Jedro

Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha uporabljati ali neredno opravlja svoje storitve. Tretja tožena stranka bi morala zadostiti standardu skrajne skrbnosti, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi konkretnih okoliščin, da je šlo za neugodne geografsko-klimatske razmere, da gre za prvi prioritetni razred, in da je tožnik padel ravno na tistem delu parkirišča, kjer se je nahajala poškodba asfaltnega dela cestišča, ki je povzročila takšno stanje na parkirišču, zaradi katerega je tožnik, ki je v rokah nosil svojega otroka na tem delu cestišča zaradi poledenelosti tega dela cestišča padel in se telesno poškodoval. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker ni ugotovilo soprispevka tožeče stranke. Tožnik je namreč bil primerno obut v zimske čevlje, dogodek se je zgodil v zgodnjih jutranjih urah, v vremenskih razmerah sneženja in meglice, zato od povprečnega pešca, v situaciji, kot je bila predmetna tako ni mogoče pričakovati, da bi bil popolnoma pozoren na pohodna tla, še zlasti ob dejstvu, da je tožnik nosil otroka v naročju, kar ni prepovedano in to v temi in meglici v zgodnjih jutranjih urah. Tožniku zato ni mogoče očitati neprevidnosti in pomanjkanja skrbnosti pri njegovi hoji, tožena stranka pa tudi ne obrazloži kako je dejstvo, da je tožnik bil v določenem obdobju tudi izvajalec javnih del na tem mestu pripomoglo k temu, da bi tožnik s tem soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Drugotoženka tako ni bila dolžna skrbeti za varnost svojih obiskovalcev, ki dnevno prevažajo svoje otroke v dnevno varstvo, saj je to dolžnost tretje tožene stranke glede na prej citirane določbe OZ in je to v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstaja odškodninska odgovornost tretje tožene stranke. Prav tako tožeča stranka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke ni navedla, kot sedaj to navaja prepozno v pritožbi (člen 337 ZPP) in sicer, da so starši pogosto v zgodnjih jutranjih urah nosili otroke v vrtec preko spornega območja in bi morali zaposleni drugotožene stranke skrbno paziti in vzdrževati sporno območje v neoporečnem stanju in da bi delavci drugotožene stranke morali skrbeti za čistočo celotnega parkirišča ali pa vsaj za najbližjo okolico vhoda v vrtec.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in drugo tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške, nastale v zvezi s pritožbo zoper točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tretje tožena stranka sama krije pritožbene stroške, odločitev o ostalih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 228/2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tretje tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, kateri je le-te nastala v škodnem dogodku dne 28. 1. 2013. Zoper prvotoženo in drugotoženo stranko pa je v celoti tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji v zvezi z odločitvijo glede zavrnitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik 28. 1. 2013 ob 5.30 uri poškodoval, ko je pripeljal v vrtec mld. sina. Tretje tožena stranka je lastnica zemljišča oziroma parkirišča in v okviru vzdrževanja skrbi za predmetno parkirišče, ki v naravi predstavlja skupno parkirišče za osnovno šolo in vrtec in kot takšna predstavlja javno površino ob občinski cesti. Sodišče je ugotovilo, da tretje tožena stranka tega parkirišča ni primerno vzdrževala, zato je zaključilo, da tretjetoženka v času pred škodnim dogodkom parkirišča ni redno pregledovala in vzdrževala. Tožnik je padel zato, ker je bila površina asfalta poškodovana, na tem mestu pa se je nahajal sneg in led. Ravno zaradi neravne površine oziroma vdolbine, je njegov padec posledica opustitve vzdrževanja tretje tožene stranke in je podana njena povračilna dolžnost, zato je tožbenemu zahtevku zoper to toženo stranko po temelju ugodilo. Kot materialno pravno podlago za odločitev je uporabilo določbo prvega odstavka 131. člena OZ, 135. člen OZ ter člen 149 OZ, uporabilo pa je tudi določbo 3. člena ZJC, ter Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Ugotovilo je še, da tožnik k škodnemu dogodku ni soprispeval. Drugotoženka vzdrževanja ni opravljala oziroma ga tudi ni bila dolžna opravljati, ker je le dodatno skrbela za urejenost okolice vrtca in šole, zato je sodišče glede druge toženke ter posledično tudi glede prvotoženke tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Zgolj dejstvo, da drugotoženka predstavlja javni zavod, ki opravlja dejavnost splošnega pomena, ne daje podlage za odgovornost drugotožene stranke. V tej zvezi pa je ugotovilo, da tudi ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo in drugotožene stranke. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Zoper zavrnilni del, vsebovan v točki II. izreka se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, glede dolžnosti drugotožene stranke za vzdrževanje parkirišča, kjer je padel tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedbe priče S. ugotovilo, da je tudi drugotožena stranka pomagala pri čiščenju spornega področja. Hišnik drugotožene stranke bi moral v okviru običajnega izvajanja hišniške službe v smislu določil 6. člena OZ poskrbeti ne le za informiranje svojega delodajalca o kritičnem stanju parkirišča, da bi delodajalec pristopil k ukrepom sanacije, temveč bi moral to tudi sanirati. Ker gre za prioritetno izvajanje čiščenja, bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je drugotožena stranka malomarno skrbela za varnost svojih obiskovalcev. V posledici je sodišč prve stopnje tudi zmotno uporabilo določbo člena 6 OZ, saj bi morali zaposleni pri drugotoženi stranki skrbno paziti in vzdrževati sporno območje v neoporečnem stanju. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Na to pritožbo je podala odgovor drugotožena stranka. Po mnenju te tožene stranke se tožeča stranka neprimerno sklicuje na 6. člen OZ. Pogodbenega odnosa med tožečo stranko in drugotoženo stranko, ki bi se nanašal na vzdrževanje občinskih javnih površin pred šolo, ni. Po mnenju te tožene stranke je samo Občina ... tista, katera je lastnica zemljišča, na katerem je parkirišče in je le-ta zato dolžna po 8. členu Zakona o javnih cesta vzdrževati javne površine. Upravljalec občinskih cest je občina, ne pa osnovna šola. Občina svoje odgovornosti ne more prevaliti na javno podjetje, ki gospodari z gospodarsko javno infrastrukturo, ne na koncesionarja. Občina ... je tudi sprejela Odlok o občinskih cestah, kjer je določeno, da se redno vzdrževanje občinskih cest izvaja v okviru nalog režijskega obrata in z oddajo del v izvedbo na podlagi javnega razpisa po postopku in pogojih, ki so z zakonom določeni za oddajo javnih naroči ali s podelitvijo koncesije pravnim osebam. Po istem principu se izvajajo tudi obnovitvena dela. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper obsodilni del, to je glede točke I. izreka podaja pritožbo tretje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tretje tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je odgovorna za škodo, nastalo v škodnem dogodku in je mnenja, da je odločitev v celoti protispisna. Tretje tožena stranka je še vedno prepričana, da sodišče ni pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na parkirnem mestu in na delu, kjer je bil poškodovan asfalt. V postopku sploh ni dokazano, da je bil asfalt na dan dogodka kakorkoli poškodovan. Popolna odgovornost tožene stranke le tej preprečujejo, da bi tožena stranka ugovarjala mesto poškodbe, da bi ugovarjala, da sama poškodba v asfaltu, tudi če bi bila, ni nekaj neobičajnega in da sama poškodba ne more biti v vzročni zvezi za nezgodo, tudi če bi se res zgodila. Tožena stranka ne more uveljavljati, da je tožnik imel že degenerativne spremembe. Tožena stranka je ravnala s skrbnostjo, kar so potrdile priče. Tega dne ni padel nihče razen tožnika. Zapis v sodbi, da tožena stranka ni redno vzdrževala javnih površin, je protispisen. Če je poškodba na asfaltu bila že prej, potem je tožnik zanjo vedel. Sam bi moral računati, da je parkirišče ob 5.30 uri poledenelo. Tožnik padca ni javil. Sodišče bi moralo najprej angažirati izvedence gradbene stroke, ki bi lahko odgovoril na obsežnost poškodbe in njeno uvrstitev glede na standarde, ki so se izoblikovali na področju vzdrževanja javnih površin. Nato bi moralo sodišče angažirati izvedenca medicinske stroke. Odločitev je zato v konkretnem primeru preuranjena, sodišče prve stopnje pa je napačno dokazno ocenilo izpovedbi prič S., Z., Š. in C. Zato je odločitev zmotna in preuranjena. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna. Prav tako pa ni pravilno ugotovljeno, da tretje tožena stranka ni redno pregledovala in redno vzdrževala spornega parkirišča. Ta tožena stranka je izvajala dela in tudi obnovitvena dela skladno z Odlokom in 9. členom Zakona o javnih cestah. Tožena stranka ni ravnala protipravno. Element odškodninske odgovornosti je protipravnost, tega elementa pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ali so bila kršena pravila za vzdrževanje cest bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo samo z izvedencem gradbene stroke. Tožeča stranka ni ravnala v nasprotju z zakonom, niti v nasprotju s pravili skrbnega gospodarja. Samo izvedenec medicinske stroke bi lahko ugotovil, ali je odločitev sodišča prve stopnje glede 100 % uspeha oziroma odgovornosti tožene stranke pravilna. Toženec je vedel za stanje na parkirišču oziroma vozišču, ker je otroka dnevno vozil v vrtec in po njega tudi prihajal. Bil je tudi celo javni delavec tožene stranke, ki je delal na vzdrževanju javnih cest. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Na pritožbo tretje tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Po njenem mnenju je pritožba neutemeljena. Očitek, da je odločitev sodišča protispisna ni z ničemer utemeljen. Po mnenju te stranke je sodišče pravilno odločilo z vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izpovedb prič, katere je tudi dokazno ocenilo. Pritožbeni argument tretje tožene stranke, da tožeča stranka nesreče ni javila, ni bistven za postopek. Tretje tožena stranka nikoli ni podala dokaznega predloga z angažiranjem izvedence medicinske stroke. Pritožbeno razpravljanje tretje tožene stranke in objektivna odgovornost je brezpredmetno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo njeno krivdno odgovornost. Tretje tožena stranka ne poda konkretnih ugovorov, zakaj izpodbijana sodba ni pravilna in katere določbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo. Zato predlaga, da pritožba zavrne in se vmesna sodba potrdi. Priglaša še pritožbene stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožba tretje tožene stranke ni utemeljena, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka poškodbe tožnika. Štelo je za dokazano, da je tožnik ravno tega dne, na v tožbi opisan način padel, saj so to potrdile priče M. V., J. N. in J. Š., kateri so potrdili navedbe tožnika o načinu in mestu, ter času padca. Prav tako je tožnik v Splošni bolnici ... povedal, da se je poškodoval, zato sodišče prve stopnje pravilno ni našlo razlogov za dvom o izpovedbi tožnika glede kraja, časa in poteka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je lastnica zemljišča oziroma parkirišča tretje tožena stranka, katera v okviru vzdrževanja tudi skrbi za predmetno parkirišče, ki v naravi predstavlja skupno parkirišče osnovne šole in za vrtec in kot takšno predstavlja javno površino ob občinski cesti. Nato pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da tretja toženka v času pred škodnim dogodkom parkirišča ni redno pregledovala in vzdrževala. Tožnik je padel zato, ker je bila površina asfalta poškodovana, na tem mestu pa se je nahajal sneg in led. Ravno zaradi neravne površine oziroma vdolbine je njegov padec posledica opustitve tretje toženke in je podana njena povračilna obveznost za škodo. Sodišče je kot odločilno ugotovilo, da so v času škodnega dogodka vladale zimske razmere, temperatura je bila pod lediščem, že nekaj dni je snežilo in je bilo megleno. Iz fotografij je razvidno, da je bila asfaltna površina poškodovana oziroma je nastala luknja. Takšno stanje sta lahko sneg in zmrzal le še poslabšala in takšna poškodba na asfaltu ni nastala v zelo kratkem času. Gre za parkirišče, ki je tudi šolska pot, ki jo dnevno uporablja večje število otrok, njihovih staršev in zaposlenih v vrtcu in v šoli ter da gre za prioritetno vzdrževanje, kar pomeni še strožje merilo skrbnosti. Pritožbene trditve, da temu ni tako in da je sodišče prve stopnje v tej zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje zato niso utemeljene. Obrazložitev v tem delu je substancirana in sprejeta na podlagi metodološke ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (člen 8 ZPP). V tej zvezi tudi ni podana očitana protispisnost, saj sodišče prve stopnje izpovedbam prič in vsebini zapisnikov ni podalo drugačne vsebine kot le-ta izhaja iz pravdnega spisa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na tretje toženi stranki glede presoje skrbnosti za vzdrževanje občinskih cest, saj bi morala tretje toženka dokazati, da je storila vse, da bi uporabniki parkirišče lahko varno uporabljali, ugotovljeno stanje parkirišča pa takšnega zaključka ne omogoča. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme za razbremenitev odgovornosti na strani tretje tožene stranke. To pravilo izhaja iz določbe 163. člena OZ, ki ga sodišče prve stopnje sicer kot materialno pravni predpis ni navedlo, je pa pravilno ugotovila vse elemente za obstoj odgovornosti v zvezi z upravljanjem posla splošnega pomena, ki jih je za konkretni del parkirišča bila dolžna opravljati na podlagi Zakona o javnih cestah, Pravilnika in Odloka tretje tožena stranka in na njej je bilo dokazno breme, da se razbremeni odškodninske odgovornosti in da dokaže, da je redno opravljala komunalno službo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnega pravnega stavka, da tretje toženka v času pred škodnim dogodkom parkirišča ni redno pregledovala in vzdrževala, je izpolnjen zakonski dejanski stan iz določbe 163. člena OZ, saj tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha uporabljati ali neredno opravlja svoje storitve. Ravno takšen zakonski dejanski stan torej, da tretje tožena stranka ni redno opravljala svoje storitve pa pomeni njeno odškodninsko odgovornost na podlagi določbe člena 163 OZ. Zato so pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je tožena stranka ravnala protipravno neutemeljene.

8. V nadaljevanju so tudi neutemeljene pritožbene navedbe glede trditev, da ne obstaja objektivna odškodninska odgovornost tretje tožene stranke. Kaj takšnega iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, je pa sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti na podlagi določbe člena 163 OZ. Tretja tožena stranka bi morala zadostiti standardu skrajne skrbnosti, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi konkretnih okoliščin, da je šlo za neugodne geografsko-klimatske razmere, da gre za prvi prioritetni razred, in da je tožnik padel ravno na tistem delu parkirišča, kjer se je nahajala poškodba asfaltnega dela cestišča, ki je povzročila takšno stanje na parkirišču, zaradi katerega je tožnik, ki je v rokah nosil svojega otroka na tem delu cestišča zaradi poledenelosti tega dela cestišča padel in se telesno poškodoval.1 Utrpel je zvin leve rame, udarnino levega olekrana ter raztrganje tetive supraspinatusa in dolge glave bicepsa levega ramena.

9. Trav tako niso utemeljene pritožbene navedbe tretje tožene stranke, da je odločitev sodišča preuranjena in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo določene dokazne predloge te tožene stranke. Dokaza z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke, ki bi naj ugotovil tudi, ali je tožnik padel na način kot je to navedeno v tožbi in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta tožena stranka ni podala. Zato takšnemu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje ni moglo slediti. Iz razpravnega zapisnika (list. št. 119 spisa) pa izhaja, da sta druga in tretje tožena stranka umaknili dokazni predlog za ogled, medtem ko je prvotožena stranka umaknila predlog glede izvedenca gradbene stroke in rekonstrukcijo, ter ogleda. Tako se izkaže, da je bil dokazni predlog glede izvedenca gradbene stroke podan s strani prvotožene stranke.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker ni ugotovilo soprispevka tožeče stranke. Tožena stranka sicer ponuja v presojo določene že razsojene primere, v katerih je bil ugotovljen soprispevek oškodovanca, vendar sodišče prve stopnje zaključuje, da ti primeri niso povsem primerljivi s primerom, kot ga je obravnavalo sodišče prve stopnje v tem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v našem primeru tožnik bil primerno obut v zimske čevlje, dogodek se je zgodil v zgodnjih jutranjih urah, v vremenskih razmerah sneženja in meglice, zato od povprečnega pešca, v situaciji, kot je bila predmetna tako ni mogoče pričakovati, da bi bil popolnoma pozoren na pohodna tla, še zlasti ob dejstvu, da je tožnik nosil otroka v naročju, kar ni prepovedano in to v temi in meglici v zgodnjih jutranjih urah. Tožniku zato ni mogoče očitati neprevidnosti in pomanjkanja skrbnosti pri njegovi hoji, tožena stranka pa tudi ne obrazloži kako je dejstvo, da je tožnik bil v določenem obdobju tudi izvajalec javnih del na tem mestu pripomoglo k temu, da bi tožnik s tem soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tako je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in sicer ker ni uporabilo določbe člena 171 OZ.

11. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnilnega dela sodbe (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva in druga tožena stranka ne opravljata nalog javnega gospodarskega pomena, da je bila sporno zemljišče po Zakonu o javnih cestah v lasti občine, zato ti toženi stranki nista pasivno legitimirani za ugotovitev, da obstaja njuna odgovornost na podlagi 163. člena OZ. Tudi Zakon o lokalni samoupravi v 21. členu določa, da je občina za zadovoljevanje svojih potreb za svoje prebivalce med drugim dolžna vzdrževati in urejati lokalne ceste, javne poti in druge javne površine. Zgolj ugotovitev, da sta hišnika pomagala nekajkrat pri čiščenju te površine pa še ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo tudi odškodninsko odgovornost te tožene stranke. Vse pritožbene navedbe v tej zvezi, to je, da bi morala prva tožena stranka preko hišnikov ustrezno skrbeti za stanje kritične površine in da bi moral hišnik takoj, ko je videl luknjo v asfaltu le-to sanirati, predstavlja nedovoljeno pritožbeno navedbo, saj takšnih navedb tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala. Drugotoženka tako ni bila dolžna skrbeti za varnost svojih obiskovalcev, ki dnevno prevažajo svoje otroke v dnevno varstvo, saj je to dolžnost tretje tožene stranke glede na prej citirane določbe OZ in je to v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstaja odškodninska odgovornost tretje tožene stranke. Prav tako tožeča stranka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke ni navedla, kot sedaj to navaja prepozno v pritožbi (člen 337 ZPP) in sicer, da so starši pogosto v zgodnjih jutranjih urah nosili otroke v vrtec preko spornega območja in bi morali zaposleni drugotožene stranke skrbno paziti in vzdrževati sporno območje v neoporečnem stanju in da bi delavci drugotožene stranke morali skrbeti za čistočo celotnega parkirišča ali pa vsaj za najbližjo okolico vhoda v vrtec.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I., II. in III. izreka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi delno pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka, kot jih očita tretje tožena stranka, prav tako pa sodišče druge stopnje ni zaznalo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo zoper prvo in drugotoženo stranko je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, ki so vsebovani v točki III. izreka.

13. Glede pritožbenih stroškov pa je odločitev sodišča druge stopnje takšna, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške za pritožbo zoper II. točko izreka. Stroške za odgovor na pritožbo prav tako krijeta sami prvo in drugo toženi stranki, ker v odgovoru na pritožbo nista navedli kaj bistvenega za odločitev sodišča druge stopnje o odločitvi o pritožbi tožeče stranke (vse po prvem odstavku 154. člena v zvezi s členom 165 ZPP). Ker tretje tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. O stroških za odgovor na to pritožbo pa bo odločilo sodišče prve stopnje ob končni odločbi (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL, sodba III Cp 1013/2015 z dne 13. 5. 2015.