Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.

Po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ni dokazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5401/2023/16 z dne 2. 2. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 11. 10. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 29. 8. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 7. 3. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in 22. 8. 2023 v Republiki Hrvaški. Toženka je 11. 10. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker ga je strah, da ga bodo vrnili v Bolgarijo, kjer je kot v zaporu. Ne ve, kakšna je obravnava prosilcev na Hrvaškem. V Sloveniji, ki mu je zelo všeč, želi ostati in študirati, pripravljen je delati tudi prostovoljno. Tožnik ne ve, s kom je imel stik v Republiki Hrvaški. Po oddaji prstnega odtisa, so ga nastanili v zaprtem kampu. Ko so ga izpustili, so mu dali dokument in pojasnili, da mora zapustiti Hrvaško v enem, največ dveh dneh. Zaradi tega tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je pot nadaljeval proti Sloveniji. Z drugimi uradnimi osebami ni imel stika. Ne spomni se, kdo je zajel njegove prstne odtise, ve le to, da je bil v zaprtem kampu blizu mesta Zagreb. Tožnik je povedal, da je bil kamp, v katerem je bil nastanjen približno 24 ur, kot zapor. Tam so mu v času bivanja enkrat ponudili hrano. Zdravniške oskrbe ni potreboval. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, prstne odtise je dal na silo, v postopku ni imel zagotovljenega tolmača. Ne pozna vsebine dokumenta, ki ga je prejel, ker ta ni bil preveden. Povedali so mu, da je na njem navedeno, da mora državo zapustiti v čim krajšem času. Tega dokumenta nima pri sebi, ker so mu ga vzeli na vlaku na meji med Slovenijo in Hrvaško. Ko so ga iz kampa izpustili, so ga policisti odpeljali do železniške postaje, od koder je pot nadaljeval proti Sloveniji. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki so pristojne za postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem. Takoj po izpeljanem predhodnem policijskem postopku je samovoljno nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Tožnikovi razlogi, zaradi katerih se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, se po oceni toženke nanašajo izključno na njegov strah pred tem, da bi ga iz Republike Hrvaške vrnili v kakšno drugo državo, na primer v Bolgarijo. Toženka je pojasnila, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, na ozemlju te države, sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in bo lahko nastanjen v azilni dom, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. 4. Toženka je poudarila, da iz odgovora Republike Hrvaške izhaja individualno zagotovilo, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem roku, poleg tega pa bo nameščen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Toženka je izpostavila tudi zavezanost Republike Hrvaške kot polnopravne članice Evropske unije, Uredbi Dublin III, ki prosilcu, v primeru predaje v odgovorni državi članici, zagotavlja pravico do postopka mednarodne zaščite. Tožnikovo željo, da ostane v Sloveniji, ker mu je zelo všeč, ker želi tu študirati in delati, da je pripravljen delati tudi prostovoljno, je toženka zavrnila, ker si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih skladno z Uredbo Dublin III. Tožnikove izjave po oceni toženke ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in postopku sprejema, poleg tega tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi bil po predaji Republiki Hrvaški kakorkoli izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Toženka je pojasnila, da imajo prosilci v dublinskem postopku zagotovljenega tolmača. Tožnikove izjave glede tega, da mu je hrvaška policija po tem, ko je dal prstne odtise, dala nek dokument ter mu pojasnila, da mora v čim krajšem času zapustiti ozemlje Republike Hrvaške, je ocenila kot neskladne. Po oceni toženke ni logično, da bi tožnika hrvaška policija evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito, se s tem zavzela za obravnavo njegove prošnje ter ga nato izgnala. Izpostavila je, da je iz EURODAC razvidno, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito oziroma vsaj izrazil namen. Toženka meni, da Republika Hrvaška prosilca zagotovo ne bi evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu nato rekla, naj ozemlje Republike Hrvaške zapusti. Še posebej malo verjetno bi bilo to ravnanje po oceni toženke v primeru, da tožnik v Republiki Hrvaški prošnje ne bi podal, kot navaja. V tem primeru ga verjetno sploh ne bi obravnavala, vsekakor pa ga v evidenco EURODAC ne bi vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da tožnik ne poseduje dokumenta, ki bi dokazoval te njegove trditve. Tožniku ni verjela, da naj bi mu ta dokument vzeli na vlaku na meji med Slovenijo in Hrvaško. Iz depeše Policijske postaje Brežice 225-1392/2023/1 (3J697-76) s 23. 8. 2023 (v nadaljevanju Depeša 23-8-23) namreč izhaja, da tožnik meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo sploh ni prečkal z vlakom. Toženka je na podlagi Depeše 23-8-23 ugotovila, da skupina tujcev ob prijetju ni posedovala nobenih listin in po njihovih izjavah niso bili obravnavani s strani hrvaških varnostih organov. Toženka je izpostavila tudi neskladje v tožnikovi izjavi, da so mu v Republiki Hrvaški odvzeli prstne odtise in ga nastanili v zaprtem kampu, ob izpustitvi naj bi prejel dokument in pojasnilo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v dveh dneh. Toženka je na podlagi EURODAC ugotovila, da so bili tožniku v Republiki Hrvaški (kot prosilcu) odvzeti prstni odtisi 22. 8. 2023 ob 16:03. Iz Depeše 23-8-23 pa, da je tožnik v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil istega dne ob 22:30. Toženka je ocenila zato kot nemogoče, kar je izjavil tožnik, da je bil po tem, ko je v Republiki Hrvaški oddal prstne odtise, 24 ur zaprt, saj je v manj kot osmih urah uspel ilegalno vstopiti v Republiko Slovenijo.

5. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 194/2023 z 11. 10. 2023, Uredbo (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III in Uredbo (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), je zavrnila tožnikovo izjavo o prisilnem odvzemu prstnih odtisov.

6. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka opredelila do "Informacij o stanju na Hrvaškem", poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia), posodobljeno junija 2023, sodb oziroma postopkov pred nacionalnimi sodišči (odločitev Regionalnega upravno sodišče v Hannovru z dne 7. 9. 2022, Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z 2. 9. 2022, nemška sodba s 24. 5. 2023 in z dne 8. 5. 2023, Upravno sodišče v Braunschvveigu z dne 25. 2 2022, sodbi sodišča v Haagu s 1. 6. 2023 in 7. 8. 2023 ter sodbo Zveznega sodišča v Amsterdamu s 6. 6. 2023), poročila AIDA iz leta 2020 (zadeva S.B. in drugi proti Hrvaški ter M.H. in ostali proti Hrvaški, sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023), poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA), report 2023, statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve2, poročila EUAA, Švicarski nacionalni svet, Zvezno švicarsko upravno sodišče, članek z dne 21. 7. 2021, predložen s strani tožnika, poročila Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, vprašanje PIC, naslovljeno na Hrvaški pravni center januarja 2023, in odgovor to na vprašanje, komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiki Hrvaški, pismo ministra za pravosodje in varnost predsedniku predstavniškega doma Nizozemske z 20. 1. 2023, sodbo švicarskega Zveznega upravnega sodišča, članek z dne 4. 7. 2022, letno poročilo FRA, kar zajema podatke iz leta 2021. 7. Toženka je ugotovila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Toženka je v zvezi z informacijami, predloženimi s strani pooblaščenca, poudarila, da tožnik v postopku ni navajal, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite kakorkoli onemogočen. Policija je z njim speljala predhodni postopek, nato pa je samovoljno nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. S sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 in I Up 76/2023 z 19. 4. 2023 ter sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije3 je toženka ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

8. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Povzema svoje izjave iz osebnega razgovora4 in poudarja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi tožnik prostovoljno zapustil Hrvaško, pri tem pa toženka izpusti, da je tožnik dobil odločbo, da mora zapustiti Hrvaško in da so ga policisti peljali na železniško postajo. Povzema, da je bila Republika Hrvaška šele na drugi pripravljena tožnika sprejeti.

9. Tožnik navaja, da je to, kar se zdi nelogično toženki, da bi hrvaška policija evidentirala tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, se s tem zavezala za obravnavo njegove prošnje in ga nato izgnala, na žalost res in se dogaja v državi članici EU. Po hrvaški notranji zakonodaji hrvaška policija ljudem, ki so dali prstne odtise izroča papirje, na katerih piše, da morajo v roku 24, oz. 48 ur zapustiti državo. O takem dokumentu je pričal tudi tožnik in zatrjeval, da mu je hrvaška policija tak dokument izročila. Iz hrvaške zakonodaje pa izhaja ravno to, in sicer, da hrvaška policija vzame prstne odtise, potem pa tujcem izroči odločbo o zapustitvi ozemlja Republike Hrvaške. Tožnik povzema, da iz "Zakona o strancima" in Pravilnika o postopku z državljani tretjih držav oz. "Pravilnik o postupanju prema državljanima trečih zemalja" izhaja, da organi Republike Hrvaške lahko izdajajo odločbe o vrnitvi na vnaprej predvidenih obrazcih. Iz III. odst. 183. čl. hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da je rok za prostovoljni odhod predviden v razponu 7-30 dni, se pa lahko v nekaterih primerih skrajša (185. člena, I. odst. tč. 1., 2., in 4). Iz četrtega odstavka 187. člena hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da če nekdo poda namero za mednarodno zaščito, ostane odločba o vrnitvi v veljavi, ampak se do končanja postopka o mednarodni zaščiti, ne izvrši. Vendar to ne izhaja iz pravnega pouka navedenega v predloženem obrazcu. Prosilcem za azil se ne sme izdati odločbe o vrnitvi, kar, kot poudari tožnik, izhaja tudi iz 9. uvodne izjave Direktive o vračanju št. 2008/115/ES. Iz 196. člena hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da naj bi imela osebe v postopku izdaje odločbe o vrnitvi pravico do tolmača oz. prevajanja v jezik, ki ga razume. Tožnik zatrjuje, da tolmača ni imel, tega mu ni nihče omogočil. Iz drugega odstavka 196. člena hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da se odločba oz. obrazec prevaja samo na zahtevo. Seveda se ljudi, ki so v podobni situaciji o tem nikoli ne poduči tako, da gre za pravico, ki jo pozna lahko samo nekdo, ki je pravnik in ki zna vpogledati v tujo zakonodajo in obvlada še hrvaški jezik. Tega od tožnika in ljudi, ki so v podobni življenjski situaciji, ki so večinoma popolnoma neizobraženi, laiki in prihajajo iz kulturno popolnoma drugačnega okolja nikakor ni mogoče pričakovati. Iz 198. čl. Hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da osebe, ki sem jim izda odločba o vrnitvi nemudoma obvesti o možnosti pravne pomoči. Da na Hrvaškem obstajajo velike nenavadnosti tekom postopka izdaje odločb o prostovoljni vrnitvi je sodišče ugotovilo npr. že v sodbi I U 688/2023-15, z dne 15.5.2023, odst. 30-32. 10. Tožnik meni, da iz vsega navedenega sledi, da je hrvaška zakonodaja v nasprotju z evropsko zakonodajo in vsakršno logiko. Iz hrvaške zakonodaje jasno izhaja, da je celotna tožnikova izpoved resnična. Hrvaški policisti tujcem ne izročijo nobene odločbe, ob prijetju v notranjosti države, pa hrvaška policija postopa na način, da sicer zakonito odvzame prstne odtise, nato pa arbitrarno označi osebe pod št. 1 kot prosilce, in jim ne izda potrdila o registraciji, ampak jim izda odločbo o vrnitvi, pri čemer so vsi dokumenti v hrvaškem jeziku, tolmači niso prisotni, osebam pa niti pisno niti ustno ni razloženo, da iz IV. Odst. 187. čl. hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da če nekdo poda namero za mednarodno zaščito oz. je v EURODAC zaveden pod št. 1 to pomeni, da na ozemlju hrvaške ostane do zaključka postopka za mednarodno zaščito. Iz navedenega je razvidno, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, kar izhaja tudi iz sodbe ESČP št. 84523/17, z dne 17. 1. 2023. Iz citirane sodbe izhaja, da ESČP očita Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške in celotnemu regulativnemu sistemu Republike Hrvaške, da po uradni dolžnosti ni sprožil preiskave, ki bi bila sposobna preučiti okoliščine, v katerih se je incident zgodil in morebitne pomanjkljivosti v delovanju regulativnega sistema (državnih organov) in identificirati državne uradnike ali organe (tč. 103 cit. sodbe). Iz cit. sodbe izhaja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da zato, ker na Hrvaškem zaradi smrti treh oseb niso izpeljali celovite preiskave, obstaja nevarnost, da bo tudi v prihodnje lahko prihajalo do takih nesreč. Iz sodbe ESČP je tudi razvidno, da ESČP ne razlikuje med policisti in uradnimi osebami, ampak ugotavlja pomanjkljivosti v celotnem regulativnem sistemu Republike Hrvaške. Iz hrvaške zakonodaje po mnenju tožnika jasno izhaja, da izvaja push backe.

11. Tožnik še povzema odgovor Hrvaškega pravnega centra (HPC nevladni organizaciji), da nihče ne ve, kaj se z dublinskimi povratniki na Hrvaškem dejansko dogaja. Zato meni, da sklicevanje na poročilo AIDA iz leta 2022 ni možno in ne odraža dejanskega stanja. Tožnik navaja, da sodišče5 odgovora HPC sploh ni ocenilo, kar predstavlja kršitev postopka, kršitev 22. člena Ustave RS, kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Iz odgovora HPC po mnenju tožnika jasno izhaja, da nihče ne ve, kaj se s prosilci po Dublinu dejansko dogaja, zato sodišče ne more odločiti, da prosilci na Hrvaškem niso ovirani pri dostopu do mednarodne zaščite. Tožnik meni, da je odločitev sodišča, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, arbitrarna, v nasprotju s sodbo VS I Up 81/2023 in v nasprotju z odgovorom HPC, ki ga sodišče ni upoštevalo, niti ni s sklepom zavrnilo, svoje zavrnitve ni obrazložilo. Tožnik še toženki očita, da je sodbe sodišč držav članic EU zavrnila z enostavno in arbitrarno razlago, da se nanašajo na posamezne primere, pri tem pa toženka ni ocenila vseh dokazov skupaj in upoštevala, da obstaja več sodb sodišč različnih držav članic, na podlagi katerih, države prosilce ne vračajo na Hrvaško. Če pa gre za več sodb, pa to pomeni, da ne gre za posamezni primere, ampak za preprosto dejstvo, da se prosilcev ne sme vračati na Hrvaško.

12. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. V primeru, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, bi bila tožniku prizadejana nepopravljiva škoda. Meni, da je, glede na sodbo ESČP iz januarja 2023 in glede na številne druge judikate sodišč evropskih držav ter na podlagi gornjih navedb jasno, da na hrvaškem z migranti in prosilci ravnajo nečloveško.

13. Tožnik v vlogi še navaja, da sodba, na katero se sklicuje toženka, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 ne upošteva sodbe ESČP, ki se na podlagi Ustave RS upošteva neposredno, ker očitno Vrhovno sodišče verjetno s to sodbo v času izdaje še ni bilo seznanjeno. Vrhovno sodišče tudi ne upošteva že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, iz katere izhaja, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti ni potrebno, če gre za grobi poseg tožnikovo osebno svobodo. Tudi sodbe Ustavnega sodišča mora sodišče upoštevati neposredno. Toženki očita, da ne upošteva niti hrvaške zakonodaje, ki jo svetovalci za begunce stalno citirajo in iz katere izhaja, da na hrvaškem tujca štejejo za prosilca in mu istočasno dajo v roke neprevedeno odločbo o vrnitvi in jim to tudi pokažejo s konkludentnim ravnanjem. Zato so navedbe v odgovoru na tožbo, podane na 3. strani popolnoma neutemeljene. Dejanja hrvaških policistov se celo toženki zdijo nenavadna.

14. Toženka stalno navaja, da na Hrvaškem tujci niso ovirani pri dostopu mednarodne zaščite, pri tem pa ne upošteva cit. sodbe ESČP in dejanju, kateremu se celo sama čudi, in sicer, da se tujci štejejo za prosilca, istočasno pa prejmejo odločbo o vrnitvi. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka naj sodišče pojasni, kako taka zakonodaja, njena izvršitev in dejstvo, da tujcu pokažejo naj zapusti države, ne pomeni ovire pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem naj sodišče seveda upošteva hrvaško zakonodajo in cit. sodbo ESČP. Pri tem naj sodišče še obrazloži, zakaj v tem primeru ne gre za oviranost pri dostopu do mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, da naj obrazloži, zakaj meni, da to, da tujca zaprejo za cel dan, hrano pa mu dajo le enkrat, ne predstavlja nečloveškega ravnanja. Navedbe v zvezi s hrvaško zakonodajo niso podane prepozno. Prvič tožnik ni mogel predvidevati, da toženka tožniku ne bo verjela. Poleg tega bi morala tožena stranka poznati razmere na Hrvaškem. Poleg tega pa se hrvaška zakonodaja s strani svetovalcev za begunce, citira že v več vlogah, zato toženi stranki ne bi smela biti neznana. Poleg tega gre tu za citiranje zakonodaje in ne nekih novih dejstev.

_Trditve toženke_

15. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

16. Toženka najprej izpostavlja, da vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Prosilce za mednarodno zaščito ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške namreč sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Za primere dublinskih predaj je bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niti niso vložili prošnje. Temu pritrjuje tudi sodna praksa.

17. Toženka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 s 16. 11. 2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022 in poudarja, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani. Toženka še navaja, da sodbe Vrhovnega sodišča I Up 201/2023 s 12. 7. 2023, I Up 122/2023 s 21. 7. 2023 in I Up 155/2023 s 21. 7. 2023, potrjujejo predajo prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški.

18. Toženka poudarja, da navedbe tožnika o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški, same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Tožnik ni imel lastne izkušnje s postopkom mednarodne zaščite in bivanjem v azilnem domu v Republiki Hrvaški. Tožnik ni seznanjen z obravnavo v Republiki Hrvaški, drugih težav ni navajal. Toženka vztraja, da to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema.

19. V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi v Republiki Hrvaški prejel papir, na katerem je pisalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti, toženka pojasnjuje, da gre za povsem neizkazano dejstvo. Ponavlja obrazložitev iz izpodbijanega sklepa in se nanjo sklicuje tudi glede zavrnitve navedb tožnika, da je bil v Republiki Hrvaški zaprt 24 ur.

20. Toženka v zvezi s tožnikovo navedbo, da naj bi bila Republike Hrvaške pripravljena tožnika sprejeti šele po drugem pozivu, pojasnjuje, da je negativni odgovor posredovala Republika Bolgarija, kar pa je v predmetni zadevi popolnoma irelevantno.

21. Glede očitkov, ki se nanašajo na vidik tožnika, da so mu prstne odtise odvzeli na silo ter, da v postopku ni imela zagotovljenega tolmača, toženka pojasnjuje, da iz evidence EURODAC izhaja, da je bil tožnik vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito, zato je bil obravnavan v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je iz osebnega razgovora razvidno, da tožnik nima nobenega izmed dokumentov, ki naj bi jih podpisoval brez tolmača. Ne glede na to, ali je tožnik bil seznanjen z vsebino "lista" ali ne, je neizpodbitno, da ga je obravnavala hrvaška policija, kjer je imel dve možnosti, in sicer da izrazi namero za mednarodno zaščito ali pa se ga obravnava kot osebo, ki je nedovoljeno vstopila na ozemlje države in jo je treba odstraniti. Poleg tega to, da tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, nikakor ne pomeni, da bodo tožeči stranki v primeru, da bo v Republiko Hrvaško vrnjena po dublinskem postopku, kakorkoli kratene njene pravice oziroma, da ne bo imela dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite. V postopku imajo poleg vseh pravic prosilcev vsekakor zagotovljenega tudi tolmača. 22. Toženka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 173/2023 s 23. 8. 2023 poudarja, da tudi, če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Toženka zavrača navedbo tožnika v zvezi z domnevno prisilnim odvzemom prstnih odtisov prosilcu s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 194/2023 z 11. 10. 2023. Poudarja, da je svojo odločitev oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso. Prav tako se je posredno in neposredno opredelila do vseh navedb tožnika in njegovega pooblaščenca. Toženka meni, da je sprejela objektivno in nepristransko odločitev v izpodbijani zadevi. Kot je razvidno že iz izpodbijanega sklepa, se je opredelila do vseh navedb tožeče stranke. Toženka poudarja tudi, da zgolj tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne pomeni, da je bila ta necelovita, napačna ali v nasprotju z nacionalnim pravom ali pravom Evropske unije.

23. Toženka ponavlja, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški kakorkoli oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Kot je že prej omenjeno, se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Iz statističnih podatkov objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve1 namreč izhaja, daje Republika Hrvaška v lanskem letu do 31. 12. 2023 v dublinskem postopku sprejela 897 oseb.

24. Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Na podlagi podatkov pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA, EUAA, kot navedeno v izpodbijanem sklepu) tožeča stranka nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo pridobljeno s strani Republike Hrvaške in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

**K I. točki izreka**

25. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A3, B1, B2 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-5401/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

27. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)6, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv7, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil8 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,9 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

28. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 22. 8. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnika. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

29. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da toženka odgovora Hrvaškega pravnega centra ni ocenila. Iz tretjega odstavka 8. strani izpodbujenega sklepa namreč izhaja, da se je toženka opredelila tudi do tega dokaza in ga v dokazni oceni, ki je popolna in prepričljiva, tudi ocenila. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno toženke, ne dokazuje nepravilnosti ali nezakonitosti slednje.

30. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, glede sodb tujih nacionalnih sodišč, ki jih je toženka zavrnila z, po mnenju tožnika, enostavno in arbitrarno razlago, da se nanašajo na posamezne primere. Gre za tožbene očitke brez utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, zato so nekonkretizirani do te mere, da se sodišče do njih niti ne more opredeliti. Sodišče pritrjuje toženkini odločitvi, da na podlagi izvedenih dokazov, ni dokazano, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta tožnika lahko izpostavila nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

31. V zvezi z v tožbi ponovljenimi navedbami tožnika, da naj bi mu policisti na Hrvaškem po odvzemu prstnih odtisov dali nek dokument in mu pojasnili, da mora v čim krajšem času zapustiti ozemlje Republike Hrvaško, sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijanega sklepa (peti odstavek 4. strani in prvi odstavek 5. strani izpodbijanega sklepa) izhaja, da toženka tožniku ni verjela, da bi tak dokument prejel in to svojo odločitev prepričljivo tudi pojasnila. Tožnik zgolj s ponovitvijo navedb, do katerih se je opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, v upravnem sporu, ne more uspeti.

32. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne, kot je mogoče smiselno povzeti, tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil. 33. Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

34. Domneva, da se države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12

35. V obravnavani zadevi ni sporno bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Zato niso utemeljena tožbene navedbe, da naj bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v smislu ovire za predajo po Uredbi Dublin III v Republiki Hrvaški (tudi) zato, ker je hrvaški Zakon o tujcih in podzakonski predpisih tak, da gre za sistemske pomanjkljivosti. Iz jasne določbe drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III izhaja, da je ovira za predajo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zato tožnik z zatrjevanjem ureditve hrvaškega Zakon o tujcih in podzakonskih predpisov, glede na to, da je predmet tega spora predaja po Uredbi Dublin III, ovir za predajo v smislu določbe drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ni dokazal. Glede na navedeno, je namreč po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ni dokazal. Tožnik je namreč povedal, da zdravniške oskrbe ni potreboval, da ne ve, s kom je imel kontakte na Hrvaškem, da so mu sicer odvzeli prstne odtise na silo, ker prošnje ni vložil, da so ga zaprli za 24 ur v zaprt kemp, kjer so mu dali le enkrat hrano in ko so ga spustili, je odšel v Slovenijo, da v azilnem domu na Hrvaškem ni bil. Tudi po presoji sodišča te navedbe tožnika, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.

36. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, tudi ravnanje hrvaških policistov s tujci, na primer, kot očita tožnik Hrvaški, da je vodila postopek brez tolmača, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Toženka utemeljeno opozori, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

37. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi bila odločitev toženke, da so dokazane sistemske pomanjkljivosti pogoj za ugotovitev, da v posamezni državi ravnajo s tujci oziroma prosilci za mednarodno zaščito nečloveško, v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 (v nadaljevanju Sodba Up 613/16).

38. Kot je za ta spor v bistvenem delu poudarilo Ustavno sodišče RS v Sodbi 613/16, so cilji Uredbe Dublin III zagotoviti učinkovit dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oziroma izbirali odgovorno državo članico EU, in zagotoviti solidarnost med državami članicami EU. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III. Ko so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, je odgovorna država dolžna prošnjo vsebinsko obravnavati. Prosilcu je tako zagotovljeno jamstvo učinkovitega dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v državi članici EU, ki je glede na merila in mehanizme Dublinske uredbe III odgovorna za obravnavo prošnje. S tem se preprečuje nastanek t. i. kroženja beguncev (refugees in orbit), torej tega, da se prosilci za mednarodno zaščito iz ene države odstranijo v drugo, ne da bi bila njihova prošnja obravnavana in bi bila tako njihova pravica do mednarodne zaščite praktično razvrednotena.13 Ne glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III pa je katerikoli državi članici dovoljeno odstopiti od meril odgovornosti in sme obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz Uredbe Dublin III (17. uvodna izjava). Glede na to sta v 17. členu Uredbe Dublin III urejeni diskrecijski klavzuli, ki omogočata omilitev togih meril, določenih v III. poglavju Uredbe Dublin III, glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera. V 17. členu Uredbe Dublin III sta urejeni dve diskrecijski klavzuli: t. i. klavzula suverenosti in t. i. humanitarna klavzula. Uporaba diskrecijske klavzule je praviloma pravica posamezne države in ne njena obveznost.14

39. Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi Uredbe Dublin III. To bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev (21. uvodna izjava Dublinske uredbe III). Glede na navedeno je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.15 To pa po mnenju Ustavnega sodišča RS ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU.16 Države morajo po presoji Ustavnega sodišča RS upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna.17 Ob upoštevanju sodne prakse ESČP predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.18 Iz navedenega izhaja, da morajo pristojni organi in sodišča v primeru, ko prosilec zatrjuje, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati tudi prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.19

40. Glede na povzeta stališča Ustavnega sodišča v Sodbi 613/16 ni utemeljen tožbeni ugovor, da je odločitev toženke v nasprotju s Sodbo Up 613/16. Toženka se je, kot že pojasnjeno opredelila do vseh navedb tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da tožnikovo zatrjevanje ne dokazuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ker ima tožnik status prosilca za mednarodno zaščito in bo obravnavan v postopku s procesnimi jamstvi, ki veljajo za prosilca in ne tujca. Zato z zatrjevanjem, da je bil deležen (nečloveškega) ravnanja v postopku, v katerem ne bo, ne more ovreči domneve o varnosti Hrvaške za tožnika, v smislu stališča Ustavnega sodišča RS, da to ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika. Tožnik namreč v postopku, v katerem je bil deležen zatrjevanega ravnanja, glede na to, da ima status prosilca, ne bo.

41. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je odločitev toženke v nasprotju s sodbo ESČP CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17. Kot je razvidno iz te sodbe, je ESČP v postopku pritožnika, ki je utrpel življenjsko nevarne poškodbe v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo, zaradi močnega požara, zanetenega po ravnanju migrantov20, ugotovilo, da je bila stavba policijske postaje Bajakovo in njeno osebje precej slabo pripravljena na soočenje z izbruhom požara v svojih prostorih, zato je ESČP ugotovilo kršitev vsebinskega vidika 2. člena EKČP. Presodilo je, da državni organi pritožniku niso zagotovili zadostne in razumne zaščite njegovega življenja in telesa, kot to zahteva 2. člen EKČP. Po presoji ESČP je v obravnavnem primeru poškodb zaradi požara pridržanega pritožnika v centru za pridržanje, nastala procesna obveznost preiskave okoliščin požara in pritožnikovih poškodb, ki je bil pridržan migrant pod oskrbo in odgovornostjo oblasti. ESČP je ugotovilo, da se glede na temeljitost preiskave zdi, da so številna vprašanja v tej zadevi ostala neodgovorjena, zlasti vprašanja v zvezi s preiskavo in spremljanjem pripornikov ter ustreznostjo prostore, v katerih so bili pridržani. ESČP je ugotovilo, da se zdi, da ni bila opravljena nobena nadaljnja institucionalna preiskava, da bi ugotovili morebitne pomanjkljivosti, ki so privedle do tragičnega dogodka, odpravili morebitne pomanjkljivosti in preprečili podobne napake v prihodnosti. ESČP je ugotovilo, da v konkretnem primeru hrvaški organi niso izvajali določb nacionalnega prava, ki zagotavljajo spoštovanje pravice do življenja; predvsem jim ni uspelo odvrniti podobnih življenjsko nevarnih ravnanj v prihodnosti, zaradi česar je po presoji ESČP prišlo do kršitve 2. člena EKČP tudi v njegovem procesnem vidiku. Neutemeljena je torej tožbena navedba, da naj bi ESČP v sodbe CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, brez konkretizacije okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev. ESČP je namreč v konkretnem primeru CASE OF DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin (požar v objektu za pridržanje ilegalnih migrantov na policijski postaji Bajakovo), ugotovilo kršitve 2. člena EKČP, kar pa glede na to, da tožnik niti ne zatrjuje dejstev, ki so bila podlaga za odločitev ESČP v primeru DARAIBOU v. CROATIA, številka 84523/17, po presoji sodišča ne dokazuje za ta spor relevantnih dejstev.

42. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka prepričljivo in popolno obrazložila svojo ugotovitev, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Sodišče pripominja, da verjame tožniku, kar izpove zaslišan pred sodiščem, da si ne želi, da Republika Hrvaška obravnava njegovo prošnjo zato, ker želi ostati v Republiki Sloveniji. Sodišče pojasnjuje, da ta tožnikova želja ni upoštevna za izpodbijano odločitev. Kot je tožniku pojasnila že toženka v izpodbijanem sklepu, si tožnik namreč ne more izbrati države, ki naj odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak državo, ki je pristojna odločati, določa Uredba Dublin III.

43. Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

44. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

45. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

46. Toženka ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Iz katerih izhaja, da je Republika Hrvaška v lanskem letu do 30. 9. 2023 v dublinskem postopku sprejela že 610 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo (največ oseb je bilo predanih iz Zvezne republike Nemčije (183), Republike Avstrije (170) in Švicarske konfederacije (114). 3 I U 1223/2022 s 16. 9. 2022., IU 1566/2022 s 24. 11. 2022, IU 148/2023 s 3. 2. 2023, IU 477/2023-14 s 6. 4. 2023, IU 505/2023-13 z 11. 4. 2023, IU 640/2023-12 s 3. 5. 2023. 4 Tožnik je na osebnem razgovoru izpovedal, da so mu na Hrvaškem dali dokument, ki ni bil preveden, ampak so jim nekako uspeli dopovedati, da morajo zapustiti Hrvaško čim prej. Policija jih je odpeljala na železniško postajo, brez njihove želje. Postopka mednarodne zaščite jim niso pojasnili. Za 24 ur so jih zaprli v zaprti prostor. Hrano so dobili le enkrat. Po izročitvi neprevedene odločbe so ga odpeljali na železniško postajo. Prstne odtise so mu odvzeli na silo. Povedali so mu še, da mora hrvaško zapustiti najkasneje v štiriindvajsetih urah. Iz ravnanj policistov na Hrvaškem je razvidno, da Hrvaška prosilce ovira pri vložitvi prošenj za mednarodno zaščito. Tožnik je izpovedal, da mu na Hrvaškem niso pojasnili postopka mednarodne zaščite. 5 Pravilno tožena stranka (op. a.). 6 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 7 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 8 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 13 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016. Glej K. Hailbronner in D. Thym, nav. delo, str. 1486, in H. Battjes, European Asylum Law and International Law, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden/Boston 2006, str. 388. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12, in OdlUS XIX, 43) 14 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016. 15 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 12. 16 Glej sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici, 104. točka, in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15, z dne 7. 6. 2016, 51. do 54. točka. 17 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 14. 18 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 15. 19 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 17. 20 Po navedbah vlade so ob 20.26. pritožnik in trije drugi priporniki čez rešetke svoje sobe namestili rjuho, da bi onemogočili videonadzorni sistem. Nato so začeli trgati vzmetnice, metati gobo, rjuhe in oblačila na kup. Ta material sta zanetila in tako povzročila močan požar, ki se je okoli 20.31 nenadzorovano razširil po prostoru in delu hodnika ter povzročil izpad električne energije v celotnem objektu. Požarni alarm se je oglasil ob 20.32.