Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj je tožena stranka v sklepu o odpovedi utemeljeno ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Njegovo ravnanje kaže na skrajno neresen odnos do dela in delovnih nalog, saj je kljub temu, da mu nadrejeni ni odobril odsotnosti z dela, ker ni dokončal svojih delovnih nalog, z dela zavestno izostal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnika, ki je zahteval, da sodišče ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2009 (sklep št. ...) nezakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga pozvati nazaj na delo ter mu za čas od datuma prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišče prve stopnje priznati delovno dobo, mu obračunati bruto plačo, od tako obračunane bruto plače plačati pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter izplačati zapadle neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 25 kratnika tožnikove bruto plače, kar znaša 24.825,00 EUR (točka I izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se je iz vse pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pravočasno pritožila tožeča stranka. Navaja, da se je pred sodiščem prve stopnje kot sporen ugotavljal odpovedni razlog in sicer, da je bil tožnik v obdobju od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009 neopravičeno odsoten z dela. Po prepričanju tožnika tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati niti enega izmed zakonskih znakov, ki bi dokazoval utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi in tudi ne, da bi tožnik ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožnik sicer soglaša s trditvijo tožene stranke in zaključkom sodišča prve stopnje, da ga ni bilo na delo od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009, saj se je takrat udeležil olimpijskih kvalifikacij slovenske hokejske reprezentance kot predsedujoči H.Z. Njegova odsotnost z dela ni bila neopravičena, tožnik pa tudi ni bil pravočasno obveščen o tem, da mu nadrejeni delavec ni odobril odsotnosti z dela. Tožnik je dne 8. 12. 2008 na toženo stranko naslovil vlogo za odobritev izrednega dopusta po 41. členu Zakona o delavcih v državnih organih. Vlogi je bilo priloženo tudi obvestilo H.Z., iz katerega izhaja, da bo tožnik kot predsedujoči H.Z. aktivno deležen pri naslednjih športnih prireditvah in sicer pri olimpijskih kvalifikacijah od 4. 2. 2009 do 8. 2. 2009, svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu od 11. 4. 2009 do 17. 4. 2009, letnem kongresu Mednarodne hokejske federacije od 7. 5. 2009 do 9. 5. 2009 ter polletnem kongresu Mednarodne hokejske federacije od 16. 9. 2009 do 20. 9. 2009. Tožena stranka mu je dne 8. 12. 2008 izdala potrdilo o odobritvi izrednega letnega dopusta za 7 dni plačane odsotnosti z dela zaradi aktivne udeležbe na športnih prireditvah svetovnega merila in mednarodnih kongresih Mednarodne hokejske zveze. V decembru 2008 je bil tožnikov nadrejeni S.S., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da ni bilo nobenih zadržkov, da tožniku izredni dopust ne bi bil odobren in je to tožniku že takrat sporočil, zato je tožnik dopust dne 2. 2. 2009 tudi nastopil. Obe priči, tako S.S. kot tudi D.B., sta izpovedali, da na direktoratu za šport odobravanje dopustov ni potekalo tako strogo formalno, kot to skuša prikazati tožena stranka, saj so se dokumenti pogosto podpisovali za nazaj. Javnim uslužbencem se podpisane dovolilnice niso vračale, veliko dopustov pa je bilo zaradi pogoste odsotnosti direktorja odobrenih ustno. Tožnik se sicer strinja s tem, da je morda novi direktor z nastopom svojega mandata uvedel drugačno prakso in da se sedaj dopusti odobravajo na bolj formalen način, vendar pa v času, ko je na dopust odšel tožnik, novi direktor ni podal o tem nobenega navodila. Sodišče prve stopnje se o dejanski praksi odobravanja dopustov ni opredelilo in tudi ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedima prič S.S. in D.B.. Tožena stranka ni dokazala, da bi javnim uslužbencem vračala podpisane dovolilnice, prav tako pa tudi ne, da je tožniku vrnila dovolilnico, iz katere bi izhajalo, da mu dopust ni odobren. Tožena stranka je prav tako ves čas tožnikove odsotnosti vedela, kje se tožnik nahaja in zakaj ga ni na delo, prav tako pa je bila že 30. 1. 2009 obveščena, da tožnika na delo ne bo, saj je takrat izpolnil obrazec za dopust. Zavrnitev prošnje za dopust je bila podana iz čisto šikanoznih nagibov. Glede na datum neodobritve dopusta je bilo za tožnika kot predsedujočega delegaciji H.Z. povsem nemogoče organizirati zamenjavo, v kolikor bi sploh vedel, da mu dopust ni bil odobren. Sodišče prve stopnje zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka utemeljuje s tem, da tožnik sploh ni pridobil pravice do izrabe izrednega dopusta, saj mu je bil sklep, ki mu to pravico daje, vročen šele 1. 4. 2009, t.j. po tem, ko je tožnik že nastopil dopust, čeprav je tožena stranka sklep izdala dne 15. 1. 2009. Tožena stranka omenjenega sklepa tožniku tudi ni vročila skladno s pravili vročanja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo o tem, da je bila tožena stranka z razlogom za odsotnost ves čas seznanjena, s tem je bil seznanjen tudi minister, ki se je na izrecno povabilo tožnika tudi udeležil ene od tekem slovenske reprezentance. Tožnik tako z dela ni izostal samovoljno, saj je bil prepričan, da velja odobritev z dne 8. 12. 2008. Tožnik je dovolilnico za izhod od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009 izpolnil, nepodpisano dovolilnico s pripombo, da dopust ni odobren, pa je prejel šele 26. 2. 2009. Tožnik z dela ni izostal naklepno, očitati pa mu tudi ni mogoče hude malomarnosti, saj je bila takšna praksa odhodov na dopust pri toženi strani že več preteklih let. Sodišče se v svoji obrazložitvi sodbe tudi ni opredelilo do enega ključnih elementov za zakonitost izredne odpovedi in sicer nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, tožena stranka pa tega dejstva v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odgovoru na tožbo sploh ni zatrjevala. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najbolj skrajno sredstvo, ki je predvideno za najhujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih delavci zagrešijo naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške, ki jih priglaša. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je bil pred odhodom na dopust nedvomno seznanjen z dejstvom, da mu delodajalec dopusta ni odobril. Tožena stranka je že v sklepu, s katerim je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ugotovila, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, to pa je tožena stranka zapisala tudi v odgovoru na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v celoti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Tožnik sicer formalno izpodbija sodbo v celoti, ker pa je očitno, da zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ne more imeti pravnega interesa, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 350. člena ZPP štelo, da tožnik izpodbija v celoti točko I sodbe, odločitev o stroških postopka pa le v tistem delu, kjer je bilo določeno, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka ni posebej obrazložila in iz pritožbe ne izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje. Kot je že navedeno, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila storjena katera izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009, to je pet delovnih dni, kar je odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadalj.). Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ob tem pa mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena istega zakona in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednje dejansko stanje: Tožena stranka je s sklepom št. ... z dne 16. 1. 2009 tožniku odobrila sedem plačanih dni odsotnosti z dela zaradi aktivnega sodelovanja pri športnih prireditvah (B1), tožnik pa ni imel dovoljenja za izrabo petih dni od sedmih dni te odsotnosti za obdobje od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009 (B5). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik s sklepom z dne 16. 1. 2009 pridobil pravico do plačane odsotnosti sedmih delovnih dni v letu 2009 zaradi aktivnega sodelovanja pri športnih prireditvah, dejanska izraba tega dopusta pa bi morala biti posebej odobrena. Tožnik ni imel odobrene odsotnosti za obdobje od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009, zato je bil v tem obdobju neopravičeno odsoten z dela. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na to, da je bila tožniku dne 8. 12. 2008 odobrena sedemdnevna plačana odsotnost z dela. Tožnikov takratni predpostavljeni S.S. je dne 8. 12. 2008 dal pozitivno mnenje k tožnikovi vlogi za odobritev izrednega dopusta in soglašal z odobritvijo izrednega dopusta (A4). Ta listina nima značaja odobritve pravice do izrednega plačanega dopusta v trajanju sedmih delovnih dni, ampak je le soglasje tožnikovega predpostavljenega, da tožena stranka tožniku pravico do tega dopusta odobri. Tožnik je to pravico pridobil šele s sklepom z dne 16. 1. 2009 (B3), ki mu je bil vročen dne 1. 4. 2009. Pred tem mu je bil skladno s stalno prakso na Direktoratu za šport vložen v njegov predalčnik za pošto, pa ga tožnik ni dvignil, ker pošte ni dvigoval. Tožnik zadnjega delovnega dne v mesecu januarju 2009, ko je v pisarni direktorata za šport izpolnil dovolilnico za nastop dopusta za čas od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009, še ni vedel, ali ima sploh pravico do izrednega plačanega dopusta. Direktor je istega dne do 14.30 ure podpisal pošto in takrat na tožnikovo dovolilnico napisal, da odrejeno delo ni bilo opravljeno in tožniku ni odobril izrabe dopusta. Ta dovolilnica je bila tožniku dostavljena v pisarno (B5), vendar je tožnik ni prejel, ker ga v pisarni ni bilo več. Ne glede na preteklo prakso pri toženi stranki, ki naj bi bila takšna, da so se dovoljenja podpisovala za nazaj ali pa so bila celo le ustna, bi tožnik moral od svojega novega predpostavljenega pravočasno zahtevati odobritev izredne plačane odsotnosti, ne pa da je to storil šele 30. 1. 2009, t.j. v petek, odsoten pa bi bil že od ponedeljka dalje. Tožnik tudi še ni vedel, ali je tožena stranka sploh odločila o njegovi vlogi z dne 8. 12. 2008 (A5), saj odobritev oziroma soglasje z dne 8. 12. 2008 ni odločitev delodajalca o odobritvi izrabe dopusta v določenem terminu. Pri tem so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni prava vešča stranka in zato ni vedel, da z listino z dne 8. 12. 2008 še ni formalno pravno pridobil pravice, ki mu je bila priznana s sklepom z dne 16. 1. 2009. Glede na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), bi to moral vedeti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je tožnik izostal z dela v navedenem obdobju najmanj iz hude malomarnosti, saj se ni prepričal, ali mu je odsotnost dovoljena ali ne.

Tožena stranka je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Njegovo ravnanje kaže na skrajno neresen odnos do dela in delovnih nalog, saj je kljub temu, da mu nadrejeni ni odobril odsotnosti z dela, ker ni dokončal svojih delovnih nalog, z dela zavestno izostal. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da ni bilo enega izmed ključnih elementov za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Poleg tega pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podredno predlagala, da naj v primeru, če se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi, sodišče uporabi institut iz 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in da odloči, da pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodbe sodišča prve stopnje, zaradi tega, ker nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno na podlagi 3. alinee 111. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj tožnika ni bilo na delo pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka pa iz utemeljenih razlogov ni bilo mogoče, tako da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR pravilna. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, pa pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ne odgovarja.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.