Jedro

Vprašanje, ki ga revident gradi na zmotnem stališču, da je izpodbijani akt izdan na podlagi diskrecijske pravice, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve.

Posledice, ki jih revident navaja, to je škoda zaradi odstranitve reklamnih panojev, niso posledica izpodbijanega akta, to je zavrnitve izdaje soglasja za postavitev teh panojev, ker je to soglasje predpogoj za njihovo postavitev.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Direkcije RS za infrastrukturo, št. 37167-1079/2015/4(1506) z dne 19. 6. 2015, s katero je ta zavrnila izdajo soglasja za postavitev objektov za oglaševanje v cestnem svetu in varovalnem pasu državne ceste ..., na tam navedenem odseku in na tam navedenih zemljiščih. Prvostopenjski organ je izdajo soglasja zavrnil na podlagi 5., 66. in 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). V postopku je bilo ugotovljeno, da objekti za oglaševanje stojijo vzporedno z javno cesto. To pomeni, da z reklamnimi sporočili odvračajo pozornost voznikov in s tem zmanjšujejo prometno varnost. Zato pogoj iz prvega odstavka 5. člena v povezavi s tretjim odstavkom 66. člena ZCes-1 ni izpolnjen. Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil z odločbo, št. 3717-23/2015/2-00611169 z dne 21. 8. 2015. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1) Teh zahtev revident ni izpolnil. 7. Svoje prvo vprašanje „ali ima Direkcija RS za infrastrukturo pravno podlago za sprejem odločitve po prosti presoji glede vprašanja, ali bi bila s postavitvijo panojev za oglaševanje lahko ogrožena, ovirana ali zmanjšana varnost prometa na državni cesti, ali pa je zakonsko zasledovanemu cilju zagotovitve prometne varnosti zadoščeno že s postopanjem in upoštevanjem konkretno določenih zakonsko predpisanih pogojev Zakona o javnih cestah“ (verjetno mišljen ZCes-1, op. Vrhovnega sodišča), gradi na zmotnem stališču, da je izpodbijani akt izdan na podlagi diskrecijske pravice. Iz obeh upravnih aktov in izpodbijane sodbe pa izhaja, da to ne drži. Navedbe sodišča prve stopnje, da ima upravni organ pravico „proste presoje“, pa tudi ni mogoče razumeti kot stališča, da gre v obravnavani zadevi za presojo po prostem preudarku. Iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da s tem ni mišljena diskrecijska pravica. Sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa so namreč opravili celovito presojo vseh zakonsko določenih pogojev (5., 66. in 78. ZCes-1). Za to, da bi se izvedba del v varovalnem pasu državne ceste presojala le po 78. členu ZCes-1 (za kar se, kot je to razumeti, zavzema revident), pa v zakonu ni podlage. Če pa revident s tem vprašanjem meri na vprašanje proste presoje dokazov v smislu 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in s tem povezano dokazno oceno, mu je treba pojasniti, da je vprašanje dokazne ocene praviloma vprašanje dejanskega stanja, ki ni predmet revizijske presoje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Le izjemoma je lahko to vprašanje, kot revizijski razlog v smislu 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1, vključeno v revizijsko presojo, vendar revident navedb v tej smeri ne podaja.

8. Njegovo drugo vprašanje, „kdaj dosega obrazložitev posamezne odločbe ustrezen zakonsko predpisan standard obrazloženosti, v primeru, da je odločitev sprejeta po prosti presoji organa odločanja“, prav tako ne izpolnjuje zahtev, da bi ga Vrhovno sodišče obravnavalo kot pomembno pravno vprašanje in v tem obsegu dovolilo revizijsko presojo prvostopenjske odločbe. Vprašanje namreč ni konkretizirano, zato odgovora, ki bi pripomogel k razvoju prava, pravni varnosti oziroma enotni uporabi prava, in zaradi katerega bi bila revizija dovoljena, ne omogoča. 9. Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi revizija dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(2) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Kot zelo hude posledice je revident navedel izgubo dobička in okrnitev ugleda, ker zaradi odstranitve reklamnih panojev, ne bo mogel izpolnjevati pogodbenih obveznosti. Pojasnil je, da je ugledno in uspešno podjetje. Ima več kot 30 zaposlenih. Veliko vlaga v sponzorstvo in donacije (A, B, C, D, E, F). Navaja, da bo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti izgubil ugled, ne samo pri sedanjih temveč tudi pri potencialnih partnerjih. To bi pomenilo zmanjšanje možnosti za pridobivanje dohodka, in večanje stroškov poslovanja. Zaradi negativnih posledic izpodbijanega akta bi lahko prišlo celo do prenehanja njegovega poslovanja.

12. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev izdaje soglasja za postavitev petih reklamnih panojev. Pridobitev tega soglasja je predpogoj za postavitev reklamnih panojev in njihovo trženje. Posledice, ki jih navaja revident, pa naj bi nastale zaradi odstranitve reklamnih panojev, ki so postavljeni brez ustreznega soglasja. Te posledice zato niso posledica zavrnitve izdaje soglasja, ampak revidentovega ravnanja. Tudi če bi vzročna zveza med izpodbijanim aktom in posledicami obstajala, je treba revidentu pojasniti, da z navedbami ni pojasnil in izkazal konkretnih zelo hudih posledic, ki naj bi nastale zaradi zavrnitve izdaje soglasja za 5 reklamnih panojev. Njegov splošen opis negativnih posledic, ki niti ni izkazan, tudi v tem primeru za dovoljenost revizije ne bi zadoščal. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Sklepi VS RS, kot npr.: X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015. (2) Sklepi VS RS, kot npr.: X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015.