Jedro

Sposobnost za razsojanje namreč označuje tako duševno stanje oporočitelja, v katerem je sposoben dojeti pravni pomen svojega ravnanja, t.j., da se zaveda kaj dela in kakšne so pravne posledice njegovega ravnanja. Ravno to pa je izvedenec ob svoji kompleksni strokovni oceni oporočitelja upošteval, ko je ocenjeval prav konkretno možnost razsojanja oporočitelja v trenutku sestavljanja oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti lastnoročne oporoke z dne 16.5.1998. Hkrati je tožniku naložilo, da toženkama plača njune pravdne stroške v skupnem znesku 301.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Tožnik navaja, da je že tekom postopka vložil v spis pripravljalno vlogo, v kateri je navedel razloge, zaradi katerih dvomi v pristnost izvedenskega mnenja dr. B. in zato tudi predlagal postavitev novega izvedenca. Navaja, da je zaključek izvedenca po katerem ugotavlja hujšo osebnostno motenost, psihoorgansko oškodovanost in hudo odvisnost od alkohola, v nasprotju z njegovim zaključkom, da na osnovi analize zapisa oporoke in splošne ocene psihičnega stanja sklepa, da je bil oporočitelj 16.5.1998 oporočno sposoben. Izvedenec je bil pristranski in je prekoračil svoje pristojnosti, ko je ocenjeval oporoko oz. njen zapis. Priči J. in P. sta opisali v kakšnem stanju je bil oporočitelj v zadnjem letu. Redko, skoraj nikoli ni bil trezen, okrog pa je hodil precej zanemarjen. Obnašal se je čudno, se drl, vpil, imel več poskusov samomorov, se z glavo zaletaval v zid in ležal na cesti pred blokom. Priči S. B. in F. G. nista verodostojni, enako pa tudi toženki, ki sta hoteli prikazati oporočitelja v najlepši luči. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Tožnik s pritožbo uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa kršitev ne opredeli. Tudi preizkus sodbe v smeri uveljavljenega pritožbenega razloga po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ni izkazal nikakršnih kršitev postopka. Materialnopravno izhodišče za presojo te zadeve je v določilu 59. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti in po katerem je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj ko jo je napravil, še ni bil star 15 let, ali ni bil sposoben za razsojanje. Pri tem glede oporočne sposobnosti velja, da se predpostavlja, tako kot kot tudi širše pojmovana poslovna sposobnost. Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Tožniku to z izvedenimi dokazi ni uspelo, nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je opročitelj v času naprave oporoke bil oporočno sposoben. Takšen zaključek tožnik izpodbija predvsem z grajo izvedenskega mnenja, ki ga izpodbijana sodba korektno povzema. Tako je bilo ugotovljeno, da je bil oporočitelj zelo odvisen od alkohola, da so bili pri njem izraženi znaki hujše osebnostne motenosti, da so v vinjenem stanju njegove osebnostne poteze in tudi psihoorganska oškodovanost, ki je bila posledica prekomernega pitja, poškodbe glave in pogostih epileptičnih napadov, prišle še bolj do izraza, da so navedena stanja zmanjševala njegove sposobnosti obvladovanja in deloma tudi razumevanja, da po psihiatrični plati v njegovem vedenju vendarle ni najti znakov duševne bolezni. Kot je ugotovil izvedenec, je bila oporočiteljeva realitetna kontrola oslabljena, do izgube stika z realnostjo pa je po podatkih medicinske dokumentacije prišlo le ob dveh krajših delirantnih epizodah. Vendar pa tudi v teh njegovo zmotno doživljanje ni bilo vezano na odnos do svojcev. Oporočiteljeve zmanjšane kognitivne sposobnosti v okviru psihoorganskega sindroma niso predstavljale ovire za samostojno življenje. Šlo je za upočasnjenost in spominske motnje, sposobnost presoje in logičnega mišljenja pa sta bili le deloma okvarjeni. Izvedenec je tako natanko opisal psihofizično stanje oporočitelja. To pa ne pomeni še samo po sebi, da je bil nesposoben za razsojanje v trenutku, ko je sestavljal oporoko. Iz sodne prakse so znani primeri, ko je tudi duševni bolnik lahko v trenutku, ko je sposoben za razsojanje (lucida intervalla), sestavil veljavno oporoko. Sposobnost za razsojanje namreč označuje tako duševno stanje oporočitelja, v katerem je sposoben dojeti pravni pomen svojega ravnanja, t.j., da se zaveda kaj dela in kakšne so pravne posledice njegovega ravnanja. Ravno to pa je izvedenec ob svoji kompleksni strokovni oceni oporočitelja upošteval, ko je ocenjeval prav konkretno možnost razsojanja oporočitelja v trenutku sestavljanja oporoke, ko je navedel, da v njegovi oporoki ni zaznati nobenih znakov psihotičnega doživljanja niti hujše psihoorganske oškodovanosti in da je oporočitelj v oporoki zajel bistvene elemente, to je obseg svoje lastnine in možne dediče. V slednje se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje z vpogledom v sporno oporoko. Pri tem je treba opozoriti, da je sestavljanje oporoke vendarle manj zahteven posel kot pa na primer sklepanje nekaterih pogodb, saj mora oporočitelj razumeti le motive, ki ga vzpodbujajo k sestavi oporoke in pomen svojih oporočnih odredb, medtem ko mora pri sklepanju pogodb pogodbenik razumeti tudi gospodarske posledice sklenjenega posla. Tudi iz izpovedi prič izhaja, da je imel oporočitelj svetlejša obdobja. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil oporočitelj v času sestave oporoke sposoben izraziti svojo poslednjo voljo. Ker tako uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških toženk temelji na 1.odst. 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP.