Jedro

Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v položaju, v kakršnem bodo po predaji Republiki Hrvaški, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice To pomeni, da tudi zatrjevane domnevne nepravilnosti policijskega ravnanja, ki se po vsebini in učinkih približujejo drugim spornim praksam sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. V obravnavani zadevi pa niti ni sporno, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, torej da bo imel drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 333/2024-15 z dne 27. 2. 2024 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadevešt. 2142-5401/2023/16 (1221-15) z dne 2. 2. 2024, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedene odločbe (pravilno sklepa - op. Vrhovno sodišče) zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi. V pritožbi vztraja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Obstoj teh naj bi ugotovila številna sodišča drugih držav članic EU in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, v kateri je preizkusilo tudi ta (širši) vidik. Pritožnik navaja, da je na stališča iz citirane sodbe ESČP opozoril v tožbi, vendar sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo. Prav tako naj se ne bi vsebinsko opredelilo do tožbenih trditev o kršitvah evropske azilne zakonodaje, do katerih prihaja zaradi rešitev, predvidenih v hrvaški nacionalni zakonodaji, vključno z izdajo odločb o vrnitvi. Navaja, da je tak dokument prejel tudi sam. Meni, da je dokazna vrednost poročila AIDA iz leta 2022, na katerega se je sodišče oprlo, zmanjšana, dokazne ocene odgovora Hrvaškega pravnega centra (v nadaljevanju HPC) o pomanjkanju zanesljivih podatkov o tem, kaj se z dublinskimi povratniki na Hrvaškem dogaja, pa naj sodišče ne bi opravilo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,2 niti to, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

6. Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in sodišče prve stopnje sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

7. Pritožnik s pritožbo izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, vendar v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Zato ne more izpodbiti presoje, s katero se Vrhovno sodišče strinja, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Te presoje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe o neustreznosti podatkov v poročilu AIDA za leto 2022, ker niso konkretizirane in dokazno z ničemer podprte. Pritožnik namreč ne pojasni, še manj pa izkaže, kateri podatki v poročilu, ki je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe zadnje dostopno3 in posodobljeno maja 2023, in zakaj naj bi bili napačni.

8. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v položaju, v kakršnem bodo po predaji Republiki Hrvaški, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.4 To pomeni, da tudi zatrjevane domnevne nepravilnosti policijskega ravnanja, ki se po vsebini in učinkih približujejo drugim spornim praksam sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. V obravnavani zadevi pa niti ni sporno, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, torej da bo imel drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija.

9. Pritožnik v zvezi z navedenim ugovarja tudi ustreznosti obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na to, da pritožnik v svoji pritožbi po vsebini nasprotuje stališčem sodišča prve stopnje in z njimi vsebinsko polemizira, je očitno, da je z njimi ustrezno seznanjen in da je torej tudi izpodbijana sodba zmožna vsebinskega preizkusa. Razlogi, zakaj je sodišče zavrnilo primerjavo s sodbo ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški, so razvidni v 41. točki obrazložitve, na tožbene navedbe o policijskem ravnanju in o pravnih podlagah zanj, ki so domnevno neskladne s pravom Evropske unije, je podrobneje odgovorilo v 31. in 35. točki obrazložitve, s sklicevanjem na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) je v 29. točki obrazložitve opravilo dokazno oceno predloženega odgovora HPC, v sledeči točki pa je zavrnilo še tožbene navedbe v zvezi s sodbami tujih sodišč.

10. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Iz sklepa z dne 2. 2. 2024 in izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 22. 8. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 3 Poročilo za leto 2023 s posodobljenimi podatki je izšlo maja 2024. 4 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Podobno tudi Sodišče Evropske unije v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.