Jedro

Določba tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki je prišla v spremenjen in dopolnjen tekst zakona z novelo ZDR-A na pobudo in opozorila delodajalcev, ne vsebuje presoje o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela. Zakonska določba je tudi pomensko jasna in ne zahteva posebne razlage. Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, ob tem da njegova odsotnost traja najmanj pet dni zaporedoma, kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil. Če pride le do kršitve, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost, takšna odsotnost ne predstavlja kršitve po tretji, temveč drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR; ob takšni kršitvi pa ZDR ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti oziroma izostanka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2009, ugotovitev obstoja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter obračun in izplačilo plače za to obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom odškodnine v višini 24.825,00 EUR.

2. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklepom o izredni odpovedi z dne 20. 3. 2009, ki temelji na razlogih po 2., 3. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 22. 4. 2009 prvostopenjski sklep odpravila v delu, ki se nanaša na kršitve iz 2. in 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, v preostalem delu pa tožnikovo pritožbo zavrnila in potrdila odločitev organa prve stopnje. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožniku dne 16. 1. 2009 izdan sklep, s katerim mu je bilo za leto 2009 odobreno sedem dni plačane odsotnosti zaradi aktivnega sodelovanja pri športnih prireditvah, vendar je ta sklep prejel šele 1. 4. 2009. Sklep predstavlja zgolj splošno odobritev odsotnosti, torej ne tudi odobritve konkretne odsotnosti od 2. 2. do 9. 2. 2009, ki jo je tožnik najavil 30. 1. 2009. Nadrejeni delavec mu te odsotnosti ni odobril, ker delo ni bilo opravljeno. Tožnik bi moral ravnati z zadostno skrbnostjo in se pravočasno pozanimati, ali mu je bila predlagana odsotnost odobrena. Zaradi „neupravičenega izostanka“ pet delovnih dni zaporedoma, ki je na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR razlog za izredno odpoved, mu je tožena stranka upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, „da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 2. 2. 2009 do 9. 2. 2009, to je pet delovnih dni, kar je odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR“. Soglašalo je tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik od novega predpostavljenega pravočasno zahtevati odobritev izredne plačane odsotnosti, ne pa da je to storil šele 30. 1. 2009; takrat tudi še ni vedel, ali je tožena stranka sploh odločila o njegovi vlogi z dne 8. 12. 2008. Soglasje z dne 8. 12. 2008 ni odločitev delodajalca o odobritvi izrabe dopusta v določenem terminu. Formalno je pravico do izrabe dopusta v letu 2009 pridobil šele s sklepom z dne 16. 1. 2009. Nadalje se je sodišče druge stopnje strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je izostal z dela v navedenem obdobju najmanj iz hude malomarnosti, saj se ni prepričal, ali mu je bila odsotnost odobrena ali ne. Obrazložilo je tudi, da njegovo ravnanje kaže na skrajno neresen odnos „saj je kljub temu, da mu nadrejeni ni odobril odsotnosti z dela, ker ni dokončal svojih delovnih nalog, z dela zavestno izostal.“ Zato je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene očitke o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do iztega odpovednega roka in na koncu obrazložitve še enkrat potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, „saj tožnika ni bilo na delo pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil“.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da v tej zadevi ni bil izpolnjen niti en zakonski znak iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 110. člena ZDR, prav tako pa je tudi zmotno stališče sodišč, da mu je mogoče očitati hudo malomarnost. V obdobju od 2. 2. do 9. 2. 2009 res ni prišel na delo zaradi udeležbe na olimpijskih kvalifikacijah hokejske reprezentance, vendar njegova odsotnost ni bila neopravičena. Že 8. 12. 2008 mu je tožena stranka izdala potrdilo o odobritvi izrednega dopusta za sedem dni plačane odsotnosti, v tem prepričanju pa je izredni dopust tudi nastopil. V nadaljevanju nasprotuje vročanju sklepa z dne 16. 1. 2009 o odobrenem dopustu, saj meni, da bi mu moral biti ta sklep osebno vročen, sicer pa je pred planirano odsotnostjo od 2. 2. do 9. 2. 2009 izpolnil dovolilnico za izhod, s katero je v skladu z utečeno prakso pri toženi stranki le to obvestil o svoji odsotnosti, torej z dela ni izostal samovoljno, temveč v prepričanju, da velja odobritev, ki jo je s strani svojega nadrejenega prejel že dne 8. 12. 2008. Tudi dovolilnico z dne 30. 1. 2009 je smatral kot formalnost, s katero je svojo vnaprej odobreno odsotnost, kot običajno, napovedal. Pred odhodom na dopust tudi ni mogel vedeti, da mu le ta ne bo odobren, torej mu ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Prav tako je svojo odsotnost najavil, zaradi česar ni mogoče sprejeti zaključka, da tožene stranke o tej odsotnosti ni obvestil. To pa predstavlja enega elementarnih zakonskih znakov, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je ves čas njegove odsotnosti vedela, kje se nahaja in zakaj ga ni na delo, nenazadnje pa je bil s tem razlogom seznanjen tudi minister, ki se je na izrecno povabilo tožnika udeležil ene od hokejskih reprezentančnih tekem. Tudi razlog zaradi katerega mu dopust ni bil odobren, ni bil podan - to izhaja že iz ugotovitve Komisije za delovna razmerja pri Vladi Republike Slovenije, ko je odločalo o tožnikovi pritožbi. Nadalje nasprotuje tudi zaključkom o zakoniti odpovedi v s skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR in med drugim opozarja, da okoliščine, ki se povezujejo z odpovednim razlogom iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR niso takšne narave oziroma nimajo takšne teže, da bi predstavljale izpolnitev zakonskih znakov iz prvega odstavka 110. člena ZDR. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka sodišču druge stopnje očita, da se ni izreklo o pritožbenih navedbah glede nepravilnega vročanja sklepa z dne 16. 1. 2009, kar je bistvenega pomena za pravilnost in zakonitost odločitve.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s določbo prvega odstavka 360. člena ZPP in v povezavi z neobrazloženimi pritožbenimi navedbami glede pravilnosti vročanja sklepa z dne 16. 1. 2009 ni utemeljen, saj to dejstvo (kot bo navedeno v nadaljevanju) ni pomembno za presojo v tem sporu in zato ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ki na podlagi 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) velja tudi za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalne skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU), lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ta določba, ki je prišla v spremenjen in dopolnjen tekst zakona z novelo ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007), na pobudo in opozorila delodajalcev (1), ne vsebuje presoje o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela. Tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR pomeni le izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca, ki je načeloma določena v prvem odstavku 34. člena ZDR. Po tej določbi mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo, oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

10. Kot navedeno dejstvo upravičene ali neupravičene odsotnosti pri obstoju razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni pomembno in iz zakonskega teksta ne izhaja. Zakonska določba je tudi pomensko jasna in ne zahteva posebne razlage (2). Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, ob tem da njegova odsotnost traja najmanj pet dni zaporedoma, kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil. 11. Glede učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tej določbi ZDR je v drugem odstavku 111. člena določena izjema od splošnega pravila - v primeru kršitve iz 3. alineje prejšnjega odstavka delavcu preneha pogodba o zaposlitvi že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. V tem primeru torej zakon poleg naštetih okoliščin iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kot pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s prvim dnem odsotnosti z dela, zahteva, da je ta odsotnost tudi neupravičena, dodatno pa še, da se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Določbi tvorita logično celoto (3).

12. Glede na vsebino teh dveh določb ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za enako ureditev kot v 5. in 6. točki prvega odstavka 100. člena prejšnjega ZDR/90 (Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.), po katerih je bil datum prenehanja delovnega razmerja vezan le na dejstvo neupravičene odsotnosti, ne pa tudi (ne)obvestitve delodajalca o razlogih za odsotnost. V sedanjem ZDR je poudarek drugje - v prvi vrsti mora biti podana kršitev neobveščanja delodajalca, čeprav bi delavec to obvestilo lahko podal; le v takšnem primeru pa se za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s prvim dnem odsotnosti zahteva še ugotovitev, da je bila odsotnost delavca neupravičena (torej ne le obstoj kršitve po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) in dodatno še, da se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Če pride le do kršitve, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost, takšna odsotnost ne predstavlja kršitve po 3., temveč 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR; ob takšni kršitvi pa ZDR ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti oziroma izostanka.

13. Sodišči druge in prve stopnje pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki temelji le na razlogu iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (glede na takšno opredelitev se tudi presoja zakonitosti izredne odpovedi s strani sodišča lahko omeji le na ta razlog), dejansko nista ukvarjali s tem, ali je tožnik svojo odsotnost z dela od 2. 2. do 9. 2. 2009 opravičil oziroma o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca in ali morda že dejstvo, da je za odsotnost pred izostankom zaprosil (in da je bil morda znan razlog tega zaprosila), zadošča za ugotovitev, da je delodajalec vedel za razlog njegove odsotnosti v spornem obdobju. Sodišče druge stopnje sicer govori tudi o neopravičenem izostanku tožnika (str. 4 obrazložitve) in povzema tudi opredelitev izredne odpovedi na podlagi kršitve iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki naj bi jo tožnik storil (obrazložitev na strani 5 sodbe), vendar je iz ostale obrazložitve povsem jasno, da je kot razlog za izredno odpoved štelo neupravičen izostanek tožnika, ker mu nadrejeni ni odobril odsotnosti z dela. To jasno izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, ki se je ukvarjalo, ugotavljalo in obrazložilo neupravičenost izostanka tožnika in ne okoliščin, ki so pomembne za presojo očitane kršitve po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

14. Navedeno predstavlja zmotno materialno pravno izhodišče pri presoji razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katerega je omejeno tudi sodišče. Prav zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišči druge in prve stopnje nista usmerili v ugotavljanje in presojo relevantnih okoliščin očitane kršitve - torej če tožnik ob dejstvu, da od 2. 2. do 9. 2. 2009 ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral storiti.

15. V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo to sodišče ugotoviti, ali je podan dejanski stan očitane kršitve. Le če to ugotovi, bo moralo v nadaljevanju ugotoviti, ali obstajajo tudi pogoji za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR - če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

16. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej Poročevalec Državnega zbora, št.75/2007, str. 95. Op. št. (2): Npr. razlage in favorem laboratoris.

Op. št. (3): Enako tudi v sklepih VS RS VIII Ips 151/2010, VIII Ips 183/2010, VIII Ips 305/2010 in VIII Ips 85/2011.