Jedro

Dejstvo, da je bila tožnica poklicana v pisarno nadrejenih delavcev, v kateri so ji v razgovori predočili, da bodo v zvezi z nedopustnim vnovčenjem bonusov poklicali policijo in "sprožili ustrezne postopke", ne predstavlja nedopustne grožnje, zaradi katere bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala, nedopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izjava o prenehanju - prekinitvi delovnega razmerja, ki jo je dne 30. 1. 2009 zapisala in podpisala tožnica, nična, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno s pogodbo zaposlitvi z dne 27. 6. 2007, ni prenehalo in traja še naprej tudi po 30. 1. 2009, tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto prodajalec v trgovini S. v Ljubljani ter ji za čas od 30. 1. 2009 dalje obračunati pripadajoče zneske bruto plače, od katerih je dolžna tožnici izplačati neto zneske, od teh pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je izjava o prenehanju - prekinitvi delovnega razmerja, ki jo je dne 30. 1. 2009 zapisala in podpisala tožnica, neveljavna, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 6. 2007, ni prenehalo in traja na podlagi te pogodbe še naprej tudi po 30. 1. 2009, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto prodajalec v trgovini ter ji obračunati pripadajoče zneske bruto plače, od katerih je dolžna tožnici izplačati neto zneske plače, od teh pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bila 30. 1. 2009 nenadoma poklicana v pisarno območnega vodje, pri čemer se ji ni niti sanjalo, za kaj gre. V pisarno ni bila napotena z namenom, da bi odpovedala delovno razmerje. V kakšnem položaju se je takrat dejansko znašla, se sodišču ne zdi prav nič pomembno. Dejstvo je, da so tedaj začeli nanjo izvajati pritisk njeni nadrejeni A.M. in D.S., ki ji je nekaj minut narekovala ključne besede. Povsem jasno je, da se je takrat znašla v strahotno podrejenem položaju, bila je zmedena in sploh ni vedela za kaj gre. Nenadoma je bila soočena z nekimi obtožbami, o tem, da bi dala odpoved, pa sploh ni razmišljala. Vsi nadrejeni so takrat nanjo vršili enoten pritisk. Sodišče ni upoštevalo njene izpovedbe, da je začela pisati, ker ji je A.M. dejal, da se bodo zmenili za neko rešitev. Zato je tudi zapisala, da prosi za rešitev delovnega razmerja. S tem pa ni bila zadovoljna D.S., ki jo je popravila in narekovala, da mora napisati prekinitev. Takrat je bila soočena s skrajno napeto in obremenjujočo situacijo, ki jo je do kraja zmedla, saj niti približno ni želela dati odpovedi delovnega razmerja. Iz napete situacije se je želela izviti s tem, da bo napisala prošnjo za rešitev, saj ji je A.M. dejal, preden ji je v roke porinil papir in svinčnik, da se bodo dogovorili za neko rešitev. Zato ni mogoče šteti, da je povsem zavestno podala odpoved delovnega razmerja. V skladu z navedenimi razlogi je šlo pri njej za napako volje v smislu določb 45., 46. in 49. členov Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, bodisi primarnemu bodisi podrednemu oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožnica uveljavlja skoraj vse oblike napak volje, ki jih predvideva OZ, čeprav so si posamezni instituti različni in zajemajo povsem različne dejanske situacije. Navedba nadrejenih, da bodo poklicali policijo in sprožili kazenski postopek, nima nikakršnega vpliva na veljavnost tožničine odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v skladu s trditvenem bremenom ni izkazala, da se je takrat znašla v podrejenem položaju in brezizhodni situaciji. Poleg tega je zmotno navajanje, da je bila takrat poklicana v pisarno območnega vodje nenadoma, pri čemer se ji ni sanjalo, za kaj gre. Kot so izpovedale zaslišane priče, je bil z njo najprej opravljen pogovor glede ugotovljenih kršitev na njeni strani, zadeva ji je bila jasno predočena, zaradi česar je imela dovolj časa za premislek glede podaje izjave o prekinitvi delovnega razmerja. Tožnica je takšno izjavo napisala brez kakršnega koli nareka, poslovodkinja D.S. ji je le svetovala, da naj dopiše navedbo prekinitev, saj tožnica ni vedela, kako naj napiše odpoved. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na tožničino izjavo o prekinitvi delovnega razmerja, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkušalo, ali je tožena stranka s strani svojih delavcev dne 30. 1. 2000, ko je tožnica napisala izjavo o prekinitvi delovnega razmerja, nad njo izvajala nedopustno grožnjo ali prevaro, da je bila izjava napisana v zmoti. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in prič tožene stranke ter z izvedbo listinskih dokazov ugotavljalo, če je pri podaji takšne tožničine izjave prišlo do napake volje v smislu določb 45., 46. in 49. členov OZ, za kar se zavzema tožnica. Gre predvsem za presojo vprašanja, ali so v zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje dokazani elementi grožnje po določbi 45. člena OZ, ki jo je potrebno uporabiti glede na določbo 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ter določbe 12. člena ZDR o smiselni uporabi splošnih pravil civilnega prava, če ZDR ali drug zakon ne določa drugače. Po določbi 45. člena OZ je pravno pomembna le nedopustna grožnja, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, da zaradi tega sklene določeno pogodbo. Navedena določba torej pomeni, da mora biti grožnja nezakonita in protipravna in da mora pri osebi, ki je podala izjavo in ki izjavo zaradi grožnje izpodbija, povzročiti utemeljen strah. Zato je bistvena napaka volje, ki jo povzroči takšna grožnja, lahko povezana samo s strahom in ne z grožnjo samo, saj ljudje na grožnje različno reagirajo(1). Vendar pa se lahko upošteva resen in utemeljen strah le takrat, če se iz okoliščin primera ugotovi, da je grozila resna nevarnost življenju ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega, zaradi česar je stranka omejena v svobodi pri sprejemanju odločitev.

Po določbi 49. člena OZ pa pride do prevare, če ena stranka povzroči pri drugi zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe. V skladu z določbo 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s takšno vsebino ne bi sklenila.

Neutemeljena je pritožba, da so delavci tožene stranke 30. 1. 2009 izvajali nad tožnico pritisk pri podaji izjave o prekinitvi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, da takrat ni prišlo do napake volje pri tožnici oz. do relevantne grožnje ali prevare s strani delavcev tožene stranke v času, ko je napisala svojo izjavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica takrat poklicana v pisarno območnega vodje, kar pomeni, da za njo ni šlo za običajen dogodek, kot si to zmotno predstavlja. V pisarni je bil z njo s strani nadrejenih najprej opravljen razgovor glede vnovčenih bonusov, pri čemer podana navedba, da bodo poklicali policijo in sprožili ustrezen postopek, nima nikakršnega vpliva na obstoj nedopustne grožnje nad tožnico. Tudi sicer je bila tožena stranka zoper tožnico upravičena sprožiti takšen postopek, saj je bila zalotena pri kršitvi delovne obveznosti, ki ima podlago tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba, da tožnica zaradi hudega pritiska in zmedenosti sploh ni vedela, da daje odpoved in da ji je D.S. narekovala, kaj mora napisati. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da tožničina izjava o prekinitvi delovnega razmerja ni bila podana v hipu, niti je k takšni izjavi ni prisilil noben od nadrejenih delavcev. Po izpovedbah A.M. in D.S. je celoten dogodek trajal najmanj pol ure, pri čemer tožnica ni zapisala izjave takoj, ko je bila poklicana v pisarno. V tej zvezi ji ni bilo ničesar diktirano oziroma kakorkoli vplivano na njeno voljo. V kolikor je smatrala, da temu ni tako, potem pač ne bi zapisala v izjavo spornega besedila. Glede tega ni bila v ničemer omejena v svobodi pri sprejemanju takšne odločitve.

Zato je nesprejemljivo njeno zavzemanje, da se v konkretnem primeru ni zavedala, kaj zapisuje, da je bila takrat v brezizhodni situaciji in so vsi na njo enotno izvajali pritisk. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporu ni z ničemer dokazala takšnih konkretnih dejanj, ki bi izkazovala, da so takrat imeli pristojni delavci tožene stranke namen, da pri njej ustvarijo zmoto ter privedejo njeno voljo k podaji odpovedi delovnega razmerja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi, ki jih je poskušala tožnica še uveljaviti v pritožbi, in do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, niso pomembni oziroma ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 279/2006 z dne 21.11.2006