Jedro

Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah (občasne denarne, nudenje življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora in podobno), skratka pomoči in skrbi zanj (člena 564. in 565 OZ). Lahko je ta, kot v spornem primeru, tudi pretekla – že opravljena in preužitkar želi formalizirati takšna prevzemnikova ravnanja na podlagi pogodbe, s katero izkaže svojo hvaležnost tudi za že preteklo skrb in pomoč s prenosom svojega premoženja nanj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.691,40 EUR, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična pogodba o preužitku, sklenjena v notarskem zapisu opr. št. Sv 820/2009 z dne 2. 9. 2009 med A. A., kot preužitkarjem in B. B., kot prevzemnico in prikriva darilno pogodbo in da darilna pogodba, ki sta jo dne 2. 9. 2009 sklenila, nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede 1/5 nepremičnine parc. št. 279/74 k.o. ... (ID znak ...) in glede 1/5 nepremičnine parc. št. 279/40 k.o. ... (ID znak ...) in se navedeni nepremičnini vknjiženi na ime B. B. vrneta v zapuščino po pokojnem A. A., umrlem dne 9. 11. 2009. Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.075,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. Predlaga, naj se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponoven postopek, oziroma še podrejeno, da se reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita, da je napačno uporabljeno materialno pravo in sicer določila o dopustni pogodbeni kavzi, ki jo mora imeti vsaka pogodba (39. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Pri pogodbi o preužitku je tveganje (aleatornost) del pogodbene podlage, kar sodišči sicer ugotavljata na splošno za pogodbe ob preužitku, nista pa ocenili ali je aleatorna tudi konkretna pogodba. Dejansko je šlo za darilni namen. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1239/2008, iz katere izhaja, da je za presojo, kakšen je bil resnični namen strank, pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva že ob sklenitvi pogodbe in če je bila, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. V tem delu je sodišče prve stopnje zgolj povzelo oziroma prepisalo medicinsko dokumentacijo in samo zaključilo, da zapustnik v času sklenitve pogodbe o preužitku ni bil v tako slabem zdravstvenem stanju, da bi se lahko sklepalo, da ima pred seboj le še nekaj tednov življenja. Ni se mogoče strinjati z zaključkom pritožbenega sodišča, da sta pogodbenika imela bistveno podobne spoznavne možnosti kot sodišče prve stopnje. Zapustnik je nedvomno poznal svoje slabo zdravstveno stanje, saj so mu zdravniki izvide skladno s pojasnilno dolžnostjo obrazložili, medtem ko je sodišče ocenjevalo medicinsko dokumentacijo glede na svoje spoznavne možnosti, brez medicinskega znanja, v nasprotju z 243. in 244. členom ZPP. Zato so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih (zdravstveno stanje tožnika ob sklepanju pogodbe) nejasni oziroma v neskladju med razlogi sodbe in listinami (izvidi) v spisu (kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Le z izvedencem medicinske stroke – onkologom pa bi bilo mogoče ugotoviti, kakšno informacijo o svojem zdravstvenem stanju je imel zapustnik na dan sklepanja pogodbe o preužitku in kakšna je bila njegova subjektivna prognoza glede zdravstvenega stanja, še posebej ob dejstvu, da se je v času sklenitve pogodbe o preužitku aktivno zdravil in o tem se v spisu nahaja medicinska dokumentacija. Zapustnik je smrti že gledal v obraz, saj je imel raka v zadnjem stadiju, prisotna je bila shiranost, šlo je za vprašanje dni, kdaj bo smrt nastopila in je nato nastopila v dveh mesecih od sklenitve pogodbe. Bilo je jasno, da bo razlika v vrednostih nasprotnih dajatev nesorazmerna in je zato v pogodbi očitno prevladal darilni namen. Pogodba v delu, kjer je bila dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi ni bila tvegana oziroma aleatorna, saj je bilo jasno, da bodo dajatve toženke bistveno manjše od vrednosti izročenega premoženja. Uveljavlja tudi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje. Sodišči se nista opredelili do očitka, da nesporno dokazan prenos denarnih sredstev – 19 dni po sklenitvi pogodbe - kaže na zavest pogodbenikov, da se življenje zapustnika izteka, kar kaže na odsotnost aleatornosti že ob sklepanju pogodbe. Zato gre tudi za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med vsebino listin – potrdilom o opravljenih storitvah z dne 21. 9. 2009 ter zapisnikom z dne 16. 3. 2015. Omenjene listine pa izkazujejo zavest toženke, da so zapustniku dnevi šteti in je bilo zato v njenem interesu, da v času smrti nima premoženja na svojih računih, ker s tem ne bi bilo predmet dedovanja. Dokazi izkazujejo zavest o tem, da je že v času sklenitve sporne pogodbe obstajalo nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo ter na špekulativni oziroma nemoralen namen, ki je vodil toženo stranko. Zagrešena je tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi napačnega sklepanja pritožbenega sodišča, da pritožbene navedbe o načinu izvrševanja pogodbe o preužitku za odločitev niso bistvenega pomena, ker naj ne bi utemeljevale zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe. Neizvrševanje pogodbe o preužitku kaže na neobstoj kavze aquirendi in na dejanski obstoj darilne kavze, hkrati pa tudi na to, da je bila pogodba o preužitku navidezna in sklenjena izključno zaradi prikrajšanja nujnih dedinj. Tožeča stranka je z navedbami in dokazi v zvezi z izvrševanjem pogodbe dejansko utemeljevala obstoj darilne kavze. Že v pritožbi je grajala pomanjkljivosti glede konkretnih in jasnih zaključkov o dejanskem izvrševanju pogodbe o preužitku, predvsem ob dejstvu, da toženka očeta ni vzela k sebi niti po sklenitvi same pogodbe, temveč šele tedaj, ko je povsem shiran padel v kleti in se ni mogel več pobrati, ob dejstvu, da toženka ni poskrbela za zdravila, da mu ni pospravljala stanovanja, da ni iz svojih sredstev poskrbela za postavitev nagrobnega spomenika. Zaradi sklepanja, da način izvrševanja ni v povezavi s kavzo pogodbe, ko si konkurirata kavzi, ki sta si vsebinsko zaznavno blizu, je prav tako napačno uporabljeno materialno pravo. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja načina izvrševanja pogodbe, je tožeči stranki dejansko onemogočilo dokazovanje in so zato dejanski zaključki obeh sodišč v nasprotju z listinami v spisu.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka najprej očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju prvenstveno vidi v tem, da so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotavljanjem pogodbene kavze ter veljavnosti pogodbe nejasni in nekonkretni, oziroma da o tem obstojajo neskladja med razlogi sodbe in listinami v spisu. Obe sodišči pa sta se jasno, konkretno in neprotislovno izjavili o tem, zakaj štejeta, da je sporna pogodba imela causam acquirendi in ne causae donandi, da je torej vendarle šlo za odplačno pogodbo o preužitku, ne pa za darilno pogodbo. Ti razlogi so v sodbi sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, v sodbi sodišča druge stopnje pa zelo obširno v točkah od 8 do 15 obrazložitve. Strnjeno povedano so v tem, da je bila pogodba sklenjena iz dveh bistvenih razlogov in sicer preužitkarjevo željo poplačati preteklo toženkino skrb in nego ter zagotoviti si še njeno nadaljnjo skrb, pa čeprav se je potem izkazalo, da je bila ta kratkotrajna, ker je kmalu po sklenitvi pogodbe umrl zaradi nenadno poslabšane bolezni raka. Sodišči sta poudarili tudi zanemarljiv pravni pomen ekonomskega preračunavanja oziroma vrednotenja medsebojnih dajatev pogodbenih strank ter ustrezno izpostavili subjektivni vidik nudenja toženkine oskrbe tudi v zadnjem obdobju njegovega življenja ter pomen, ki ga je takšna pretekla in pričakovana pomoč oziroma skrb predstavljala zanj. Ob tem sta tudi ugotovili drug bistveni element pogodbe o preužitku – to je njeno aleatornost, ki se je izrazila v tveganju, da preužitkar po sklenitvi pogodbe ne bo več dolgo živel. Izključili sta tudi ničnost pogodbe zaradi zatrjevanih - njene navideznosti oziroma zatrjevanega toženkinega nemoralnega nagiba ob njenem sklepanju.

7. Prav tako ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, katere očitek je vsebinsko utemeljevan z enakimi trditvami kot navedeni očitek kršitve iz 14. točke istega člena ter očitkom, da izpodbijana sodba ne vsebuje odgovora na pritožbene navedbe o načinu izvrševanja pogodbe o preužitku. Takšna kršitev pa je lahko storjena le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov določenih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej zgolj za tehnično napako nastalo pri prenosu med samo vsebino ter povzetki vsebin oziroma med njihovimi prepisi v razlogih sodbe.1 Med slednje torej ne spada očitek, da so razlogi o pravotvornih ugotovljenih dejstvih nejasni in protislovni in še manj očitki, da iz listin izhaja nekaj drugega, kar pa je v svoji dokazni oceni ugotovilo sodišče. Te očitke je treba uvrstiti celo med revizijsko nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revidentka vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do očitka v zvezi s prenosom denarnih sredstev, ki ga je toženka izvedla dne 21. 9. 2009 s preužitkarjevega računa na svoj račun, s čimer naj bi izkazala svoje zavedanje o kratkosti preostanka njegovega življenja in svojem nemoralnem ravnanju, prenesti njegovo premoženje na svoj račun še pred njegovo smrtjo ter zavedanje o nesorazmernosti med prejeto koristjo ter danimi obveznostmi oziroma v zvezi s tem njenim špekulativnim namenom pri sklepanju pogodbe. Prav tako se sodišče druge stopnje naj ne bi obrazloženo opredelilo do pritožbenega očitka o načinu izvrševanja pogodbe, kjer je le skopo odgovorilo, da ti očitki niso bistvenega pomena za presojo ničnosti pogodbe o preužitku. Glede prvega dela teh navedb revizijsko sodišče ugotavlja, da je ob omenjenih obširnih razlogih, s katerimi sta obe sodišči odgovorili na bistvene tožničine očitke glede veljavnosti sporne pogodbe, pri čemer je spodnja premisa temeljila na nespornih dejanskih ugotovitvah o toženkini dolgoletni skrbi, navedena okoliščina povsem pravno nepomembna. Podobno velja za revizijsko izdvajanje posameznih okoliščin pri načinu izvrševanja pogodbe, ki naj bi onemogočali zaključek, da naj ne bi bila predmetna pogodba nična oziroma vsaj, da naj ne bi šlo za pogodbo o preužitku. Tega, v pritožbi sicer strukturirano obrazloženega očitka, sodišče druge stopnje ni preprosto spregledalo, temveč se je z njim soočilo in razumno navedlo, da zaradi njegove pravne nepomembnosti oziroma nevplivnosti na ugotovljene pravno odločilne okoliščine o opisanih nagibih za sklenitev pogodbe in samem siceršnjem izvrševanju pogodbe v spornem primeru nanj ne bo odgovarjalo.2 Očitane procesne procesne kršitve torej tudi v navedenih delih ni.

9. Končno tudi ni utemeljen očitek procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. in 244. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je na ta očitek, navajan že v pritožbi, pravilno odgovorilo z razlogi, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo strokovnega dejstva, glede katerega sodišče ne razpolaga s potrebnim znanjem, temveč je pravilno dokazno presojalo le percepcijo prevzemnice in preužitkarja o tem, kakšno je zdravstveno stanje preužitkarja. Zato ni ocenjevalo zdravstvene dokumentacije same po sebi, temveč njuno oceno informacij, ki sta ju imela o njegovem zdravstvenem stanju ter njuno subjektivno (intimno) pričakovanje oziroma upanje o vsaj ne poslabšanju zdravstvenega stanja. Revizijska zahteva, da naj bi percepcijo informacije o zdravstvenem stanju, pa čeprav je ta lahko temeljila tudi na obstoječi medicinski dokumentaciji, pravilno pojasnil le strokovnjak medicinske stroke onkolog, bi zopet lahko pomenila le strokovno mnenje o preužitkarjevem zdravstvenem stanju in ne o njuni, lahko tudi iracionalni – zmotni osebni presoji. Obe sodišči torej procesno pravilno nista strokovno ugotavljali realnega zdravstvenega stanja preužitkarja, temveč osebni vpogled obeh pogodbenih strank v njegovo zdravstveno stanje. Zgolj ta okoliščina pa je bila pravno pomembna za presojo o morebitni ničnosti predmetne pogodbe zaradi nemoralnosti njene sklenitve, ki jo je očitala tožnica. Navedeni procesni določili torej nista bili kršeni.

10. Pravilno je v izpodbijani pravnomočni sodbi uporabljeno tudi materialno pravo. Da ne bi predmetna pogodba imela prav nobene podlage (kavze) in bila zato nična na podlagi 39. člena OZ, kot meni revidentka, izkazuje zgolj protislovnost njenih revizijskih navedb. Istočasno namreč zatrjuje obstoj druge – darilne podlage (kavze), vendar pa kot materialno pravno pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje obstaja druga – odplačna - zatrjevana s strani toženke.

11. Tožnica je izpodbijala veljavnost pogodbe iz dveh razlogov: zaradi nemoralnosti (nemoralnega nagiba toženke izigrati nujni dedinji) njene sklenitve, pri čemer je v tem delu zatrjevala ničnost pogodbe, ter zaradi pomanjkanja vzajemnosti in aleatornosti, s čimer je poskušala dokazati drugačno kavzo pogodbe od tiste, ki jo je zatrjevala toženka (causa donandi namesto causa aquirendi). Predmetna pogodba pa je bila po dejanskih ugotovitvah sodišč sklenjena iz dveh nagibov: zaradi pretekle dolgoletne toženkine oskrbe ter nudenja bodoče skrbi, ki jo je preužitkar izrecno želel od toženke ne glede na trajanje preostanka njegovega življenja. Že zgolj zato revizija neutemeljeno izpostavlja okoliščino kratkega življenja preužitkarja po sklenitvi pogodbe in v zvezi s tem tudi nemoralnost toženkinega ravnanja, ki naj bi vedela, da bo umrl takoj ali pa vsaj zelo kmalu po sklenitvi pogodbe, s čimer bi si neodplačno pridobila njegove nepremičnine tudi v tožničino škodo kot druge dedinje. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah (občasne denarne, nudenje življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora in podobno), skratka pomoči in skrbi zanj (člena 564. in 565 OZ). Lahko je ta, kot v spornem primeru, tudi pretekla – že opravljena in preužitkar želi formalizirati takšna prevzemnikova ravnanja na podlagi pogodbe, s katero izkaže svojo hvaležnost tudi za že preteklo skrb in pomoč s prenosom svojega premoženja nanj. V spornem primeru gre torej za kombinacijo obeh življenjskih stanj, ki sta tvorili medsebojno tesen in kvaliteten življenjski odnos pogodbenih strank - preteklega in bodočega. Tudi slednje ni pravno vprašljivo, da ne bi moglo predstavljati podlage za veljavno sklenitev sporne pogodbe o preužitku. Najprej zato – ker je pri tej pogodbi zaradi njene aleatornosti in osebni naravi pogodbenega razmerja, ki je v spornem primeru temeljila še posebej na veliki hvaležnosti in močnem zaupanju preužitkarja v prevzemnico ter njegovi posledični želji prejemati njeno skrb ne glede na dolžino preostanka svojega življenja, izključeno (zgolj ali predvsem) matematično primerjanje danih storitev in prejetega premoženja ob njeni sklenitvi (s čemer soglaša tudi revidentka), drugič pa zato ker gre že načelno za aleatorno pogodbo, torej pogodbo tveganja o tem, kako dolg bo preostanek preužitkarjevega življenja.

12. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 368. člena ZPP.

13. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora tožeča stranka toženi stranki plačati njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke.

1 Glej tudi J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a - 503. člen), GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339: “Protispisnost je napaka tehnične narave - gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“. 2 Primerjaj v tej smeri na primer odločbe Ustavnega sodišča RS: Up-572/06-14 z dne 8. 11. 2007, Up-2383/07-19 z dne 20. 11. 2008, Up-147/09-8 z dne 23. 9. 2010 in Up-647/15-15 z dne 19. 5. 2016. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirane, ki niso očitno neutemeljene in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna.