Jedro

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti.

Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora.

Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi pravnimi normami veljavnih predpisov.

Iz odločbe GURS izhaja pravno dejstvo, ki ga s poočitvijo ni mogoče izvesti v zemljiški knjigi, saj bi to nasprotovalo ureditvi ZZK-1. To torej pomeni, da navedene odločbe GURS pravno ni mogoče izvršiti, saj bi bila taka izvršitev v nasprotju ne le s 115. členom ZZK-1, temveč tudi s pravno naravo same poočitve (28. in 114. člen ZZK-1).

Izrek

I. Odločba Geodetske uprave Republike Slovenije št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 se izreče za nično.

II. Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 836/2015-22 z dne 11. 3. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razsodilo, da se tožbi ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko 12. 12. 2014 na podlagi odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. 5, 6 in 7 v stavbi št. 15, k.o. ... v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. 13, ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v povezavi s l. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (I. točka izreka). Ob tem je razsodilo, da je tožena stranka dolžna odpraviti posledice dejanja iz prejšnje točke na način, da na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 izvede vpis poočitve združitve posameznih delov št. 5, 6 in 7 v nov posamezni del št. 13 v stavbi št. 15, k.o. ... v zemljiško knjigo v roku 15 dni od vročitve te sodbe (II. točka izreka). Odločila je tudi, da mora tožena stranka v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 1.053,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavani sporni zadevi že odločilo s sklepom št. I U 59/2015 z dne 14. l. 2015 in se je tedaj izreklo za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je sprožilo spor o pristojnosti, v katerem je Vrhovno sodišče s sklepom I R 34/2015 z dne 25. 5. 2015 odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Upravno sodišče. Tožnik je s tožbo, ki jo je utemeljil na podlagi 4. člena ZUS-1, zahteval v upravnem sporu sodno varstvo zaradi kršitev več človekovih pravic, do katerih naj bi prišlo zaradi nezakonitega dejanja informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka. Na podlagi s strani tožnika izpostavljenega prvega odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo drugega odstavka 157. člena Ustave, odloča Upravno sodišče v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in niso morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku v zvezi z njegovim tožbenim zahtevkom ni bilo zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, saj mu sodno varstvo ni zagotovljeno na prvi stopnji sodnega odločanja pred zemljiškoknjižnim sodiščem (niti po tipu postopka 971, ob upoštevanju določil prvega odstavka l. člena v zvezi s 3. točko 99. člena Zakona o sodiščih in v povezavi z 2. členom in 177. členom ZZK-1, z možnostjo odločanja pred pristojnim višjim sodiščem na drugi stopnji sodnega odločanja, z nadaljnjo dodatno možnostjo vložitve tudi ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem RS, v kolikor bi menil, da so mu s sodnimi odločbami rednih sodišč kršene ustavne pravice). To po stališču sodišča prve stopnje izhaja tudi iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča št. I R 34/2015. 3. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrdi tožniku, ki po presoji sodišča utemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka s tem, ko 12. 12. 2014 na podlagi citirane odločbe GURS ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. 5, 6, in 7 v stavbi št. 15, k.o. ... v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. 13, ravnala nezakonito in je s tem posegla v tožnikovo pravico do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njegovega premoženja iz 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje ob tem ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru zmotno enači bistvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do mirnega uživanja njenega premoženja iz l. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zgolj s pravico do odsvojitve predmetne nepremičnine (poslovnega prostora v stavbi na naslovu ..., Ljubljana). Sodišče prve stopnje je navedlo, da lahko sledi tožniku tudi v delu, ki se nanaša na očitano kršitev ustavnih procesnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave, vendar meni, da so bile navedene kršitve ustavnih procesnih pravic sanirane v tem konkretnem postopku v upravnem sporu z izdajo predmetne sodne odločbe, s katero je sodišče tožbi ugodilo na opisan način pod I. in II. točko izreka. Sodišče prve stopnje poudarja, da njegova odločitev (z drugimi besedami) pomeni, da je tožena stranka dolžna izvršiti naloženo obveznost na način, da z ustrezno prilagojeno izvedbo informacijskega sistema/programa omogoči izvedbo vpisa poočitve združitve posameznih delov št. 5, 6 in 7 v nov posamezni del št. 13 v stavbi št. 15 k.o. ... v zemljiško knjigo.

4. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. V zvezi z navedenim meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo njeno sporno dejanje kot nezakonito in da tudi ni pravilno presodilo, da je prišlo s tem dejanjem do nedopustnega posega v tožnikovo ustavno pravico. Ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo zadevo po ustavnopravnih izhodiščih posega v ustavno pravico, pa tudi ne, zakaj je presodilo, da je bilo dejanje pritožnice nezakonito, izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ob tem poudarja, da je tožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo njegovega položaja pred okrajnim sodiščem na podlagi vložitve ustreznega zemljiškoknjižnega predloga (za poočitev želene združitve, po tipu 971). Informacijski sistem elektronske zemljiške knjige (e-ZK) deluje v skladu z zakonom in tudi v tem primeru ni šlo za nezakonito ravnanje pritožnice. Kar pritožnici sodišče prve stopnje nalaga s sodbo, jo sili v nezakonito ravnanje, saj ji je naložilo, da v nasprotju z Zakonom o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) izvede poočitev združitve posameznih delov stavbe v nov del stavbe v lasti tožnika. Neusklajenost evidenc GURS in zemljiške knjige nista posledica nezakonitih dejanj pritožnice, temveč je GURS dovolila sporno združitev posameznih delov, ne da bi upoštevala omejitev iz 115. člena ZZK-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek skupaj s stroškovnim zahtevkom zavrne, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja, da je treba pri odločanju o pritožbi upoštevati načelo sorazmernosti in se sprašuje, ali obstajajo pri vseh sodnikih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izločitveni razlogi po drugi točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 66. členom ZPP, saj so vsi navedeni sodniki zaposleni pri Republiki Sloveniji oziroma pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ki v tem primeru zastopa toženo stranko - v konkretnem primeru bi tako o pritožbi odločal pooblaščenec oziroma zastopnik tožene stranke, ki je zanjo tudi vložil pritožbo. Tožnik navaja, da je podane trditve podal iz več razlogov, med njimi tudi, ker je Republika Slovenija država, ki je v svoji zgodovini oziroma bližnji in daljni preteklosti večkrat sistematično kršila pravico do zasebne lastnine. Poudarja, da pritožnica ne upošteva dokončnosti in pravnomočnosti upravne odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 v pravnem prometu, očitno za dosego svojih lastnih ciljev. V nadaljevanju pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje in prereka pritožbene trditve glede obstoja drugega učinkovitega sodnega varstva ter utemeljuje, da je bil poseg pritožnice v njegove ustavne pravice nezakonit. K I. točki izreka:

6. Pritožba je utemeljena.

7. V predmetnem sporu se presoja zakonitost dejanja pritožnice, s katerim naj bi posegla v tožnikove ustavne pravice. Z zakonom je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Zakon tudi določa, da če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1). Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče ugotovilo kršitev navedenih ustavnih pravic in odločilo o drugih s tem povezanih ukrepih (66. člen ZUS-1) je dovoljena pritožba (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), o kateri odloča Vrhovno sodišče (drugi odstavek 12. člena ZUS-1).

O predlogu za prenos pristojnosti

8. Tožnik v svojem odgovoru na pritožbo ter v svojih vlogah postavlja vprašanje obstoja izločitvenega razloga vseh sodnikov Vrhovnega sodišča zaradi njihove zaposlitve pri Republiki Sloveniji oziroma na Vrhovnem sodišču. Ob tem pa tožnik tudi predlaga in obsežno utemelji prenos pristojnosti za odločanje o pritožbi z Vrhovnega sodišča na drugo sodišče. Meni, da se zaradi dejstva, da je tožena stranka Republika Slovenije v tem upravnem sporu zastopana po Vrhovnem sodišču, ne more zagotoviti objektivne nepristranosti Vrhovnega sodišča in se pri tem sklicuje na 23. člen v povezavi s 33. členom Ustave. Kot pravno podlago pa navaja 67. člen ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1. 9. V zvezi s tožnikovim vprašanjem obstoja izločitvenega razloga vseh sodnikov Vrhovnega sodišča zaradi njihovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo Vrhovno sodišče poudarja, da je o tovrstnem vprašanju že odločilo v zadevi I R 44/2016 s sklepom z dne 4. 4. 2016 in navedlo, da je trditev toženke v citirani zadevi o tem, da zaradi povezav s tožnico (Republiko Slovenijo), nobeno slovensko sodišče o zadevi ne bi smelo odločati, absurdna in v najboljšem primeru rezultat popolnega nepoznavanja vloge sodnika in sodišča. To stališče odgovarja tudi na vprašanje tožnika glede obstoja izločitvenega razloga vseh vrhovnih sodnikov Vrhovnega sodišča po 70. členu ZPP v obravnavani zadevi.

10. Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče pa ni pravne podlage. ZPP v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pa imajo po zakonu vse stranke spora (skladno z ZUS-1 ter ZPP) in ni videti ne razloga in ne pravne podlage, da bi jim to pravico v tem postopku lahko odvzeli.

11. Ob tem pa Vrhovno sodišče tudi dodaja, da tožnik povsem zmotno povezuje različne vloge Vrhovnega sodišča v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče (Center za informatiko), res kot pristojni organ skladno z zakonom zastopa Republiko Slovenijo kot toženo stranko, vendar pa pri tem ne izvršuje svoje sodne funkcije, temveč gre za nalogo povezano z izvrševanjem sodne uprave (60. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), kamor spada tudi vsebinsko sporno dejanje pritožnice, zaradi katerega poteka predmetni upravni spor, torej upravljanje računalniškega sistema e-ZK. Kvalifikacija tega delovanja kot oblastvenega dejanja Vrhovnega sodišča v razmerju do tožnika v konkretnem primeru pa je posledica zmotne presoje sodišča prve stopnje in ne izhaja iz pravilne pravne ocene tega spora.

12. Sojenje v upravnem sporu kot izvajanje sodne oblasti samostojno in neodvisno izvajajo sodniki, določeni z zakonom in sodnim redom (1. člen, 14. člen in nasl. ZS). Zato je samostojnost, neodvisnost in nepristranskost sojenja zagotovljena z neodvisnostjo vrhovnih sodnikov, ki so pri izvrševanju svoje funkcije neodvisni tudi od samega Vrhovnega sodišča, kar jim zagotavljata Ustava in zakon. Na navedeno sodno funkcijo od tega ločene naloge sodne uprave Vrhovnega sodišča ne vplivajo in ne smejo vplivati, kar izrecno poudarja tudi ZS.(1) Zatrjevanje kršitve objektivnega videza nepristranskosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tem upravnem sporu zgolj zaradi navedenega dejstva, da se pri tem soočata vsebinsko, organizacijsko ter personalno medsebojno ločeni funkciji, za utemeljitev take kršitve ne morejo zadoščati. Prav tako so povsem odvečne in za vsebino zadeve nebistvene tožnikove navedbe v zvezi s tem, da naj bi bila Republika Slovenija država, ki je v svoji zgodovini oziroma bližnji in daljni preteklosti večkrat sistematično kršila pravico do zasebne lastnine. Okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja tožnik tudi niso v ničemer povezane z vlogo Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi in z njegovim dokazanim ter stalnim zavzemanjem za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

13. Ob tem Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je tudi v tem postopku za zagotovitev objektivnega videza nepristranskosti storilo vse, da ustrezno zavaruje položaj strank v tem upravnem sporu. Tako je za zaščito položaja strank pred morebitno izdajo „sodbe presenečenja“ uporabilo pooblastilo iz drugega odstavka 351. člena ZPP, ki določa, da če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge.(2) Ob tem sicer Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik zmotno razlaga vsebino navedene zakonske določbe s tem, ko utemeljuje, da je ob njeni uporabi v obravnavani zadevi prišlo do odstopa od sodne prakse in nedopustnega preseganja trditvene podlage strank. Tožnik ob svoji splošni navedbi sicer sploh ne navede primerov sodne prakse, od katere naj bi se odstopilo v tem primeru, vsebinsko pa je drugi odstavek 351. člena ZPP namenjen prav razrešitvi situacije, ko je zaradi drugačne pravne presoje sodišča treba omogočiti strankam izjasnitev o dejstvih (ob morebitnem predlaganju novih dokazov), ki bi iz te nove oziroma drugačne pravne podlage izhajala kot relevantna. Uporaba drugačne pravne razlage s strani sodišča ob reševanju pritožbe pa ni odvisna od dosedanjega ravnanja strank in njihove skrbnosti, tudi morebitno nesklicevanje strank na določeno pravno podlago pa sodišča ne odveže dolžnosti, da pravilno uporabi pravo, ki je pomembno za odločitev v zadevi. To še posebej jasno velja glede presoje ničnosti upravnega akta v upravnem sporu, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Ob morebitni nezadostni skrbnosti strank tako odpade le obveznost sodišča, da v zvezi s spremembo pravne kvalifikacije zadeve (ki bi jo ob ustrezni skrbnosti mogle in morale pričakovati) uporabi ukrep navedenega procesnega vodstva iz drugega odstavka 351. člena ZPP.

O temeljnem pravnem vprašanju

14. V zvezi z obravnavanim upravnim sporom je Vrhovno sodišče že odločilo v sporu o pristojnosti (Sklep I R 34/2015). V predmetni zadevi je bilo tako obravnavano vprašanje posega v ustavne pravice tožnika z dejanjem pritožnice. Glede na dejansko stanje obravnavnega primera je očitno, da se pojavlja vprašanje neskladja med dolžnim ravnanjem pritožnice in upravičenji tožnika, ki izvirajo iz citirane upravne odločbe GURS, s katero je bilo kot navedeno odločeno o združitvi več posameznih delov stavbe (nepremičnin v lasti tožnika) v en posamezni del v stavbi št. 15, k.o. ... Iz tožbe tožnika ter temu sledeče sodbe sodišča prve stopnje izhaja stališče, da je navedeno odločbo treba izvršiti in to tako, da se navedeno ustrezno pooči (vpiše) v zemljiški knjigi. Tožnik je tudi v svojem odgovoru na pritožbo podal stališče, da „tožena stranka ne upošteva načela pravnomočnosti in dokončnosti upravne odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 v pravnem prometu, očitno vse za dosego svojih lastnih ciljev“ in da zaradi tega prihaja do kršitev njegove zasebne lastnine. Nasprotno pa je pritožnica v svoji pritožbi izrecno navedla, da jo sodišče prve stopnje z naložitvijo obveznosti „sili v nezakonito ravnanje, ko ji je naložilo, da v nasprotju z določbo 2. točke tretjega odstavka 115. člena ZZK-1 izvede poočitev združitve posameznih delov tožene stranke št. 105, 106 in 107 v del št. 113“, pri čemer navedena poočitev vsebinsko ustreza izvršitvi citirane odločbe GURS. Ob upoštevanju ugovorov pritožnice, da bi se s tako naloženo obveznostjo kršil ZZK-1 in da bi prišlo do nedopustnih sprememb pravnega položaja vpisanih nepremičnin, je tako očitno, da navedeno ne pomeni zgolj tehničnih omejitev, temveč odpira pravno vprašanje obveznosti in izvedljivosti tega vpisa. Z vidika spoštovanja pravnega reda je nesporno, da zgolj tehnični okvir (računalniški sistem e-ZK) ne sme ovirati uresničevanja pravice posameznika, saj se mora le-ta vselej prilagoditi in slediti zakonskim zahtevam. Vendar pa v predmetnem sporu ne gre zgolj za samostojno oziroma ločeno vprašanje ustreznosti delovanja računalniškega sistema zemljiške knjige (e-ZK), temveč tudi za s tem neločljivo povezano vprašanje dolžnosti (in možnosti) izpolnitve obveznosti, ki izvira iz upravne odločbe GURS v sami zemljiški knjigi s posledico spremembe pravnega položaja obstoječih vpisov (hipotek). Navedeno pravno vprašanje pa se je v obravnavani zadevi odrazilo prav preko tehnične reakcije računalniškega sistema pritožnice (zemljiške knjige, e-ZK) na elektronski poskus uskladitve z evidenco, ki jo vodi GURS (katastrom).

15. Glede na navedeno se je ob obravnavanju pritožbe Vrhovnemu sodišču v zvezi s citirano odločbo GURS zastavilo vprašanje presoje zadeve tudi z vidika 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da je nična (tudi) upravna odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, ob tem pa je navedena neizvršljivost lahko tako dejanska kot tudi pravna.

16. Z navedenim pravnim vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, čeprav je na ničnost dolžno v upravnem sporu po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).(3) Pri tem se sicer zastavi vprašanje, ali taka dolžnost obstaja tudi v postopku, ki se vodi na podlagi tožbe zoper oblastveno dejanje, ki posega v ustavne pravice tožnika, na podlagi 4. člena ZUS-1. Odgovor na to je pozitiven, saj ZUS-1 izrecno določa, da se tudi v takem upravnem sporu uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1).(4) O ničnosti upravnega akta odloči sodišče v upravnem sporu tudi mimo tožbenega zahtevka (68. člen ZUS-1),(5) in celo tedaj, ko tožbe zaradi njenih pomanjkljivosti ne more obravnavati (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).(6) Vse navedeno izhaja iz temeljnega načela, da bi bilo nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave), če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt. To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti tega akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora (zgoraj, 15. točka). Vprašanje ničnosti odločbe pa ni predhodno vprašanje v tem upravnem sporu (47. člen ZUS-1), kot to zmotno opredeljuje pritožnica, saj kljub temu, da je samostojna pravna celota, ne sodi v pristojnost drugega organa, temveč prav sodišča, ki odloča v upravnem sporu (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), poleg tega pa tudi ni del dejanskega stanja v zadevi, temveč vprašanje pravne presoje, kot Vrhovno sodišče pojasnjuje tudi v nadaljevanju.

17. Ker je Vrhovno sodišče štelo, da je zaradi tega nastopil primer iz drugega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, ki se skladno z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja tudi v upravnem sporu), je stranki pozvalo, da se o navedenem pravnem vidiku zadeve pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi tega poziva ter ju obvestilo, da lahko pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP stranki ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. V zvezi z navedenim sta svoje stališče podali obe stranki tega upravnega spora. GURS v tem upravnem sporu ni bila stranka in je Vrhovno sodišče tudi ni pozivalo k izjavi o navedenih okoliščinah, saj tudi sicer sodišče v upravnem sporu, v katerem določen akt izreče za ničen, tožbe organu tožene stranke ne posreduje v odgovor (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

18. Ker je torej temelj spora dolžno ravnanje pritožnice, ki naj bi bilo utemeljeno v citirani upravni odločbi GURS, izraženo pa preko zakonske obveznosti medsebojnega usklajevanja računalniških evidenc GURS in pritožnice, tako ni mogoče mimo vprašanja, ali je navedeno odločbo GURS sploh pravno mogoče izvršiti. To vprašanje je seveda bistveni vidik predmetne zadeve, saj je šele na njegovi podlagi mogoče presoditi v sporu. Tožbeni zahtevek tožnika namreč po vsebini dejansko pomeni zahtevo za (prisilno) izvršitev odločbe GURS s strani pritožnice: če je izvršitev odločbe GURS pravno mogoča, jo je toženka dolžna tudi izvršiti v okviru svojega tehničnega sistema in a contrario, če je odločba GURS obremenjena s tako napako, da je pravno ni mogoče izvršiti, potem je njena neizvršitev s strani računalniškega sistema e-ZK pritožnice pravilna in zakonita in njegova prilagoditev ni potrebna.

19. Glede na navedeno se torej Vrhovno sodišče mora opredeliti do pravnega vprašanja ničnosti odločbe GURS 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 (priloga A8), na katero pazi po uradni dolžnosti tudi v obravnavanem pritožbenem postopku.

20. Skladno s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je nična upravna odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ta neizvršljivost odločbe je lahko bodisi dejanska bodisi pravna, odvisno od okoliščin, ki onemogočajo, da bi se udejanjila v učinku, ki ga posamezna upravna odločba vsebuje. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu(7) in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi pravnimi normami veljavnih predpisov. Zato se tožnik moti v tem, ko navedeno vprašanje kvalificira kot okoliščino, na katero se navezujejo klasični instituti pravil dokaznega postopka (trditvena podlaga, substanciranost itd.).

21. Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je bilo s citirano odločbo GURS, izdano na zahtevo tožnika, odločeno o združitvi delov stavbe in njihovi ukinitvi zaradi združitve, poleg tega pa o določitvi novega dela stavbe in vpisu podatkov o njem, kot je bilo predstavljeno že uvodoma. Ker je bilo zahtevi tožnika ugodeno v celoti, zoper to odločbo niso bila vložena nobena pravna sredstva, v katerih bi upravni organi ali sodišče že presojali njeno zakonitost. Na podlagi te odločbe GURS bi po njeni pravnomočnosti moralo priti do vpisa njenega dispozitiva v zemljiško knjigo na podlagi poočitve, vendar pa do tega ni prišlo. Po stališču pritožnice je bila v konkretnem primeru ovira za izvedbo poočitve ta, da širši pravni položaj na vseh predmetnih nepremičninah (delih stavbe) ni bil enak, kar je zakonska ovira za izvedbo poočitve (115. člen ZZK-1).

22. Po 115. členu ZZK-1 se po spremembi identifikacijskega znaka nepremičnine v katastru ta sprememba pooči v zemljiški knjigi na podlagi obvestila GURS. Pogoji za poočitev združitve nepremičnin so zakonsko določeni, saj je dovoljena le (tretji odstavek 115. člena ZZK-1) „1. če so predmet združitve zemljiške parcele ali posamezni deli stavbe v etažni lastnini in 2. če je širši pravni položaj vseh nepremičnin, ki se zaradi združitve izbrišejo, enak, razen glede morebitnih stvarnih služnosti, vpisanih samo pri osnovnem pravnem položaju posamezne nepremičnine.“ Poočitev je po svoji vsebini zgolj pomožni vpis, ki nima neposrednega učinka na pravice in pravna razmerja (28. in 114. člen ZZK-1). Temu sledi tudi ureditev elektronske zemljiške knjige (e-ZK), ki pogoje za poočitev samodejno preveri, o (ne)dovoljeni poočitvi pa sodišče GURS obvesti in o tem ne izdaja posebnega sklepa, zoper to pa tudi ni pravnega sredstva.(8) Spremembe pravnih dejstev, vpisanih v zemljiško knjigo, ki bi vplivale na pravice oziroma obveznosti, je mogoče doseči zgolj z glavnim vpisom (vknjižbo) in ne s poočitvijo.(9)

23. Glede na predložene listine iz sodnega spisa je stališčem pritožnice mogoče pritrditi. Ovira, utemeljena v 115. členu ZZK-1 izvira iz dejstva, da so bile na dotedanjih nepremičninah (posameznih delih stavbe št. 5 in 6 ter št. 7) vpisane hipoteke, ki niso identične, kar izhaja iz nespornih podatkov iz spisa (pri posameznem delu št. 5 in 6 ID 14649277, vpisana pod Dn 55164/2012 z učinkom od 7. 3. 2012, pri posameznem delu št. 7 pa ID 16621228, vknjižena pod Dn 187057/2014 z učinkom od 29. 8. 2014): torej imajo različne ID številke, bremenijo različne nepremičnine, vknjižene pa so na različne dneve in na podlagi različnih pravnih poslov; zgolj s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da gre pri vseh za zavarovanje denarne terjatve po isti kreditni pogodbi pa niti po Stvarnopravnem zakoniku (138. člen in nasl.) niti po ZZK-1 ne pomeni, da gre v konkretni zadevi za isto hipoteko. Glede na navedeno ima pritožnica prav, da je prav identičnost (in ne zgolj vsebinska podobnost) hipotek pogoj za izvedbo tovrstnih poočitev v zemljiški knjigi in da bi v nasprotnem primeru prišlo do nedovoljene spremembe pravnega stanja v zemljiški knjigi, ki ga s poočitvijo ni mogoče doseči. Dejansko stanje obravnavane zadeve, ki izhaja iz predloženih listin, pa tako potrjuje, da širši pravni položaj nepremičnin, ki naj bi se združile, ni bil enak, saj so bile obremenjene z različnimi hipotekami. Združitev teh nepremičnin (posameznih delov stavb) z izvedbo s strani tožnika zahtevane poočitve v zemljiški knjigi, pa bi na navedene hipoteke vplivala tudi pravno, saj bi se kljub njihovi različnosti prenesle na novo nepremičnino, kar bi spremenilo pravni položaj, ki je bil do tedaj vpisan v zemljiški knjigi.

24. Tožnik nima prav s tem, ko uveljavlja, da gre za enaki hipoteki, ker imata enak/isti predmet zavarovanja, ker so v posel vključene iste osebe ter ker gre za isto zavarovalno osnovo. To, da so se vpisi različnih hipotek zgodili v različnih obdobjih ni nebistveno, zato se pritožnik moti, ker pri tem očita sistemu e-ZK, da bi navedeno moral prepoznati kot dve isti okoliščini (ter da je nezakonitost tudi v nezmožnosti tega sistema pri enostavni matematični operaciji v seštevanju ulomkov). Zahtevana poočitev po svoji pravni naravi pomožnega vpisa take presoje ne more vsebovati, saj gre za vsebinsko vprašanje, ki bi bilo možno kvečjemu ob drugih oblikah vknjižbe pravic v zemljiško knjigo, ki bi temeljile tudi na vsebinski presoji pristojnega sodišča. Morebitno enostavno dejansko in zemljiškoknjižno stanje v obravnavani zadevi pa ne more pomeniti, da je nezakonitost mogoče očitati celotnemu delovanju sistema e-ZK, ki razrešitve take situacije na s strani tožnika zahtevani način ne dopušča. 25. Tako je mogoče ugotoviti, da iz odločbe GURS izhaja pravno dejstvo, ki ga s poočitvijo ni mogoče izvesti v zemljiški knjigi, saj bi to nasprotovalo ureditvi ZZK-1. To torej pomeni, da navedene odločbe GURS pravno ni mogoče izvršiti, saj bi bila taka izvršitev v nasprotju ne le s 115. členom ZZK-1, temveč tudi s pravno naravo same poočitve (28. in 114. člen ZZK-1). Pri tem pa je pomembno, da tovrstne spremembe navedenih dejstev, ki se izvedejo sočasno in uskladijo v več različnih evidencah (katastru, zemljiški knjigi), učinkujejo v določenem trenutku in v okviru tedaj pravno upoštevnih okoliščin, zato je tudi pravno (ne)izvršljivost odločbe mogoče presojati samo v navedenem okviru, kar izhaja tudi iz samega ugotovitvenega izreka izpodbijane sodbe, ki kršitev opredeljuje v zvezi z dejanjem pritožnice (prav) na dan 12. 12. 2014. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da v tem okviru odločbe GURS pravno ni bilo mogoče izvršiti in da jo je zato treba izreči za nično (drugi odstavek 37. člena v povezavi z drugim odstavkom 78. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

26. Iz navedene ugotovitve pa izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je pritožnica kršila ustavne pravice tožnika in v nasprotju z zakonom naložilo dejanja pritožnici povezana z odpravo tako ugotovljenih kršitev. Računalniški sistem pritožnice (e-ZK) je deloval skladno z zahtevami ZZK-1 in je (tehnično) onemogočal vpis, ki ga glede na podane ugotovitve tudi sicer ne bi bilo mogoče zakonito vpisati. Obveznosti iz ex tunc nične odločbe GURS pa pritožnica (na dan 12. 12. 2014) ni bila dolžna izvršiti in je tudi sodišče njej ni moglo zakonito naložiti. Zato je pritožba pritožnice utemeljena, saj ni prišlo do oblastvenega dejanja pritožnice, s katerim bi se nezakonito poseglo v pravni položaj tožnika. Posledično pa v odsotnosti obstoja takega posega tudi ni moglo priti do prizadetosti katere od človekovih pravic, ki jih je tožnik zatrjeval v svoji tožbi. Zato je Vrhovno sodišče tožbi ugodilo in spremenilo sodbo tako, da se tožba zavrne (tretji odstavek 80. člena ZUS-1).

27. Glede ostalih pritožbenih navedb se glede na odločitev v zadevi Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj so za presojo nebistvene.

K III. točki izreka:

28. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela in je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvim odstavkom 25. člena ZUS-1). Glede na uspeh v upravnem sporu bi tožeča stranka morala nositi vse stroške postopka v upravnem sporu, ker pa stroškov tožena stranka ni priglasila, je sodišče odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške celotnega postopka.

(1) Zakon izrecno določa, da v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem ni dovoljeno posegati v neodvisen položaj sodnika pri odločanju o zadevah, ki so mu dodeljene v reševanje (drugi odstavek 60. člena ZS).

(2) Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP lahko ob tem stranki navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.

(3) Če sodišče ugotovi, da je upravni akt ničen, odloči, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.

(4) Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

(5) Če sodišče ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 27. člena tega zakona, s sklepom izreče upravni akt za ničen. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice ničnega upravnega akta.

(6) Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

(7) O tem v Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Ljubljana. GV Založba 2006, str. 594, ki izrecno navaja primer, da je (med drugimi) pravno nična tudi odločba, s katero se naloži vpis pravice v zemljiško knjigo, ki je po predpisih o zemljiški knjigi sploh ni mogoče vknjižiti.

(8) Sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 913/2013 z dne 14. 1. 2014 ter CDn 22/2016 z dne 1. 3. 2016. (9) Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 882/2009 z dne 20. 6. 2013. O tem tudi sklep Višjega sodišča v Kopru CDn 251/2012 z dne 11. 9. 2012.