Jedro

S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 558/95, z dne 15.5.1997 je bilo reviziji tožene stranke tako ugodeno, da je bil tožničin tožbeni zahtevek iz naslova pretrpljenih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot neutemeljen zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga (210. člen ZOR) za obveznost tožene stranke, da plača tožnici znesek 100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju postopka sta se pravdni stranki sporazumeli, da naj se izplačani znesek upošteva pri odmeri odškodnine za pretrpljene fizične bolečine. Gre tedaj za dogovor, da naj se izplačani znesek za eno odškodninsko postavko (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), do katere tožnica ni upravičena, upošteva kot akontacija pri drugi odškodninski postavki (denarnem zadoščenju zaradi prestanih fizičnih bolečin). Ne gre tedaj za plačilo odškodnine in plačilo zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu odškodnine, kot sta pravno napačno obravnavali izplačane zneske sodišči druge in prve stopnje, ampak za plačilo akontacije odškodnine. Zato je treba pri vračunavanju že izplačanih zneskov v odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin opraviti valorizacijo celotnega že izplačanega zneska.

Izrek

1. Revizijama se delno ugodi in sicer tako, da se glede zneska 49.596,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje razveljavita: - v točki I. izreka sodba sodišča druge stopnje, - v točki 1. izreka sodba sodišča prve stopnje, in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.

V preostalem delu se sodba sodišča druge stopnje v točki I. delno spremeni tako, da se ob upoštevanju izreka pod točko 1. glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 600.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek v znesku 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje do plačila, se zavrne.

3.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se odloži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1.350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje do plačila in ji povrniti 306.604,00 SIT stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sicer tako, da je odškodnino znižalo na 650.000,00 SIT, tožničin zahtevek od prisojenega zneska do zneska 1.500.000,00 SIT zavrnilo, odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pa razveljavilo. Odločilo je še, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožnica, ki izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe, uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je pri postavitvi tožbenega zahtevka odštela že plačano akontacijo in vtoževala le še plačilo zneska 1.350.000,00 SIT. S tem zahtevkom je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela v celoti.

Odločitev pritožbenega sodišča, da se po znižanju odškodnine na 650.000,00 SIT, zavrne tožničin zahtevek do 1.500.000,00 SIT, zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki bo lahko bistveno vplivala na stroškovno odločitev. Kakšne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je trpela tožnica, izhaja iz izvedenskega mnenja dr. M. V.. Iz tega mnenja je povsem jasno razvidno, da bo tožnica trpela bolečine tudi v bodoče. Sodišče druge stopnje v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ki se opira na izvedensko mnenje, samo in brez obravnave ne bi smelo spreminjati. S tem, ko je v predzadnjem odstavku na drugi strani sodbe zapisalo, da je tožnica trpela bolečine le cca dva meseca, pa ga je, kar tudi predstavlja bistveno kršitev postopka. V resnici namreč tožnica trpi bolečine že sedem let in pol. Pri tožnici je podano tudi 10-odstotno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Zahtevek iz tega naslova je bil res že pravnomočno zavrnjen, vendar pa je bila odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 558/95 preuranjena in je tožnici povzročila krivico. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi zato, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo trajanja škodnega stanja. Tožnica je bila poškodovana že v letu 1992, škodno stanje pa še traja. Zato ji pripada višja odškodnina. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica starejša oseba. Za starejše ljudi pa je splošno znano, da telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem težje prenašajo kot mlajši ljudje. Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba tožnici prisoditi še 700.000,00 SIT. Reviziji naj se tako ugodi, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in v celoti potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka, ki z revizijo izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe, tudi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz razlogov sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, na katero dejansko stanje je oprlo svojo odločitev. Tudi sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov za svojo odločitev, saj je le ugotovilo, da naj bi bila odškodnina previsoka. Tožnica ima vrsto zdravstvenih težav, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Po poškodbi zdravljenje sploh ni bilo potrebno, bolečinsko obdobje pa je bilo izredno kratko. Zato tudi znižana odškodnina ne predstavlja pravilne uporabe materialnega prava. Napačna pa je tudi odločitev obeh sodišč o valorizaciji izplačane akontacije. Sodba, na podlagi katere je bilo tožnici plačanih 142.570,00 SIT, je bila razveljavljena. Zato bi bilo treba valorizirati celoten plačani znesek, kar znaša 199.596,00 SIT in ne le 150.000,00 SIT, kot sta pravno napačno odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnici že izplačani znesek 199.596,00 SIT pa predstavlja pravično odškodnino, zato bi moral biti njen nadaljnji zahtevek v celoti zavrnjen.

Revizija tožnice je bila vročena toženi stranki, revizija tožene stranke pa tožnici. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo.

Reviziji sta le deloma utemeljeni in sicer revizija tožnice glede zavrnitve zahtevka nad vtoževanim zneskom 1.350.000,00 SIT, revizija tožene stranke pa glede zneska 49.569,00 SIT.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP (1977)).

1. Glede neutemeljenosti obeh revizij o odmeri višine denarne odškodnine: Denarno odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo (v obravnavanem primeru za prestane telesne bolečine) odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo opisane kriterije v izpodbijani sodbi, ko je znižalo odmerjeno odškodnino za telesne bolečine.

Iz dejanskih ugotovitev postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)), je razvidno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela podplutbo desnega zadnjičnega področja, ki je bila velika za dve ženski dlani, udarnino grebena desne črevnice in stanje po poki trupa prsnice. Trajne hude bolečine je trpala dva dni, občasno hude tudi dva dni, trajne močne srednje bolečine tri dni, občasne srednje močne štiri dni, trajne zmerne tri tedne in občasne zmerne tudi tri tedne. Ambulantno je bila pregledana šestkrat, vendar pa so ti pregledi samo 50 odstotkov povezani s poškodbo. Šestkrat je bila rentgensko v celoti eksponirana, pet do šest dni pa si je morala dajati na boleča mesta obkladke. Mirovati je morala deset dni in v tem času ni mogla sama skrbeti zase. Po škodnem dogodku je pogosto hodila k osebnemu zdravniku zaradi bolečin v križu in zaradi depresivnega stanja. Te bolečine se bodo pri tožnici pojavljale tudi v bodoče, vendar pa so le do 50 odstotkov v vzročni zvezi z zadobljeno poškodbo. V bodoče izboljšanja ni mogoče pričakovati, glede na tožničino starost pa se bodo težave lahko še povečale. Zaradi bolečin ima tožnica težave pri vsakodnevnih opravilih, občutljiva pa je tudi na spremembo vremena. Za vse opisane telesne bolečine (seveda le tiste, ki so v vzročni zvezi s poškodbo) in neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, je bilo tožnici prisojeno denarno zadoščenje v znesku 800.000,00 SIT, kar pa je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR in je tudi primerljivo z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih. Pri prisoji odškodnine je bila na ustrezen način ovrednotena tudi okoliščina, da je tožnica starejša oseba. Zaradi trajanja postopka in, kot zatrjuje tožnica v reviziji, "dolgega čakanja na odškodnino", pa odškodnine ni mogoče zvišati, saj je sodni postopek na prvi stopnji tekel brez neupravičenih zastojev (tožba je bila vložena 1.10.1993, sodišče pa je prvo sodbo izdalo že 29.4.1994), končanje sodnega postopka pa se je zavleklo zaradi rednih in izrednih pravnih sredstev, ki sta jih, v skladu z upravičenji po ZPP (1977), vlagali obe pravdni stranki.

2. Glede neutemeljenosti revizijskih trditev o procesnih kršitvah:

2.1. Tožeče stranke: Tožnica v reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo dejansko stanje, saj naj bi v nasprotju s sodiščem prve stopnje ugotovilo, da je tožnica trpela bolečine le približno dva meseca. Ta revizijska trditev ni točna. Sodišče druge stopnje je v predzadnjem odstavku na drugi strani razlogov sodbe, na katerega se revizija izrečno sklicuje, res zapisalo, da je "tožnica trpela bolečine različnih intenzivnosti le cca dva meseca", kar pa je povsem v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje v petem odstavku na tretji strani razlogov sodbe, kjer je bolečinsko obdobje navedeno po dnevih in znaša skupaj 53 dni oziroma "cca. dva meseca", kot je zapisalo sodišče druge stopnje. Seveda se to bolečinsko obdobje nanaša na bolečine do končanega zdravljenja. Bodoče bolečine, ki so bile v skladu z določbo 203. člena ZOR pri odmeri odškodnine tudi upoštevane, pa so navedene v zadnjem odstavku na drugi strani in v prvem odstavku na tretji strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje, kar pa je vlagateljica revizije verjetno prezrla.

2.2. Tožene stranke: Po oceni tožene stranke iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, na katero dejansko stanje je sodišče oprlo svojo odločitev, sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za svojo odločitev.

Nobena od navedenih revizijskih trditev ni točna. Trditev, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiva zato, ker v njej niso navedena dejstva, na katera je sodišče oprlo sodbo, je tožena stranka postavila že v pritožbenem postopku, vendar je sodišče druge stopnje to njeno trditev utemeljeno zavrnilo. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je namreč obširna, v njej so ocenjeni vsi izvedeni dokazi, v dokaznem postopku vpogledana in ocenjena izvedenska mnenja pa so v razlogih sodbe povzeta v vseh tistih delih, ki se nanašajo na obseg nepremoženjske škode. Ob ugotovitvi, da tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala ugotovitev izvedencev (in sodišča prve stopnje, ki se je na mnenja sklicevalo in jih v razlogih sodbe tudi povzelo), o trajanju prestanih fizičnih bolečin, bodočih bolečin in neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, je sodišče druge stopnje pavšalno in neobrazloženo trditev tožene stranke, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiva, pravno pravilno zavrnilo.

3. Glede utemeljenosti revizije:

3.1. Tožene stranke: Tožena stranka še v reviziji vztraja, da bi moralo sodišči druge in prve stopnje valorizirati celoten znesek, ki je bil tožnici že plačan. V tem delu so trditve tožene stranke materialnopravno pravilne. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka na podlagi pravnomočnega dela sodbe, opr. št. Cp 962/94, z dne 16.2.1994 izplačala tožnici 100.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zamudne obresti od navedenega zneska v višini 42.570,00 SIT. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 558/95, z dne 15.5.1997 je bilo reviziji tožene stranke tako ugodeno, da je bil tožničin tožbeni zahtevek iz naslova pretrpljenih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot neutemeljen zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga (210. člen ZOR) za obveznost tožene stranke, da plača tožnici znesek 100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju postopka sta se pravdni stranki sporazumeli, da naj se izplačani znesek upošteva pri odmeri odškodnine za pretrpljene fizične bolečine. Gre tedaj za dogovor, da naj se izplačani znesek za eno odškodninsko postavko (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), do katere tožnica ni upravičena, upošteva kot akontacija pri drugi odškodninski postavki (denarnem zadoščenju zaradi prestanih fizičnih bolečin). Ne gre tedaj za plačilo odškodnine in plačilo zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu odškodnine, kot sta pravno napačno obravnavali izplačane zneske sodišči druge in prve stopnje, ampak za plačilo akontacije odškodnine. Zato je treba pri vračunavanju že izplačanih zneskov v odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin opraviti valorizacijo celotnega že izplačanega zneska. Pri tem pa revizijsko sodišče opozarja, da je tožena stranka z revizijo izpodbijala le znesek 49.596,00 SIT. Ne glede na to, koliko znaša celoten valoriziran znesek, bo zato sodišče v ponovnem sojenju lahko odločalo le v razponu do navedenega zneska.

3.2. Tožeče stranke: Tožeča stranka je v reviziji utemeljeno opozorila na očitno pomoto pritožbenega sodišča, ki je štelo, da je, po odštetju že izplačane akontacije, tožeča stranka zahtevala še plačilo zneska 1.500.000,00 SIT. Kot tožnica utemeljeno zatrjuje v reviziji, je dejansko zahtevala še plačilo zneska 1.350.000,00 SIT. Odločitev sodišča druge stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice do 1.500.000,00 SIT, je zato revizijsko sodišče spremenilo tako, kot je navedeno v zadnjem odstavku 2. točke izreka te odločbe.

4. Glede stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo izrek o stroških pred sodiščem prve stopnje, o pritožbenih stroških pa odločilo, da bo o njih odločeno s končno odločbo.

Uspeh obeh pravdnih strank v revizijskem postopku je minimalen. Tudi o tem, ali, in če, v kakšnih zneskih, morata pravdni stranki druga drugi povrniti stroške revizijskega postopka, pa bo treba odločiti v nadaljevanju postopka (166. člen ZPP (1977)).