Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident mora za izkazanost pogoja dovoljenosti revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

Če se revident sklicuje na hude posledice, ki niso posledica izpodbijane odločitve, ni izkazano izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 02003-388/2004 z dne 16. 8. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo, izdano v obnovljenem postopku (iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – nova dejstva in novi dokazi), odločila, da se pusti v veljavi odločba tožene stranke, št. 02003/02262/2003-0072 SK z dne 10. 11. 2004, s katero je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Sevnica, št. 59600-0054/03 z dne 26. 7. 2004, in zavrnila revidentov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za čas od 28. 2. 1944 do 15. 5. 1945. Tožena stranka je namreč v obnovljenem postopku ugotovila, da revident niti na podlagi zaslišanja J. S. in L. K. v zvezi z že izvedenimi dokazi ni izkazal, da je njegova družina iz svojega doma v Sevnici pobegnila k sorodnikom v kraj Pecelj iz razlogov, ki so navedeni v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, pojasnjenega v prejšnji točki te obrazložitve, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Pomembnega pravnega vprašanja namreč ni (iz)postavil, zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavanem primeru ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so nedoločen pravni pojem, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisati posledice izpodbijane odločitve in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

9. V obravnavani zadevi revident nastanka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazal na način, ki izhaja iz prejšnje točke obrazložitve tega sklepa. Hude posledice utemeljuje le z navedbami o splošno znanih, zgodovinskih okoliščinah (kot na primer, da je okupator na Štajerskem izvajal hude represivne ukrepe; da so nemške okupacijske oblasti cele družine, ki so bile politično sumljive, izgnale iz Štajerske; da so v koncentracijska taborišča pošiljale sorodnike vojaških obveznikov, ki so odšli v partizane), zaradi katerih se je njegova mati odločila za begunstvo. Ne navaja torej posledic izpodbijane odločitve o tem, da odločba tožene stranke o nepriznanju statusa žrtve vojnega nasilja z dne 10. 11. 2004 ostane v veljavi. Zato za dovoljenost te revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.