Jedro

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe, plovila dajal naprej v najem (podnajem) ali zakup, zato oprostitev plačila DDV ni možna. Oprostitev namreč ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost, ampak na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, kar mora biti razvidno iz pogodbe. Za oprostitev po teh določbah bi lahko šlo le v primeru, kadar je najemnik plovila „neposredni“ uporabnik tega plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo oziroma je najemnik ali zakupnik “neposredni“ izvajalec komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, z dne 25. 7. 2002, s katero je (med drugim) bila revidentu naložena v plačilo razlika davka na dodano vrednost – DDV za meseca januar in februar 2002 v znesku 8,353.355,00 SIT z obrestmi (1. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe. Poudarja, da je šlo za najem z namenom nadaljnjega dajanja v najem oziroma zakup. Ko ne gre za opravljanje prevoza, kot to določa zakon, pa tudi oprostitve po 31. členu Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV ni mogoče uveljavljati. Strinja se tudi z ugotovitvijo, da je kraj storitve, kjer je bil opravljen promet storitve, kraj, kjer ima davčni zavezanec svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve. Če je davčni zavezanec registriran v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti za pomorski promet, to še ne pomeni, da je istočasno tudi oproščen plačila DDV. Kot tožbeno novoto pa je zavrnilo tožbene navedbe, da so bile transportne storitve – pomorski promet dejansko opravljene v tujini.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je odločalo na nejavni seji in ni razpisalo glavne obravnave, čeprav je revident večkrat opozarjal, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, le pavšalno pritrjuje razlogom tožene stranke, do navedb revidenta pa se ne opredeljuje. Materialno pravo – ZDDV je sodišče prve stopnje (prav tako tožena stranka) napačno uporabilo. S svojo razlago je poseglo v pristojnosti zakonodajalca in spremenilo namen določb, ki določajo oprostitve plačila DDV z namenom stimulacije te panoge. Revidentova plovila izpolnjujejo pogoje za opravljanje komercialne dejavnosti oziroma se z njimi opravlja ta dejavnost, saj je dajanje v najem nedvomno komercialno izkoriščanje. Gre za pomorsko plovbno dejavnost, ki se je v celoti ali pretežnem delu opravljala na Hrvaškem. Tudi tuje ureditve zakup plovil (charter) opredeljujejo kot dejavnost oziroma promet storitev in blaga, ki je oproščen plačila DDV. V vsakem primeru pa bi mu bilo treba priznati oprostitev plačila DDV po 17. oziroma 18. členu ZDDV, saj gre za transportne storitve – pomorski promet, storitve so bile dejansko opravljene v tujini – na Hrvaškem oziroma izven območja EU. Pri tem ne gre za tožbeno novoto, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, saj revident na to opozarja že ves čas postopka. Sodišču predlaga, da reviziji ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja le, da vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo revidentu naloženo plačilo DDV v znesku 8,353,355,00 SIT (35.692,51 EUR), zato je revizija dovoljena po citirani določbi.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. ZDDV določa obveznost obračunavanja DDV od vsakega prometa blaga in storitev, ki ga davčni zavezanec na območju Republike Slovenije opravi za plačilo, razen v primerih, ko je z zakonom izrecno določeno, da tega davka ni treba obračunati. Izjeme od splošne obveznosti obračunavanja in plačevanja DDV so torej možne samo na izrecni zakonski podlagi in jih je treba razlagati restriktivno.

9. ZDDV v 31. členu, na podlagi katerega revident uveljavlja oprostitev plačila DDV, določa oprostitve DDV pri izvozu blaga ter mednarodnem prevozu. Tako v drugem odstavku določa tudi, da je plačila DDV oproščen promet blaga v zvezi z oskrbovanjem: a) plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti; ter v 2. točki drugega odstavka istega člena, da je plačila DDV oproščena nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz podtočke a) in b) prejšnje točke ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča so revizijski ugovori glede napačne uporabe materialnega prava neutemeljeni. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta pravilno uporabila določbe ZDDV ter ugotovila, da je revident z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se tudi sklicuje revident), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Oprostitev namreč ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost, ampak na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, kar mora biti razvidno iz pogodbe. Za oprostitev po teh določbah bi lahko šlo le v primeru, kadar je najemnik plovila „neposredni“ uporabnik tega plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo oziroma je najemnik ali zakupnik “neposredni“ izvajalec komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 456/2005 z dne 7. 5. 2009. 11. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori glede kraja opravljenega prometa storitev. V 17. členu ZDDV je določeno, kaj se šteje za kraj opravljenega prometa storitev. V prvem odstavku je določeno splošno pravilo, da se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve ali stalno oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno. V drugem odstavku navedenega člena, na katerega se sklicuje revident, pa je med drugim določeno, da se za kraj opravljanja prometa storitev šteje pot, kjer se opravi prevozna storitev; če se prevozna storitev ne opravi le v Sloveniji, se ta zakon uporablja le za tisti del prevozne storitve, ki se opravi v Sloveniji (2. točka drugega odstavka 17. člena ZDDV).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče, da se kot kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima revident – davčni zavezanec, ki opravlja storitve (daje plovila v najem oziroma zakup), svoj sedež. Najem plovil v drugem in tretjem odstavku tega člena, ki določata izjemo od splošnega načela v prvem odstavku, ni naveden in zato teh določb v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ne glede na to pa revident za svoje navedbe, da so vsa plovila zapustila slovensko morje, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nedovoljene tožbene novote, ni predložil dokazov.

13. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, med drugim tudi, če predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. Revident je predlagal zaslišanje sestavljavcev mnenj ter svoje zaslišanje, pri tem pa niti ni navedel kaj (več) od že navedenega v spisih oziroma v listinah, ki so v spisih, in so podlaga za odločitev, bi izpovedali. Po presoji Vrhovnega sodišča dajejo listine v spisih dovolj podlage za odločitev in opustitev glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

14. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede obrazložitve izpodbijane sodbe in v zvezi s tem zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi izpodbijane odločbe (v kateri je tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in dovolj izčrpno utemeljila svojo odločitev), kar je posebej poudarilo ter se pri tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Tako sklicevanje ne pomeni, da je sodba brez razlogov, ampak je za njene razloge treba šteti razloge izpodbijanega upravnega akta (ki pa jih sodišču zaradi navedene zakonske določbe ni treba ponavljati). Ta zakonska določba je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko pravilo, ki določa le način pisanja obrazložitve sodbe in v ničemer ne posega v strankine pravice do sodnega varstva.

15. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 156. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.