Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014 (na primer, da ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma,...), da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, ni zakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da pogodba o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki preneha veljati 5. 6. 2015, ko se sodno razveže (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v znesku 12.000,00 EUR, odvesti davke in prispevke in neto znesek izplačati tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo, višji in drugačen tožbeni zahtevek (neto izplačilo celotnega zneska in zamudne obresti od vložitve tožbe) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi mobinga v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, višji zahtevek (še za 3.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.276,33 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo kot navaja zoper vse točke izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po oceni tožene stranke je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je ugotovilo, da so podane očitane kršitve tožnika glede delovnih obveznosti, pri čemer pa je zmotno štelo, da očitane kršitve glede na naravo in težo ne onemogočajo nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar očitane kršitve niso bile utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitana ravnanja tožene stranke tožniku (v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi) so za toženo stranko nesprejemljiva in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, delovnopravno zakonodajo in zakonodajo o gasilstvu. Tožnik je zapuščal delovno mesto, ni skrbel za ustrezen standard pripravljenosti. Poklic poklicnega gasilca zahteva posebno skrbnost pri delu in upoštevaje moralna načela tako v službi kot zasebno. Glede zapustitve delovnega mesta brez odobritve dne 29. 9. 2014 je navedena kršitev izkazana. Predsednica društva A.A. je izpovedala, da je tožnik večkrat zapustil svoje delovno mesto, prav tako je izpovedala, da je na sestanku sporočila, da se bo vodila evidenca delovnega časa in da je treba vsak odhod javiti vodji poklicnih gasilcev. B.B. je izpovedal, da je tožnik brez dovoljenja zapustil delovno mesto, pri čemer je razdalja med servisom in pisarno priče "par stopnic". Tožnikovo samovoljno ravnanje pomeni kršitev pogodbenih obveznosti in sicer neopravljanje dela in nespoštovanje navodil delodajalca. Glede neudeležbe na usposabljanju z defibrilatorjem dne 17. 10. 2014 in termo kamero dne 18. 10. 2014 se tožnik navedenih usposabljanj ni udeležil. Na podlagi 15. člena pogodbe o zaposlitvi se je delavec dolžan stalno strokovno izpopolnjevati. Priča C.C. je izpovedal, da je bilo na sestanku dne 11. 7. 2014 izrecno navedeno, da se morajo vsi poklicni gasilci udeleževati izobraževanj društva, da je dobil vabilo, vendar se izobraževanj ni udeležil, nakar je prejel opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka glede vaje z dne 18. 10. 2014 poudarja, da je šlo za večjo gasilsko vajo v objektu dom starejših občanov v D., kateri zaradi specifike stanujočih - onemoglih, starejših in nepokretnih oseb za gasilce predstavlja zahteven objekt. Tožena stranka je na sestanku dne 11. 7. 2014 zaposlene izrecno opozorila, da so se dolžni udeleževati in sodelovati pri vseh društvenih usposabljanjih. Tudi sodna praksa (sodba VS RS VIII Ips 254/2012) se je izrekla, da neudeležba na izobraževanjih pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, razen, če je razlog upravičen. Tožena stranka je tožniku očitala, da v obdobju od 5. 9. 2014 do 25. 9. 2014 v osebni dnevnik ni vpisoval opravljenih delovnih nalog, kršitev je bila dokazana, predstavlja pa tudi utemeljen odpovedni razlog. Tožnik je z osebnim zvezkom razpolagal vsaj tri delovne dni, a vpisov svojih delovnih nalog za nazaj in tekočih vpisov ni opravil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je očitek tožene stranke utemeljen, vendar je štelo, da očitane kršitve ne predstavljajo resnega in utemeljenega odpovednega razloga, da glede na naravo in težo onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik določenih navodil delodajalca z obveznostjo vpisovanja opravljenega dela ni vodil in gre za kršitve, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Šlo je za opuščanje in odklanjanje osnovnih delovnih obveznosti, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, tako da gre za kršitev obveznosti (sodba VS RS VIII Ips 226/2008). Glede očitanih kršitev, da je tožnik omogočal tretjim osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, je tožena stranka dokazala, da je navedeno ravnanje v nasprotju s hišnim redom. Predsednica društva A.A. je izpovedala, da je tožnika vsaj desetkrat opozorila, da obstajajo pravila hišnega reda, tožnik pa je dejal, da ni varnostnik in ne bo nikogar podil iz servisa. Glede kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014, ki se nanašajo na navezavo spojk in kvalitetno čiščenje in pospravljanje prostorov in stvari je tožena stranka za vse navedeno kršitve dokazala. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na intervencijo prišel med 5 in 8 minutami, da ni izvozil na intervencijo in da ni opravil nalog po intervenciji. Enako je sodišče ugotovilo, da tožnik po končani intervenciji ni opravil del, ki se jih opravi po končani intervenciji. Vse navedene kršitve, ki jih je tožena stranka dokazala, tožnik pa priznal, predstavljajo kršitev temeljnih delovnih nalog in obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so kršitve glede na naravo poklica (gasilca) takšne, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom, saj očitane kršitve predstavljajo nevarnost za življenje in premoženje, ki ga morajo gasilci varovati, pri čemer se tožena stranka na podlagi ugotovljenih kršitev na tožnika upravičeno ne more več zanesti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Glede kršitev pravil postopka tožena stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za posamezna dejanja, ki jih je navedla tožena stranka v svojih vlogah, šteti za priznanje tožnika glede določenih kršitev, saj jih tožnik ni zanikal oziroma jih je zanikal brez navajanja razlogov. Da se očitane kršitve ne bi štele za priznane, bi jih moral tožnik konkretno prerekati (sodba VSL II Cp 3446/2011, VS RS VIII Ips 226/2008, VS RS VIII Ips 254/2012, VS RS VIII Ips 102/2016). V konkretnem primeru glede mobinga ni bilo dokazano protipravno dejanje tožene stranke, prav tako tudi ne vzročna zveza. Tožena stranka je dne 13. 3. 2015 sprejela pravilnik o trpinčenju na delovnem mestu, kar pomeni, da je sprejela vse potrebne ukrepe. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku nalagala oziroma odrejala delo, ki vključuje čiščenje gasilskega doma, ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikoli omenil vodstvu ali komurkoli drugemu, da je trpinčen. Navedba tožnika, da so vsi člani družine A. vršili pritisk nad zaposlenimi, ni resnična. Priči E.E. in C.C. nista bili verodostojni priči, saj sta tudi sama kršila delovne obveznosti, priča E.E. je izpovedal, da je predsednica na sestankih ob petkih preklinjala, priča C.C. pa, da predsednica ni preklinjala. Večina prič je izpovedala, da se nad tožnikom ni izvajal mobing. Edini dogodek, ki je bil v postopku nedvomno dokazan je prikaz dela s kosilnico, ko je predsednica društva prikazala, kako se dela s kosilnico in v ta namen tožnika prijela za roko in ga peljala ven na travo, to pa ne predstavlja trpinčenja. Tožnik ni dokazal oziroma je tožena stranka dokazala, da opozarjanje s povišanim glasom, ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oziroma očitno žaljivo ravnanje (VDSS sodba opr. št. Pdp 561/2011). V konkretnem primeru tudi ni dokazan drug element odškodninske odgovornosti, to je vzročna zveza. Psihiater je navajal, da tožnik pri izpovedovanju svojih težav ni omenjal nobenega konkretnega zaposlenega. Izpovedal je, da so se pojavile težave zaradi zahteve po redu in disciplini.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede navajanja, da je tožnik dne 29. 9. 2014 brez odobritve zapustil delovno mesto, tožnik navaja, da je tožnik sam priznal kršitev, kar je očitno posploševanje izjav tožnika. V potrditev navedbam tožnika, da se nadrejeni ni želel odzvati na klic tožnika, kaže izpoved priče E.E., ki je izpovedal, da nadrejeni, to je B.B., ni govoril z njimi (mišljeni poklicni gasilci) več kot leto in pol, tudi po prihodu na PGD kakšnega pol leta z njim sploh ni govoril. Glede očitanih kršitev z dne 17. 10. in 18. 10. 2014 tožena stranka ponovno zamegljuje pojem priznavanja posameznega dejstva in priznavanja trditev nasprotne stranke. Zaposleni gasilci so prejeli SMS obvestilo, kot člani PGD, nikakor pa ne kot poklicni gasilci. Trajanje in potek izobraževanja se določita pisno s pogodbo o izobraževanju, ki v danem primeru ni bila sklenjena. Tožena stranka tožnika ni pravilno napotila na izobraževanje. Tožeča stranka nasprotuje ugotovitvam o posameznih kršitvah glede neoprave delovnih nalog in nevpisovanja v osebni dnevnik, ker naj bi bile slednje podane in naj bi predstavljale utemeljen razlog za podajo opozorila pred redno odpovedjo. Do teh kršitev ni prišlo, kar sta potrdili tudi priči E.E. in C.C.. Tožnik pred prihodom novega predsedstva ni imel nobenih težav, niti z nadrejenimi niti s sodelavci, vedno je delo dobro opravljal. Sodišče je sicer ugotovilo, da bi tožnik moral vpisovati v osebni dnevnik opravljene naloge, ker naj bi vsaj tri dni razpolagal z zvezkom, vendar je kljub temu štelo, da nevpisovanje opravljenih nalog ne more predstavljati utemeljenega razloga za opozorilo pred odpovedjo. Tožena stranka ne more uspeti niti z navedbo, da gre v konkretnem primeru za izrecno odklanjanje delovnih nalog. Predsednica društva je večkrat izjavila, da bo poklicne gasilce zmetala na cesto, saj naj bi bili vsi nemogoči. V zvezi s kršitvami z dne 5. 12., 6., 12., 18. 12. in 19. 12. 2014 je sodišče zavzelo stališče, da že iz opisa izhaja, da ne predstavljajo resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj glede na njihovo naravo in težo ne onemogočajo nadaljevanje dela. Tožena stranka trdi, da je tožnik očitno izvozil na intervencijo dne 4. 12. prepozno ter da po končani intervenciji ni pomagal pri pripravi opreme. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik pravočasno prišel v gasilski dom, petminutni izvozni čas je naloga gasilske enote, ne pa osebna odgovornost posameznega gasilca. Tožena stranka navaja, da se pripravljenost na domu izvaja v gasilskem domu, če je dom gasilca preveč oddaljen, da bi lahko izvozil v petih minutah. Tudi določba akta tožene stranke je očitno nezakonita, saj tožena stranka ne more pričakovati, da bi za plačilo 20 % urne postavke gasilec pripravljenost na domu izvajal na delovnem mestu. Tožnik je izkazal, da je v gasilski dom prišel pred izvozom vozila, tožnik bi lahko takoj izvozil z njimi, pa ga niso želeli počakati. Tožnik je po vrnitvi v gasilski dom ostal tam. Glede na odnos vodstva do zaposlenih pa je nesporno, da ravnanja tožnika po opravljeni intervenciji ni mogoče presojati kot kršitev delovnih obveznosti ali odklanjanja obveznosti.

Glede mobinga tožnik navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke neprimerno, vršilo se je dalj časa, tožnika je spravljalo v sramoto, tudi priča - sindikalist F.F., ki nima interesa za izid tega postopka (v nasprotju s predsednico, G.A., B.B. in H.H.), je izpovedal, da so določene priče naklonjene predsednici, predsednica pa je tudi sama priznala, da je včasih na zaposlene tudi kričala. Tožnik je gasilec z 20 letno delovno dobo, nikoli ni bil v disciplinskem postopku, kaj šele v postopku pred odpovedjo, večina kršitev pa je banalnih. Iz izpovedi psihiatra izhaja, da je ravno vedenje predsednice vplivalo na tožnika. Izpoved psihiatra je nedvomno potrebno razumeti tudi v kontekstu izpovedi drugih prič. Psihiater je v celoti potrdil nastalo škodo tožnika, ta pa je nedvomno v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1) v 3. alineji 89. člena določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršene pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Ob navedenem drugi odstavek 89. člena ZDR-1 določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Obveznost delodajalca po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 pa je, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Po določilih drugega odstavka 85. člena ZDR-1 pa mora delodajalec pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 7. Tožena stranka je tožniku podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi: - ker je dne 29. 9. 2014 brez odobritve zapustil delovno mesto in ni opravil vseh delovnih nalog po razporedu, - ker dne 30. 9. 2014, 2. 10. 2014 in 17. 10. 2014 ni opravil vseh delovnih nalog, - ker v obdobju od 5. 9. 2014 do 25. 9. 2014 v osebni dnevnik ni zapisoval opravljenih nalog, - ker se dne 17. 10. 2014 ni udeležil usposabljanja z defibrilatorjem in termo kamero, - ker se dne 18. 10. 2014 ni udeležil gasilske vaje, ki jo je organizirala Gasilska zveza D., kljub temu, da je dan prej svojo udeležbo potrdil, - glede kršitve z dne 29. 9. 2014, ko je tožnik zapustil delovno mesto, ne da bi obvestil B.B., ki se mu ni odzval ne na telefonski klic ne na ustni klic, ker je želel spremiti hčerko k verouku, ni bilo med strankama sporno, da je tožnik zapustil delovno mesto za 15 minut. 8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke v 91. členu določa, da mora delavec vsako odsotnost z delovnega mesta predhodno sporočiti svojemu nadrejenemu in od njega dobiti dovoljenje. Določilo pravilnika je jasno in nedvoumno, tako da navajanja, da se tožnik z vodjo B.B. ni dobro razumel, ne odvezujejo tožnika, da bi odsotnost dobil odobreno, vsi zaslišani gasilci pa so tudi izpovedali, da so z nadrejenim komunicirali samo službeno, kar pa prošnja za odobritev zapustitve delovnega mesta nedvomno je. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da spremstvo mladoletnega otroka k verouku ne predstavlja tako neodložljive družinske obveznosti, da tožnik ne bi imel časa poiskati svojega nadrejenega oziroma od njega dobiti soglasje. Tožnik je kršil svoje delovne obveznosti, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer pa se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da takšna kršitev ne pomeni utemeljenega razloga za opozorilo pred podano odpovedjo, saj je pisno opozorilo namenjeno prav temu, da delavec v bodoče ne bi kršil delovnih obveznosti. Ob navedenem je bil tožnik tudi zaposlen na delovnem mestu gasilca, tako da je njegova efektivna prisotnost na delovnem mestu toliko bolj pomembna zaradi nujnosti morebitne nenadne intervencije ob požaru.

9. Glede očitkov z dne 17. 10. 2014, ko se tožnik ni udeležil strokovnega usposabljanja z defibrilatorjem in termo kamero ter ko se dne 18. 10. 2014 ni udeležil gasilske vaje, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ti očitani kršitvi tožniku nista utemeljeni, saj po obširnih izvedenih dokazih ni bilo izkazano, da bi tožena stranka tožnika kot zaposlenega napotila na usposabljanje ali ga opozorila, da se mora nujno udeležiti usposabljanj.

10. Glede očitkov z dne 29. 9. 2014, 30. 9. 2014, 2. 10. 2014 in 17. 10. 2014, ko je tožena stranka tožniku očitala, da ni opravil vseh delovnih nalog, je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka imela redne tekoče tedenske naloge in tudi dodatne zadolžitve, s čimer je bil tožnik kot tudi ostali delavci seznanjen. Tožnik je navajal, da je dela opravil dobro in po najboljših močeh ter da ne gre za kršitve iz 33. do 37. člena ZDR-1. Ob navedenem se pritožbeno sodišče tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dodatno čiščenje sanitarij običajno ni delo gasilca, vendar bi ga tožnik vseeno moral opraviti, saj gre za manjšega delodajalca, pri tem pa je ta dela mogoče opredeliti kot "druga dela po nalogu delodajalca". Sicer pa bi tožnik lahko izrabil možnost po prvem odstavku 200. člena ZDR-1 in zahteval odpravo kršitve. Tako je v tem delu izkazana kršitev pogodbenih obveznosti. Glede ostalih kršitev, kot so čiščenje vozil ..., ..., čiščenje servisa in sanitarnih prostorov, pregled kompresorja in izpust kondenza iz posode, čiščenje postaj in luči, pa je sodišče ugotovilo, da ni razvidno, kdaj je bila zabeležka narejena, torej pomeni, da so bile očitane kršitve tožniku neutemeljene.

11. Glede vpisovanja opravljenih delovnih nalog od 5. 9. 2014 do 25. 9. 2014 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z osebnim zvezkom razpolagal vsaj tri delovne dni, a vpisov svojih delovnih nalog za nazaj in tekočih vpisov ni opravil. Torej je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitev delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tako so tožniku dokazane določene kršitve delovnih obveznosti, pri čemer je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da očitane kršitve ne predstavljajo tako resnega in utemeljenega odpovednega razloga, da bi bilo onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma kršitve ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za opozorilo na podlagi 85. člena ZDR-1. Posamezna kršitev iz opozorila ni nujno, da predstavlja resen razlog in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pač pa je opozorilo namenjeno ravno temu, da delavec ne bi ponovno kršil pogodbenih obveznosti. Ob tem pa je ugotoviti, da so bile tožniku utemeljeno očitane tri kršitve, torej je tožena stranka tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz 85. člena ZDR-1, pri čemer je sicer pisno opozorilo pogoj za podajo zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

12. V nadaljevanju je sodišče presojalo razloge iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in sicer: - da dne 18. 12. 2014 ni opravil delovne naloge navezave spojk na cevi PGD koritnice, ki jih je navezal samo na polovico, - da dne 19. 12. 2014 po končanem delu ni počistil in pospravil servisa (delavnice) in delovnega pulta, - da se dne 4. 12. 2014 tožnik ni udeležil intervencije in po končni intervenciji ni pomagal sodelujočim na intervenciji pri pospravljanju in urejanju opreme, polnjenju in čiščenju uporabljenih dihalnih aparatov, ampak je ob prihodu gasilcev z intervencije zapustil gasilski dom, - da je bilo dne 5. 12. 2014 ugotovljeno, da suhe obleke po intervencijah z dne 1. 12. 2014 še vedno niso oprane in pospravljene, da je bila naprtnjača tedaj že 2 tedna odvržena na tleh ob vozilu znamke TAM 190, da so bile ročke za gorivo od zadnjih poplav v začetku prejšnjega meseca še vedno puščene na tleh v napoto ob delovnem pultu v garaži, da letne gume vozila Citroen Barlingo niso bile pospravljene na svoje mesto, ampak so bile v napoto ob skladišču in da je bila nalepka PGD D. na desnih vratih vozila Citroen Berlingo ob zadnjem pranju, ki ga je izvajal tožnik, uničena, - da dne 6. 12. 2014 tožnik ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma, - da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, čeprav je slednje v nasprotju s hišnim redom, - da tožnik že dlje časa ignorira nadrejene, ne upošteva navodil delodajalca ali površno in malomarno opravlja svoje delovne naloge, pogosto pa tudi izrecno odklanja navodila nadrejenih.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve, pač pa so kršitve lahko storili tudi drugi zaposleni. Glede kršitve z dne 4. 12. 2014 je tožnik pojasnil, da je prispel v gasilni dom v 5 minutah, da je dolžnost društva, da izvozi v 5 minutah, ne pa konkretno tožnika. Tožnik je tudi sicer pojasnil, da je vozilo odpeljalo predčasno in da mu niso pustili, da bi sodeloval pri intervenciji. Prav tako pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik po intervenciji vprašal, če potrebujejo kakšno pomoč in tisti, ki je bil v komandni sobi, za katerega je priča I.I. izpovedal, da je bil to G.A., rekel, da to ni potrebno, nato pa sta priča I.I. in tožnik počakala v domu do vračila prvega vozila intervencije, na kar je priča I.I. odšel, tožnik pa je še ostal. Sodišče je ocenilo, da je tožnik prišel v gasilni dom dne 4. 12. 2014 po petih minutah, vendar ni kršil svojih delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni bil dežurni, ampak je bil v pripravljenosti na delu doma, pri čemer je tožnik prispel na delovno mesto v času 5 - 8 minut od prejema aktivacijskega klica, kar je hitro, glede na to, da je tožnik doma več kot kilometer in pol stran od gasilskega doma. Tožnik po končani intervenciji sicer ni pomagal pospraviti delovnih sredstev, vendar je bilo ugotovljeno, da je s strani G.A. bilo rečeno, da pomoči ne potrebujejo. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo glede vseh očitanih kršitev, da tožniku ni bilo dokazano, da jih je storil. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja dne 4. 6. 2015 z dnem 5. 6. 2015 aktiviral svoj status iz popoldanskega v rednega samostojnega podjetnika. Zato je sodišče pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 4. 6. 2015 na podlagi določil 118. člena ZDR-1. Glede na to, da je bil tožnik dolgoletni gasilec in dolgoletni delavec pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih in zaposlen skupaj 22 let in ni bil upravičen do nadomestila iz naslova brezposelnosti in se je samozaposlil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarno nadomestilo v višini 12.000,00 EUR primerno, glede na to, da znesek predstavlja približno sedem tožnikovih plač. Gre za bruto znesek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto znesek.

15. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. ZDR-1 v 7. členu ureja prepoved trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer je po določilih 7. odstavka istega člena prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. ZDR-1 v 8. členu določa, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu delavec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Dokazno breme pa je na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotavljalo, ali so izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer je dokazno breme na strani delodajalca. Tožnik je navajal, da so vsi člani družine A. (A.A. kot predsednica, J.A. in G.A. kot zaposlena) neprestano vršili pritisk nad zaposlenimi, da bi zaposleni podali odpovedi. Tožnik je bil podvržen grožnjam, da bo izgubil službo, v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da je tožena stranka v delovne prostore namestila video kamere, ki jih je sicer po posredovanju inšpekcije morala odstraniti. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. V postopku je bilo izkazano, da je predsednica društva na tožnika kričala, rjovela, ga poniževala, deležen je bil groženj. To so izpovedale različne priče, in sicer npr. E.E., C.C., pri čemer je priča C.C. celo izpovedal, da je na eni vaji J.A. tožniku grozil celo s škarjami. Tudi priče K.K., L.L. in I.I. so izpovedali, da so slišali ob obisku v servisu kričati predsednico na tožnika. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi psihiater M.M. je izpovedal, da je tožnik zbolel, se je tresel, je bil ves zabuhel, spremembe v tožnikovem zdravstvenem stanju pa so bile posledica opisanih dogodkov.

16. Tožnik je zahteval plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil tožnik v bolniškem staležu 5 mesecev, da je doživel hud stres, da je bil prizadet, potrt in tesnoben, da je imel težave z nespečnostjo, imel je motnje spomina in bil doma nevzdržen. Tako je nepremoženjska škoda po določilih drugega odstavka 179. člena OZ v višini 6.500,00 EUR primerna, in sicer iz naslova življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR, iz naslova strahu v višini 500,00 EUR in naslova nevšečnosti med zdravljenjem 500,00 EUR, zaradi kršitve osebnostnih pravic, razžalitve časti in dobrega imena pa v višini 1.500,00 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tudi premoženjsko škodo v zvezi s potmi na zdravstvene preglede v N. in tako znaša premoženjska in nepremoženjska škoda skupaj 7.000,00 EUR, kar je 6,4 kratnik povprečne mesečne plače. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je priznana odškodnina primerna tudi glede na določila 8. člena ZDR-1. Ob tem navaja, da pritožba tožene stranke sicer pravilno navaja, da stari ZDR ni posebej določal odškodnine v smislu, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel tožnik in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, vendar ob tem ugotavlja, da so bile storjene kršitve tudi v času veljavnosti novega ZDR-1. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka vzpostavila tudi video nadzor nad zaposlenimi, ki ga je odstranila šele s posredovanjem inšpektorja. Prav tako pa so tudi drugi zaposleni izpovedali, da je šlo za šikaniranje in mobing s strani tožene stranke in sicer predsednice društva, njenega moža in sina.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.