Jedro

Zahteva, da bi morala tretja toženka poskrbeti, da se mesto tožnikovega padca v zimskih razmerah še dodatno posipava s peskom in soljo, nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 353/2009. V konkretnem primeru ne gre za škodni dogodek, za katerega odgovarja tretja toženka po pravilih o krivdni odgovornosti. Niti iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč niti iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja zaključek, da je tretja toženka opustila skrb za primerno in pravočasno čiščenje funkcionalnih površin, namenjenih za dostop do vrtca. To pomeni, da vzrok za tožnikov padec ne izvira iz njene sfere. Glede na dejstvo, da je tožnik hodil v zgodnjih jutranjih urah in v zimskih razmerah, bi poledenela tla moral pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tretje tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tretja toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 30.508,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh po izvršbo.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tretji toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.873,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnik je od toženih strank zahteval plačilo odškodnine na podlagi pravil o objektivni in subjektivni odgovornosti. Ko se je zjutraj s triletnim sinom v naročju odpravil proti vrtcu, je nenadoma padel na poledeneli površini, ki se je nahajala v ožji okolici vdolbine s površino približno 30 cm krat 60 cm. Sina je vsako jutro ob enakem času odpeljal v vrtec. Ni se mu mudilo. S kritičnim mestom ni bil seznanjen, saj avtomobila ni vedno parkiral na istem mestu. Ob parkirišču in ob vhodu v vrtec je bil narinjen sneg, ki se je ob otoplitvah topil. V luknji in okolici luknje se je zadrževala voda, ki je ponoči iz 27. 1 na 28. 1. 2013 pomrznila. Prvi koraki, ki jih je napravil od avta do mesta padca so bili povsem varni in zanesljivi. Do zdrsa je prišlo na mestu, kjer je bila asfaltna površina poškodovana, vdolbina z okolico pa močno poledenela. Preostali del parkirišča je bil primerno očiščen in je bila asfaltna površina suha. Izključni vzrok za tožnikov padec je predstavljala le na manjšem poškodovanem delu asfaltiranega parkirišča poledenela površina. Ker vdolbine v zimskih razmerah in v jutranji temi ni videl, sporne poledenele površine ni mogel opaziti. Šlo je za presenetljiv dogodek, ki ga ni mogel pričakovati, saj preostali del parkirišča, po katerem je stopal pred padcem ni bil poledenel oziroma je bil praktično suh. Tožnik je menil, da se konkretni primer razlikuje od padca na splošno poledenelem parkirišču. Očitek o kršitvi dolžne skrbnosti tretje toženke je utemeljeval s stališčem, da je bila tretja toženka dolžna pravočasno sanirati nevarno vdolbino v asfaltni površini ali pa nanjo z opozorilno tablo opozoriti obiskovalce vrtca in šole. Opuščena je bila primerna oskrba parkirišča, ko je v zimskem času v okolici luknje zastajala voda. Kritično mesto ni bilo primerno posuto s soljo in peskom, prav tako ni bilo z ničemer označeno, da bi bili obiskovalci primerno opozorjeni na nevarnost padca. Tretja toženka je nedopustno opustila skrb za primerno in pravočasno čiščenje funkcionalnih površin, namenjenih za dostop do vrtca. Zgolj mestoma poledenela mesta, ki so spolzka, predstavljajo nevarno stvar. Tožnikova hoja z otrokom v naročju po spornem delu parkirišča je bila nevarna.

2. Tretja toženka je ugovarjala, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka in da parkirišče ni bilo poledenelo.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Tožnik je 28. 1. 2013 okrog 5.30 ure zjutraj padel na asfaltiranem parkirišču pred vrtcem v B., ko je v vrtec pripeljal mld. sina. Avto je parkiral na parkirišču pred vrtcem, vzel sina v roke in se napotil proti vrtcu. Ker mu je med hojo spodrsnilo na poledenelih tleh, je padel in se poškodoval. Bil je obut v zimske čevlje. Na dan škodnega dogodka je bila temperatura ob 7. uri zjutraj -2,1 stopinje celzija. Bile so zimske razmere. Bilo je megleno. Nekaj dni pred škodnim dogodkom je snežilo. V času škodnega dogodka je na kraju tožnikovega padca obstajala poškodba. Šlo je za udarno jamo, ki je bila po škodnem dogodku popravljena. Na poškodovani površini asfalta se je nahajal sneg in led.

− Lastnica spornega javnega parkirišča je tretja toženka. Na podlagi priloženih fotografij je bilo ugotovljeno, da je bila asfaltna površina parkirišča poškodovana. Priča C. C. je izpovedal, da je nekaj dni pred škodnim dogodkom snežilo in je podizvajalec tretje toženke ta sneg očistil, površina pa se je tudi solila. Smiselno enako je izpovedal D. D., ki ima s tretjo toženko sklenjeno pogodbo za opravljanje zimskega čiščenja.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo presodilo, da je tretja toženka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo. Zoper prvo in drugo toženko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da bi morala tretja toženka dokazati, da je storila vse, da bi lahko uporabniki sporno parkirišče varno uporabljali. Iz ugotovljenega dejanskega stanja takšen zaključek ne izhaja. Sodišče je poudarilo, da gre pri spornem parkirišču za šolsko pot, ki jo dnevno uporablja večje število otrok, staršev ter zaposlenih v vrtcu in šoli. Ker gre pri teh poteh za prioritetno vzdrževanje, je po stališču sodišča prve stopnje potrebno uporabiti strožje merilo skrbnosti. Očitek o protipravni opustitvi tretje toženke je utemeljilo z argumentom, da tretja toženka v času pred škodnim dogodkom parkirišča ni redno pregledovala in vzdrževala. Tožniku naj bi škoda torej nastala zaradi kršitve obveznosti vzdrževanja. Po tem stališču je ključno, da je tožnik padel zato, ker se je na poškodovani površini nahajal sneg in led ravno zaradi neravne površine oziroma vdolbine. Po stališču sodišča prve stopnje stanje površine parkirišča ni bilo normalno. Asfaltna površina je bila poškodovana, takšno stanje pa sta sneg in zmrzal še dodatno poslabšala. Sporna poškodba ni nastala v zelo kratkem času pred škodnim dogodkom. Ker tožniku ni mogoče očitati neprevidnosti in pomanjkanja skrbnosti pri hoji, njegov soprispevek k škodi ni podan. Od povprečnega pešca ni mogoče pričakovati, da bi popolno pozornost, ob nošenju otroka v temu in megli, posvečal le tlom.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika in tretje toženke zavrnilo. Pojasnilo je, da bi se tretja toženka lahko na podlagi 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razbremenila odgovornosti le v primeru, če bi dokazala, da je komunalno službo opravljala redno. Zadostiti bi morala standardu skrajne skrbnosti. V konkretnem primeru je šlo za prioritetno vzdrževanje. Podane so bile neugodne geografske-klimatske razmere. Ker je tožnik padel na tistem delu parkirišča, kjer se je nahajala poškodba, ki je povzročila poledenelo stanje, mu v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati neprevidnosti. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da tretja toženka v času pred škodnim dogodkom parkirišča ni redno pregledovala in vzdrževala. Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbeno navedbo, da bi moral tožnik dokazati, da je tretja toženka ravnala protipravno. Zaradi neravne površine oziroma vdolbine je tožnikov padec posledica tretje toženkine opustitve.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 88/2018 z dne 18. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja odstopa odločitve sodišč nižjih stopenj od sodne prakse, da so razpoke v asfaltu in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega, ter da se od uporabnika javnih površin pričakuje skrbnost, ter od sodne prakse, da v primeru poledenelosti vozišča od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča, temveč le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak (II Ips 85/2013, II Ips 353/2009 in II Ips 680/2007).

**Revizija tretje tožene stranke**

6. Tretja toženka je vložila revizijo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev, podredno spremembo izpodbijanih sodb. Revizija argumentira stališče, da je tretja toženka parkirišče redno čistila in da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti za vzdrževanje javnih površin. Ni ravnala protipravno. Parkirišče je bilo očiščeno. Poškodba asfalta približno 1 cm ne predstavlja takšne globine, ki bi bila neobičajna za parkirišče. Takšna poškodba še vedno ustreza standardu normalne pohodne površine. Tožnik je izpovedal, da vsako jutro pripelje otroka v vrtec in ga tudi pride iskat. Stanje parkirišča mu je bilo dobro znano. Glede na zgodnjo uro bi moral biti bolj pozoren na stanje zunanje površine.

**Odgovor tožeče stranke na revizijo**

7. Tožnik je odgovoril na revizijo in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da zadeve II Ips 85/2013, II Ips 353/2009 in II Ips 680/2007 niso primerljive s konkretnim primerom. V konkretnem primeru gre za parkirišče pri vrtcu, po katerem starši v zgodnjih jutranjih urah nosijo otroke v vrtec, zato je potrebna večja mera skrbnosti lastnika in vzdrževalca navedene površine. Od upravljavca takšne poti se ob izrazito neugodnih razmerah zahteva posebna skrbnost. Mesto padca ni ustrezalo standardu normalne pohodne površine. Tožnik ni bil nepreviden. Bil je normalno pazljiv. Ker je nosil mladoletnega sina, je bil še posebej previden. Ker je bila tema, ledu ni mogel videti. Mesto padca je bistveno odstopalo od preostale pohodne površine. Preostala pohodna površina je bila varna. Le področje okrog luknje je bilo poledenelo. Ker je bilo prekrito s snegom, tožniku led ni bil viden. Padel je na zaplati ledu, ki je nastala zaradi neustreznega vzdrževanja asfaltne površine in njenega neustreznega čiščenja in posipanja. Posebno skrben strokovnjak bi moral prednostno poskrbeti za površino na takšnem mestu, kjer so starši v zgodnjih jutranjih urah redno nosili majhne otroke v vrtec. Luknjo v asfaltu bi moral pravočasno zakrpati. Če bi bila pot ustrezno vzdrževana in očiščena, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Nižji sodišči sta ugotovili, da v konkretnem primeru vzdrževanje ni bilo ustrezno, ker tretja toženka ni uspela dokazati rednega vzdrževanja niti v smislu odpravljanja poškodb niti v smislu rednega čiščenja in posipavanja površine, na kateri je tožnik padel. Bistveno je, da je do padca prišlo tik pred vhodom v vrtec. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi se tožnik lahko na kakršenkoli razumen način škodnemu dogodku izognil. Tretja toženka je slabo poskrbela za posipanje in soljenje spornega predela. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo neprestano mislil na nevarnost padca. Njegov soprispevek ni podan. Pritrditev revizijskemu stališču bi predstavlja hud poseg v varnost uporabnikov javnih površin, ki ne bi smele predstavljati „minskega polja“, kjer bi zaradi tolerance do površnega vzdrževanja prihajalo do poškodb skrbnih uporabnikov. Če bo Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, bo poslalo upravljavcem javnih površin sporočilo o sprejemljivosti opuščanja skrbi za varnost uporabnikov z namenom zaščite njihovega ekonomskega interesa.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

9. Presoja pravilnosti stališča nižjih sodišč o obstoju temelja odškodninske obveznosti tretje toženke zaradi tožnikovega padca na neravnih tleh pohodne površine je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnik padel, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Sodna praksa Vrhovnega sodišča izhaja iz stališča, da opustitev vzdrževanja pohodnih površin za pešce v mestnem okolju ne predstavlja avtomatično že opustitve dolžnega ravnanja upravljavca pohodnih površin in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske terjatve. Zahteva po popolni ter absolutni ravnosti pohodnih površin je namreč nenavadna, neživljenjska in do upravljavcev pohodnih površin pretirano stroga. Spremenjene pohodne površina zaradi delovanja naravnih sil so v mestne okolju nekaj normalnega in sprejemljivega. Čisto ravnih in povsem nepoškodovanih površin ni veliko in tega tudi ni mogoče zahtevati. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. Če sporna pohodna površina glede na standarde v gradbeni stroki ni urejena in vzdrževana, se je potrebno opredeliti do vprašanja, ali bi jo normalno pazljiv pešec lahko prehodil brez težav. Potrebno je presoditi, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje upravljavca pohodne površine.

10. V zadevah II Ips 270/2016, II Ips 85/2013 in II Ips 19/2009 je Vrhovno sodišče presodilo, da so sporni deli poti ustrezali pravnemu standardu normalne pohodne površine.1 V zadevi II Ips 270/2016 je dejansko podlago odločitve tvorila ugotovitev, da je triinsedemdesetletna tožeča stranka padla na novo izdelani in tlakovani pešpoti, ker se je spotaknila ob izstopajočo granitno kocko. Pred padcem je usmerila pogled v smer sosedinega praga, na nove izdelane tlakovane poti pa ni dobro poznala. Na kraju padca je bil 20 cm širok popravljen del, kjer je bilo vgrajenih 8 granitnih kock in je 5 kock nekoliko odstopalo od podlage (od 1,5 cm do 2,5 cm). Navedeno odstopanje zaradi vidne razgibanosti talne površine ni bilo že na prvi pogled vidno, na preostalem delu poti pa so bili tlakovci položeni v istem nivoju in brez odstopanj. V zadevi II Ips 85/2013 je dejansko podlago tvorila ugotovitev, da je petnajstletna tožeča stranka ob dnevni svetlobi padla, ker je zaradi neravnega terena več kot 10 let stare tlakovane poti, ki je zaradi slabše kvalitete materiala in zaradi delovanja naravnih sil na določenem delu nadpovprečno poškodovana, izgubila ravnotežje. Pot je bila neravna in valovita, manjkali so tlakovci, oškodovanka pa je pot dobro poznala. V zadevi II Ips 19/2009 je bilo ugotovljeno, da je do padca prišlo zaradi dviga roba plošče na ploščadi za 1,5 cm do 2 cm.

11. V zadevi II Ips 680/2007 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da za sklep o oškodovančevi soodgovornosti zadošča ugotovitev o neskrbnem ravnanju, s katerim je oškodovanec prevzel tveganje škodljive posledice, pri čemer je zahtevana skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka.2 Po tem stališču se je potrebno vprašati, ali bi bil povprečno skrben človek v enakih okoliščinah (v katerih se je zgodil škodni dogodek) sposoben predvideti, da lahko njegovo ravnanje povzroči oziroma pripomore k negativni posledici, oziroma v konkretni zadevi, ali bi povprečno razumen človek, ki ve, da so na ulici vdolbine, moral in mogel predvideti, da lahko z nepazljivo in nepozorno hojo pripomore k povzročitvi škode. Poudarjeno je bilo, da je pri oceni višine oškodovančeve soodgovornosti pomembno, v kolikšni meri je pripomogel k nastanku škode, kako neskrben je bil in kakšna je bila verjetnost, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda. Nižji sodišči sta presodili, da je podan polovični soprispevek tožeče stranke k nastanku škode. Dejansko podlago odločitve je tvorila ugotovitev, da je tožeča stranka padla, ko se je podnevi ob normalnem vremenu pogovarjala in sprehajala po ulici ter stopila v vdolbino asfalta na mestu ventila komunalnega voda (dolžine 30 cm, širine 15 cm in globine 4 cm). Tožeči stranki so bile razmere poznane, saj je tam stanovala in po ulici vsakodnevno hodila že 22 let. Ulica je bila v takšnem stanju že 22 let. Vrhovno sodišče je revizijo tožeče stranke zavrnilo. Pojasnilo je, da iz stališča pritožbenega sodišča o zahtevani skrbnosti ne izhaja, da morajo povprečni oškodovanci pri hoji neprestano misliti na vdolbine in neprestano gledati v tla. Ker pa je bila v zadevi II Ips 680/2007 vložena revizija le s strani tožeče stranke, odločitev nima precedenčnega učinka pri presoji vprašanja, ali je mesto tožnikovega padca v okoliščinah konkretnega primera predstavljalo normalno pohodno površino.

12. Materialnopravno zmotno je stališče nižjih sodišč, da je tožnikov padec posledica tretje toženkine protipravne opustitve iz razloga, ker na kraju padca površina ni bila ravna. Dejstvo, da se je sporno parkirišče nahajalo v bližini vrtca in je obstajala obveznost prioritetnega vzdrževanja, ne utemeljuje zaključka, da je tretja toženka opustila obveznost rednega vzdrževanja spornega parkirišča v smislu odpravljanja poškodb. V konkretnem primeru že v spis vložene fotografije, ki so tvorile dejansko podlago izpodbijanih sodb, potrjujejo zaključek o nebistvenosti višinske razlike na poškodovani površini. Iz dejanske podlage izpodbijanih sodb izhaja torej zaključek, da je sporna pohodna površina za povprečnega človeka predstavljala normalno pohodno površino. Tožnik napačno meni, da bi morala tretja toženka obiskovalce vrtca in šole z opozorilno tablo opozoriti na sporno razpoko v asfaltu.

13. Presoja utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tretja toženka kritičnega dne poskrbela za redno vzdrževanje parkirišča v smislu izvajanja zimske službe. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da bi se tretja toženka lahko na podlagi 163. člena OZ razbremenila odgovornosti le v primeru, če bi dokazala, da je komunalno službo opravljala redno. V 163. členu OZ je določeno, da tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Za presojo nižjih sodišč je bilo ključno, da je bilo mesto tožnikovega padca poledenelo. Po tem stališču naj bi že iz dejstva, da na suhem in primerno očiščenem parkirišču ob vrtcu obstaja manjša ledena površina, izhajal materialnopravni zaključek, da tretja toženka ni poskrbela za redno izvajanje zimske službe.

14. Za konkretno presojo je ključno, da iz tožnikovih trditev ne izhaja zaključek, da tretja toženka ni poskrbela za redno vzdrževanje parkirišča v smislu izvajanja zimske službe oziroma da ni ravnala kot dobra strokovnjakinja. Tožnik je trdil, da je bil preostali del parkirišča primerno očiščen, asfaltna površina pa je bila suha. Neživljenjske so njegove navedbe, da bi se moralo na možnost obstoja skritih ledenih ploskev na javnih parkiriščih ob vrtcih opozarjati z opozorilnimi tablami in da je tretja toženka protipravno opustila primerno oskrbo spornega parkirišča iz razloga, ker je v zimskem času v okolici poškodovanega dela obstajala zakrita ledena zaplata. Zahteva, da bi morala tretja toženka poskrbeti, da se mesto tožnikovega padca v zimskih razmerah še dodatno posipava s peskom in soljo, nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 353/2009.3 Takrat je Vrhovno sodišče pojasnilo, da od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča in da se od njega zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak. Dejansko podlago odločitve je tvorila ugotovitev, da je tožeča stranka padla na poledenelem cestišču ob prečkanju ulice. V času škodnega dogodka je bilo zagotovljeno izvajanje zimske službe s preventivnim posipanjem pred poledico, zimska služba se je izvajanja redno, izvajalec zimske službe pa se je pravočasno odzival na vremenske razmere. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izvajalec posipavanje izvajal redno in da je tudi na dan nezgode dvakrat posipal, pravilen zaključek sodišč nižje stopnje, da je bilo vzdrževanje cestišča ustrezno, kar pomeni da je vzdrževalec v ugotovljenih okoliščinah ravnal s potrebno skrbnostjo.

15. V konkretnem primeru ne gre za škodni dogodek, za katerega odgovarja tretja toženka po pravilih o krivdni odgovornosti. Tožnik bi spolzka oziroma poledenela tla moral in mogel pričakovati. Dejstvo, da so bili tožnikovi koraki do kraja padca varni in zanesljivi, ne pomeni, da tožnik kot povprečno razumen odrasli človek v okoliščinah konkretnega primera ni v celoti prevzel tveganja nastanka škodljive posledice za padec. Glede na dejstvo, da je hodil v zgodnjih jutranjih urah in v zimskih razmerah, bi poledenela tla moral pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo. Niti iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč niti iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja zaključek, da je tretja toženka opustila skrb za primerno in pravočasno čiščenje funkcionalnih površin, namenjenih za dostop do vrtca. To pomeni, da vzrok za tožnikov padec ne izvira iz njene sfere. Da je do padca prišlo na poti v vrtec z otrokom v naročju, na navedeni zaključek nima vpliva. Posledično tretji toženki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, s tem pa tudi ne krivde za nastanek tožnikove škode zaradi zdrsa na zaplati ledu na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ.

16. Ker je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje odškodninsko odgovornost tretje toženke utemeljeval tudi s sklicevanjem na pravila o objektivni odgovornosti, se mora Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je hoja z otrokom v naročju v zgodnjih jutranjih urah in zimskih razmerah lahko nevarna v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da poledenela tla v zimskem času, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ.4 **Odločitev o reviziji**

17. Vrhovno sodišče je reviziji tretje toženke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tretja toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 30.508,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2015 (I. točka izreka revizijske odločbe, prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

18. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Odločitev je vsebovana v II. točki izreka revizijske odločbe. Ker tožnik v postopku ni uspel, mora svoje stroške nositi sam. Ker je tretja toženka uspela v celoti, ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT).

19. Stroški tretje toženke za postopek na prvi stopnji znašajo 1.834,97 EUR. Pred nižjima sodiščema je drugo in tretjo toženko zastopala ista pooblaščenka. Sodišče prve stopnje je drugi toženki povrnilo polovico priglašenih stroškov v višini 1.539,39 EUR (skupna-polovična vrednost storitve je znašala 2.715 točk, polovični potni stroški so znašali 14,80 EUR, DDV je znašal 277,42 EUR). V skladu s tretjim odstavkom 7. člena OT se mora skupna vrednost storitve zvišati za 10 odstotkov za zastopanje tretje toženke. Skupna vrednost storitve za zastopanje druge in tretje toženke pred sodiščem prve stopnje znaša torej 5.973 točk. Cena storitve za zastopanje druge in tretje toženke znaša 2.741,61 EUR. Z 22 % DDV-jem (603,15 EUR) in prevoznimi stroški v višini 29,60 EUR znašajo pravdni stroški druge in tretje toženke 3.374,36 EUR. Ker je tožnik drugi toženki na podlagi delne pravnomočne sodbe bil dolžan plačati 1.539,39 EUR, je dolžan na račun odvetničinega zastopanja za tretjo toženko plačati še 1.834,97 EUR.

20. Pritožbeni stroški tretje toženke z 22 % DDV-jem znašajo znašajo 355,72 EUR (625 priglašenih točk za pritožbo po tar. št. 21 in 2 % materialnih stroškov na podlagi 11. člena OT). Vrhovno sodišče tretji toženki ni priznalo stroškov za odgovor na tožnikovo pritožbo zoper delno in vmesno sodbo, saj se tožnikova pritožba ni nanašala na pravni položaj tretje toženke. Revizijski stroški tretje toženke z 22 % DDV-jem znašajo 682,98 EUR (1200 točk po tar. št. 21 in 2 % materialnih stroškov na podlagi 11. člena OT. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Sodba VS RS z dne 5. 7. 2018, opr. št. II Ips 270/2016; sodba VS RS z dne 6. 2. 2014, opr. št. II Ips 85/2013, sodba in sklep z dne 27. 1. 2011, opr. št. II Ips 19/2009. 2 Sodba VS RS z dne 26. 8. 2010, opr. št. II Ips 680/2007. 3 Sodba VS RS z dne 23. 8. 2012, opr. št. II Ips 353/2009. 4 Sodba VS RS z dne 6. 6. 2013, opr. št. II Ips 202/2011; sodba VS RS z dne 21. 2. 2008, opr. št. II Ips 571/2005.