Jedro

Dokazno breme, da oporočitelj na dan sestave oporoke ni bil sposoben za razsojanje, je po 59. in 61. členu Zakona o dedovanju na strani tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pismena oporoka pokojnega M. G., datirana dne 16.5.1998, neveljavna in se razveljavi ter nastopi zakonito dedovanje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 301.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.10.2001 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo je vložila tožeča stranka in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožeča stranka že v pritožbi navajala razloge, zaradi katerih dvomi v pristnost izvedenskega mnenja dr. B., zaradi česar je tudi predlagala postavitev novega izvedenca. V izvedenskem mnenju izvedenec navaja, da je bil M. G. preko 40-krat obravnavan pri sodniku za prekrške, bil je 11-krat hospitaliziran zaradi posledic prekomernega uživanja alkohola, pri njem je bila ves čas izražena sekundarna epilepsija in osebnostna motenost. Izvedenec je podal mnenje, da se je pri M. G. razvil psihoorganski sindrom v obliki psihične upočasnjenosti, manjše sposobnosti abstraktnega mišljenja, slabših spominskih kapacitet, precejšnje emocionalne labilnosti in impulzivnosti. Ob ugotovljeni hujši osebnostni motenosti, psihoorganski oškodovanosti in hudi odvisnosti od alkohola, je izvedenčev zaključek, da je na vsak način oporočno sposoben, v nasprotju z njegovimi drugimi ugotovitvami.

Izvedenec je pristranski in je celo prekoračil svoje pristojnosti, saj je ocenjeval zapis oporoke in iz rokopisa razbral, da je bil M. G. takrat dokaj umirjen in da v oporoki ni nobenih znakov psihotičnega doživljanja niti hujše psihoorganske oškodovanosti. Taka ocena izvedenca je pristranska tudi glede na to, da mu je oporoko lahko kdo narekoval in da jo je on le zapisal. Izvedenec oporoke ne bi smel ocenjevati, pač pa glede na sklep sodišča odgovarjati na točno določena vprašanja. Izvedenec ugotavlja tudi, da na konkretni dan sestave oporoke dne 16.5.1998 ni podatkov o psihičnem stanju. Od leta 1993 je bil M. G. večkrat obravnavan, zadnja hospitalizacija v B. je bila v letu 1997, njegovo zdravstveno in psihično stanje se pred sestavo oporoke ni moglo izboljšati, pač pa se je glede na prognozo od zadnje hospitalizacije samo še poslabševalo. Tako hud alkoholik s psihoorgansko oškodovanostjo se v zadnjem letu ni mogel popraviti. Njegov propad je razviden tudi iz zaslišanja prič P. in L. J.. Priči S. B. in F. G. nista verodostojni, saj sta skušala prikazati M. G. v najlepši luči, iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, kako hud alkoholik s psihoorgansko oškodovanostjo in znaki hujše osebnostne motenosti je bil M. G.. Glede na navedeno oporočitelj v času sestave oporoke ni bil sposoben za razsojanje in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka ne konkretizira in ne pojasnjuje, omenja le, da je zaradi dvomov v pristnost izvedenskega mnenja dr. B. B. predlagala postavitev novega izvedenca. Ni razumljivo, kaj naj bi pomenila pristnost izvedenskega mnenja. Po SSKJ pomeni pristnost lastnost oziroma značilnost pristnega, pristno pa je tisto, ki ima bistvene lastnosti in značilnosti glede na izvor ali sestavine ali tisto, kar izvira od avtorja. Da izvedensko delo ne bi izviralo od avtorja dr. B. B., ne zatrjuje nihče, drugi pomen besede pristen kot značilen glede na izvor ali sestavine pa v obravnavani povezavi ne pride v poštev. Zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca, ki je obrazložena, pa sama po sebi ne predstavlja nikakršne kršitve postopka.

Kot je razvidno iz povzetka revizije, se tožeča stranka ne strinja z mnenjem izvedenca dr. B. in polemizira s tem mnenjem ter izvedencu očita pristranskost in prekoračitev pristojnosti. Noben od teh očitkov ni utemeljen, saj je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje strokovno in nepristransko ter izdelano v skladu s pravili stroke. Nikakor ne drži, da bi izvedenec prekoračil svoje pristojnosti, ko je ocenjeval oporočiteljev zapis oporoke.

Izvedencu je bila s sklepom naložena izdelava izvedenskega mnenja tudi na podlagi pregleda sodnega spisa, v katerem je sporna oporoka in logično je, da je izvedenec prebral in ocenil samo oporoko. V skladu s pravili psihiatrične stroke je zapis oporoke ocenil tako vsebinsko kot po obliki in svoj izvid ter mnenje vključil v svojo kompleksno strokovno oceno oporočiteljeve sposobnosti za razsojanje. Nadaljnja očitka o izvedenčevi pristranskosti in o nasprotju med njegovimi ugotovitvami ter končnim mnenjem, je pravilno zavrnilo pritožbeno sodišče. Revizijske trditve, s katerimi tožeča stranka nasprotuje izvedenskemu mnenju in nadaljnje trditve o neverodostojnosti nekaterih prič in opozarjanje na izpovedi drugih prič, sodijo vse v nasprotovanje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč ter proti sprejeti dokazni oceni, kar pa predstavlja nedovoljeno revizijsko izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Sem sodi tudi revizijska trditev, da se je oporočitelju po zadnji hospitalizaciji v B. v letu 1997 in v času do sestave oporoke v letu1998 njegovo stanje lahko samo poslabševalo. Dokazno breme, da oporočitelj na dan sestave oporoke ni bil sposoben za razsojanje, je bilo po 59. in 61. členu Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. RS, št. 15/76) na strani tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da tožniku dokazovanje oporočiteljeve oporočne nesposobnosti ni uspelo. Ko je torej revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bil oporočitelj ob sestavi oporoke sposoben se zavedati kaj dela in razumeti pomen njegovega ravnanja, gre za pravilno uporabo materialnega prava, ko je zaključeno, da ni podlage za razveljavitev oporoke, ker je bil oporočitelj M. G. sposoben za razsojanje. Po vsem obrazloženem torej nista podana revizijska razloga, ki ju uveljavlja tožeča stranka, zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je nadalje odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje revizijske stroške. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker s svojim odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in zato njenih stroškov v zvezi s to vlogo ni mogoče šteti kot potrebnih (155. člen ZPP).