Jedro

Sodišče lahko sledi tožniku, ki utemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka s tem, ko dne 12. 12. 2014 na podlagi odločbe GURS ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. X. v stavbi št. Y., k.o. A. v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. Z., ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko dne 12. 12. 2014 na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. X v stavbi št. Y, k.o. A. v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. Z, ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

II. Tožena stranka je dolžna odpraviti posledice dejanja iz prejšnje točke na način, da na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 izvede vpis poočitve združitve posameznih delov št. X v nov posamezni del št. Y v stavbi št. Z, k.o. A. v zemljiško knjigo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 1053,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo, ki ji v dokazne namene prilaga listine (tožbene priloge A2 – A10) in predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje imenovane priče, uslužbenke Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS), uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zaradi nezakonitega dejanja informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, in sicer nevknjižbe poočitve v zemljiško knjigo oziroma nevpisa poočitve združitve posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v nov posamezni del št. ..., vse na podlagi pravnomočne odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014, ker meni, da mu je posledično v nasprotju z določbami 2. točke 3. odstavka 115. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/03 in nadaljnji) poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Tožbo utemeljuje na podlagi določil 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter 6. in 7. odstavka 5. člena Pravilnika o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 30/11 in 55/11, v nadaljevanju: Pravilnik).

2. V tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik modificiral na glavni obravnavi dne 11. 3. 2016, sodišču predlaga, da razsodi, kot sledi: „I. Tožbi se ugodi.

II. Ugotovi se, da je tožena stranka dne 12. 12. 2014 s tem, ko na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 ni izvedla vknjižbe poočitve oziroma vpisa poočitve združitve posameznih delov št. ..., v stavbi št. ..., k.o. A. v nov posamezni del št. ... v zemljiško knjigo, ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, v pravico tožeče stranke do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, v pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in v pravico tožeče stranke do mirnega uživanja njenega premoženja iz 1. člena Dodatnega protokola h konvenciji o človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Pariz, 20. III. 1952).

III. Tožena stranka je dolžna odpraviti posledice dejanja iz prejšnje točke na način, da na podlagi določbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 izvede vknjižbo poočitve oziroma vpis poočitve združitve posameznih delov št. ..., v stavbi št. ..., k.o. A. v nov posamezni del št. ... v zemljiško knjigo, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“

3. Da gre za nezakonito dejanje informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, oziroma za nezakonito ravnanje oziroma dejanje tožene stranke, tožnik utemeljuje z navedbo, da je navedeno izkazano z dejstvom, da je začasni vodja projektne skupine IZK na Vrhovnem sodišču A.A. tožniku dne 17. 12. 2014 poslal odgovor (tožbena priloga A9), iz katerega izhaja, da širši pravni položaj na vseh nepremičninah (posamezni deli št. ... v stavbi št. ..., k.o. A.) ni enak iz dveh razlogov: na prvem mestu iz razlogov obstoječih hipotek, ker ima hipoteka na posameznem delu št. ... kasnejši datum učinkovanja dne 29. 8. 2014, kakor hipoteka na posameznem delu št. ..., ki ima datum učinkovanja dne 7. 3. 2012, pri čemer gre sicer za hipoteki, ki sta po svoji vsebini enaki; drugi razlog pa je zaradi deležev lastninske pravice – ker je na posameznem delu št. ... lastninska pravica izražena v ulomkih, in sicer 23/50 + 27/50, medtem ko je na posameznem delu št. ... lastninska pravica izražena z ulomkom 1/1, pri čemer gre sicer za istega lastnika, in sicer je to tožnik, ki je izključni lastnik posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A., do celote (1/1).

4. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da do vknjižbe poočitve omenjene odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 v zemljiško knjigo oziroma do vknjižbe združitve posameznih delov št. ... v posamezni del št. ... v zemljiško knjigo ni prišlo, ker informacijski sistem e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, ne prepozna enakosti širših pravnih položajev nepremičnin, to je posameznih delov št. ..., ki se združujejo v eno nepremičnino, to je v posamezni del št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. Za tožnika je nedvomen rezultat enačbe 23/50 + 27/50 = 50/50 = 1/1, prav tako kakor tudi, da je pri vseh posameznih delih št. ... v navedeni stavbi vknjižena enaka hipoteka oziroma po vsebini povsem enaka hipoteka, kakor izhaja tudi iz tožbi priloženih listin (tožbene priloge A2 - A10), oziroma tudi iz listin, ki se že nahajajo v zbirki listin v zemljiški knjigi in za katere tožnik predlaga, da v izogib ponavljanju postanejo del trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, ki je bila o izpodbijanem dejanju z dne 12. 12. 2014 obveščena z e-sporočilom GURS z dne 12. 12. 2014, ki nosi naslov „Izbira nepremičnin“ in mu je bil priložen dokument „Izpis napak“. Tožnik poudarja, da on sam pri tem sploh ni bil stranka v postopku vpisa navedene odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 v zemljiško knjigo, oziroma vpisa združitve posameznih delov št. ... v zadevni stavbi v nov posamezni del št. ... v zemljiško knjigo ter da je bilo navedeno dejanje izvedeno na podlagi 115. člena ZZK-1, ki določa, da se poočitev združitve ali delitve nepremičnine opravi na podlagi obvestila GURS o izvedbi te spremembe v katastru, iz česar izhaja, da sam tožnik ni upravičeni predlagatelj za vpis poočitve združitve posameznih delov št. ... v nov posamezni del št. ... v zemljiško knjigo.

5. Tožnik navaja, da nima nobenega drugega sodnega varstva zoper opisano dejanje tožene stranke, razen vložitve tožbe v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, za kar meni, da so tudi izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 4. člena ZUS-1. Tožnik opozarja na posledico opisane situacije, da pri stavbi št. ... k.o. A. iz evidenc GURS izhaja obstoj posameznega dela št. ... in neobstoj posameznih delov št. ..., medtem ko obratno izhaja iz zemljiške knjige, in sicer obstoj posameznih delov št. ... ter neobstoj posameznega dela št. ... Ker gre za očitno razhajanje med podatki uradnih evidenc katastrskih podatkov GURS na eni in evidenc zemljiške knjige na drugi strani, tožnik meni, da gre očitno za nastalo pravno negotovost glede podatkov navedenih dveh uradnih evidenc, na katere pa tožnik nima nobenega vpliva in tudi ne bi smel nositi posledic opisanih nezakonitih dejanj, ki posegajo v lastninsko pravico tožnika kot ustavnopravno varovano kategorijo iz 33. člena Ustave v povezavi s 37. členom Stvarno-pravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in mora zato biti vsak poseg vanjo sorazmeren, da je ustavno dopusten. Da v konkretnem primeru temu ni tako se po mnenju tožnika kaže v omejeni možnosti razpolaganja z navedenim nepremičnim premoženjem, češ da posamezni deli št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. ne izpolnjujejo več pogojev iz 105. člena SPZ in zato tudi ne morejo biti v pravnem prometu, čeprav iz zemljiške knjige izhaja ravno nasprotno. Ob sklicevanju na določila 23. člena Ustave in 6. člena EKČP tožnik meni, da je podan tako javni interes za razrešitev predmetne zadeve zaradi neusklajenosti katastrske evidence GURS in evidenc zemljiške knjige, ker povzroča pravno negotovost, prav tako pa tudi pravni interes tožnika za tožbo, ki jo je pravočasno vložil znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka. Nadalje uveljavlja, da sta določbi 6. in 7. odstavka 5. člena Pravilnika v nasprotju z 2. členom ZZK-1, ki določa, da zemljiško-knjižno sodišče vodi zemljiško knjigo s tem, da odloča o vpisih, opravlja vpise v glavno knjigo in vodi zbirke listin. Na navedeni podlagi bi po mnenju tožnika o poočitvi združitve nepremičnin, za kar gre v konkretnem primeru, moralo odločati zemljiškoknjižno sodišče, ne pa informacijski sistem e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, češ da je poočitev v skladu z 28. členom in 114. členom v zvezi s 26. členom ZZK-1 pomožni vpis v zemljiško knjigo. Tožnik meni, da nima nikakršne pravne varnosti ob dejstvu, da ni bil pooblaščeni predlagatelj za vpis poočitve citirane odločbe GURS v zemljiško knjigo in da tudi nima sodnega varstva skladno s 23. členom Ustave, ker sploh ni bil in tudi ne more biti stranka pri vpisu predmetne odločbe GURS v zemljiško knjigo, s čimer se na takšen način odloča o njegovi lastninski pravici na navedeni nepremičnini. Zato meni, da je posledično prišlo tudi do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14. člena Ustave (pravica do enakosti pred zakonom) iz razloga, ker je bil tožnik brez legitimne podlage glede na bistveno isti dejanski in pravni položaj neenako obravnavan. Tožnik očita, da četudi gre za enak širši pravni položaj nepremičnin v lasti tožnika z ID znakom ..., naj bi ravnanje tožene stranke zaradi njenega nedopustnega ločevanja med „navadno enakostjo“ in „formalistično enakostjo“ brez legitimne materialne in procesne pravne podlage, posledično privedlo do neenake obravnave tožnika s strani tožene stranke napram tistim, katerih nepremičnine imajo, za razliko od tožnikovih, tudi „formalistično enakost“ širših pravnih položajev nepremičnin. Posledično je po mnenju tožnika v konkretnem primeru prišlo tudi do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke iz 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, glede na to, da bi morala tožena stranka izvesti tak vpis stanja tožnikovih nepremičnin, kot izhaja iz citirane odločbe GURS, pa ga ni izvedla, četudi stanje lastninske pravice tožeče stranke na navedenih nepremičninah, kot izhaja iz zemljiške knjige, izpolnjuje vse zakonske pogoje iz 2. točke 3. odstavka 115. člena ZZK-1 za vknjižbo poočitve oziroma za vpis poočitve združitve posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiški knjigi v nov posamezni del ..., pa ga ni. Glede na vse navedeno so mu bile v posledici kršene tudi njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, po katerem ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja, vendar le-tega tožnik ni mogel mirno uživati v najširšem možnem obsegu.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi brez datuma, ki jo je sodišče prejelo 15. 7. 2015, sodišču predlaga, da naj tožbo v celoti zavrne, vključno s stroškovnim zahtevkom tožeče stranke. Prereka tožbene navedbe, da je pri posameznih delih št. ... v stavbi št. ... k.o. A. vknjižena enaka hipoteka, sklicujoč se na podatke rednega in zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige, po katerih sta pri navedenih nepremičninah vknjiženi različni izvedeni pravici oziroma različni hipoteki: tako je pri posameznih delih št. ... v stavbi št. ... k.o. A. vknjižena hipoteka z ID pravice ... s časom učinkovanja 7. 3. 2012 na podlagi notarskega zapisa opr. št. X., pri posameznem delu št. ... pa hipoteka z ID pravice ... na podlagi notarskega zapisa opr. št. X., ki učinkuje od 29. 8. 2014. Opredelitev hipoteke kot zastavne pravice na nepremičnini vsebuje Stvarno-pravni zakonik (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji) v 1. odstavku 141. člena, po katerem se na podlagi pravnega posla hipoteka pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, ki je tako konstitutiven, hipoteka pa ne nastane že z nastankom same terjatve upnika do dolžnika oziroma s sklenitvijo sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na zastavljeni nepremičnini, pač pa učinkuje vknjižba hipoteke tako, da se hipoteka pridobi s trenutkom, ko je zemljiško-knjižno sodišče prejelo predlog za vknjižbo nepremičnine, skladno s 5. členom ZZK-1. 7. Poleg pomena publicitetnih učinkov vpisov v zemljiški knjigi tožena stranka izpostavlja s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki temelji na načelu vrstnega reda, vključno z vrstnim redom pridobitve stvarne pravice, v konkretnem primeru torej z vrstnim redom pridobitve hipotek v skladu z 10. členom ZZK-1. Navaja še, da sta bili v tem primeru za zavarovanje denarne terjatve na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu vpisani dve različni hipoteki, po vrstnem redu od sprejetja predlogov za njun vpis, četudi sta bili obe hipoteki vknjiženi za zavarovanje denarne terjatve po isti kreditni pogodbi, vendar sta bili navedeni hipoteki pridobljeni na različna datuma, na podlagi različnih pravnih poslov oziroma različnih notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, različen pa je tudi njun predmet - zastavljene nepremičnine.

8. Po oceni tožene stranke zgolj dejstvo, da sta bili obe navedeni hipoteki vknjiženi za zavarovanje denarne terjatve po isti kreditni pogodbi še ne pomeni, da gre v konkretni zadevi za isto izvedeno pravico – hipoteko. Tudi dejstvo, da so pogodbene stranke z notarskim zapisom opr. št. X. z dne 29. 8. 2014 sklenile aneks št. 1 k Pogodbi o dolgoročnem evrskem kreditu št. ..., za toženo stranko ne pomeni, da gre za isto hipoteko, saj so s kasnejšim notarskim zapisom sklenile nov sporazum o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke pri drugi nepremičnini, to je pri posameznem delu št. ... Zato kot neresnične označuje tožbene trditve, da je pri navedenih nepremičninah vpisana ena hipoteka ter prereka tožbene trditve o enakosti širšega pravnega položaja pri posameznih delih št. ... v stavbi št. ... k.o. A. ob sklicevanju na izpostavljena določila 6. in 7. odstavka 5. člena Pravilnika o zemljiški knjigi v povezavi z določili 1. in 4. odstavka 114. člena ZZK-1 ter 13.a člena in 115. člena ZZK-1, ker po njenem mnenju širši pravni položaj posameznih delov št. ... ni enak, češ da je pri posameznem delu št. ... vpisana hipoteka z ID pravice ..., pri posameznem delu št. ... pa hipoteka z ID pravice ..., zaradi česar širši pravni položaj navedenih premičnin ne more biti enak, saj sta pri navedenih nepremičninah vpisani dve različni hipoteki. Ker informacijski sistem e-ZK deluje skladno z določili 115. člena ZZK-1 tudi ni mogel prepoznati enakosti širših pravnih položajev konkretnih nepremičnin, zato tudi poočitve združitve navedenih posameznih delov št. ... v stavbi št. ... k.o. A. v posamezen del št. ... na podlagi odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 ni mogel dovoliti glede na 2. točko 3. odstavka 115. člena ZZK-1 in zato ne gre za nezakonito dejanje informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, oziroma za nezakonito dejanje tožene stranke, češ da informacijski sistem e-ZK deluje v skladu z ZZK-1 in izvede poočitev združitve nepremičnin pod pogoji, ki so določeni v 115. členu ZZK-1, konkretno v 2. točki 3. odstavka 115. člena ZZK-1. 9. Glede tožbene navedbe, da tožnik nima nobenega drugega sodnega varstva zoper dejanje tožene stranke oziroma, da tožnik ni upravičeni predlagatelj za vpis navedene poočitve odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 v zemljiško knjigo, tožena stranka odgovarja, da v skladu s sodno prakso postopanja v zemljiškoknjižnih zadevah stranka sama vloži zemljiškoknjižni predlog v vseh primerih, ko se sicer o vpisu v zemljiško knjigo odloča po uradni dolžnosti. Poleg tega poudarja, da je od 19. 6. 2014 dalje omogočen „vnos zemljiškoknjižnega predloga po tipu 971“ v primerih, ko stranka meni, da ji aplikacija e-ZK v nasprotju z določbami ZZK-1 ne omogoča oddaje zemljiškoknjižnega predloga. V tovrstnih postopkih „po tipu 971“ odloča zemljiškoknjižni pomočnik s sklepom, zoper katerega je dopusten ugovor in v nadaljevanju pritožba zoper sklep o ugovoru. Tožena stranka poudarja, da bi predlog „po tipu postopka 971“ lahko vložil tudi tožnik po tem, ko poočitev združitve ni bila izvedena.

10. Kot neutemeljene zavrača tožbene očitke, da so bile z nezakonitim dejanjem tožene stranke oziroma informacijskega sistema e-ZK, ki ga tožena stranka upravlja, tožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, še zlasti pravica do zasebne lastnine, in da je tožniku onemogočeno izvrševanje njegove lastninske pravice ter povzročena pravna negotovost glede stanja same nepremičnine v pravnem prometu. Poudarja, da tožnik lahko še vedno v popolnosti razpolaga s svojo lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, ki jih ima še vedno v lasti tako, kot doslej in jih na najobsežnejši način uporablja in uživa, pa tudi odsvoji. Glede na njegove navedbe, da vsi trije posamezni deli v naravi predstavljajo en poslovni prostor, tožena stranka poudarja, da posameznih predmetnih delov niti ne bi mogel samostojno prodati, zato kot neumestne označuje tožbene navedbe, da le enega od dveh posameznih delov brez tretjega dela ne bi nihče kupil. Ob morebitnem razpolaganju s predmetnimi nepremičninami bi po mnenju tožene stranke lahko tožnik nepremičnine nemoteno odsvojil ter pri tem ni z ničemer omejen. Navkljub nevpisu poočitve naj bi lahko v polni meri užival svojo pravico do zasebne lastnine, češ da njegovo razpolaganje ni na noben način omejeno zgolj zato, ker se podatki v evidencah GURS in zemljiške knjige ne ujemajo in zato tudi ni ogrožena njegova pravna varnost. Nadalje poudarja, da sta kataster stavb in zemljiška knjiga dve različni uradni evidenci, na kateri tožena stranka nima vpliva, vendar poudarja, da so evidence, ki jih vodi GURS namenjene evidentiranju nepremičnin, evidence zemljiške knjige pa so namenjene vpisu in javni objavi o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami, zato morajo biti vsi glavni in pomožni vpisi izvedeni v zemljiško knjigo skladno z določili ZZK-1. Zgolj dejstvo, da je GURS izdal navedeno odločbo o združitvi nepremičnin, še ne pomeni, da je taka združitev v skladu z ZZK-1 in da bo izvedena s poočitvijo v zemljiško knjigo.

11. Tožena stranka zavrača kot neutemeljene tudi tožbene navedbe glede kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin s tem, ko o poočitvi ne odloča sodišče, temveč informacijski sistem e-ZK, češ da pri tem ne gre za odločanje o pravicah fizičnih oziroma pravnih oseb, temveč zgolj o vpisu podatkov, za katere zemljiška knjiga ni izvirna evidenca. Ker v postopku ni šlo za obravnavo tožnika, zato tudi ne držijo njegove navedbe, da je bil neenako obravnavan.

12. Sodišče je oba navedena odgovora tožene stranke posredovalo v vednost tožniku, ki je nanju odgovoril s pripravljalnima vlogama z dne 7. 7. 2015 in 11. 8. 2015, v katerih v celoti vztraja pri tožbenih navedbah, ki jih dodatno argumentira glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Poleg tega pa toženi stranki dodatno še očita, da je podala svoje ugovore na dokazno nepodprt način v nasprotju s 278. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. 13. Sodišče se je v obravnavani sporni zadevi že odločilo s sklepom št. I U 59/2015 z dne 14. 1. 2015 in se je tedaj izreklo za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je sprožilo spor o pristojnosti, v katerem je Vrhovno sodišče s sklepom št. I R 34/2015 z dne 25. 5. 2015 odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Upravno sodišče. K točki 1 in 2:

14. Tožba je utemeljena.

15. Tožnik s tožbo, ki jo utemeljuje na podlagi 4. člena ZUS-1, zahteva v upravnem sporu sodno varstvo zaradi kršitev več človekovih pravic, do katerih naj bi prišlo zaradi domnevno nezakonitega dejanja informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, ker dne 12. 12. 2014 ni bila izvedena vknjižba vpisa poočitve združitve posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v nov posamezen del št. ... v zemljiško knjigo na podlagi navedene odločbe GURS z dne 4. 9. 2014. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bilo z opisanim dejanjem poseženo v tožnikove ustavne pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in predlaga odpravo posledic opisanega dejanja na način, da naj toženi stranki naloži, da izvede vpis poočitve združitve posameznih delov št. ... v nov posamezen del št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiško knjigo, ker ob sklicevanju na pravice iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nasprotuje, da o poočitvi kot pomožnem vpisu v zemljiško knjigo za zagotavljanje pravne varnosti pravic iz 13. člena ZZK-1, odloča računalniški program/sistem (t.i.black box), namesto človeka – sodnika.

16. Na podlagi s strani tožnika izpostavljenega 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, odloča upravno sodišče v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in niso morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013).

17. Navedeno pomeni, kakor je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče v svojih odločitvah, med drugim v sklepu št. I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015 (v obrazložitvi pod tč. 7), da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, oziroma gre za tako imenovano rezervno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem lahko stranke izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, ali uveljavljajo sodno varstvo v primeru, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim dejanjem. To pomeni, da upravno sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj le, če je izpolnjen pogoj, da posamezniku ni na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči. Povedano še drugače navedeno pomeni, da upravni spor po tej določbi ni dopusten, kadar lahko oseba doseže varstvo svojih pravic v drugem sodnem postopku.

18. Subsidiarna narava upravnega spora v konkretnem primeru sodišču torej narekuje, da mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

19. Tožnik sicer zatrjuje, da za presojo njegove tožbe zaradi domnevnih kršitev več ustavnih pravic iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št. 1 k EKČP nima na razpolago drugega učinkovitega sodnega varstva, vendar temu nasprotuje tožena stranka, ki v odgovoru na tožbo (na str. 5, 1. odstavek) trdi, da mu je le-to na voljo pred zemljiškoknjižnim sodiščem (po tipu postopka 971).

20. V tej zvezi tudi ni mogoče prezreti, da tožnik v konkretni sporni zadevi s tožbo zahteva sodno varstvo zoper najvišje sodišče v državi (1. odstavek 127. člena Ustave), ki v skladu z 2. odstavkom 127. člena Ustave, razen odločanja o rednih in izrednih pravnih sredstvih, opravlja tudi druge zadeve, ki jih določa zakon.

21. Ta okoliščina je za konkretni spor bistvenega pomena iz dveh razlogov: po eni strani z vidika normativne vsebine 3. člena ZUS-1, po katerem „upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti /.../, kakor tudi z vidika njegove uvrstitve v sistematiki zakonskega besedila ZUS-1 takoj za določilom 2. člena in pred 4. členom ZUS-1, kar vodi k zaključku, da citirano določilo 3. člena ZUS-1 dodatno opredeljuje, katere „odločitve“ in „akti“ se ne morejo šteti za upravne akte in med te spadajo sodne „odločitve“, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Iz povedanega tako izhaja, da normativna vsebina 3. člena ZUS-1 predstavlja še dodatno negativno procesno predpostavko ter da citirano besedilo 3. člena ZUS-1 ni brez pomena in vpliva pri interpretaciji določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Določilo 3. člena ZUS-1 namreč ne pomeni, da sodišče v upravnem sporu ne more odločati o zakonitosti „posamičnih aktov“ in „dejanj“ sodišč, s katerimi sodišča posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, saj je mogoče utemeljeno sklepati, da je zakonodajalec premišljeno in ne zgolj slučajno v določilu 3. člena ZUS-1 uporabil izraz „odločitev“ sodne veje oblasti za izvrševanje ustavnih pristojnosti, medtem ko v določilu 1. odstavka 4. člena ZUS-1 uporablja dva različna termina, in sicer „posamični akt“ in „dejanje“, ki ju s tem tudi jasno razločuje.

22. Po povedanem ima sodišče v upravnem sporu torej pristojnost, da odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj sodišč, če ta posegajo v temeljne človekove pravice, a le pod pogojem, da ne gre za odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti ter pod nadaljnjim pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. odstavek 157. člena Ustave in 1. odstavek 4. člena ZUS-1), ker je subsidiarni oziroma rezervni upravni spor ustavna kategorija iz 2. odstavka 157. člena Ustave in je kot takšna zavezujoča tudi za zakonodajalca, saj morajo biti zakoni v skladu z ustavo (1. odstavek 153. člena Ustave).

23. Če pa ne gre za posamičen akt ali dejanje sodišča, ampak za „odločitev“ sodišča, ki je sprejeta na podlagi ustavnih pristojnosti, in ki bi domnevno posegala v ustavne pravice posameznika ali civilno pravne osebe, potem je videti dodaten pomen določila 3. člena ZUS-1 v tem, da je potrebno pri uporabi in interpretaciji določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 upoštevati tudi sistem sodnega varstva pravic, ki je na več stopnjah sodnega odločanja urejen hierarhično znotraj različnih pravnih področij, kot so kazensko, civilno, socialno - delovno in upravno, tako da sojenje na navedenih temeljnih pravnih področjih z vidika 1. odstavka 15. člena Ustave, ki vključuje in hkrati zagotavlja tudi sodno varstvo človekovih pravic, poteka zaporedno najprej na sodišču prve stopnje, nato na višjem sodišču in zatem na Vrhovnem in Ustavnem sodišču ter po izčrpanju vseh z nacionalnim pravnim redom zagotovljenih pravnih sredstev še na Evropskem sodišču za človekove pravice. Prav zato s sistemskega vidika ni dopustno uveljavljati sodnega varstva temeljnih človekovih pravic v upravnem sporu pred upravnim sodiščem zoper sodne odločitve Ustavnega sodišča,(1) Vrhovnega sodišča, višjega sodišča(2) ali prvostopenjskega sodišča(3) s kazenskega, civilnega ali socialno-delovnega področja. V navedenem smislu je pri predhodnem preizkusu tožbe torej relevantna tako določba 1. odstavka 4. člena ZUS-1, v delu, ki določa pogoj, „če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“, kakor tudi določilo 3. člena ZUS-1, ker je v konkretnem primeru sporno izpodbijano dejanje informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, in ne gre za posamični akt, ki bi pomensko obsegal „odločitev“ sodišča, sprejeto na podlagi ustavnih pristojnosti tožene stranke, ki se nanašajo na izvrševanje njene funkcije sodnega odločanja o rednih ali izrednih pravnih sredstvih v smislu 2. odstavka 127. člena Ustave. V zvezi s prvim pogojem mora namreč pri odločanju v upravnem sporu sodišče, kot rečeno, upoštevati tudi prakso Ustavnega sodišča, po kateri mora sodišče v upravnem sporu pri uporabi klavzule subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu upoštevati dve negativni procesni predpostavki, in sicer, da ne obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in v primeru če tako (primarno) sodno varstvo obstaja, da mora biti tudi takšno (primarno) sodno varstvo za stranko učinkovito.(4)

24. Zaključek, da je navedeni pogoj odsotnosti drugega učinkovitega sodnega varstva v konkretnem primeru izpolnjen, po presoji sodišča izhaja tako iz citiranega sklepa samega Vrhovnega sodišča (sedaj tožene stranke) št. I R 34/2015 z dne 25. 5. 2015 (7. in 9. odstavek obrazložitve), kakor tudi iz navedb v pripravljalni vlogi tožene stranke (3. odstavek na str. 2) „da Informacijski sistem e-ZK ni dovolil poočitve združitve posameznih delov, ker sta bila pri posameznih delih vknjiženi različni hipoteki, ena z ID pravice ... (pri posameznih delih št. ... v stavbi št. ... k.o. A.) in druga z ID pravice ... (pri posameznem delu št. ... v stavbi št. ... k.o. A.) in torej ne iz razloga, ker Informacijski sistem e-ZK ni prepoznal, da vsota solastninskih deležev tožeče stranke do 23/50 in do 27/50 znaša 50/50 oziroma 1/1“.

25. Prav citirane navedbe tožene stranke glede na njihov jasen in nedvoumen pomen v celoti potrjujejo pravilnost stališča tožeče stranke, da sporne odločitve o (ne)poočitvi združitve tožnikovih nepremičnin - posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v nov posamezen del št. ... v zemljiški knjigi ni sprejelo sodno osebje v funkciji sojenja kot neposrednega izvrševanja sodne oblasti, temveč sam informacijski sistem e-ZK, četudi se mora sicer tudi o poočitvi združitve nepremičnin odločati pred zemljiškoknjižnim sodiščem, saj je že zakonodajalec poočitev normativno definiral z določili 28. in 114. člena v zvezi s 26. členom ZZK-1 kot pomožni vpis v zemljiško knjigo, z določili 1. in 2. odstavka 2. člena ZZK-1 pa je z opredelitvijo pristojnosti zemljiškoknjižnemu sodišču naložil, da vodi zemljiško knjigo, med drugim s tem, da odloča o vpisih, opravlja vpise v glavno knjigo in vodi zbirko listin.

26. V konkretnem primeru sodišče ne more slediti navedbam tožene stranke, da je v obravnavani sporni zadevi tožniku na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred zemljiškoknjižnim okrajnim sodiščem po tipu postopka 971, v katerem odloča zemljiškoknjižni sodniški pomočnik s sklepom, zoper katerega je dopusten ugovor, o katerem odloča zemljiškoknjižni sodnik, zoper sklep o ugovoru pa tudi pritožba na višje sodišče, saj je nasprotno stališče v tej sporni zadevi eksplicitno izrazilo Vrhovno sodišče v sklepu št. I R 34/2015 z dne 25. 5. 2015, ko ugotavlja, „da je zmotno stališče Upravnega sodišča, da je za odločitev o takšni tožbi pristojno sodišče splošne pristojnosti (okrajno sodišče) v zemljiškoknjižnem postopku. V zemljiškoknjižnem postopku se odloča o vpisih v zemljiško knjigo (prvi odstavek 120. člena ZZK-1). V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje napake, ki naj bi se zgodile v postopku vpisa poočitve združitve nepremičnin. Poočitev je sicer pomožni vpis v zemljiško knjigo (28. člen ZZK-1), vendar o njem sodišče ne izda posebnega sklepa (119. člen ZZK-1). Razlog je v tem, da gre za vpis določenih sprememb podatkov glede nepremičnin ali podatkov o fizični ali pravni osebi, katerih izvorna evidenca ni zemljiška knjiga, pač pa kataster, centralni register prebivalstva ali poslovni register. Takšen vpis zemljiškoknjižno sodišče opravi na podlagi (elektronske) izmenjave podatkov iz izvorne evidence (prvi, četrti in šesti odstavek 115. člena in 116. člen ZZK-1), pri čemer zgolj preverja, ali so izpolnjeni pogoji dovoljenosti poočitve (177. člen ZZK-1). Ti pogoji so predvideni zaradi ohranitve enakega položaja dosedanjih imetnikov vpisanih pravic, saj poočitev kot pomožni vpis nima neposrednega vpliva na vpisane pravice in pravna razmerja oziroma na osnovni in širši pravni položaj nepremičnin“. Za konkretni primer je relevantno tudi to, da je že zakonodajalec posebej predpisal izvedbo vpisov v informatizirano glavno knjigo z določili 175. člena ZZK-1 ter še podrobneje normativno opredelil z določili 177. člena ZZK-1, na kar v citiranem sklepu opozarja Vrhovno sodišče, v čigar okrilju ne poteka samo funkcija sojenja v skladu z 2. odstavkom 127. člena Ustave, ampak tudi druge, od sojenja različne naloge. Tako je v sklopu Vrhovnega sodišča, sedaj tožene stranke, skladno s 1. odstavkom 46. člena Sodnega reda organizirana posebna notranja organizacijska enota – Center za informatiko (v nadaljnjem besedilu CIF), ki skrbi za izvajanje enotne tehnološke in informacijske podpore poslovanja sodišč in pravno informacijskega sistema sodišč, kar po prepričanju sodišča ni mogoče uvrstiti v sklop izvrševanja sodne funkcije.

27. Ker po povedanem tožniku v zvezi z njegovim tožbenim zahtevkom tako ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, saj mu sodno varstvo ni zagotovljeno na prvi stopnji sodnega odločanja pred zemljiškoknjižnim sodiščem (niti po tipu postopka 971, ob upoštevanju določil 1. odstavka 1. člena v zvezi s 3. točko 99. člena Zakona o sodiščih in v povezavi z 2. členom in 177. členom ZZK-1, z možnostjo odločanja pred pristojnim višjim sodiščem na drugi stopnji sodnega odločanja, z nadaljnjo dodatno možnostjo vložitve tudi ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem RS, v kolikor bi menil, da so mu z sodnimi odločbami rednih sodišč kršene ustavne pravice), kot nenazadnje izhaja iz citiranega sklepa št. I R 34/2015, iz katerega je prav tako nedvoumno razvidno tudi, da zemljiškoknjižno sodišče v tej sporni zadevi, ko mu je bila kot pristojnemu sodišču odstopljena v reševanje, te pristojnosti ni sprejelo, kar bi nedvomno storilo, kolikor bi bilo predmetno sporno zadevo mogoče obravnavati po tipu zahtevka 971, temveč je ravnalo prav nasprotno in je sprožilo spor o pristojnosti, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo, da je upravno sodišče pristojno za odločanje v tej sporni zadevi.

28. Kot rečeno, lahko v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 157. člena Ustave tožnik uveljavlja sodno varstvo tudi zoper posamična dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS-1 se v takem primeru – če se v postopku izpodbijajo akti ali dejanja javne oblasti, v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

29. V nasprotju s toženo stranko, ki je sodišču šele na glavni obravnavi dodatno predlagala, da naj zaradi domnevnega pomanjkanja pravnega interesa za vložitev tožbe le-to zavrže, sodišče ocenjuje, da je tožnik z dovolj obrazloženim in dokazno podprtim zatrjevanjem kršitev več ustavnih pravic, po presoji sodišča izkazal tudi svoj pravni interes za vložitev tožbe za sodno varstvo navedenih ustavnih pravic, ki jih je mogoče uvrstiti v dva sklopa: tako gre na eni strani za sodno varstvo ustavnih procesnih pravic iz 14. člena, 22. člena in 23. člena Ustave ter na drugi strani za sodno varstvo ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki jih je tožnik logično prepričljivo argumentiral z vidika zatrjevanih kršitev in za njihovo podkrepitev v dokazne namene ponudil tudi številne prepričljive dokazne predloge. Po presoji sodišča so tako v obravnavanem primeru brez dvoma kumulativno izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke za odločanje sodišča v upravnem sporu skladno z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. 30. Tudi po stališču upravnega sodišča gre namreč v obravnavanem primeru za zadevo, ki spada v sodno pristojnost (1. točka), čemur nista nasprotovali niti okrajno in tudi ne Vrhovno sodišče, ko sta se izrekali glede vprašanja, katero sodišče je pristojno za reševanje tega spora; prav tako je sodišče obravnavalo tožbo, ki jo je priporočeno po pošti prejelo 12. 1. 2015, kot pravočasno vloženo znotraj zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, šteto od 12. 12. 2014, ki ga navaja tožnik v tožbenem zahtevku kot datum spornega nezakonitega dejanja in ker je bila tožba vložena v okviru zakonsko določenega tridesetdnevnega roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1 (šteto od dne 12. 12. 2014), v konkretnem primeru očitno ni bila vložena niti prepozno niti prezgodaj (2. točka), tožnik pa, ki z obravnavano tožbo uveljavlja sodno varstvo zaradi kršitve več ustavnih pravic zaradi zatrjevanega nezakonitega dejanja tožene stranke in predlaga odpravo posledic opisanega dejanja tožene stranke (3. točka), v konkretnem primeru, kot rečeno, nima na razpolago nobenega drugega sodnega varstva (4. točka), prav tako pa tudi ni mogoč zaključek, da zatrjevana kršitev navedenih ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave ter iz 33. člena Ustave in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP za tožnika ne bi imela nobenih posledic (5. točka), prav tako kakor tudi ne, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno tožbo, v kateri argumentirano navaja razloge, zaradi katerih šteje, da mu je zaradi opisanega dejanja povzročena pravna negotovost (6. točka), poleg tega pa tudi ne, da bi bila v konkretnem primeru mogoča pritožba, pa ta sploh ne bi bila vložena (7. točka), niti ni bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka), o čemer se je sodišče po prejemu tožbe dne 12. 1. 2015 prepričalo z vpogledom sodnega vpisnika tožb, ki ga sodišče uradoma vodi skladno z določili Sodnega reda, ter z vpogledom podatkov odgovora na tožbo, ki mu ga je skladno z določili 38. člena ZUS-1 posredovala tožena stranka in njene nadaljnje pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prejelo 15. 7. 2015. 31. V obravnavani zadevi je sodišče skladno z določili 51. člena ZUS-1 odločilo po opravljeni glavni obravnavi in v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki jih je ponudil samo tožnik skupaj s tožbo (s tožbenimi prilogami A1 – A 10) ter v skladu z določilom 2. odstavka 58. člena ZUS-1 v dokaznem postopku ustno zaslišalo tožnika. Ni pa sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje predlagane priče A.R., zaposlene na GURS – Območna geodetska uprava Ljubljana, ki je vodila postopek izdaje pravnomočne odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014, ker je ob dejstvu, da je bil ustno zaslišan sam tožnik osebno, navedeni dokazni predlog ocenilo kot nepotreben, tudi ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka.

32. Tožnik je, ko je bil na glavni obravnavi ustno zaslišan, izpovedal in na vprašanje podrobneje obrazložil, da občuti “ujetost“ med dvema nasprotujočima si odločitvama dveh različnih državnih organov o njegovi nepremični, saj mu odločba GURS dovoljuje združitev navedenih nepremičnin, informacijski sistem zemljiške knjige, kot izhaja iz elektronskega izpisa, pa mu tega ne dovoljuje (izvedbe vpisa poočitve združitve posameznih delov št. ... v nov posamezni del št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiško knjigo), četudi ima vsakdo pravico, da je njegovo premoženje vodeno na način, da so državne evidence o tem premoženju usklajene, kakor tudi, da o pravicah in obveznostih strank skladno s 23. členom Ustave odloča sodnik, ki je izbran po pravilih sodnega reda, ne pa računalniški program, ker je namen pravnega sistema v zagotavljanju pravne varnosti, ki vključuje pravico vsakogar, da je njegovo premoženje vodeno na način, da so državne evidence o tem premoženju usklajene.

33. Tožena stranka je na glavni obravnavi pred sodiščem izrecno potrdila tožnikove navedbe, da so podatki o samih posameznih delih, ki so po podatkih zemljiške knjige last tožeče stranke v glavni knjigi zemljiške knjige in v katastru stavb sedaj vpisani z različnimi ID znaki, ter da se glede na pravno naravo vpisa poočitve spremembe podatkov v zemljiško knjigo, za katere zemljiška knjiga ni izvirna evidenca, izdela le obvestilo, zoper katerega udeleženec ZK postopka nima pravnega sredstva.

34. V tej zvezi je še navedla, da tožena stranka vidi rešitev nastale situacije z namenom, da tožnik doseže poočitev združitve posameznih delov št. ... v del št. ... le na takšen način, da se s svojim hipotekarnim upnikom - sedaj A., prej B., dogovori za izbris v zemljiško knjigo trenutno vpisanih hipotek in na podlagi istih listin, kot sta bili obe obstoječi hipoteki sedaj vpisani v zemljiško knjigo, vloži nov zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo novo dogovorjene hipoteke za zavarovanje upnikove denarne terjatve do tožeče stranke.

35. Kar pa zadeva tožnikove navedbe, da ni imel drugega pravnega varstva po tem, ko je informacijski sistem e-ZK zavrnil poočitev združitve posameznih delov, je tožena stranka na glavni obravnavi pred sodiščam izpostavila, da bi lahko od junija 2014 dalje tožnik sam vložil preko podportala e-ZK zemljiškoknjižni predlog po tipu 971 in na ta način dosegel, da bi o tem zemljiškoknjižnem predlogu, s katerim bi sam zahteval poočitev združitve posameznih delov, najprej odločal ZK pomočnik, zoper odločitev ZK pomočnika, če se s to ne bi strinjal, bi imel na voljo pravico do ugovora, o ugovoru bi odločal ZK sodnik in če tudi z sklepom o ugovoru sodnika tožnik ne bi bil zadovoljen, bi lahko vložil pritožbo, o kateri bi odločalo pristojno Višje sodišče v Kopru.

36. Tožnik pa je s strani tožene stranke na glavni obravnavi pred sodiščem predlagano rešitev nastale situacije z ustanovitvijo nove hipoteke izrecno zavrnil kot nesprejemljivo, ker zanj pomeni t. i. “pravno nevarnost“, ko se od posameznika v pravnem prometu pričakuje, da bi hipotekarnega upnika prepričeval k izdaji soglasja za izbris že vpisanih hipotek in zatem k vpisu nove hipoteke, ki bi bila po vsebini popolnoma enaka sedaj obstoječima dvema hipotekama, ker takšno dejanje posledično prinaša tudi veliko tveganj, še zlasti je vprašljivo, ali bo tožeča stranka dobila enake pogoje za pridobitev nove hipoteke ter ali bo zastavni upnik sploh soglašal s takšnim ravnanjem, kar pomeni, da gre za neko bodoče negotovo dejstvo na strani tretje osebe, četudi pravice in obveznosti posameznika ne morejo biti odvisne od ravnanja tretje osebe v pravnem prometu, tako da bi bile pravice tožeče stranke varovane le, kolikor bi tretja oseba s tem soglašala, da bi tako v konkretnem primeru šele prišlo do vpisa poočitve odločbe GURS v zemljiško knjigo.

37. Po povedanem sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med strankama niso sporne naslednje konkretne dejanske okoliščine za odločitev relevantnega dejanskega stanja, kot sledi:

38. - V izhodišču tako ni sporno, da so podatki o samih posameznih delih, ki so po podatkih zemljiške knjige last tožeče stranke v glavni knjigi zemljiške knjige in v katastru stavb sedaj vpisani z različnimi ID znaki.

39. - Prav tako ni sporno, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine - poslovnega prostora, ki je v matičnem registru katastra stavb, ki ga vodi GURS, s pravnomočno odločbo GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 po združitvi posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. kot nov posamezni del št. 1135. 40. - Nadalje tudi ni sporno, da sta za zavarovanje terjatve v višini 105.000,00 EUR edinega hipotekarnega upnika - sedaj A., prej B., do tožeče stranke vpisani v zemljiški knjigi sedanji dve hipoteki.

41. - Prav tako ni sporno, da računalniški sistem E-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, dne 12. 12. 2014 na podlagi citirane odločbe GURS v zemljiško knjigo ni izvedel vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v nov posamezni del št. ..., kar je po stališču tožnika nezakonito in mu je s tem bilo poseženo v ustavne pravice iz 14. člena(6), 22. člena(7) in 23. člena(8) Ustave ter v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena(9) Ustave v povezavi s 1. členom(10) Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

42. Slednjemu stališču tožnika je sicer izrecno vseskozi nasprotovala tožena stranka, tako v odgovoru na tožbo, kot v nadaljnji pripravljalni vlogi, dodatno pa je v tej zvezi na glavni obravnavi pred sodiščem še navedla, da “zaradi zanemarljivega učinka tega izpodbijanega dejanja, torej neizvedbe poočitve, je na mestu tudi vprašanje, če niso podani tudi razlogi za zavrženje tožbe po 5. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1/.../ in kot drugo bistveno /.../četudi je v obravnavanem primeru dejanje, ki ga izpodbija, dejanje računalniškega sistema, je pri temu dejanju šlo za zavrnitev vpisa v zemljiško knjigo. Četudi je bilo to storjeno s pomočjo računalnika, je to dejanje oziroma ravnanje za to pristojnega sodišča, to je zemljiškoknjižno sodišče“, pri čemer se je, brez ozira na 37. člen(11) SPZ v zvezi s 1. in 2. odstavkom 105. člena(12) SPZ, ki jih izpostavlja tožnik, sklicevala samo na izpostavljena določila ZZK-1 (2., 175. in 177. člen) ter na Pravilnik.

43. Kar zadeva uporabo določil Pravilnika v obravnavani sporni zadevi, je pomen teh določil treba v upravnem sporu interpretirati ob upoštevanju ustavnega načela exceptio illegalis, izvirajočega iz določila 125. člena(13) Ustave, in tudi ob upoštevanju načela stopnjevitosti oziroma hierarhije pravnih aktov, po katerem ima Ustava najvišje mesto v hierarhiji pravnih aktov, ne pa zakon in še zlasti ne Pravilnik.

44. Za obravnavani primer pa je še posebej pomembno stališče, ki se je uveljavilo v novejši upravno sodni praksi na podlagi stališča Vrhovnega sodišča, izraženega v sklepu št. X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015, ki je v obrazložitvi pod točko 11 posebej izpostavilo, da mora biti /.../vsaka razlaga zakonskih določb skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi upoštevna EKČP. Sodišča in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin“.

45. Tožnik je namreč na glavni obravnavi na vprašanje, v čem tožnik čuti prikrajšanje oziroma poseg v izvrševanje lastninske pravice v smislu 33. člena Ustave RS v konkretnem primeru, izčrpneje pojasnil s svojim odgovorom, kot sledi (cit.): "Želim si, da bi obe evidenci v zvezi z mojim konkretnim premoženjem bili enaki oz. da bi izkazovali isto stanje. Gre za tisti notranji občutek, ki ga ima vsak posameznik, da veš, da je s tvojim premoženjem vse v redu. Žal iz izkušenj vem, da se lahko v pravnem prometu lahko zgodi marsikaj, lahko se spremeni npr. zakon, ki bo za takšno združitev v ZK zahteval soglasje tudi vseh ostalih etažnih lastnikov v tem bloku. Problem je pri dajanju nepremičnin v najem, saj je evidenca FURS povezana z evidenco GURS in portal na GURS-u sploh ne dopušča, da moje konkretne situacije in je potrebno upoštevati odločbo GURS, v najemni pogodbi pa bi bilo potrebno upoštevati določbe iz ZK. Iz tega razloga nastajajo tudi pojasnjevanja mojemu računovodskemu servisu, zakaj se osnovno sredstvo, kar nepremičnine so, vodijo enkrat po podatkih GURS, enkrat po podatkih ZK in iz tega razloga lahko nastane tudi tveganje pri davčnem pregledu, ne vem, morda, in s tem dodatna pojasnjevanja uradnikom, kaj je oz. kaj naj bi bilo. Lastnina je tisti občutek varnosti, ki te tudi notranje zadovolji. Takšno stanje mene kot državljana prav nič notranje ne zadovoljuje“.

46. Po povedanem sodišče lahko sledi tožniku, ki po presoji sodišča utemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka s tem, ko dne 12. 12. 2014 na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. ..., ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ob dejstvu da tožena stranka v konkretnem primeru zmotno enači bistvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zgolj s pravico do odsvojitve predmetne nepremičnine (poslovnega prostora v stavbi na naslovu ...), kar nenazadnje izhaja iz njenih navedb o “zanemarljivem učinku izpodbijanega dejanja, torej neizvedbe poočitbe“, kakor tudi iz njenih navedb na glavni obravnavi (cit.): „Tožena stranka ne trdi, da je prav, da glavna knjiga in kataster stavb sedaj nista usklajeni, trdi pa, da kljub različnemu stanju obeh omenjenih evidenc lahko tožeča stranka lastninsko pravico na svojih nepremičninah izvršuje na enak način in v enakem obsegu, kot bi jo, če bi bila združitev izvedena/../“.

47. Sodišče glede na vse povedano lahko sledi tožniku tudi v delu, ki se nanaša na očitano kršitev ustavnih procesnih pravic iz 14., člena 22. člena in 23. člena Ustave, vendar meni, da so bile navedene kršitve ustavnih procesnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave sanirane v tem konkretnem postopku v upravnem sporu z izdajo predmetne sodne odločbe, s katero je sodišče ugodilo tožbi tako, da je z izrekom pod točko 1 ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko dne 12. 12. 2014 na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 ni izvedla vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiški knjigi v nov posamezni del št. ..., ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine in do mirnega uživanja njenega premoženja iz 33. člena Ustave v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in je obenem z izrekom pod točko 2 toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni odpraviti posledice dejanja iz prejšnje točke na način, da na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 izvede vpis poočitve združitve posameznih delov št. ... v nov posamezni del št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiško knjigo. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da tožena stranka to stori na način, da z ustrezno prilagojeno izvedbo informacijskega sistema/programa omogoči izvedbo vpisa poočitve združitve posameznih delov št. ... v nov posamezni del št. ... v stavbi št. ..., k.o. A. v zemljiško knjigo.

48. Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 66. člena ZUS-1. K točki 3:

49. Ker je tožnik uspel s tožbo, ki jo je priporočeno po pošti vložil dne 10. 1. 2015, sodišče pa jo je prejelo 12. 1. 2015, in ker je v skladu z ustaljeno sodno prakso za odločitev o stroških postopka odločilen končni uspeh glede sprejete odločitve v postopku, kot med drugim izhaja iz sklepov Vrhovnega sodišča I Up 256/2014 z dne 18. 2. 2015 in I Up 308/2014 z dne 29. 5. 2015, je sodišče tako odločilo tudi o stroškovnem zahtevku tožnika. Stroške v konkretnem primeru je sodišče tako odmerilo v skladu z določilom 1. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. in 2. odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker gre v zvezi s presojo vrednosti predmeta tega upravnega spora za neocenljivo zadevo, je sodišče ob upoštevanju vrednosti odvetniške nagrade po 2. alineji 1. odstavka tarifne št. 30 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015, v nadaljevanju: OT), veljavne v času vložitve tožbe ( 22. člen OT), tožniku tako priznalo vrednost odvetniške storitve v višini 500 točk za vložitev tožbe, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR po 1. odstavku 13. člena OT znaša 229,50 EUR; nadalje mu je priznalo dodatnih 500 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 7. 7. 2015 na podlagi 1. alineje 2. odstavka tarifne številke 30; nadalje mu je priznalo še 250 točk, kar ob upoštevanju navedene vrednosti točke 0,459 EUR iz 1. odstavka 13. člena OT znaša 114,75 EUR za drugo pripravljalno vlogo z dne 11. 8. 2015 na podlagi 2. alineje 2. odstavka tarifne številke 30; nadalje mu je priznalo še 500 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 11. 3. 2016 na podlagi 1. alineje 3. odstavka tarifne številke 30, kar ob upoštevanju navedene vrednosti točke 0,459 EUR iz 1. odstavka 13. člena OT znaša 229,50 EUR, oziroma skupaj 1750 točk, kar znaša 803,25 EUR. Priznalo mu je tudi priglašeni pavšalni znesek izdatkov za poštne in tk storitve v priglašeni višini 3 x 20,00 EUR, oziroma skupno 60,00 EUR skladno z določili 3. in 4. alineje 9. člena OT, kar vse skupaj z 22% DDV znaša 1053,16 EUR, drugih stroškov, ki jih je le posplošeno uveljavljal za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 0,15 EUR/stran pa mu sodišče ni priznalo, saj ni navedel ne konkretne višine zahtevanega zneska stroškov po tej postavki, niti konkretnih podatkov, ki bi omogočali presojo pravilnosti izračuna, kot je na primer število potrebnih dokumentov s številom strani posameznih dokumentov in potrebnim številom kopij. Tožena stranka je dolžna navedeni znesek tožniku povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe do plačila, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

opomba (1) : S sklepom št. I U 517/2014-4 z dne 7. 4. 2015 je Upravno sodišče zavrglo tožbo zoper odločitev (sklep) Ustavnega sodišča. opomba (2) : S sklepoma U 2553/2008 in I U 1148/2009 je Upravno sodišče zavrglo tožbi zoper sodni odločitvi višjih sodišč.

opomba (3) : S sklepoma U 1762/2006 in U 2553/2008 sta bili zavrženi tožbi zoper sodni odločitvi okrajnih sodišč, s sklepom U 457/2007 je bila zavržena tožba zoper sodno odločitev okrožnega sodišča. opomba (4) : Odločbi Ustavnega sodišča Up-547/2004 in Up-661/2004. opomba (5) : V izreku odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 obsega Stanje po spremembi podatke, kot sledi: Številka dela stavbe: 1725-215-113; Številka stanovanja ali poslovnega prostora: 106; Površina dela stavbe (m2): 75,5; Uporabna površina dela stavbe (m2): 75,5; Dejanska raba dela stavbe: 1220301 – nestanovanjska.

opomba (6) : Ustava v 14. členu (enakost pred zakonom) določa: “(1)V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. (2)Vsi so pred zakonom enaki“.

opomba (7) : Ustava v 22. členu (enako varstvo pravic) določa:“Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih“.

opomba (8) : Ustava v 23. členu (pravica do sodnega varstva) določa:“(1)Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. (2)Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom“.

opomba (9) : Ustava v 33. členu (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) določa, kot sledi: “Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja“.

opomba (10) : Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin v 1. členu (varstvo lastnine) določa, kot sledi: “Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni“.

opomba (11) : Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 37. členu (lastninska pravica) določa: “(1)Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi zakon. (2)Lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj, razen če zakon določa drugače“.

opomba (12) : SPZ v 105. členu (pojem etažne lastnine) določa: “(1)Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. (2)Posamezni del zgradbe mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor. K posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmejeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov“.

opomba (13) : Ustava v 125. členu določa:“Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezano so le na ustavo in zakon“.