Jedro

„Grožnja“ z uvedbo postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in kazensko prijavo, ni mogla pri tožnici povzročiti utemeljenega strahu, da bi ta pod njegovim vplivom lahko izjavila drugačno voljo, kot bi jo sicer, še posebej ob dejstvu, da je tožnica pred podajo odpovedi imela ustrezen čas za razmislek. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožničini nadrejeni izvršili konkretna dejanja, ki bi lahko vplivala na njeno voljo, zato je pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da je tožnica napisala odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu v skladu s 80. in 81. členom ZDR), saj je v njeni izjavi izražena volja, da ji takoj preneha delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izjava o prenehanju – prekinitvi delovnega razmerja, ki jo je dne 30. 1. 2009 napisala in podpisala tožnica, nična. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi podredno postavljeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je navedena izjava neveljavna. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica ni dokazala napak volje pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji je delovno razmerje zakonito prenehalo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dne 30. 1. 2009 ni prišla v pisarno območnega vodje z namenom, da bi odpovedala delovno razmerje. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila v podrejenem položaju, v katerem se ni znašla. Delavci tožene stranke pa so nanjo izvajali pritisk. Ugotovljeno je bilo, da je predstavnica tožene stranke D. S. celo popravila tožnico, ko je pisala izjavo in narekovala, da mora napisati „prekinitev“ namesto „rešitev“ delovnega razmerja, kot je to zapisala tožnica. Navaja, da ni imela namena odpovedati delovno razmerje, zato meni, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tožnica povsem prostovoljno napisala izjavo o prenehanju-prekinitvi delovnega razmerja.

4. Na podlagi 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožnica v reviziji le na splošno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tega revizijskega razloga v nadalje ne obrazloži in ne konkretizira. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v zvezi s tem razlogom ni moglo preizkusiti.

8. Predmet spora je vprašanje, ali je tožnica dne 30. 1. 2009 podala veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi petega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe) je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca neveljavna, če je podana zaradi grožnje ali prevare s strani delodajalca ali v zmoti delavca. Gre za primere, ko je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z napako volje. Ker ZDR v zvezi s tem nima posebnih določb, se na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta zato pri materialnopravni presoji, ali je bila tožničina odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pod vplivom napake volje, pravilno izhajali iz določb 45., 46. in 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in spremembe).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnica bila zaposlena pri toženi stranki kot prodajalka. Dne 30. 1. 2009 je bila s strani vodje oddelka pozvana, da pojasni dejanja glede unovčenja bonusov, ki jih kupci prejmejo na blagajni, saj hišni red za zaposlene pri toženi stranki predpisuje, da neporabljenih bonusov kupcev, zaposleni ne smejo uporabiti. S tožnico je bil opravljen razgovor, v katerem ji je bilo predočeno, da bo zaradi spornega unovčenja bonusov poklicana policija in sproženi ustrezni postopki, v posledici česar je tožnica na list papirja napisala, da „prosi za takojšnjo rešitev“, po nasvetu nadrejene S., pa dodala še besedilo „-prekinitev delovnega razmerja“. Razen "grožnje" s policijo, tožnica pri pisanju izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila deležna fizičnega nasilja ali verbalnih groženj oziroma prevare.

10. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997 zavzelo stališče, da sama zahteva, prigovarjanje ali nagovarjanje delodajalca k „odpovedi“ delovnega razmerja niso pravno relevantna dejstva za presojo svobodne volje delavca in s tem za presojo veljavnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tudi grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo policiji zaradi očitanega kaznivega dejanja, ali celo prigovarjanje ali nagovarjanje k odpovedi niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah) po 45. členu OZ, bistveno zmoto po 46. členu OZ ali prevaro po 49. členu OZ, ki bi lahko povzročila razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi.(1)

11. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključki sodišč nižjih stopenj, da „grožnja“ z uvedbo postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in kazensko prijavo, ni mogla pri tožnici povzročiti utemeljenega strahu, da bi ta pod njegovim vplivom lahko izjavila drugačno voljo, kot bi jo sicer, še posebej ob dejstvu, da je tožnica pred podajo odpovedi imela ustrezen čas za razmislek. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožničini nadrejeni izvršili konkretna dejanja, ki bi lahko vplivala na njeno voljo, zato je pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da je tožnica napisala odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu v skladu s 80. in 81. členom ZDR), saj je v njeni izjavi izražena volja, da ji takoj preneha delovno razmerje. Na navedeno ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, ker glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijske trditve, da tožnica ni imela namena odpovedati delovnega razmerja, ne predstavljajo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, temveč nestrinjanje z dokazno oceno. Že zaradi tega, in ker tožnica ne uveljavlja drugih revizijskih razlogov, ki bi lahko vplivali na veljavnost odpovedi, je bilo potrebno revizijo zavrniti.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 406/2008 z dne 21. 12. 2010 in VIII Ips 216/2009 z dne 9. 5. 2011.