Jedro

Ko se v individualnem delovnem sporu presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, se presoja tudi obstoj razlogov za odpoved. V tem okviru lahko sodišče ugotovi, da razlogi niso obstajali, četudi je komisija za ugotavljanje podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da tožniku tožena stranka utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela v skladu z njegovo preostalo delovno omejitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki sta jo za nedoločen čas od dne 1. 1. 2005 dalje za opravljanje dela na delovnem mestu „dispečer vložka“ sklenili pravdni stranki, odpovedana nezakonito in torej delovno razmerje tožniku dne 8. 9. 2009 ni prenehalo, temveč še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo tudi za čas od 8. 9. 2009 dalje, ga prijaviti v obvezna zavarovanja, v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter mu za čas od 8. 9. 2009 dalje mesečno obračunavati dogovorjeno plačo, odvesti davke in prispevke in plačati prispevke ter tožniku izplačati neto plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezna mesečna izplačila tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse prvostopne in pritožbene stroške postopka podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da gre v konkretnem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, in da za podajo le-te ne ZDR, ne ZPIZ- 1 in ne ZZRZI, na katere se sklicuje 116. čl. ZDR, ne določajo rokov. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo materialno pravo s stališčem, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ni roka, v katerem bi moral delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šesti odst. 88. čl. ZDR namreč določa splošni objektivni rok šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, ki velja za vse odpovedne razloge. Pri tožniku je bila invalidnost ugotovljena z dokončno odločbo ZPIZ z dne 16. 11. 2008, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 4. 8. 2009 prepozna. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu zaključilo, da tožnikove trditve niso dokazane. Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz poslovnega razloga in ne iz razloga invalidnosti, kot to zmotno navaja sodišče. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo prezreti, da je tožena stranka tožnika dne 24. 6. 2009 na podlagi 6. čl. Zakona o delnem povračilu nadomestila plač napotila na začasno čakanje na delo od dne 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009, ker naj bi zaradi upada naročil, delavčevo delo postalo začasno nepotrebno, in da je v tem času tožena stranka delavca usposabljala. Tožnik se zaradi navedenega ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tako postopanje tožene stranke ne vpliva na naravo in vsebino dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil vseskozi tekom postopka prepričan, da gre za problem na strani delodajalca, ne pa za problem na strani tožnikove nezmožnosti za delo, zlasti, ker v povezani družbi A. dela 90 % invalidov, ki se vodijo kot zaposleni delavci pri toženi stranki, v J., ki je edini obrat tožene stranke, pa dejansko dela le 6 invalidov. O tem, da so „prestopi“ iz ene družbe v drugo, je izpovedala tudi priča A.Č.. Sodišče teh odločilnih dejstev ni upoštevalo in tudi ni zaslišalo s strani tožnika predlagane priče O.J., ki bi vedel izpovedati o delu pri toženi stranki zaposlenih invalidov. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da usposabljanje na podlagi ZDPNP ni pomenilo, da tožena stranka razpolaga, oz. da bo po končanem usposabljanju razpolagala z ustreznim delom za invalida, zlasti glede na ugotovitve, da se delavec K. usposablja za votličarja, delavka F. pa za skladiščnika. Kljub temu, da je tožena stranka zatrjevala, da na ti dve delovni mesti navedena delavca nista razporejena, pa dejansko že od avgusta 2009 dalje na teh delovnih mestih opravljata svoje delo. Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da ti delovni mesti ne bi ustrezali preostali tožnikovi delovni zmožnosti, čeprav invalidska komisija ocene ustreznosti za ti dve delovni mesti ni podala. Sodba ima v tem delu takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določbo postopka. Da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je moč zaključiti tudi glede na to, da je dne 4. 3. 2009 tožena stranka Komisiji pri MDDSZ podala predlog, ker je menila, da tožniku iz poslovnega razloga ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel zadnje usposabljanje konec julija 2009, zato mnenje Komisije temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in ne more biti upoštevno kot podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove. V kolikor je tožena stranka tožnika vključila v program po ZDPNP, potem mu pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi smela odpovedati, saj je to v nasprotju z 11. čl. ZDPNP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede interpretacije o prekluzivnem roku, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

Pravna podlaga za navedeni individualni delovni spor je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz poslovnega razloga in ne iz razloga invalidnosti. Tožnik v tem delu ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, do katerih se je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve natančno opredelilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da celoten predhodni postopek, ki ga je izpeljala tožena stranka, potrjuje, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker ima tožnik kot invalid omejitve pri delu in tožena stranka ni našla zanj ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo „dispečerja vložka“, ki ga je opravljal tožnik, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo več potrebno. Tožnik je bil namreč takoj po prejemu in dokončnosti odločbe o invalidnosti (odločba ZPIZ z dne 16. 11. 2008 – priloga A6), zaradi zdravstvenih omejitev dne 11. 12. 2008 napoten na čakanje, saj tožena stranka ni imela dela, ki bi v skladu z odločbo invalidske komisije ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti (priloga A7). Isti dan je tožena stranka na različna podjetja naslovila dopise o možnosti zaposlitve invalida (priloge B5), dne 3. 3. 2009 (po prejemu negativnih odgovorov s strani teh podjetij) pa je na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi naslovila predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Le-ta je o zadevi (po preučitvi predloga s priloženo delovno dokumentacijo ter ugotovitev in predloga Zavoda RS za zaposlovanje) nato odločila dne 24. 7. 2009. Evidentno je, da je tožena stranka celoten postopek vodila po določbah citirane zakonodaje, ki predvidevajo odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu – invalidu in zaradi razloga na strani tožnika (invalidnost III. kategorije in posledična nezmožnost zagotovitve ustreznega dela), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in ne zaradi tega, ker delo tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne bi bilo več potrebno (poslovni razlog).

Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejeno sodno varstvo pravic in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče lahko torej ugotovi, da razlogi niso obstajali, kljub temu, da je Komisija v mnenju ugotovila nasprotno. Odločitev sodišča tako ne temelji na mnenju Komisije, temveč na ugotovitvi dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstvo, da se je tožnik v avgustu 2009 usposabljal na podlagi Zakona o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009) in na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ta okoliščina ni vplivala na vsebino dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V okviru progama po ZDPNP je bilo delavcem potrebno zagotoviti usposabljanje, to pa ni pomenilo, da tožena stranka razpolaga ali bo po končanem usposabljanju razpolagala z ustreznim delom za tožnika. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga, je namreč uspela dokazati, da tožniku utemeljeno ni mogla ponuditi druge ustrezne zaposlitve. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je preverila možnosti za prezaposlitev, poleg tega je na poziv invalidske komisije predložila opise del in nalog za vsa delovna mesta, razvrščena v IV. kategorijo (z oceno tveganja) in je tako že invalidska komisija ugotovila, da glede preostale delovne zmožnosti nobeno izmed teh del ni ustrezno. Za delovno mesto „kontrolor kvalitete“ se zahteva V. stopnje izobrazbe metalurške ali strojne smeri, ki je tožnik nima. Priča A.Č. je potrdila navedbe tožene stranke, saj je pojasnila, da sta delovni mesti (votličar in skladiščnik), za kateri je tožnik menil, da bi mu jih tožena stranka lahko ponudila, zasedeni, za delo „kontrolorja“ pa tožnik nima ustrezne stopnje in smeri izobrazbe. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekal tovrstnim navedbam tožene stranke, zato je tudi iz tega razloga odločitev sodišča v tem delu pravilna.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski. Če se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP in je tudi vsebinsko prepričljiva (pritožba praktično, razen materialnopravnega izhodišča o prekluzivnem roku, izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen), zato sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se nanjo tudi sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene.

Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati priče O.J., ki naj bi vedel izpovedati o delu pri toženi stranki zaposlenih invalidov. Kaj natančno v zvezi z delom pri toženi stranki zaposlenih invalidov, bi vedela povedati navedena priča, tožnik ni pojasnil, niti ni substancirano oporekal navedbam tožene stranke, ki jih je potrdila priča A.Č., ko je opisala postopek tožene stranke v zvezi z iskanjem druge ustrezne zaposlitve za tožnika, vključno z možnostjo dela v družbi A.. Ker je tožena stranka tudi z listinami dokazala, da je iskala možnosti za zaposlitev tožnika v drugih podjetjih, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da priči A.Č. ne verjame, zato utemeljeno ni izvedlo še zaslišanja priče O.J.. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP.

Tožnik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo s stališčem, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ni roka, v katerem bi moral delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeno zmotno materialnopravno naziranje ni vplivalo na pravilnost odločitve. Šesti odst. 88. čl. ZDR res določa splošni objektivni rok šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, ki velja za vse odpovedne razloge, naštete v 1. odst. 88. čl. ZDR. Glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 88. čl. ZDR (upoštevajoč določbe 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI), je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz obravnavanega razloga, za začetek teka šestmesečnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločilen datum, ko je tožena stranka od pristojne Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela mnenje, v katerem je le-ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe. Pred pridobitvijo tega mnenja, glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI, obravnavani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tako tudi ni mogla seznaniti (tako npr. sodba VS RS opr. št. VIII Ips 143/2008 z dne 21. 9. 2009). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je Komisija mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala dne 24. 7. 2009, tožena stranka pa je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala dne 3. 8. 2009, je ob pravilni interpretaciji materialnega prava zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana prepozno.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).