Jedro

Na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče podaja dva samostojna odgovora. Prvič, prvina škodoželjnosti ni nujni pogoj za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Drugič, dolžnost obveščanja v potrošniških kreditnih razmerjih presega razjasnitev tveganja, ki korenini v informacijah konkretnega zgodovinskega položaja, temveč mora črpati iz strokovnega poznavanja splošnega tveganja, kadar je kredit izražen v valuti varnega zavetja, posameznik pa prejema dohodek v drugi, domači valuti.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v ponovno sojenje.

II.Odločitev o revijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ozadje zadeve in dosedanji potek postopka:

1. Gre za primer kreditne pogodbe, sklenjene v CHF, ter problem ničnosti tovrstne pogodbe zaradi kršitve posebnih jamstev potrošniškega prava.

2. Tožnika kot kreditojemalca sta primarno zahtevala, naj se ugotovi, da je kreditna pogodba nična, dalje, da je tožena stranka dolžna tožnikoma plačati presežke ter po ugotovitvi, da je nična tudi vknjižba hipoteke, to izbrisati. Podredno sta zahtevala razveljavitev pogodbe s pripadajočimi posledicami.

3. Sodišče prve stopnje je tako primarne kot podredne zahtevke zavrnilo.

4. Pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbi tožeče stranke, je to zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 77/2023 z dne 16. 11. 2023 dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja:

"Ali je obstoj slabe vere tožene stranke kot banke pojmovno gledano izključen, če zavedanje banke, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v škodo kot v korist tožnikov "nima oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju"?

Revizijski postopek

6. Na podlagi tega sklepa tožeča stranka vlaga dopuščeno revizijo. V njej trdi, da je stališče v izpodbijani sodbi očitno napačno, da je očitno napačen metodološki pristop pri ugotavljanju, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Stališče sodišča druge stopnje v 14. točki obrazložitve, da je možnost obstoja slabe vere tožene stranke kot banke pojmovno gledano izključeno (v smislu obstoja vzroka in posledice), če je zavedanje banke, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v škodo kot v korist tožnikov "nima oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju", je očitno napačno. Odstopa tudi od uveljavljene in ustaljene prakse SEU, prakse Ustavnega sodišča (odločba Up-14/21-30) in stališč Vrhovnega sodišča, sprejetih v zadevah II Ips 18/2022, II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 ter II Ips 49/2023.

7. Toženka je na vročeno revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

8. Revizija je utemeljena.

9. Dopuščeno revizijsko vprašanje je usmerjeno v enega izmed nosilnih razlogov sodbe pritožbenega sodišča. Gre za stališče, ki je podano v 14. točki obrazložitve ter se glasi:

"Ni dvoma, da bi bila toženka slaboverna, če bi imela konkretne informacije, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnikov, pa bi te informacije prikrila, saj bi tako ravnala v škodo tožnikov. Zgolj zavedanje, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v eno kot v drugo smer, brez oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju, pa zaključka, da bi kreditodajalka (toženka) ravnala v škodo tožnikov (slaboverno), ne dopušča".

10. Izpodbijano nosilno stališče bi pomenilo, da je dejanski položaj iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ("Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti") izpolnjen šele tedaj, ko banka (kreditodajalka):

◦ razpolaga s konkretnimi podatki, na podlagi katerih se utegne uresničiti neomejeno tveganje za kreditojemalca,

◦ pa te potrošniku zamolči,

◦ iz škodoželjnih nagibov.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvini iz točk a in c nista nujna pogoja za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja ne po splošnih pravilih obligacijskega prava (5. člen Obligacijskega zakonika; OZ) in še toliko manj po posebnih pravilih potrošniškega prava, kakršna so se izoblikovala v sodni praksi ob razlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.

12. Izpodbijano stališče nasprotuje uveljavljenemu konceptu načela vestnosti in poštenja nasploh, posebej pa tudi v primerih kreditnih pogodb v CHF. Za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika; OZ) ni potrebna nobena škodoželjnost. Enako kot velja pri zrcalni sliki načela vestnosti in poštenja - načelu prepovedi zlorabe pravice (7. člen OZ), katerega pogoj prav tako ni namen drugemu škodovati. Zadošča, če pri pogodbeniku umanjka vestno ravnanje.

13. Upoštevajoč izhodišča SEU (zlasti zadeve Paribas), Ustavnega sodišča (Up-14/21-30) ter prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023 ter II Ips 56/2023, kakor tudi vso nadaljnjo, na teh odločbah temelječo prakso) so stališča pritožbenega sodišča materialnopravno napačna. Neustrezna pojasnila oziroma pojasnila, ki ne dosegajo profesionalne skrbnosti, krnijo načelo vestnosti in poštenja oziroma dobro vero. Pri tem ni odločilno, ali ima ponudnik škodoželjne nagibe. Dovolj je, da njegova pojasnila ne dosegajo minimalnega profesionalnega standarda.

14. Za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja pa je preostra tudi zahteva iz zgoraj navedene točke a. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (točka 70) pojasnilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) z znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

15. Izpodbijano nosilno stališče je torej v evidentnem nasprotju z ustaljenim pojmovanjem načela vestnosti in poštenja nasploh, zlasti pa v zadevah "nični krediti v CHF".

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

16. Na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče podaja dva samostojna odgovora. Prvič, prvina škodoželjnosti ni nujni pogoj za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Drugič, dolžnost obveščanja v potrošniških kreditnih razmerjih presega razjasnitev tveganja, ki korenini v informacijah konkretnega zgodovinskega položaja, temveč mora črpati iz strokovnega poznavanja splošnega tveganja, kadar je kredit izražen v valuti varnega zavetja, posameznik pa prejema dohodek v drugi, domači valuti.

Odločitev Vrhovnega sodišča

17. Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim nosilnim stališčem, ki je, kot že rečeno, materialnopravno napačno, udejanjilo položaj iz prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je Vrhovnemu sodišču narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo.

18. Razveljavilo je zgolj sodbo sodišča druge stopnje, kajti ta sicer temelji na nejasnem stališču glede (ne)pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti (glej 12 točko izpodbijane sodbe). Iz v opombi citiranega besedila obrazložitve je razvidno, da se pritožbeno sodišče do pritožbene navedbe glede neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ni opredelilo. Dokler tega ne stori, bi bilo vračanje zadeve sodišču prve stopnje preuranjeno. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje:

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnice in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Ta se dobesedno glasi: "Tudi v primeru, da pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je toženka glede na kriterije, ki so bili izoblikovani s strani SEU in Ustavnega sodišča, ker tožnika ni opozorila na možnost velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, zaradi česar je pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo, kar pomeni, da gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika, navedeno še ne pripelje do ugotovitve ničnosti navedenih pogodb. Sankcija ničnosti bi sledila le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bil pogoj nepošten, oziroma valutna klavzula nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč."

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 7 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.