Jedro

Tudi v primeru, ko je preživljanec ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan obseg prevzete skrbi, je lahko za preživljanca oskrba osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Prav tak subjektivni odnos preživljanca je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo v obravnavani zadevi. Ta onemogoča ekonomistično preračunavanje danega in prejetega po sporni pogodbi.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako visoko je oče cenil toženkino skrb in kako močno si ni želel skrbi drugih, o kakšnem očitnem nesorazmerju med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ugotovilo, da je pogodba o preužitku med M. B. in toženko nična ter prikriva darilno pogodbo, zaradi česar mora toženka darilo vrniti v zapuščino po pokojnem M. B. Sodišče je tožnici naložilo, da mora toženki v petnajstih dneh povrniti 2.075,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno, ker zahtevka ni presojalo z vidika pomanjkanja pogodbene kavze, torej z vidika, da mora vsaka pogodba po 39. členu Obligacijskega zakonika (OZ) imeti dopustno podlago. Sodišče ni ocenilo, ali je bila pogodba o preužitku, sklenjena le dva meseca pred smrtjo M. B. aleatorna. Ocena koristi in obveznosti, ki sta jih prevzeli obe pogodbeni stranki, je bila določljiva že ob sklenitvi same pogodbe. Toženka je lahko že tedaj z gotovostjo ocenila, da bo imela večje koristi od obveznosti. Zanjo pravnega tveganja sploh ni bilo. S tem je pogodba prenehala biti aleatorna in je izgubila svoje bistvo.

Sodišče prve stopnje sploh ni tehtalo koristi in obveznosti pogodbenikov pogodbe o preužitku. Da bi bilo mogoče objektivno določiti obstoj pravnega tveganja za obe pogodbeni stranki v času sklenitve pogodbe o preužitku, bi bilo treba z izvedencem medicinske stroke ugotoviti stadij zapustnikove bolezni v času sklenitve pogodbe in prognozo pričakovanega trajanja življenja v času sklenitve pogodbe. Pravni in ekonomski izid pravnega posla bi moral biti pogodbenikoma neznan in prepuščen sreči oziroma tveganju.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi zato, ker je sodišče samo izvajalo zaključke o zapustnikovem zdravstvenem stanju. Sodišče za kaj takšnega nima ustreznega strokovnega znanja, tudi ne za ocenjevanje v sodni spis predloženih izvidov. Gre za ugotavljanje dejstev, ki terjajo strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Ugotovitev sodišča, da je šele v oktobru 2009 prišlo do hitrega in nenadnega poslabšanja bolezni, je napačna. Zapustnik je že od začetka leta 2009 vidno ugašal. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno tudi zato, ker ni vpogledalo v zapustnikov zdravstveni karton ter zaslišalo sosedov, ki so ga videvali v zadnjem letu življenja.

Sklep sodišča, da do oktobra 2009 ni bilo mogoče sklepati, da ima zapustnik pred seboj le še nekaj tednov življenja, je napačen, na kar kaže tudi prenos denarnih sredstev, ki ga je izvedla toženka 21. 9. 2009. O tem sodba nima prav nobenih razlogov. Takšno ravnanje kaže na zavest obeh pogodbenikov, da se zapustnikovo življenje izteka.

Zapustnikov sovražen odnos do tožnice potrjuje obstoj darilnega namena ob sklepanju pogodbe o preužitku. Namen sklenitve pogodbe o preužitku namesto darilne pogodbe je bil ravno v tem, da se na ta način izpelje prikrajšanje nujnih dedičev.

Sodišče tudi ni popolno, v celoti in pravilno ugotovilo dejstev v zvezi z dejanskim izvrševanjem pogodbe o preužitku. Celo po sklenitvi pogodbe ni toženka očeta takoj vzela k sebi v oskrbo, ampak ga je prišla iskat vsak dan okoli 11.00 in ga je odpeljala k sebi na kosilo. Zajtrk in večerjo ter celotno oskrbo preko noči je imel še zmeraj doma. Toženka mu ni pospravljala stanovanja ali sobe. Do 19. 10. 2009 mu ni pomagala ponoči. Poleg tega je 2. 11. 2009 proti očetovi volji vložila prošnjo za sprejem v dom za ostarele. Toženka tudi ni iz svojih sredstev poskrbela za postavitev nagrobnega spomenika.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljajo določbe VII. poglavja posebnega dela OZ o pogodbi o preužitku. Gre za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri kateri prehod preživljančevega premoženja ni odložen do njegove smrti. Z njo se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na nekaterih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil nekatere dajatve in storitve (1. odstavek 564. člena OZ). Poslovna podlaga pogodbe je zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje.

6. V obravnavani zadevi je osrednje vprašanje, ali je sporni pravni posel darilna pogodba ali pogodba o preužitku. Kavza pogodbe je tisto, kar daje odgovor na to vprašanje.

7. Vrhovno sodišče RS je v zadnjih letih odgovarjalo na številne dileme v zvezi s tovrstnimi pogodbami in izpostavilo številna pomembna vprašanja.

O kavzi (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2013 z 20. 8. 2015)

8. Če je bila kavza pogodbe darilna, gre za darilno pogodbo, če pa gre za causam acquirendi, gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali o preužitku, torej za odplačno pogodbo. Kavza je skupni namen pogodbenikov. Gre za tisto, kar vzpostavlja razmerje med obveznostmi nasprotnih pogodbenih strank. Pomembno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. Ekvivalentno, v smislu načela enake vrednosti dajatev, je vse tisto, kar sta udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom.(1) Tipična kavza, ki ustreza pogodbi o preužitku, je causa acquirendi, ki je v tem, da se nekdo zaveže zato, da dobi nekaj v zameno. To jasno izhaja že iz določbe prvega odstavka 564. člena OZ. Okoliščini, ki takšno abstraktno kavzo pogodbe o preužitku po naravi stvari dopolnjujeta, pa sta zaupnost oziroma osebnostnost razmerja in aleatornost. O osebnostnosti oziroma o nepremoženjskem kontekstu tovrstnih pogodb in o aleatornosti (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2013 z 20. 8. 2015, II Ips 381/2006 z 29. 1. 2009 in II Ips 464/1999 z 29. 3. 2000)

9. Ta prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Vselej je mogoče izračunati urno postavko nekega tipičnega dela (v tem primeru na primer nege, skrbi za obroke ...), ampak neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po obravnavani vrsti pogodbe je kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama. Ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v običajnih situacijah pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe in ga v denarju ni mogoče izraziti. To je eden od razlogov, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje uporabo načela enake vrednosti dajatev, ki je tipična ekonomskim poslom.

10. Drugi razlog in prvina pogodbe izhaja iz narave stvari in ga zaznamuje nevednost o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja in njegovem obsegu. Tudi iz tega razloga tovrstnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah o enaki vrednosti dajatev.

11. Vsa našteta materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno razumelo in pravilno uporabilo. Višje sodišče nima prav nobenega pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da si je oče zagotovil nadaljnjo skrb toženke in hkrati poplačal preteklo dolgoletno skrb(2), ko mu je nudila zatočišče pred vsakodnevnimi spori in konflikti s tožnico in soprogo. Tudi iz navedb same pritožnice jasno izhaja, da je bilo prav zaradi nerazumevanja z njo (in očetovega nezadovoljstva nad njeno nego dolgotrajno bolne soproge) za očeta odločilnega pomena to, da si zagotovi prav toženkino skrb, da bi se izognil tožničini skrbi, ki jo je odklanjal. Sodišče je torej ugotovilo, da je zapustnik izjemno visoko subjektivno vrednotil tako preteklo kot bodočo oskrbo toženke, ki mu je bila blizu in se je z njo razumel, še posebej pa mir, ki mu ga je v starosti nudila. Temu ni mogoče določiti cene ali denarne vrednosti.

12. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 1239/2008 poudarilo, da je tudi v primeru, ko je preživljanec ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan obseg prevzete skrbi, lahko za preživljanca oskrba osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Prav tak subjektivni odnos preživljanca pa je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo v obravnavani zadevi. Ta onemogoča ekonomistično preračunavanje danega in prejetega po sporni pogodbi, za kakršnega se zavzema pritožnica. V takšni situaciji ni mogoče govoriti, da pogodba ni imela nagiba ali da bi bil tak nagib nedopusten.

13. Pritožničino razumevanje aleatorne narave spornega pravnega posla je okrnjeno. Res lahko nujni dedič uveljavlja ničnost pogodbe s sklicevanjem na nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba pogodbenikov (39. člen OZ). Za presojo vprašanja, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno: 1.) ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in 2.) če je bila, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

14. Na prvo vprašanje (v luči pričakovane smrti preživljanca) je sodišče prve stopnje korektno odgovorilo na 18 strani obrazložitve. Za odgovor na vprašanje, kako hitro naj bi bilo pričakovati preživljančevo smrt, ni pomembno, kako bi nanj odgovoril izvedenec ali zdravnik. Pomembno je, kako sta lahko to pričakovanje ocenila pogodbenika – toženka in njen oče. Zanju pa so bile pri tej presoji pomembne prav tiste okoliščine, ki jih je na 18 in 19 strani izpodbijane sodbe (z bistveno podobnimi spoznavnimi možnostmi(3)) nanizalo sodišče prve stopnje.

15. Celo ugotovitev, da je bilo ob sklenitvi pogodbe mogoče oceniti, da bo toženkina skrb za očeta kratkotrajna (višje sodišče zaradi jasnosti še enkrat poudarja, da sprejema nasproten zaključek), pa ne bi zadoščala za sklep, da je sporna pogodba darilna ali nična. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako visoko je oče cenil toženkino skrb in kako močno si ni želel skrbi drugih, o kakšnem očitnem nesorazmerju med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo ni mogoče govoriti.

16. Višje sodišče mora odgovoriti še na očitke o pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku. Kakšen je bil stadij zapustnikove bolezni v času sklepanja pogodbe in kakšna je bila medicinska prognoza za odločitev o tožbenem zahtevku (kot je bilo vsebinsko pojasnjeno zgoraj), ni bistveno. Okoliščina, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke za dokazovanje tega, torej ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako velja za ravnanje sodišča prve stopnje, ki je samo proučilo zapustnikovo zdravstveno dokumentacijo. Res je, da sodišče nima strokovnega znanja, da bi na podlagi zdravstvene dokumentacije ocenjevalo predložene izvide, opravljalo prognozo zapustnikove bolezni in podobno. Tega pa tudi ni naredilo. Ocena sodišča je bila ocena o tem, kako sta lahko toženka in zapustnik ocenila informacije, ki sta jih o njegovem zdravstvenem stanju imela. Pri tem ni pomembno, kako bi enake informacije ocenil izvedenec medicinske stroke. Tudi to, da sodišče ni zaslišalo prič, ki bi izpovedale, kako vidno je v zadnjem letu življenja ugašal preživljanec, ne predstavlja očitane kršitve. Pomembno je, kako sta o tem (lahko) sodila pogodbenika.

17. Pritožbene trditve o tem, da je imel zapustnik do tožnice izrazito sovražen odnos, pritožnici niso v korist. Očitno je bil prav to razlog, zaradi katerega je zapustnik tako močno cenil toženkino skrb in nego.

18. Pritožbene navedbe o načinu izvrševanja pogodbe o preužitku za odločitev o tožbenem zahtevku niso bistvenega pomena, saj zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe ne utemeljujejo. Višje sodišče nanje zato ne odgovarja.

19. Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

20. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka - tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela; toženka pa zato, ker glede na vsebino pritožbe in izpodbijane sodbe z odgovorom na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer izboljšati, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni pravdni stroški.

Op. št. (1): Ž. Đorđević: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni center Gornji Milanovac in Pravni fakultet Gragujevac 1980, Prva knjiga stran 152. Op. št. (2): Od leta 1990 dalje je oče pri toženki in njeni družini preživljal večji del dneva.

Op. št. (3): Pri tem višje sodišče še dodaja, da se ljudje z lastno minljivostjo in minljivostjo ljubljenih pogosto težko soočamo, zato bi bilo celo v primeru, da bi tretja, “objektivnejša“ oseba bližino smrti lahko ocenila, vprašljivo, kako bi jo ocenila osebno prizadeta, “upajoča“ pogodbenika.