilo o prevzemu valutnega tveganja nedovoljen oziroma nepošten pogodbeni pogoj, je ključno vprašanje, ali si je toženka v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo tožnikov zagotovila, da so bili riziki med strankami znatno neenakomerno porazdeljeni. Pogodbeni pogoj je namreč nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

15. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta sporni kreditni pogodbi napisani v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, saj jasno in razumljivo opredeljujeta višino posojila, način vračila posojila, obrestovanje kredita, njuno mesečno obveznost ter dogovorjeno obrestno mero. Ni sporno, da imata obravnavani kreditni pogodbi veljavno in dopustno pravno podlago ter da je bila uporaba valutne klavzule dovoljena in neomejena.

16. Tožnika sta lahko enakovredno izbirala med kreditom v EUR in kreditom v CHF. Toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Toženka ni nastopala iz monopolne pozicije, saj bi lahko tožnika kredit najela pri drugi banki. Tudi ni nobenih indicev, da bi toženka izkoriščala svojo pogajalsko pozicijo. Pritožbena navedba, da je toženka pričakovala, da bosta tožnika izbrala kredit v tuji valuti zaradi primerjave obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi kreditne pogodbe, kar je zbujalo vtis, da je kredit v tuji valuti in z valutno klavzulo bolj ugoden od kredita v domači valuti, ne drži. Banka ni bila tista, ki bi tožnikoma vsiljevala najem kredita, ampak je bilo prav nasprotno. Tožnika sta se za kredit v CHF odločila, ker je bil zanju ugodnejši. 17. Za presojo toženkine dobre vere oziroma njene poštenosti je bilo treba tudi ugotoviti, s kakšnimi informacijami je glede gibanja tečaja CHF toženka razpolagala v času sklepanja sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka v času sklepanja predmetnih kreditnih pogodb obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni niti ga ni mogla poznati, oziroma ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Navedeno namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno Nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU, torej za oblastvena javnopravna pooblastila centralne banke tuje države, ki jih poslovne banke drugih držav ne morejo poznati, kaj šele na njih vplivati5 (tudi za Banko Slovenije velja, da ni mogla predvideti časa in obsega ukrepov tuje nacionalne banke6). Nesporno je, da toženka razpolaga z visokim strokovnim znanjem v zvezi s kreditnimi pogodbami, vendar pa iz predloženih dokazov ni mogoče izluščiti kakršnegakoli vedenja toženke oz. da bi morala v času sklenitve kreditnih pogodb (21. 12. 2006) pričakovati tako visoko depreciacijo švicarskega franka, še manj pa, da bi to vedenje tožnikoma zamolčala. Pred sklenitvijo spornih kreditnih pogodb je bilo gibanje obeh tečajev EUR in CHF namreč stabilno. Valutna razmerja so negotova bodoča dejstva, kjer so možne neomejene spremembe v obe smeri.7 Ker v času sklepanja kreditnih pogodb obseg valutnega tveganja in na strani katerih od pogodbenikov bo nastopilo, ni bilo predvidljivo, ni sprejemljiv pritožbeni zaključek, da je bilo že ob sklenitvi pogodbe znano, da tožnika prevzemata večje tveganje. Poleg tega sta tožnika imela možnost odločiti se za konverzijo kredita v evrski kredit, zaradi česar že ob prvem močnem zanihanju tečaja in v bodoče ne bi bila več izpostavljena valutnemu tveganju, za kar pa se nista odločila. Poleg navedenega banka tudi ni zainteresirana, da se uresniči kreditojemalčevo valutno tveganje, saj se s tem poveča njeno kreditno tveganje. Pritožbeno sodišče tako sledi sklepu prvega sodišča, da tožnika nista dokazala, da bi jima toženka določena vedenja oz. informacije o gibanju tečajnega razmerja zamolčala ter da ni mogla niti ni bila dolžna predvideti tako občutne spremembe tečaja, do kakršne je prišlo po sklenitvi predmetne pogodbe, niti razlogov zanje. Če pa niti sama ni vedela za možnost zelo velike depreciacije, je še manj verjeten pritožbeni zaključek, da bi lahko pričakovala, da bo z opozorilom na hipotetično možnost zelo velike depreciacije tožnika odvrnila od kredita. Tožnika tudi po tem, ko se je uresničila zelo velika depreciacija domače valute, še vedno vztrajata pri kreditu v tuji valuti, zato ni prepričljivo pritožbeno naziranje, da se tožnika tudi ob opozorilu, da obstaja možnost zelo velike depreciacije, za takšen kredit ne bi odločila. Manjkajo tudi primerjalni podatki s kreditom v EUR ter trditvena podlaga, da bi lahko nakup hiše financirala iz drugih virov, oz. da sta bila pripravljena nakup hiše opustiti.

18. Ne glede na s strani tožnikov zatrjevano dejstvo, da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča, je bistveno, da na gibanje tečajev vplivajo različni zunanji dejavniki, ki jih ni mogoče napovedati. Kot je pojasnila toženka, kar ni bilo prerekano, je valuta CHF v letu 2015 doživela bistveno večjo depreciacijo kot v času gospodarske krize, zaradi česar ni mogoče posploševati, da bi bila depreciacija CHF odvisna samo od gospodarske krize. Tudi iz dejstva, da ima CHF atribute valute varnega zatočišča, še ne izhaja pritožbeno zatrjevanje, da je že zaradi tega breme negativnega gibanja tečaja za tožnika pomembno večje kot verjetnost pozitivnega gibanja. Dejstvo je, da toženka ni mogla vedeti oziroma z gotovostjo in zanesljivostjo napovedati depreciacije CHF v takšnem obsegu, kot se je zgodila, prav tako pa tudi ni mogla vedeti, da se valutno tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov, zato njeno vedenje, da je CHF valuta varnega zatočišča, še ne pomeni, da je bila ob sklenitvi pogodbe v slabi veri.

19. Sklicevanje tožnikov na zloženko Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije, ki je bila izdana jeseni leta 2008, ne dokazuje, da bi morala oziroma da bi lahko toženka gibanje tečajnega razmerja ob sklenitvi pogodbe predvidela, saj je bila navedena zloženka izdana potem, ko sta bili obravnavani pogodbi že sklenjeni.

20. Gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih na vedenje toženke ne vpliva. CHF je bil stabilen že vse od uvedbe EUR, kar je osem let pred sklenitvijo kreditnih pogodb, zaradi česar toženka ni imela razlogov, da bi v času sklepanja kreditnih pogodb lahko pričakovala krepitev tečaja CHF, niti dogodkov, ki so kasneje vodili v krepitev tečaja.

21. Ker tožnika nista dokazala, da bi toženka ob sklepanju kreditnih pogodb v decembru 2006 vedela ali bi vsaj morala vedeti in pričakovati, da se bo valutno razmerje CHF/EUR tako občutno spremenilo, zaradi česar bi to vedenje skladno z zahtevo dobre vere morala razkriti potrošniku, slabe vere pri sklepanju obravnavanih kreditnih pogodb toženki ni mogoče očitati.

22. Tožnika sta nadalje navajala, da je šlo za znatno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih po kreditnih pogodbah, saj je bil od 31. 1. 2007 do 28. 3. 2018 kredit po prvi kreditni pogodbi odplačan v višini 47.527,14 CHF oziroma 41.017,64 EUR po prodajnem tečaju toženke na dan 28. 3. 2018. Znesek dolga pa je kljub rednemu odplačevanju na dan 28. 3. 2018 znašal 34.886,68 CHF oziroma 30.108,47 EUR. Od 31. 1. 2007 do 28. 3. 2018 je bil kredit po drugi kreditni pogodbi odplačan v višini 48.846,58 CHF oziroma 42.156,36 EUR po prodajnem tečaju toženke na dan 28. 3. 2018. Znesek dolga pa je kljub rednemu odplačevanju na dan 28. 3. 2018 znašal 33.511,93 CHF oziroma 28.922,01 EUR, kar kaže na znatno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih po obeh kreditnih pogodbah.

23. S sklenitvijo kreditne pogodbe sta v konkretnem primeru določena tveganja sprejeli obe pravdni stranki. Glede bistvenega elementa kreditne pogodbe tožnika nista imela nobenega tveganja, saj sta izplačilo kredita za nakup stanovanjske hiše dobila takoj, toženka pa je ob zavezi kreditojemalca, da bo relativno visok kredit vrnil v relativno dolgem obdobju, prevzela znatno tveganje. Na obstoj njenega kreditnega tveganja ne vpliva dejstvo, da se je z različnimi zavarovanji pred tem tveganjem zavarovala. Poleg tožnikov je valutno tveganje prevzela tudi toženka. Tudi toženka je bila namreč zavezana plačevati obveznosti do svojih virov sredstev ne glede na to, ali kreditojemalec na drugi strani izpolnjuje svoje obveznosti (če kreditojemalec ne odplačuje kredita, mora toženka vseeno poravnati svoje obveznosti do virov sredstev, pri čemer na njeno obveznost prav tako vplivajo valutna razmerja). Na obstoj njenega valutnega tveganja, enako kot glede kreditnega tveganja, ne vpliva dejstvo, da se je na različne načine pred takim tveganjem zaščitila (banka se zavaruje na način, da izravnava svojo bilanco, in sicer se to izvaja z likvidnostnim izravnavanjem in z deviznim izravnavanjem, s tem pa valutnega tveganja ni prevalila na tožnika, kot to zmotno meni pritožba). Ker sta bili izpolnitvi obeh strank odvisni od tečaja CHF/EUR, toženka zaradi tečajnih razlik ni ustvarjala dobička, saj je morala svoje obveznosti do virov sredstev poravnati v tuji valuti, ki jih je bila dolžna vzdrževati ves čas trajanja kreditnega razmerja. Da bi imela toženka iz naslova nihanja tečaja kakršnekoli dobičke, tožnika nista dokazala. O neravnotežju pa ni mogoče govoriti takrat, kadar se zaradi zunanjih okoliščin sicer poveča breme za eno pogodbeno stranko, vendar zaradi tega ni večja korist nasprotne pogodbene stranke. Seveda je uresničitev valutnega in obrestnega tveganja za potrošnika hujša kot za banko, saj posamični potrošniški kredit na poslovanje banke nima posebnega vpliva, za potrošnike pa ima močan finančni vpliv, vendar pa navedeno samo po sebi ne predstavlja znatnega neravnotežja v smislu 3. člena Direktive 93/13. 24. Kredit v tuji valuti tudi ni nepošten le zaradi tega, ker je na strani potrošnika prevzem valutnega tveganja po višini neomejen. Ne samo zaradi spreminjanja menjalnega tečaja, temveč tudi zaradi spreminjanja referenčne obrestne mere v času sklenitve pogodbe o potrošniškem posojilu stranki ne moreta poznati obsega vrnitvene obveznosti kreditojemalca. Aleatornost je pri pogodbah v tuji valuti del pogodbene podlage, ki jo kreditojemalec vedoma sprejme ter je dopustna, čeprav je tveganje precejšnje ali za potrošnika celo neobvladljivo8. Kot izhaja iz prvega odstavka 52. člena sedaj veljavnega Zakona o potrošniških kreditih ima potrošnik v primeru tudi obsežnih valutnih sprememb pravico le do konverzije pogodbe v domačo valuto. Potrošnik lahko, kljub temu, da se tveganje na določeni točki izpolnjevanja pogodbe realizira v njegovo škodo, pri pogodbi še vedno vztraja, ker na primer računa, da se bo to tveganje v prihodnosti realiziralo v njegovo korist. Nadalje pritožba opozarja, da ni enake vrednosti dajatev oziroma enakega tveganja. Za vse aleatorne pogodbe velja, da načelo enake vrednosti dajatve ne velja. Bistveno je, da toženka v trenutku sklenitve kreditne pogodbe ni razpolagala z relevantnimi informacijami glede tveganosti, ki bi lahko vplivale na odločitev kreditojemalca, a bi mu jih zamolčala.

25. Tožnika spregledata, da na višino mesečnih anuitet v evrski protivrednosti ni vplivalo le valutno razmerje med CHF in EUR, ki se je poslabšalo v škodo tožnikov, temveč tudi vrednost referenčne obrestne mere LIBOR, ki je bila skozi celotno obdobje odplačevanja v korist tožnikov nižja, kot je bilo pričakovati ob sklenitvi kreditnih pogodb, in so bile obresti tudi nižje, kot bi bile, če bi tožnika sklenila kredit v evrski valuti, pri tem pa tudi ni nezanemarljiva inflacija, torej manjša dejanska vrednost določenih zneskov denarja in večanje povprečnih plač. Tožnika nista zatrjevala in dokazovala, kako se je glede na konkretno kreditno pogodbo realno povišal mesečni obrok anuitete, ob upoštevanju, kot je bilo že navedeno, obrestne mere, ki je bila v njuno korist v primerjavi s kreditom v EUR ter hkratno večanje povprečnih plač, oziroma nista dokazala, da je kljub uresničitvi valutnega tveganja v njuno škodo zaradi obratnega učinka referenčne obrestne mere prišlo do nesorazmernega povečanja njune kreditne obveznosti.

26. Znatno neravnotežje pravic in obveznosti v času sklepanja kreditne pogodbe je torej treba presoditi tudi z vidika, da je toženka prevzela neomejeno obrestno tveganje, saj ga ni omejila v svojo korist, ter tudi, kot je bilo že navedeno, kreditno tveganje v smislu nevračila kredita. Razmerje valut se, kot je bilo že navedeno, lahko spremeni v obe smeri, kar pa pri predvsem dolgoročnih kreditih ni mogoče vnaprej predvideti. Poleg tega se bo lahko valutno tveganje realiziralo tudi v korist tožnikov, saj kredit še ni dokončno poplačan.

27. Nadalje pritožba izpostavlja, da je bil v stanovanjski kredit vnesen element neomejenega dolgoročnega tveganja (neomejeno valutno tveganje potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere in izjemno dolgoročnostjo kredita), torej tveganje tudi zelo velike premoženjske izgube. Dejstvo neomejenega dolgoročnega tveganja, ki ga v pritožbi izpostavljata tožnika, že po naravi stvari vsebuje vsaka kreditna pogodba, torej tudi kreditna pogodba, sklenjena v domači valuti z dogovorjeno spremenljivo pogodbeno obrestno mero ter z zavezo, da je kreditojemalec dolžan v primeru zamude s plačilom pogodbenih obveznosti plačati zamudne obresti v višini zakonitih zamudnih obresti. Navsezadnje sta tožnika imela možnost sklenitve takšne kreditne pogodbe, s katero ne bi prevzela ne obrestnega ne tečajnega rizika, torej sklenitev kreditne pogodbe s fiksno obrestno mero v domači valuti. Pa tudi v tem primeru kreditojemalec prevzame tveganje lastne kreditne sposobnosti (mesečnih prihodkov), ki se lahko močno zniža tudi zaradi okoliščin, ki so povsem izven njegove sfere (npr. izguba zaposlitve, bolezen...).

28. Tožnika tudi nista prerekala navedbe toženke, da ju je povabila na sestanek, da bi jima posredovala uporabne informacije in rešitve, ki bi bile na voljo, vendar pa se tožnika na vabilo nista odzvala (določilo 214/II člena ZPP), s čimer bi lahko prekinila njuno izpostavljenost valutnemu nihanju oziroma njenemu vplivu na njune mesečne anuitete s spremembo kredita ali s predčasnim poplačilom kredita, kar je bilo namenjeno uravnoteženju tega tveganja. Čeprav konverzija ne nudi popolne zaščite kreditojemalcu, mu pa omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja9, zaradi česar je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar je eden od pomembnih vidikov pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank10. Tudi sedaj veljavni zakon, sprejet na podlagi Direktive 2014/17/EU, predvideva omejitev valutnega tveganja le za naprej. Dokler kreditojemalec ne zahteva pretvorbe, nosi valutno tveganje sam. Tožnika se v konkretnem primeru za konverzijo kreditov iz CHF v EUR v času, ko se je tveganje začelo uresničevati, to je, ko je vrednost CHF naproti EUR začela rasti, kot je bilo že navedeno, nista odločila.

29. Glede presoje znatnega ravnotežja je pomembna tudi ugotovitev sodišča, da toženka na podlagi spremembe tečaja ni imela posebnih dobičkov.

30. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje dalje izhaja, da tožnika zaradi sklenjenega kreditnega razmerja, za katerega zatrjujeta, da je nično, nista bila socialno ogrožena, nista imela težav z odplačevanjem kredita, niti jima zaradi nezmožnosti plačevanja kredita ni grozilo vnovčenje hipoteke in posledično izguba nepremičnine, katere vrednost se je nenazadnje od nakupa dalje tudi močno povečala.

31. Tožnika niti nista substancirano zatrjevala niti s stopnjo verjetnosti izkazala, da se za kredit v CHF ne bi odločila, če bi ju toženka opozorila na možnost zelo velike depreciacije. Na slednje kaže tudi dejstvo, da se ob realnem povečanju mesečnega obroka nista odločila za konverzijo v evrski kredit. 32. Tožnika torej nista dokazala, da bi toženka pri sklepanju kreditne pogodbe ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere ter da bi šlo za znatno neravnotežje v obveznostih pogodbenih strank, niti da bi bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, zaradi česar predmetni pogodbeni pogoj ni nedovoljen oziroma nepošten, kreditna pogodba pa ni nična.

Glede ostalih pritožbenih navedb glede primarno postavljenega tožbenega zahtevka:

33. Pritožbeni očitki o kršitvah Ustave in drugih kršitvah določb ZPP niso utemeljeni. Tožnika sta dobila odgovor na vse pravno pomembne navedbe in jima pravica do izjave ni bila odvzeta.

34. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato pritožbena navedba, naj sodišče prve stopnje pravno mnenje Inštituta ... z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. A. A. in dr. B. B., šteje kot integralni del navedb te pritožbe, ni upoštevna, saj mora pritožnik v pritožbi navesti jasne in pomembne navedbe, s katerimi konkretizirano in argumentirano nasprotuje razlogom prvostopenjske sodbe.

35. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodiščem prve stopnje, pojasnjenim v 61. točki obrazložitve sodbe, da med tožnikoma in toženko svetovalno razmerje ni nastalo, temveč gre za kreditno razmerje med banko kot upnikom in kreditojemalcem kot dolžnikom. Prav tako med pravdnima strankama ne gre za konflikt interesov, saj bankam ni v interesu posoditi denar kreditojemalcem, če obstaja večje tveganje, da ga ne bodo sposobni vrniti.

36. Pritožba nadalje navaja, da je breme tožnikov večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, kar glede na anuitetni način odplačevanja kredita vpliva na zgodnje povečanje glavnice kredita, na katero se obračunavajo pogodbene obresti. Ne glede na to, da gre za pritožbeno novoto, pritožbeno sodišče odgovarja, da navedeno ni povezano z anuitetnim načinom odplačevanja, kajti ne glede na to, kdaj v času trajanja kreditne pogodbe pride do spremembe tečaja, bo kreditojemalec za vse nadaljnje obroke v tuji valuti preračunano v domačo valuto, plačal več. Tudi v primeru, ko kreditojemalec z začetnimi obroki odplačuje večji del obresti in manjši del glavnice, je navedeno posledica dogovorjenega anuitetnega načina odplačevanja in ni v povezavi s kreditom v tuji valuti. Enako bi bilo tudi v primeru kredita v domači valuti, če bi se v relativno kratkem času po začetku odplačevanja kredita bistveno zvišala bančna obrestna mera.

37. Pritožba navaja, da izračun skupne kreditne obveznosti v primeru spremembe menjalnega tečaja za določen odstotek predstavlja matematično gledano precej zahtevno operacijo, katere potrošnik sam praviloma ne zmore. Ni razloga, da povprečen potrošnik ne bi bil sposoben razumeti, da se, tako kot pri kreditih s spremenljivo obrestno mero, če se posledično zviša euribor, zviša tudi mesečni obrok.

38. Pritožbene navedbe, da je bila verjetnost krepitve CHF v razmerju do EUR v odplačilni dobi kredita bistveno večja od verjetnosti oslabitve, tožnika nista dokazala.

39. Pritožnika navajata, da že sorazmerno majhna, počasna, dolgotrajna ter le nekaj odstotna depreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni lahko v več letih pripelje do za posojilojemalca znatnih negativnih učinkov, ki so z vidika deležev razdolžnine in obresti nesorazmerni glede na višino okrepitve tečaja, vendar za svoje navedbe nista predložila dokazov, ki bi njune navedbe potrdili. Tožnika namreč nista naredila primerjave s kreditom v domači valuti. Cena kredita namreč ni odvisna le od vrednosti valute, ampak tudi od višine obresti.

40. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo tudi podredno postavljeni zahtevek za razvezo kreditne pogodbe, plačilo denarnega zneska in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki sta ga tožnika utemeljevala s spremenjenimi okoliščinami na podlagi prvega odstavka 112. člena Obligacijskega zakonika.

41. Tožnika opozarjata, da drastični in izjemni skoki tečaja CHF pomenijo spremenjene okoliščine, vendar pa se pri tem izolirano sklicujeta zgolj na spremembo tečaja v njuno škodo. Tveganje ob sklenitvi pogodbe sta prevzeli obe pogodbeni stranki. Pri oceni teže izpolnitve obveznosti tožnikov je treba gledati vse elemente, ki vplivajo na višino anuitete tožnikov (pri čemer je bila, med drugim, spremenljivka tudi obrestna mera LIBOR, ki se je zniževala)11. 42. Res je bilo valutno gibanje posledica zunanjih nepričakovanih dejavnikov, vendar pa tožnika nista konkretizirala trditev, kako je sprememba tečaja CHF bistveno vplivala na njune dohodke, niti da navedeno ne bi več ustrezalo pričakovanjem pogodbenih strank, niti nista v ta namen predlagala nobenega dokaza.

43. Poleg tega tožnika nista izkazala, da ne zmoreta plačevati anuitet. Celo nasprotno. Tožnica redno in v ustreznih zneskih odplačuje vse svoje kreditne obveznosti, tako po kreditni pogodbi, ki jo je sklenila sama, kakor tudi po kreditni pogodbi, katere odplačevanje je prevzela od tožnika. Tožnika pa bi se lahko odločila tudi za konverzijo v evrski kredit, kot je bilo to predhodno že navedeno.

44. Tudi namen kreditne pogodbe je bil dosežen. Tožnika oziroma sedaj le tožnica je postala lastnica stanovanjske hiše, za pridobitev katere je vzela kredit. 45. Gledenanavedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

46. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nosita svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa sta dolžna povrniti njene pritožbene stroške.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Odločbi VSRS II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018. 3 Nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in pogodba še naprej zavezuje obe stranki, na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13). 4 Glej: VSL sodba I Cp 883/2021. 5 Glej VSL sodba II Cp 1602/2021. 6 Prav tako VSL sodba II Cp 1602/2021. 7 Odločba VS RS II Ips 195/2018. 8 Glej VS RS II Ips 201/2017. 9 Glej VSL sodba I Cp 67/2022. 10 Glej VSL sodba I Cp 883/2021. 11 Glej VSL sodba II Cp 928/2021