Jedro

Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po tem členu ni mogoče uveljaviti. Ni odločujoče za kakšne vrste pomorski promet v smislu Pomorskega zakona oziroma Zakona o pomorski notranji plovbi gre, ampak je odločujoča vsebina sklenjenih pogodb ter ugotovitev za kakšen (z vidika davčnih predpisov) posel je šlo, upoštevajoč določbo 2. odstavka 31. člena ZDDV.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni organ prve stopnje je tožniku naložil v plačilo razliko DDV za davčni obdobji januar in februar 2002 v višini 8.353.355,00 SIT z obrestmi (točka I. izreka), v točki II. izreka pa je bil ugotovljen presežek v davčnem obdobju marec 2002 v znesku 5.041.013,00 SIT. Tožniku je bilo naloženo plačilo razlike DDV iz naslova najema in podnajema plovil, vzdrževanja plovil, popravila in opreme plovil ter nabave in prodaje plovil. A. - Najem in podnajem plovil Ugotovljeno je bilo, da tožnik opravlja dejavnost čarteriranja plovil, kar obsega obveznost tožnika, da plovila priskrbi, da opravlja prodajne aktivnosti za ta plovila oziroma vrši prodajo kapacitet teh plovil, vzdrževanje plovil, fizično predajo plovil čarteristom, to je fizičnim in pravnim osebam ter fizični prevzem plovil od čarteristov. Z lastniki plovil ima tožnik sklenjeno tipsko "čarter pogodbo", s katero daje lastnik svoje plovilo v čarter. Tožnik se obvezuje organizirati booking plovil (v svojem imenu), opravljati primopredajo plovila strankam, vzdrževati plovilo v smislu dobrega gospodarja in opravljati vse ostale potrebne dejavnosti za čim boljšo izkoriščenost plovila. Lastniku pripada določen odstotek cene, nastanitve na plovilu s tem, da se lastnik plovila obvezuje sam na svoje stroške plačevati zavarovanje, privez in vsa tekoča vzdrževalna dela in rezervne dele, ki so podvrženi normalni obrabi ter potrošni material za jadrnico. V času trajanja pogodbe pa se tožnik obvezuje vzdrževati jadrnico, ki je predmet pogodbe. Vzdrževalna dela se obračunavajo pri rednih obračunih z lastnikom. V času trajanja pogodbe je tožnik dolžan štirikrat letno lastniku predložiti obračun, v katerem se določi delež, ki pripada lastniku. Na podlagi pogodb prejema tožnik račune od lastnikov plovil za "storitve čarteriranja plovil", "najem plovil", "nastanitev na plovilu", "oddajo plovil za čarter dejavnosti", "zakup za oddajo jadrnice", "najemnino za čarter plovilo" in podobno, na katerih DDV v večini primerov ni zaračunan, pri tem pa se dobavitelji sklicujejo na 31. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 82/01, v nadaljevanju ZDDV). Z najemniki plovil - agencijami ima tožnik sklenjeno tipsko "agencijsko pogodbo", v kateri so navedene dolžnosti tožnika in stranke - agenta, ki vzame plovilo v najem. Kadar tožnik odda plovila v (pod)najem končnim kupcem brez posredovanja agencij, sklene z njimi pogodbo o najemu plovila - pogodbo o čarterju, s katero odda najemniku določeno plovilo v najem. Določen je datum najema oziroma čartersko obdobje, kraj, datum in ura predaje ter vračila plovila, znesek najemnine in način plačila. (Pod)najemniki v primeru, da so to končni uporabniki storitev plovila uporabljajo za zadovoljevanje svojih potreb po športu, rekreaciji - jadranju in ne uporabljajo jadrnic za gospodarsko izkoriščanje. (Pod)najemniki v primeru, da so to agencije, pa opravljajo storitve oddajanja plovil v nadaljnji najem oziroma podnajem tako kot družba A.A.A.. Tožnik izda svojim kupcem (agencijam in končnim kupcem) za oddajo plovil v (pod)najem račune z vsebino "zakup plovila", pri tem pa DDV ne obračuna "na podlagi 31. člena ZDDV - oprema za plovila za plovbo po odprtem morju in gospodarske namene". B. Vzdrževanje plovil, popravila, oprema plovil Tožnik kupcem (lastnikom plovil, najemnikom plovil in drugim) zaračunava popravila plovil oziroma njihovo vzdrževanje, opremo plovil, letne priveze plovil. V pogodbah z lastniki plovil se je tožnik obvezal vzdrževati plovila, ki so predmet pogodb. Za vzdrževalna dela, ki naj bi se obračunavala pri rednih obračunih z lastnikom, le-tem izdaja račune. Pri tem DDV ne obračuna "na podlagi 31. člena ZDDV - oprema za plovila, za plovbo po odprtem morju in gospodarske namene". Za opremo in material za vzdrževanje letne priveze plovil tožnik pri obračunu svoje davčne obveznosti uveljavljal odbitek vstopnega DDV. C. Nabava in prodaja plovil Tožnik je v inšpiciranem obdobju nabavil dvoje plovil, eno plovilo je nabavil za znanega tujega kupca in ni bilo uvoženo v Slovenijo, zato tudi ni bil obračunan DDV. V inšpiciranem obdobju sta bila izdana tudi dva računa za predplačili za nakup jadrnic, ki jih še ni nabavil. Kot podlago za svojo odločitev organ prve stopnje navaja določbe 1. odstavka 66. člena ZDDV, ki napotuje na uporabo standardne klasifikacije dejavnosti, 3. člen, 1. in 2. točko 2. odstavka 31. člena istega zakona ter določbe Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/01 in 21/02, v nadaljevanju PZ). Po standardni klasifikaciji dejavnosti v točko 61.10 - morska plovba, spada prevoz potnikov ali tovora po morju, na rednih ali izrednih progah, izletništvo, križarjenje in razgledovanje s čolni, prevoz s trajekti in vodnimi taksiji, prevoz z vlačenjem ali potiskanjem tovornih ladij, tankarjev, dajanje ladij in čolnov s posadko v najem. Sem pa ne spada dejavnost restavracij in barov na krovu ladij, prekladanje in skladiščenje tovora, pristaniški postopki in druge pomožne dejavnosti, pilotiranje, vlečenje, reševanje. V točko 71.22 - dajanje vodnih plovil v najem, spada dajanje vodnih plovil kot so trgovski čolni, jadrnice in ladje brez posadke v najem, dajanje teh plovil v operativni zakup z vzdrževanjem ali brez. Sem pa ne spada dajanje vodnih plovil s posadko v najem, dajanje vodnih plovil v finančni zakup in izposojanje čolnov za razvedrilo (pedolinov, sandolinov....). Po mnenju davčnega organa gre v obravnavanem primeru za dejavnost dajanja vodnih plovil v najem, K/71.22. Oprostitve v mednarodnem pomorskem prevozu so opredeljene v 1. in 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, kjer je navedeno, da je plačila DDV oproščena nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz podtočk a) in b) 1. točke 31. člena ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja. Plovila iz podtočke a) 1. točke 2. odstavka 31. člena so plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti. Plovila iz podtočke b) 1. točke 2. odstavka 31. člena so plovila za reševanje in pomoč na morju. Za uveljavljanje oprostitve plačila DDV morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je, da gre izključno za plovila iz podtočk a) in b) 1. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV, to je za plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjena za opravljanje komercialne dejavnosti (to je opravljanje dejavnosti za plačilo ne glede na to, ali gre za prevoz potnikov ali blaga za plačilo), industrijske dejavnosti (primer: ladja - tovarna, ki ulovljene morske sadeže takoj predela) in ribiške dejavnosti ali za plovila za reševanje in pomoč na morju. Drugi pogoj pa je, da se s temi plovili dejansko opravlja plovba v mednarodnem pomorskem prometu. Oprostitev po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV tako ni možna za plovila, ki ne opravljajo prevozov v mednarodnem pomorskem prometu. Po 435. členu PZ so pogodbe o plovbnem poslu: pogodba o prevozu blaga po morju, pogodba o prevozu potnikov po morju, pogodba o vlečenju oziroma potiskanju po morju in pogodbe, ki se nanašajo na druge plovbne posle. S pogodbo o prevozu blaga se ladjar zavezuje, da bo z ladjo prepeljal blago, naročnik prevoza pa, da mu bo plačal voznino (439. člen PZ). Po mnenju davčnega organa tožnik ne opravlja prevozov, ki bi jih lahko opredelili kot "prevoz blaga po morju". S pogodbo o prevozu potnikov se ladjar zavezuje naročniku, da bo prepeljal enega ali več potnikov, naročnik pa, da bo plačil prevoznino (587. člen PZ). Tožnik ne nastopa niti v vlogi ladjarja niti v vlogi dejanskega ladjarja, saj plovila le prepušča v uporabo svojim kupcem. Med pogodbe, ki se nanašajo na druge plovbne posle spada pogodba o zakupu (najemu) ladje, s katero zakupodajalec izroči zakupniku proti zakupnini ladjo v uporabo, da opravlja plovbno dejavnost. Opravljanje plovbne dejavnosti pomeni opravljanje plovbnih poslov za plačilo. Bistvo plovbne dejavnosti je opravljanje dejavnosti, to je celote aktivnosti, skupek dejanj, z namenom doseči čim večji dohodek oziroma dobiček. Tožnik svojim kupcem s pogodbo prepušča v uporabo plovilo, vendar ga le-ti ne uporabljajo za opravljanje plovbne dejavnosti. Torej te pogodbe ne moremo opredeliti kot pogodbe o pomorskem zakupu po PZ. Oseba, ki želi uveljavljati davčno oprostitev po 31. členu ZDDV, mora dokazati oziroma izkazati, da plovilo dejansko uporablja za mednarodni prevoz potnikov za plačilo. Upravičenost do oprostitve bi morala biti razvidna iz poslovne dokumentacije zavezanca, to je iz sklenjenih pogodb, računov, vozovnic itd. Poslovna dokumentacija tožnika dokazuje, da opravlja storitve oddajanja plovil v (pod)najem in ne mednarodnih prevozov. Samo registracija dejavnosti (v sodnem registru in pri Zavodu RS za statistiko) za opravljanje mednarodnih pomorskih prevozov za uveljavljanje oprostitve DDV ne zadostuje. Poleg tega tožnik izpolnjuje pogoje le za opravljanje gospodarske dejavnosti "pomorski promet od tega le dajanje ladij in čolnov s posadko v najem", kar je razvidno iz odločbe Republike Slovenije, Upravne enote A., št. ... z dne 21. 6. 2000. Pri storitvah oddajanja v (pod)najem se v skladu z določbo 17. člena ZDDV za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve ali stalno oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot. Ker najem plovil ni naštet v 2. in 3. odstavku navedenega člena, je kraj obdavčitve določen kot kraj, kjer ima sedež tisti, ki storitev opravlja. DDV se v skladu s 24. členom ZDDV obračunava in plačuje po stopnji 20 % oziroma od predplačil v skladu z 28. in 37. členom Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/02, v nadaljevanju Pravilnik) po preračunani stopnji 16,6667 %. Neobračunan DDV je razviden iz prilog k prvostopni odločbi.

Z navedenimi stališči prvostopnega organa se je v celoti strinjal tudi pritožbeni organ - Ministrstvo za finance. Pritožbi je bilo ugodeno v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Tudi po mnenju pritožbenega organa je oproščen najem oziroma zakup tistih plovil, ki so namenjena plovbi na odprtem morju in opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti. Navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, kar pomeni, da že, če eden od pogojev ni izpolnjen, ni dopustno uveljavljati oprostitve obračuna in plačila DDV. Navedene oprostitve se ne vežejo na splošno na opravljanje katerekoli gospodarske dejavnosti, ampak le na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma na opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti. Ob tem pa pritožbeni organ še pojasnjuje, da pojma komercialna dejavnost ni mogoče razumeti v kakršnem koli smislu, oziroma morda celo žargonsko, pač pa v smislu določb zakona in tudi namena zakonodajalca, ki je z navedeno določbo vsekakor želel oprostiti plačila DDV tiste "pomorske" gospodarske dejavnosti, ki jih ni mogoče razvrstiti med dejavnosti, s katerimi se zagotavlja oziroma omogoča na primer oddih, rekreacija fizičnih oseb (tudi če bi bile formalno izvedene preko pravnih oseb) in podobno, pač pa dejavnosti kot na primer industrijska, ribiška, trgovinska oziroma dejavnost trgovske mornarice. Ta oprostitev se tako ne nanaša na oddajanje plovil v najem oziroma zakup osebam, ki jih ne bodo uporabljale za opravljanje dejavnosti naštetih v 31. členu ZDDV, temveč na primer za oddih in rekreacijo. Iz nobene listine, ki se nahaja v spisu ni razvidno, da bi tožnik sam opravljal prevoz potnikov po odprtem morju oziroma, da bi plovila uporabljal za oproščeno dejavnost iz navedene določbe, da bi oddal svoja plovila pravnim in fizičnim osebam (svojim strankam) z namenom, da bi ti subjekti opravljali take dejavnosti. Iz listin izhaja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju oddajal plovila v krajši časovni najem različnim subjektom, v zvezi s čimer pa ni razvidno, da bi te osebe plovilo uporabljale za opravljanje plovbne oziroma trgovske, industrijske ali ribiške dejavnosti ali prevoz potnikov po odprtem morju. Kot neutemeljeno zavrne pritožbeno navedbo, da so vsa obravnavana plovila namenjena za plovbo po odprtem morju, saj iz vsebine pogodb ali računov ne izhaja, da bi stranke dogovorile najem pomorskih vozil v smislu 2. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV, oziroma tožnik ni dokazal, da so bila plovila uporabljena za komercialno (plovbno oziroma trgovsko) dejavnost, s plovbo po odprtem morju. Tožnik je oddajal plovila v najem zaradi oddajanja v podnajem, kar pa ni oproščeno po navedeni določbi, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet), kot je zajet v navedeni določbi. Določba 31. člena ZDDV vsebinsko ureja oprostitve DDV pri izvozu blaga ter mednarodnem prevozu. Zato je sklicevanje tožnika v pritožbi, da so obravnavana plovila opremljena z elementi oziroma usposobljena za plovbo na odprtem morju v obravnavanem primeru irelevantna, saj je iz pogodb razvidno, da tožniki in najemniki niso dogovorili najema pomorskega plovila v smislu podtočke a) 1. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV. Tudi ne gre obravnavati sklenjenih pogodb po Zakonu o pomorski in notranji plovbi s predmetom prevozne storitve, temveč kot najem, ki ima namen nadaljnjega dajanja v najem oziroma zakup oziroma za najem plovila, z namenom uporabe za oddih in rekreacijo, kar pa ni oproščeno plačila DDV. Glede sklicevanja tožnika na različna stališča (na primer Ministrstva za promet, Urad za pomorstvo in druga) pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je pri svojem odločanju - presoji o pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe vezan na pozitivno zakonodajo, kamor pa stališča ne sodijo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Podana je bistvena kršitev pravil postopka, ker predlagani dokazi niso bili ne zavrnjeni ne izvedeni, hkrati pa izpodbijani upravni akt nima jasnih razlogov za svojo odločitev. Pri svoji odločitvi tožena stranka ni dosledna ter v izpodbijanem upravnem aktu meša pojme, sama arbitrarno določa pogoje, ki naj bi morali biti (obligatorno) izpolnjeni zato, da bi se lahko uveljavljala oprostitev po 31. členu ZDDV tako, da je dejansko nemogoče preizkusiti materialno pravno podlago izpodbijanega upravnega akta. Brez vsake podlage tožena stranka zaključi, da je bil namen zakonodajalca, da sporno odločbo oprosti plačila DDV tiste "pomorske" gospodarske dejavnosti, ki jih ni mogoče razvrstiti med dejavnosti, s katerimi se zagotavlja oddih, rekreacija, pač pa dejavnosti kot na primer industrijska, ribiška, trgovinska oziroma dejavnost trgovske mornarice. Pri tem ne obrazloži od kod tak zaključek oziroma od kod izhaja tak namen zakonodajalca, s tem pa je bilo poseženo v pristojnost zakonodajalca, saj je tožena stranka popolnoma spremenila njegov namen. Obvezne razlage v zvezi s to sporno določbo ZDDV zakonodajalec ni podal. Šesta smernica, ki je podlaga ZDDV v 4. točki 15. člena (skladni z 2. točko 2. odstavka 31. člena ZDDV), ki določa oprostitve pri izvozu iz skupnosti in podobnih transakcijah ter pri mednarodnih prevozih, uporablja termin "commercial activities". Slovenski zakonodajalec je ta termin prevedel kot komercialne dejavnosti. Glede na vir www.gov.si/evroterm pa je to mogoče prevesti tudi kot "gospodarska dejavnost", zato toliko bolj ne drži zavzeto materialno pravno stališče tožene stranke. Nedvomno so bila vsa plovila tožeče stranke namenjena za opravljanje komercialne dejavnosti, torej za pridobitno dejavnost (prinašajo zaslužek oziroma dobiček), kar vse skupaj lahko opredelimo kot komercialno dejavnost. Vsak zakup plovila po definiciji je vsaj za eno stran vedno komercialen posel. Za tožečo stranko je konkreten posel zagotovo komercialen posel - dejavnost, poleg tega pa so tudi agencije - ali končni kupci tožeče stranke, ki so vzeli plovilo v najem, najeta plovila uporabljali v komercialne namene. Nadalje tožena stranka brez vsakega kriterija, podlage in opredelitve, kot pogoj za oprostitev plačila DDV na podlagi že navedenega 31. člena ZDDV, določa tudi opravljanje plovbe v mednarodnem pomorskem prometu oziroma prevozu. V materialnih določbah ni podlage za razlago kot jo sprejme tožena stranka, pa tudi sicer gre v obravnavanem primeru za prevozno - transportno storitev. Zakup plovila je pogodba o izkoriščanju morskih plovil (ladij) po Zakonu o pomorski notranji plovbi (oziroma sedaj po Pomorskem zakoniku) in s tem transportno - prevozna storitev. Da gre za pomorski promet, je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja dr. Pavlihe in Simonitija in standardna klasifikacija dejavnosti tega ne more ovreči. Gre torej za opravljanje pomorsko plovbne dejavnosti, ki je po standardni klasifikaciji dejavnosti uvrščena pod šifro 61.100 pomorski promet. Kolikor temu dodamo še okoliščino, da se ta dejavnost nesporno v celoti ali v pretežnem delu opravlja na Hrvaškem, ni pravno in davčno utemeljenega razloga in podlage za stališče, da ne gre za komercialno dejavnost v smislu 1. oziroma 2. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV oziroma za dejavnost, ki je oproščena plačila DDV. Tožena stranka tudi zanemari, da se tovrstna dejavnost v sklopu mednarodnega pomorskega prometa opravlja že stoletja in da se je davčna zakonodaja razvijala oziroma prilagajala v tem okviru. Ob upoštevanju, da primerjalno pravo (torej tuje ureditve), zakup plovil (čarter), dejavnost opredeljujejo kot dejavnost oziroma promet storitev in blaga, ki je oproščen plačila DDV, potem ni videti osnove, da se že izoblikovana pomorska in davčna praksa pravnih sistemov, h katerim teži tudi naša država, ne bi uporabila tudi pri nas za konkretni primer, saj za različno obravnavanje ni osnove. Tožnik se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da je dolžna ravnati v skladu z veljavno zakonodajo, vendar bi morala mnenja in stališča vsaj kvalitetno, argumentirano zavreči, kolikor jih ne uporabi pri svoji odločitvi. Le tako je možno upravni akt šteti za ustrezno obrazložen. Tožnik še dodaja, da je v vsakem primeru potrebno priznati oprostitev plačila DDV za opravljanje čarter dejavnosti po 17. oziroma 18. členu ZDDV, saj gre za transportne storitve - pomorski promet, ki so bile dejansko opravljene v tujini - na Hrvaškem oziroma izven območja skupnosti EU. K tožbi tožeča stranka prilaga še mnenje mag. Andreja Širclja z dne 11. 9. 2002. Sklepno sodišču predlaga, da odločbo Ministrstva za finance v zavrnilnem delu spremeni tako, da pritožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi in ugotovi, da ne obstaja dodatna davčna obveznost tožeče stranke oziroma, da se odločba Ministrstva za finance v zavrnilnem delu odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma, da se prvostopna odločba odpravi in ugotovi, da ne obstajajo dodatna davčna obveznost tožeče stranke, v vsakem primeru pa, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Zastopnik tožene stranke v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi sodišču predlaga, da izda zamudno sodbo, ker je odgovor tožene stranke na tožbo neobrazložen.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali lahko tožnik za opravljanje svoje dejavnosti na način kot je bil (nesporno) ugotovljen v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, uveljavlja oprostitev DDV po določbi 1. in 2. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV. Sodišče je že nekajkrat zavzelo stališče, da se oprostitve DDV pri izvozu blaga in mednarodnem prevozu (31. člen ZDDV) po 1. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV nanašajo na promet blaga v zvezi z oskrbovanjem plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoze potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjene za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti (podtočka b) in po 2. točki 2. odstavka istega člena za nabavo, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz prejšnje točke ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja. Med strankama ni spora o tem, da gre v obravnavanem primeru za najem in podnajem plovil, vzdrževanje, popravila in opremo teh plovil, ter nabavo in prodajo teh plovil, ki so namenjena za najem oziroma podnajem. Da pa je takšen najem (ter istočasno vzdrževanje popravila, oprema, kot tudi nabava in prodaja plovil) plačila DDV oproščen, mora najemnik plovilo uporabiti za prevoz potnikov, za komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, to pa mora biti razvidno iz pogodbe o najemu. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe, ki jih je kasneje dajal v najem bodisi agencijam, bodisi fizičnim osebam v podnajem. Kot navaja pritožbeni organ, tovrstna dejavnost ni oproščena plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet), kot je zajet v tej točki. Iz pogodb, ki so bile pregledane pri tožniku, ne izhaja, da bi tožnik oddajal plovila za plovbo (na odprtem morju), za prevoz potnikov v komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Šlo je za najem, ki je imel namen nadaljnjega dajanja v najem oziroma zakup. Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po tem členu ni mogoče uveljaviti. Zato je tudi po presoji sodišča tožniku pravilno naložena davčna obveznost glede spornih računov (ki so navedeni v prilogi prvostopne odločbe), po katerih je uveljavljal oprostitev plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV. Pravilno je tudi določen kraj opravljanja prometa storitev po 1. odstavku 17. člena ZDDV, po katerem se šteje za kraj storitve, kjer je bil opravljen promet storitev, kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve, ali stalno oziroma običajno bivališče. Sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno razlagal določbo 2. odstavka 31. člena ZDDV v skladu z namenom, ki ga ta določba ima. Zakup in najem pomorskih plovil iz 2. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV je vezan na podtočko a) 1. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV, torej na plovila, ki so namenjena plovbi na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti.