Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da sta nepremičnini pravnoformalno z odločbo državnega organa prešli v ljudsko premoženje (ali v državno, družbeno ali zadružno lastnino), saj ni preložila odločbe oziroma dokazov, ki bi potrjevali takšen prehod lastninske pravice od J. P. na pravne prednike tožene stranke. Pravni prednik in tožniki so (bili) vpisani v zemljiško knjigo, niso razpolagali z aktom o podržavljenju, da sta jim bili odvzeti nepremičnini, zato ni bilo podlage (potrebe) za vložitev denacionalizacijskega zahtevka.

Nasilni odvzem posesti na nepremičninah pravnemu predniku tožeče stranke še ne pomeni, da mu je bila odvzeta lastninska pravica z nacionalizacijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v 1. in 3. točki razveljavi ter se v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, prvi odstavek 2. točke pa se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je prvotožena stranka O. R., matična številka xx, lastnica nepremičnin parc. št. 395/14 in 395/11 k.o. A. do 1/1. Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožečim strankam znesek v višini 646.600,00 EUR, in sicer vsakemu od tožnikov v višini njegovega dednega deleža po pokojnem J. P. glede na skupni znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila (prvi odstavek točka 1), da sta toženi stranki dolžni solidarno plačevati tožečim strankam od 1. 1. 2007 zneske v skupni višini 32.330,00 EUR, in sicer vsakemu od tožnikov v višini njegovega dednega deleža po pokojnem J. P. glede na skupni znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. januarja v letu za tekoče leto (drugi odstavek točka 1). Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni takoj opustiti uporabo in koriščenje nepremičnin parc. št. 395/14 in 395/11, obe k.o. A. ter vsako drugačno razpolaganje z nepremičninama in ju takoj izročiti v posest tožeči stranki (četrti odstavek točka 1). Prvo sodišče je sledilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in prvotoženi stranki priznalo lastninsko pravico na nepremičninah (prvi odstavek točka 2), zavrnilo pa zahtevek, da so tožniki dolžni izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo prvotožena stranka vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnin (drugi odstavek točka 2). Prvo sodišče je tožečo stranko obsodilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 7.289,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3).

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrne nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. J. P., pravni prednik tožeče stranke ni sklenil menjalne, ne druge pogodbe, s katero bi lastninsko pravico na nepremičninah prenesel na toženo stranko. Lastniku je bila odvzeta posest na nepremičninah s silo in brez pravnega temelja. Nikoli ni bila izdana sodna odločba ali odločba upravnega organa, na podlagi katere bi mu bila odvzeta lastninska pravica. J.P. in njegovi pravni nasledniki so bili vseskozi vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki nepremičnin. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prišlo do odvzema nepremičnin, ki sta bili preneseni v državno premoženje oziroma v splošno ljudsko premoženje, pri tem pa ne pojasni, na kateri pravni podlagi je prišlo do takšnega prenosa. Zmotna je ugotovitev, da vpis v zemljiško knjigo pri pridobitvi premoženja v družbeno lastnino ni bil nujen, ker družbena lastnina ni bila lastninskopravna kategorija in je bila vezana na pravico uporabe. Brez podržavljenja oziroma nacionalizacije tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi morala vložiti predlog za denacionalizacijo nepremičnin. Tožena stranka ni zatrjevala, da sta nepremičnini državno ali splošno ljudsko premoženje, zato je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago. Prvotožena stranka nepremičnini ni uporabljala, zato na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni pridobila lastninske pravice. Lastninske pravice ni pridobila s priposestvovanjem, saj ni bila v dobri veri.

Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena, predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku je neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljena pa je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo materialnopravne podlage, na podlagi katere je odločilo o zahtevkih pravdnih strank. Prav nasprotno. Prvo sodišče je podrobno in skrbno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, navedlo je materialnopravno podlago, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, zato so te navedbe prepozne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (286.b člen ZPP).

Pritožbeno sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listin ugotavlja, da: - je bila J. P. (lastnik nepremičnin in pravni prednik tožeče stranke) odvzeta posest na nepremičninah v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika; - je bila J. P. odvzeta posest z grožnjo s strani tedanje oblasti; - sta toženi stranki izvrševali posest na nepremičninah od leta 1955; - v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila predložena sodna ali upravna odločba, ki bi bila podlaga za vpis lastninske pravice tožene stranke na nepremičninah v zemljiško knjigo; - menjalna pogodba ni bila sklenjena, čeprav je pravna prednica prvotožene stranke v odločbi z dne 1. 7. 1955 dala A. pooblastilo, da z J.P. sklene menjalno pogodbo, na podlagi katere bi A. pridobil lastninsko pravico na nepremičninah; - toženi stranki s tožečo stranko oziroma njenim pravnim prednikom nista sklenili nobene pogodbe, na podlagi katere bi tožena stranka pridobila lastninsko pravico; - se pravni prednik in tožniki po odvzemu posesti za nepremičnini niso zanimali, niso plačevali davka, v sklepu o dedovanju po pok. J. P. z dne 28. 9. 1965 nepremičnini nista bili predmet dedovanja, upoštevani sta bili šele v dodatnem sklepu o dedovanju z dne 23. 11. 2006, ko jih je na to opozorila tožena stranka; - J. P. in njegovi pravni nasledniki niso prepovedali toženi stranki uporabe nepremičnin in gradnje na nepremičninah; - sta bili nepremičnini ves čas vpisani v zemljiško knjigo kot lastnina J. P. oziroma od 2006 dalje kot lastnina tožeče stranke; - je bila na nepremičninah zgrajena zgradba (»hangar«) leta 1946/1947, ki je bil leta 1969 obnovljen na podlagi gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka ne zahteva priznanja lastninske pravice, saj je že vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, ne zahteva vrnitve nepremičnine v posest in tudi ne zahteva plačila odškodnine po Zakonu o denacionalizaciji. Z vrnitveno tožbo zahteva vrnitev nepremičnin v posest (92. člen Stvarnopravnega zakonika). Tožeča stranka je dokazala obstoj lastninske pravice, saj je v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica nepremičnin, med pravdnima strankama pa ni sporno, da sta nepremičnini v posesti tožene stranke. Prvotožena stranka je z nepremičninama upravljala ter jih prepustila v posest drugotoženi stranki. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže, da so tožniki oziroma njihov pravni prednik izgubili lastninsko pravico oziroma, da je tožena stranka lastnica nepremičnin, ki jih je pridobila na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (primerjaj 39. člen SPZ). Tožena stranka opredeljeno ne zatrjuje, da bi pridobila lastninsko pravico na nepremičninah na podlagi nacionalizacije nepremičnin (v ta namen ni predložila nacionalizacijske odločbe ali navedla razlogov, zaradi katerih takšne odločbe nima oziroma ni bila izdana), zatrjuje pa, da sta bili nepremičnini »predvideni« za zamenjavo, vendar ne predloži nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je bila sklenjena menjalna pogodba.

Vknjižena lastninska pravica na nepremičninah na J. P. ne bi bila odločilna okoliščina, če bi tožena stranka izkazala veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah (pravni posel, odločba državnega organa, izviren način pridobitve lastninske pravice). Tožena stranka ni dokazala, da sta nepremičnini pravnoformalno z odločbo državnega organa prešli v ljudsko premoženje (ali v državno, družbeno ali zadružno lastnino), saj ni predložila odločbe oziroma dokazov, ki bi potrjevali takšen prehod lastninske pravice od J. P. na pravne prednike tožene stranke. Pravni prednik in tožniki so (bili) vpisani v zemljiško knjigo, niso razpolagali z aktom o podržavljenju, da sta jim bili odvzeti nepremičnini, zato ni bilo podlage (potrebe) za vložitev denacionalizacijskega zahtevka. Prvo sodišče ima prav, da so drugačna pravila veljala za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini (pravica uporabe), kot jih pozna režim zasebne lastnine, vendar pritožbeno sodišče dodaja, da je to veljalo le za družbeno lastnino, ker je tudi v prejšnjem pravnem sistemu veljalo pravilo, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Tako po Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1930, kot kasnejših zakonih s tega področja (ZZK - Ur. l. RS, št. 30/95 in ZZK-1 - Ur. l. RS, št. 58/2003), velja domneva, da so vpisi v zemljiški knjigi pravilni. Neskladje med vpisom v zemljiško knjigo in stvarnim dejanskim stanjem, se odpravi z izbrisno tožbo, česar pa tožena stranka ne zahteva. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da odločba o nacionalizaciji zaradi nerealizacije v zemljiški knjigi, ne izgubi pravne veljave, saj premoženje, ki je bilo predmet nacionalizacije, ni postalo družbena lastnina s trenutkom vpisa v zemljiško knjigo, ampak na izviren način z dnem uveljavitve zakona, ki je urejal nacionalizacijo, vendar tožena stranka obstoja takšne odločbe (oziroma, da sta bili nepremičnini odvzeti v postopku nacionalizacije) opredeljeno ni zatrjevala, še manj pa dokazala. Tožena stranka ne razpolaga z listino oziroma dokazi, ki bi potrjevali, da sta bili nepremičnini nacionalizirani, zato na tej pravni podlagi ne more uspeti z zahtevo, da se vpiše v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin.

Odlok o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena O. R. ni pravno veljaven naslov za pridobitev lastninske pravice, kakor tudi ne ZLNDL, ker tožena stranka ni dokazala, da razpolaga z veljavnim pravnim naslovom za prenos lastninske pravice, na podlagi katerega sta nepremičnini postali družbena lastnina ter je na ta način tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) pridobila pravico uporabe. Nasilni odvzem posesti na nepremičninah pravnemu predniku tožeče stranke še ne pomeni, da mu je bila odvzeta lastninska pravica z nacionalizacijo (po 4. in 8. členu ZDen), kot to ugotavlja prvo sodišče, saj je bil J. P. vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine tudi po odvzemu posesti, tožena stranka pa ni predložila nobenega akta o podržavljenju, da sta nepremičnini prešli v splošno ljudsko premoženje, obstoja takšnega akta pa opredeljeno tudi ne zatrjuje, ob dejstvu, da odločba iz leta 1955 o pooblastilu A. da izpelje menjavo zemljišč, kaže na pogodbeno ureditev razmerja. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da je bila sklenjena menjalna pogodba, zato tožena stranka ne razpolaga z veljavnim pravnim naslovom, na podlagi katerega bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin.

Temeljna podlaga, na kateri prvotožena stranka uveljavlja priznanje lastninske pravice, je priposestvovanje. Tožena stranka je imela (ima) nepremičnini v posesti. Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ), kar pomeni, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže nedobrovernost tožene stranke. Čas priposestvovanja sovpada s časom veljavnosti ODZ. Pravico do priposestvovanja se presoja po paragrafu 1460 ODZ, ki določa, da mora biti posest pravična, poštena in pristna. Posest pa je pravična, če se opira na naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (paragraf 1461 ODZ). Tožena stranka ne pove, na podlagi kakšnega pravnega naslova je bila v opravičljivi zmoti, da ni lastnica nepremičnin. Menjalna pogodba ni bila sklenjena, J. P. je bil vseskozi vpisan kot lastnik nepremičnin v zemljiško knjigo, zato tožena stranka ni bila v dobri veri, kar pa je zakonska predpostavka za izvirno pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Tožena stranka ne zatrjuje originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču (v navedbah le zatrjuje, da je bil »hangar“ zgrajen leta 1946/47 in obnovljen leta 1969), vendar tudi s takšnim zahtevkom ne bi uspela, saj čas gradnje (obnova) sovpada z veljavnostjo ODZ, ki enako kot pri priposestvovanju zahteva dobro vero, tokrat graditelja, da gradi na svojem zemljišču, saj v nasprotnem pripada zgradba zemljiškoknjižnemu lastniku, razen če je lastnik vedel za gradnjo, pa je ni takoj prepovedal poštenemu (dobrovernemu) graditelju (paragraf 418. in 419. ODZ). Glede na obrazloženo, tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) ni bila dobroverna, saj je vedela, da ima posest in gradi na nepremičninah last pravnega prednika tožeče stranke, kateremu je bila posest odvzeta z grožnjo, zato tudi ni mogel prepovedati gradnje. Nedobroverni graditelj je lahko originarno pridobil lastninsko pravico le na podlagi 25. člena ZTLR, ni pa mogel pridobiti lastninske pravice na ta način, če je bila gradnja opravljena v času veljavnosti ODZ. Tožena stranka tudi ni pridobila stavbne pravice, tega pravnega instituta ODZ in ZTLR nista poznala, je pa urejen v SPZ (249. – 255. člen SPZ). Stavbna pravica se pridobi s pogodbo, posebni pogoji za pridobitev stavbne pravice pa so določeni v drugem odstavku 271. člena SPZ, ob tem, da tožena stranka ni podala zahtevka za priznanje stavbne pravice v nasprotni tožbi.

Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bo moralo v novem sojenju v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) od tožeče stranke zahtevati, da precizira tožbeni zahtevek v zvezi z uporabnino in odškodnino ter pri tem natančno določi obdobje, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Višina uporabnine je odvisna od prikrajšanja tožeče stranke. Sodišče prve stopnje naj izvedencu naloži, da določi: 1.) višino najemnine za nepremičnini, glede na sedanje stanje nepremičnin, ko je na nepremičninah letališče, 2.) višino najemnine, če bi bili v spornem obdobju dani v zakup, glede na vrsto rabe (najverjetneje travnik) in ne bi bili namenjeni za letališče ter 3.) kakšna škoda je nastala lastnikom nepremičnin, ker nepremičnine niso mogli uporabljati, vse po cenah na dan izdelave izvedeniškega mnenja.

Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo v prvem odstavku 2. točke spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, sodbo v 1. in 3. točki pa razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predlog tožeče stranke za dodelitev zadeve drugemu sodniku je neutemeljen, saj niso izkazane okoliščine, ki bi na kakršenkoli način kazale na dvom o nepristranskosti sodnice, ob tem, da tožeča stranka za svoje trditve tudi ni predložila nobenih dokazov. Morebitna drugačna materialnopravna stališča sodnice niso utemeljen razlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Točka 1. in 3. ter prvi odstavek 2. točke sodbe.

(3) V nadaljevanju ZLNDL.

(4) In v dodatnem sklepu z dne 11. 11. 1970. (5) Glej prilogo A 10. (6) V nadaljevanju ZDen.

(7) V nadaljevanju SPZ.

(8) Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 300/95. (9) Glej točko 10. (10) Glede pravnega nasledstva prvotožene stranke pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje; glej drugi odstavek stran 12 sodbe.

(11) V Avstriji je bil sprejet poseben zakon, ki ima danes naslov Zakon o stavbni pravici (Baurechtsgesetz, BGBB1. 86/1912).