Jedro

Preselitev tožnikove družine k sestri tožnikove matere ni okoliščina, zaradi katere bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja. Po določilih ZZVN je namreč treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi in je bilo neposreden povod za to, da se je ta preselila. Že iz 1. člena zakona izhaja, da se za priznanje statusa zahteva element prisiljenja, torej da oseba ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena dejanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Tožnik pa ni dokazal nobenega konkretnega nasilnega dejanja ali ukrepa sovražnika, ki bi bil direktni povod za pobeg.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo, da se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/02262/2003-0072 SK z dne 10. 11. 2004 pusti v veljavi. V obrazložitvi pojasnjuje, da se postopek nanaša na predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003-02262/2003-0072 SK z dne 10. 11. 2004 v zadevi priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Ugotavlja, da je o predlogu za obnovo postopka upravni organ odločil s sklepom št. 02003-388/2004 z dne 8. 4. 2010. V njem je ugotovil, da je predlog dovoljen, popoln in pravočasen ter da ga je podala upravičena oseba. Prav tako je okoliščina, na katero se opira predlog, verjetno izkazana. Zato je bilo o predlogu tožnika v obnovljenem postopku potrebno odločiti.

Podlaga za odločanje v upravnem postopku je 270. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka. V nadaljevanju se sklicuje na 1. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Pojasnjuje, da se med žrtve vojnega nasilja po določbah prvega in tretjega odstavka 2. člena ZZVN uvrščajo tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem oziroma so pobegnile pred prisilno izselitvijo (begunec). Za priznanje statusa begunca mora biti, glede na navedeno zakonsko določilo, izkazana nevarnost prisilne izselitve ali pa, da grozi osebi neposredno nasilje okupatorja, ki ima za posledico pobeg osebe pred konkretnim grozečim nasiljem. Splošne okoliščine vojnega nasilja, ki osebe niso neposredno ogrožale, pa ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnik je v svojem predlogu za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za čas od 28. 2. 1944 do 15. 5. 1945 navedel, da je družina A. (mati in mladoletni otroci, med njimi tudi tožnik), iz svojega doma v B. pobegnila k sorodnikom v kraj C. iz razloga, ki je naveden v 2. členu ZZVN. Mož in oče družine A. je bil namreč že od avgusta leta 1943 v partizanih. V rednem postopku je bil zahtevek tožnika zavrnjen z obrazložitvijo, da po proučitvi vseh izvedenih dokazov, ni izpolnjen zakonski stan iz 2. člena ZZVN. Selitev družine od doma zaradi splošnih vojnih razmer v varnejši ter iz ekonomskega in socialnega stališča ustreznejši kraj k sorodnikom in podobno, niso in ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Ob odločanju v obnovljenem postopku je upravni organ druge stopnje ponovno ocenil, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v smislu že omenjenih določb ZZVN. Č.Č., ki ga je tožeča stranka predlagala kot pričo v predlogu za obnovo postopka, je izjavil, da je v marcu 1944 šel v partizane in da se spominja, da je bil v tem odredu tudi A.A., oče tožnika. Vendar pa priča ni pripomogla k razjasnitvi, ali je bila tudi družina A. in s tem stranka sama izpostavljena konkretnemu in neposrednemu vojnemu nasilju pred katerim je pobegnila. Prav tako je bila v postopku zaslišana predlagana priča E.E., ki je povedala, da je odšla v partizane avgusta 1944, ko je bila v Kozjanskem odredu. Priča je še izpovedala, da iz pripovedovanja domačih ve povedati, da je tožnikova mati z otroki pobegnila iz hiše, kjer so stanovali, nekam za B. Povedala je še, da so domači ovaduhi Nemcem oznanili, ko je iz konkretne hiše kdo izginil v partizane, zato so bile take družine bolj ogrožene. So pa med vojno delovale v B. tudi partizanske povezave, ko so posamezniki držali vezo med partizani in zavednimi prebivalci B. Verjetno je bila na tak način družina A. obveščena, da jim grozi nevarnost. Prav tako je upravni organ proučil izpovedbo dr. F.F., specialista za vojno zgodovino. Slednji je pojasnil, kakšnemu vojnemu nasilju so bili izpostavljeni svojci oseb, ki so sodelovale oziroma pomagale „banditom“. Po njegovem pričevanju je okupator izvajal različne oblike maščevanja in tudi usmrtitve. Vendar pa njegova izjava ne pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja, ali je bila družina A. in tudi stranka sama, po odhodu očeta v partizane neposredno izpostavljena grožnjam okupatorja s sankcijami, kar je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca.

Ob odločanju je upravni organ ponovno ocenil tudi dokaze, izvedene v postopku, končanem z dokončno odločbo, ki je predmet obnove postopka. Razen golih trditev strank in posplošenih izjav prič, pa o kakršnemkoli konkretnem vojnem nasilju, ki naj bi pretilo strankini materi in njeni družini, v spisu ni verodostojnih dokazov. Da je družina A. pobegnila iz B. k sorodnikom v kraj C. zaradi neposredno grozečega nasilja okupatorja, ni mogoče sklepati tudi na podlagi zaslišanja priče G.G. Slednji ni pojasnil vzročne zveze med opisanimi nasilji in zatrjevanim begunstvom stranke in njene družine. Prav tako ni navedel dejstev ali okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila družina A. izpostavljena konkretnemu nasilju okupatorja. Da nad strankino materjo in njenimi otroki ni bilo po odhodu moža in očeta v partizane izvajano vojno nasilje okupatorja, pred katerimi bi morali pobegniti od doma, je mogoče sklepati tudi po tem, da je oče, kot zatrjuje stranka, odšel v partizane 8. 8. 1943, družina A. pa je odšla iz B. konec februarja 1944. V spisu se nahajajo razni odgovori ustanov, ki hranijo arhivsko gradivo o dogajanjih med vojno. Tudi iz teh gradiv je razvidno, da ustanove ne razpolagajo s kakršnimikoli podatki o begunstvu družine A. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da z izpodbijano odločbo tožena stranka ni spremenila svoje odločitve. S tem se tožeča stranka ne strinja in izpodbija odločbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so izpovedbe prič E.E. in Č.Č. ter zaslišanje dr. F.F. dali že izvedenim dokazom povsem novo težo v zvezi z zahtevkom tožnika. Zaključek tožene stranke, da družina A. ni bila izpostavljena okupatorjevemu nasilju, je povsem zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je od dogodkov, ki so terjali begunstvo družine A. iz B. na osvobojeno ozemlje, minilo več kot 60 let in da je zbledel spomin prič na tiste čase. Kljub temu pa se iz izpovedb vseh zaslišanih prič da povsem jasno zaključiti, da je družino A. prisilil v beg teror okupatorja zaradi moževega odhoda v partizane, pa tudi socialna stiska zaradi dejstev, ker je bila družina ob vsak vir eksistence. Življenjsko gledano je verodostojno zaključiti, da se je mati tožnika s štirimi mladoletnimi otroki odločila za begunstvo. Splošno znano je tudi, da so Nemci mladoletne otroke odvzeli staršem in jih oddali v zavode (ukradeni otroci) in od tod strah in stiska matere tožnika. Tožnik meni, da je tako izkazano, da je bila družina A. izpostavljena okupatorjevemu nasilju.

Sodišču tako predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ugotovi, da je zahtevek tožnika za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za čas od 18. 2. 1944 do 15. 5. 1945 utemeljen. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ostaja sporno, da je tožnik na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku uspel dokazati, da mu za vtoževano obdobje pripada status žrtve vojnega nasilja po ZZVN, ali ne. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev, ki jih ZZVN zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Preselitev tožnikove družine k sestri tožnikove matere v C. tudi po mnenju sodišča ni okoliščina, zaradi katere bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja, saj ZZVN za to ne daje pravne podlage. Za potrebe ZZVN je potrebno dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi in ki je bilo neposreden povod za to, da se je slednja preselila. Že iz 1. člena zakona izhaja, da se za priznanje statusa zahteva element prisiljenja, torej da oseba v spornem obdobju ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena dejanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Okoliščine, da ni šlo za prostovoljno odločitev tožnikove družine, pa tožeča stranka v postopku ni dokazala. Dokazala namreč ni nobenega konkretnega nasilnega dejanja ali ukrepa sovražnika, ki naj bi bil uporabljen zoper njo in ki naj bi bil direktni povod za pobeg. Ker torej v omenjenem postopku ni izkazano, da bi tožnikova družina pobegnila zaradi utemeljene grožnje z vojnim nasiljem v smislu določb ZZVN, niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku lahko priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja begunca. Izpovedi prič E.E. in Č.Č. ter stališče dr. F.F., tako po mnenju sodišča izvedenim dokazom niso dali nove teže. Splošno znana dejstva glede razmer v času vojne niso dovolj, saj je potrebno vsak primer obravnavati posebej glede na konkretne okoliščine. Te pa kot ugotovljeno, v postopku niso bile takšne, da bi bil tožniku sporni status žrtve vojnega nasilja lahko priznan.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih v svoji odločitvi navaja tožena stranka in se zato, da ne prišlo do ponavljanja, na razloge upravnega organa sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.