Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da nezmožnost opravljanja dela tožnika na delovnem mestu dispečer vložka zaradi invalidnosti tožnika, pri čemer potreba po delu na tem delovnem mestu sama po sebi ni prenehala, glede na opredelitev odpovednih razlogov v 88. členu ZDR predstavlja razlog nezmožnosti zaradi invalidnosti in ne poslovni razlog. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču nižjih sodišč, da je treba upoštevati vsebino celotnega izvedenega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "dispečer vložka," da tožniku delovno razmerje dne 8. 9. 2009 ni prenehalo ampak še vedno traja, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu od 8. 9. 2009 dalje mesečno obračunavati dogovorjeno plačo, odvesti davke in prispevke, plačati prispevke in izplačati neto plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo pričetek teka roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zmotno naj bi štelo, da je odločilen datum, ko delodajalec od pristojne Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) prejme mnenje, da delavcu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, saj pred pridobitvijo tega mnenja razlog za odpoved ne obstaja. To stališče naj bi bilo v nasprotju z naravo kogentne določbe ZDR o prekluzivnem roku in v nasprotju s posebnim varstvom delavca invalida pred odpovedjo. Tako tolmačenje naj bi delavca invalida postavljalo v negotovost glede nadaljevanja oz. ohranitve delovnega razmerja po tem, ko pride do trajne spremembe njegove delazmožnosti. S prejemom mnenja Komisije naj bi bila tožena stranka seznanjena zgolj z dejstvom, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, ne pa, da obstaja utemeljen razlog za podajo odpovedi. Toženi stranki naj bi bil razlog znan najkasneje s prejemom dokončne odločbe Zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), s katero je bila ugotovljena invalidnost, in ne šele z mnenjem Komisije. V kolikor bi Komisija podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, bi odpovedni razlog še vedno obstajal, le tožena stranka bi morala ob odpovedi tožniku ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče ugotovilo, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za delo zaradi invalidnosti in ne iz poslovnega razloga, Komisija pa je podala mnenje, da obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove. Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbenega očitka, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 11. členom Zakona o delnem povračilu nadomestila plače (v nadaljevanju ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009), saj naj bi izhajalo iz napačnega zaključka, da je bila odpoved tožniku podana iz razloga nezmožnosti za delo zaradi invalidnosti in ne iz poslovnega razloga. Ker je bil tožnik vključen v program po ZDPNP, je bil v skladu z drugim odstavkom 11. člena tega zakona zaščiten pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo njegovega zahtevka ni določno opredelil. Zato sodišče glede tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

Glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

8. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (četrta alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) in iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR), v primeru in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma s področja zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov. Po določbi prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije (delovnemu invalidu) odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija. Pri tem je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji), na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožnikovo stališče, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal najkasneje z odločbo ZPIZ, s katero je bila ugotovljena tožnikova invalidnost, zaradi česar je tožena stranka zamudila rok za odpoved iz šestega odstavka 88. člena ZDR, je zmotno. Invalidnost sama po sebi ni odpovedni razlog, ampak prav nasprotno - zakon invalidnost izrecno šteje za neutemeljen odpovedni razlog (deveta alineja 89. člena ZDR), ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz tega razloga. Razlog za odpoved po četrti alineji prvega odstavka 88. člena tako ni zgolj ugotovljena invalidnost, ampak nezmožnost za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ob izpolnitvi pogojev, določenih s posebnimi predpisi.

10. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s pričetkom teka roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu že večkrat zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je delodajalec od pristojne Komisije prejel mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj in utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na relevantne določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tudi ni mogla seznaniti (1). To izhaja iz specifične ureditve prenehanja delovnega razmerja invalidu II. in III. kategorije v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ali iz poslovnega razloga, ki vključuje tudi preverjanje možnosti na drugem delovnem mestu oziroma kontrolo delodajalčeve ugotovitve s strani posebne zunanje komisije, da delavcu ne more zagotoviti ustrezne zaposlitve. Taka ureditev je namenjena zaščiti delavcev invalidov, saj presojo o utemeljenosti odpovednega razloga in obstoja možnosti premestitve delavca invalida na drugo ustrezno delovno mesto prepušča neodvisni komisiji, na odločitev katere je delodajalec vezan. Če se s tem v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzpostavlja neenak položaj delavca invalida v razmerju do ostalih delavcev, je tak položaj delavcu invalidu v korist in ne v škodo, saj je namenjen ohranitvi njegove zaposlitve in preprečevanju samovoljnega in nezakonitega ravnanja delodajalcev.

Glede odpovednega razloga

11. Glede na določbe ZPIZ-1 in ZZRZI je delovnemu invalidu, pri katerem je bila ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije (kamor sodi tudi tožnik), možno redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v naslednjih primerih (če ne gre za primere iz drugega odstavka 102. člena ZPIZ-1): a) če prenehajo potrebe po opravljanju dela invalida pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR), delodajalec pa delavcu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ali b) če delavec invalid ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s posebnimi predpisi (razlog nezmožnosti po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR), delodajalec pa delavcu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

V obeh primerih se (za delodajalca, ki zaposluje najmanj pet zaposlenih) zahteva še dodaten pogoj, in sicer, da obstoj teh razlogov ugotovi posebna komisija iz 103. člena ZPIZ-1. 12. Tožnik je ves čas postopka trdil (kar ponavlja tudi v reviziji), da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga (po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR) in ne zaradi razloga nezmožnosti (po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v celoti sprejema sodišče druge stopnje in se nanj sklicuje, ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ima tožnik kot invalid omejitve pri delu, tožena stranka pa zanj ni mogla najti ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo dispečerja vložka, ki ga je opravljal tožnik, ne bi bilo več potrebno. Nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v izjavi delodajalca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2009, naslovljeni na Komisijo, nepravilno uporabila termin poslovni razlog, čeprav se celotna vsebina in tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi nanašata na četrti odstavek 88. člena ZDR. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju (na katerega je revizijsko sodišče vezano) sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da nezmožnost opravljanja dela tožnika na delovnem mestu dispečer vložka zaradi invalidnosti tožnika, pri čemer potreba po delu na tem delovnem mestu sama po sebi ni prenehala, glede na opredelitev odpovednih razlogov v 88. členu ZDR predstavlja razlog nezmožnosti zaradi invalidnosti in ne poslovni razlog. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču nižjih sodišč, da je potrebno upoštevati vsebino celotnega izvedenega postopka. Tako opredeljen in opisan odpovedni razlog je presojala tudi Komisija.

Glede kršitev ZDPNP

13. ZDPNP je bil sprejet zaradi omejitev učinkov svetovne gospodarske krize in ureja delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem pri delodajalcih, ki delavcem začasno ne morejo zagotavljati dela in povračilo stroškov njihovega usposabljanja v tem obdobju.

14. Glede na ugotovitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana iz poslovnega razloga, ampak zaradi nezmožnosti zaradi invalidnosti, tožena stranka ni kršila drugega odstavka 11. člena ZDPNP, ki delodajalcu prepoveduje, da bi delavcem na začasnem čakanju na delo, v obdobju prejemanja delnega povračila izplačanih nadomestil plač, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

15. Ker sta obe sodišči na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), na podlagi katere krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Primerjaj sodba VIII Ips 143/2008, sodba VIII Ips 149/2009, sodba VIII Ips 241/2009, sodba VIII Ips 259/2009, VIII Ips 1/2010