Jedro

Dejstvo, da se je tožnik grobo, žaljivo in nasilno obnašal zlasti v administraciji, ni bistveno pri presoji obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Bistven za presojo je zlasti odnos med tožnikom in zakonitim zastopnikom tožene stranke, saj slednji nastopa v imenu delodajalca, ta odnos pa je dopuščal komunikacijo, zaradi česar se šteje, da tožena stranka ni dokazala upravičenih razlogov za opustitev dolžnosti, da tožniku omogoči zagovor.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 3. 2011 v tč. VII., VIII. in IX. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 4. 2009 nezakonita (I. tč. izreka); nadalje je odločilo, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne 1. 3. 2007, razveže z dnem 27. 1. 2011 (II. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 8. 5. 2010 do 27. 1. 2011 priznati delovno razmerje, ga prijaviti v socialna, pokojninska in zdravstvena zavarovanja ter mu obračunati bruto nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.624,00 EUR, po plačilu davkov in prispevkov pa tožniku izplačati neto zneske, zmanjšane za morebitne prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (III. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 489,31 EUR ter mu po odbitku akontacije davka izplačati 411,04 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (IV. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 s pp (V. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 8.120,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (VI. tč. izreka), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (21.112,00 EUR s pp) pa je zavrnilo (VII. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači v bruto znesku 9.635,21 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplača neto znesek 5.186,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov razvidnih iz izreka prvostopenjske sodbe in sicer od vsakokratne zapadlosti (15. dne v mesecu) dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (VIII. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.144,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (IX. tč. izreka). Dne 9. 3. 2011 je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep, s katerim je IX. tč. izreka sodbe popravilo tako, da se pravilno glasi, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka v znesku 2.164,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Poudarja, da ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da je bil delavcu zagovor omogočen. Tega tožena stranka nikoli ni trdila. Zagovor je bil delavcu namreč omogočen v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom zaradi kršitev pogodbe o zaposlitvi. Omenjeno je v sami odpovedi res nerodno zapisano, ne more pa vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi. ZDR primeroma določa okoliščine, ko delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, pri tem pa teh okoliščin ne gre presojati tako ozko, da bi bila izjema za odstop od pravila o zagovoru mogoča le v primeru, ko je žrtev nasilja direktor sam. Tožena stranka zagovora ni izvedla zaradi nasilnega vedenja tožnika do sodelavk, ne pa do direktorja. Direktor se je namreč bal, da bi v primeru ponovnega kontakta med tožnikom in sodelavkami, lahko prišlo tudi do fizičnega nasilja, saj je tožnik s svojim obnašanjem redno povzročal konflikte v družbi, nikoli ni bilo povsem jasno, kdaj bo izbruhnil, v navalih besa pa je postajal zelo agresiven. Njegova agresivnost se je stopnjevala, zaradi česar se je direktor tožene stranke utemeljeno bal, da bo delavec prej ali slej kakšno od groženj tudi uresničil, kar bi lahko privedlo do fizičnega nasilja. Tožena stranka v postopku nikoli ni zatrjevala, da je bil žrtev kršitve direktor, temveč, da sta bili žrtvi verbalnega nasilja zaposleni delavki, s katerima je tožnik imel stalne konflikte. Naslovno sodišče je v tej zadevi obravnavalo razloge za opustitev zagovora, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. V tem primeru je bil torej razlog za to, da zagovor ni bil omogočen v tem, da bi lahko v primeru kontakta z delavkama prišlo do njunega ogrožanja, morda celo fizičnega. Ali je to utemeljen razlog je seveda pravno vprašanje, na katerega sodišče sploh ni odgovorilo, saj je zaradi zgrešenega stališča, da mora biti ogrožen osebno direktor, sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s trditvami tožene stranke. Po mnenju tožene stranke zagovor ne more biti sam sebi namen, temveč mora zasledovati določen smisel. Smisel zagovora pa je v tem, da se v okviru zagovora lahko razjasnijo sporna vprašanja v zvezi z odpovedjo. V tem primeru je bilo temeljno in bistveno vprašanje nasilje delavca do sodelavk. Jasno je torej, da bi tako zagovoru morali prisostvovati tudi napadeni delavki, saj direktor sam konfliktom ni prisostvoval. Prav zaradi agresivnosti tožnika do sodelavk, ki je bila ugotovljena že v predhodnem opominu in se je tokrat ponovila, je direktor ocenil, da bo ob sami odpovedi lahko prišlo tudi do zastraševanja ali celo do fizičnega nasilja. Ob upoštevanju dejstva, da se delavec zaradi svojih kršitev že prej ni bil pripravljen zagovarjati in svojega ravnanja delodajalcu nikoli ni bil pripravljen pojasnjevati, pa je takšna odločitev še toliko bolj smiselna. Ne more biti namreč dvoma, da je prav direktor takšne situacije dolžan preprečiti po svojih najboljših močeh. Pri tehtanju med nujnostjo varovanja pravice do zagovora nasilnega tožnika in varovanjem duševne in telesne integritete dveh delavk, pa je odločitev direktorja povsem razumna in pravilna in predstavlja utemeljen razlog v smislu določb ZDR. Prav zaradi navedenega je bil delavcu že ob sami odpovedi do poteka odpovednega roka odrejen tudi izredni dopust. Sodišče prve stopnje je brez vsake obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge tožene stranke, s čimer je grobo kršilo tudi pravico iz 22. čl. Ustave RS. Izvedba predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja obeh ogroženih delavk in tožnikovega nadrejenega je seveda bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti razlogov za to, da zagovor ni bil opravljen. Kako nesmiselna bi bila izvedba zagovora delavca, pa še dodatno kaže tožnikov aroganten odnos pred sodiščem, kjer ni bil pripravljen odgovarjati niti na vprašanja pooblaščena tožene stranke. Napačno je nadalje tudi stališče, da je tožnik upravičen do razlike v bruto plači. Najprej ne drži, da oba sklepa navajata zgolj to, da gre za znižanje plače zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov. Iz obeh sklepov namreč izhaja, da je bilo pri znižanju plače upoštevana količina opravljenega dela, kvaliteta opravljenega dela, gospodarnost in odnos do dela, sodelavcev ter inovativnost. To so kriteriji določeni v poglavju osebna ocena delovne uspešnosti (II.B/2). Potrebno je upoštevati, da je bila možnost znižanja plače določena že v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, kriteriji pa so bili natančno določeni z internimi akti družbe. Trditve, da tožnik z znižanjem ni bil seznanjen so neutemeljene, saj je udeležbo na obeh razgovorih v zvezi z znižanjem sam priznal. Prav tako pa je tudi sam dne 16. 10. 2008 napisal elektronsko sporočilo, da z znižanjem plače ni najbolj zadovoljen. Tožniku je bila plača znižana glede na znane in predhodno določene kriterije in je znižanje torej v celoti utemeljeno. Sodišče prve stopnje je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj glede dejstva, ali je bil tožnik seznanjen z znižanjem, obstoja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in samo izpovedbo obeh strank, prav tako pa tudi listino z dne 16. 10. 2008. Na samo utemeljenost znižanja plače tako ne vpliva, ali je bil pisni sklep tožniku vročen, prav tako ne ali je bilo znižanje jasno zabeleženo na plačilnih listah in zgolj to ne more biti razlog za ugotovitev nezakonitosti znižanja. V tem delu obrazložitve se sodišče prve stopnje dejansko spušča v presojo utemeljenosti znižanja plače glede na obstoječe kriterije, kar pa seveda pomeni, da ne gre za odločitev o čisti denarni terjatvi. Tudi v kolikor bi sodišče ugotovilo kakšne pomanjkljivosti v sami izvedbi postopka znižanja plače, pa seveda celotnega znižanja ne more šteti za neutemeljenega, temveč bi moralo ugotoviti, v kakšnem delu je znižanje utemeljeno. Pri tem ne gre spregledati, da tožnik sploh ni dokazoval, da bi bila njegova delovna uspešnost, odnos do dela, nadrejenih in sodelavcev, drugačna kot to trdi tožena stranka. Sodišče je tudi glede slednjega odločilo brez izvedbe kakršnihkoli dokazov in je celotno odločitev utemeljilo zgolj na tožnikovih navedbah. Utemeljenost znižanja plače na podlagi določenih kriterijev tudi ne sodi med spore o denarnih terjatvah, za katere je predvideno neposredno sodno varstvo pred sodiščem. Tožnik ne more zahtevati plačila denarne terjatve, ne da bi se pri tem ugotavljala utemeljenost razlogov za znižanje plače in torej ne gre za čisto denarno terjatev v smislu določb ZDR. V kolikor pa gre za znižanje plače v skladu z veljavnimi pravili, pa bi seveda delavec od delodajalca v predhodnem postopku moral zahtevati odpravo kršitve oz. izpolnitev svojih obveznosti, zaradi česar je vložena tožba na izplačilo razlike nedopustna in jo je v tem delu potrebno zavreči. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, saj je odločilo o zahtevku, za katerega niso izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost sodnega varstva. Nadalje je odškodnino po 118. čl. odmerilo v pretiranem znesku, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le 3 leta. Po njegovih lastnih navedbah lahko takoj ustanovi svoj servis in toženi stranki odpelje vse zaposlene. Tožnik se je pred tremi leti brez težav zaposlil pri toženi stranki. V vsem času od prenehanja delovnega razmerja pa do zaključka obravnave, ni poslal niti ene prošnje za zaposlitev niti ni kakorkoli drugače izkazal, da zaposlitev sploh išče. Očitno je, da tožnik s svojim ravnanjem z ničemer ni poskušal zmanjšati škode, ki naj bi mu nastala zaradi prenehanja delovnega razmerja, svoje navedbe pa zgolj prilagaja pridobivanju premoženjske koristi od tožene stranke.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZDR, ki se nanašajo na regres za leto 2011. Tožnik je že s 1. 1. 2011 pridobil pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, ker pa mu je delovno razmerje prenehalo 27. 1. 2011 je pridobil pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta, posledično pa tudi pravico do 1/12 regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo, da bi tožnik to pravico pridobil le, če bi bil v delovnem razmerju do vključno 31. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi glede odškodnine po 118. čl. ZDR, saj je le deloma upoštevalo okoliščine, ki jih je navajal tožnik, in ki vplivajo na odmero odškodnine. Tožnik je sprva vztrajal na reintegraciji, ker je glede na stopnjo in smer svoje izobrazbe praktično celotno delovno kariero od leta 1983 dalje opravljal delo na področju servisiranja Hewlet Packard (v nadaljevanju HP) periferije. Tožnik ne zna delati drugega. To področje dela je izjemno ozko, saj je tožena stranka edina družba v državi, ki ima pooblastilo HP za servisiranje. Tožnik torej ne more več opravljati dela servisiranja HP izdelkov. Preusmeritev tožnika na servisiranje izdelkov drugih proizvajalcev bi bilo podobno, kot če bi se serviser avtomobilov BMW želel preusmeriti v servisiranje avtomobilov Škoda. Tožnik bo avgusta 2011 star 59 let in ima slabe možnosti, da ga kdo zaposli kot začetnika. Tožnik je na ZRSZ preveril objave prostih delovnih mest za poklic dipl. inž. elektrotehnike, pa je našel le 8 prostih delovnih mest, od teh 3 v Ljubljani. Iz nazivov teh delovnih mest pa se da razbrati, da tožnik nima prav nobenih možnosti za zaposlitev, saj nobenega od del ne zna opravljati. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je tožnik ves čas od leta 1983 dalje opravljal enako delo, z enakimi delovnimi zadolžitvami in z enakimi delovnimi sredstvi, le pri različnih delodajalcih, ki so se menjavali glede na to, kdo je pridobil pooblastilo HP za servisiranje. V smislu 73. čl. ZDR je šlo za prenose dejavnosti in prenose delavcev in s tem do kontinuitete delovnega razmerja. Tožnik je tako več kot 27 let delal na istem delovnem področju in v isti dejavnosti. Tožnik je na obravnavi res izjavil, da bi lahko ustanovil servis za računalnike, vendar je bila ta izjava posledica čustvene zanesenosti, saj iz zgornjih navajanj jasno izhaja, da te možnosti praktično ni. Če bi takšna možnost obstajala, bi tožnik to tudi že storil, saj je brezposeln in brez pravice do nadomestila. Tožnik ni ravnal premišljeno, ko je odstopil od reintegracijskega zahtevka, vendar pa ga je izpoved direktorja tako prizadela, da si ni znal predstavljati, da bi pri takšnem direktorju nadaljeval delovno razmerje. Odškodnina je prisojena v prenizkem znesku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi: V konkretnem sporu je bistveno vprašanje, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v tem, ali so res obstajale okoliščine, zaradi katerih od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določbe 83/3 čl. ZDR ugotovilo, da takšnih okoliščin ni bilo, zato bi bila tožena stranka dolžna tožniku zagovor omogočiti. Takšno stališče v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Obveznost delodajalca po drugem odstavku 83. člena ZDR je, da delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov omogoči zagovor. Te svoje obveznosti je delodajalec prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. ZDR v 83. členu razen tega, da določa, da je zagovor potrebno omogočiti v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, ne ureja posebej, kako naj delodajalec to svojo obveznost izpolni. ZDR tako nima podrobnejših določil niti glede kraja niti glede časa zagovora. Čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, sta tako odvisna od odločitve delodajalca, kot je tudi od njegove odločitve odvisno, na kakšen način bo zagovor opravil, torej ali bo na zagovor z namenom razjasnitve dejanskega stanja osebno vabil še koga od sodelavcev delavca, ki mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ali pa bo od sodelavcev pridobil le pisne izjave. Glede na navedeno ne more biti uspešno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da bi morala z namenom razjasnitve dejanskega stanja na zagovor vabiti tudi tožnikove sodelavke, do katerih naj bi bil tožnik sicer agresivno razpoložen in se je zato upravičeno bala, da bo tožnik posegel v njihovo osebno integriteto. Tožena stranka bi zagovor lahko izvedla tako, da bi od tožnikovih sodelavk pridobila pisne izjave, na zagovor pa nato ob uri in na kraju, ki bi ju sama določila, vabila le tožnika.

ZDR le primeroma določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato v okviru tako določenega zakonskega besedila ta pravni standard še vedno napolnjuje sodišče s sodno prakso. Pri opredelitvi teh okoliščin, ki predstavljajo pravni standard, je potrebno upoštevati naravo kršitve, proti komu je bila kršitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca) in tudi, kakšni so sicer odnosi med delavcem in delodajalcem. Ker so tudi primeroma našteti zakonski razlogi, ki dopuščajo možnost opustitve zagovora, izjeme od splošno določenega načela pravice do zagovora, je tako te izjeme, kot tudi morebitne druge, ki z zakonom niso določene, razlagati zelo restriktivno, zlasti še, če se upošteva dejstvo, da do postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi že tako pride zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, kar vodi tudi do konfliktnih situacij med delavcem in delodajalcem. Če med delavcem in delodajalcem pride do takšnega konflikta, da med njima ni mogoča nobena komunikacija, je to npr. lahko okoliščina, zaradi katere od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi med delavcem in delodajalcem (oz. zakonitim zastopnikom delodajalca) prišlo do takšnega konflikta, da med njima ne bi bila mogoča nobena komunikacija. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da med delavcem in delodajalcem normalna komunikacija ni bila več možna, vendar pa dokazni postopek tega ni pokazal. Sodišče prve stopnje je namreč zaslišalo direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da je imel tožnik poseben vzorec obnašanja, ki je bil grob in žaljiv, ter da se je takšno obnašanje pojavljalo zlasti v administraciji, ko je tožnik uporabljal kletvice, žaljivke in agresivne gibe. Direktor ni vedel povedati o tem, da bi tožnik kdaj njega ali koga drugega udaril, niti tega tožena stranka ni zatrjevala. Direktor tožene stranka tudi ni izpovedoval o tem, da s tožnikom, tudi v kolikor bi izvedel zagovor, ne bi mogel normalno komunicirati, izpovedal pa je, da je že predhodno imel ustni razgovor s tožnikom glede znižanja plače, in da sta takrat bila na razgovoru sama, pri čemer ni navajal, da bi pri tem razgovoru imel kakršnekoli komunikacijske težave s tožnikom. Na podlagi zaslišanja direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da iz same izpovedbe direktorja ne izhaja, da bi se tožnik do direktorja kdaj vedel nasilno, ter da bi se direktor tožnika tudi bal. Te dejanske ugotovitve tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija, zato je zaključiti, da je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni imel opravičljivega razloga, da tožniku ne omogoči zagovora.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da zagovora ni izvedla zaradi nasilnega vedenja tožnika do sodelavk, ne pa do direktorja, ter da tožena stranka v postopku nikoli ni zatrjevala, da je bil žrtev kršitve direktor, temveč, da sta bili žrtvi verbalnega nasilja zaposleni delavki. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je ugotovilo, da se je tožnik grobo, žaljivo in nasilno obnašal zlasti v administraciji, vendar pa je sodišče prve stopnje pri vprašanju o tem, ali je bil delodajalec upravičen do opustitve zagovora, materialnopravno pravilno presojalo zlasti odnos med tožnikom in zakonitim zastopnikom tožene stranke, saj slednji nastopa v imenu delodajalca (18. čl. ZDR). Ta presoja pa je pokazala, da tožena stranka ni dokazala upravičenih razlogov za opustitev dolžnosti, da tožniku omogoči zagovor, s takšno presojo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obravnavalo razloge za opustitev zagovora, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar pa pri tem ne pojasni, katere razloge za opustitev zagovora, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje obravnavalo. Zgolj nekonkretizirano sklicevanje na kršitve določb postopka brez navedbe ravnanj ali opustitve sodišča, ki je v nasprotju s procesnimi pravili, ne zadošča za presojo pritožbenih navedb. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožena stranka svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

Tožena stranka smiselno uveljavlja tudi kršitev pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Očitana kršitev pravil pravdnega postopka se nanaša neposredno na dokazni postopek, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka (zaslišanje ogroženih delavk in tožnikovega nadrejenega). Tožena stranka je resda pravočasno predlagala dokaz z zaslišanjem vseh navedenih prič, vendar pa glede teh prič tožena stranka na zadnji obravnavi ni izrecno vztrajala pri zaslišanju. Glede na takšno situacijo je jasno, da tožena stranka ni bila prizadeta v procesni pravici do enakega obravnavanja pred sodiščem (pravica kontradiktornosti), zato tudi ni bila kršena njena pravica iz 22. čl. Ustave. Tožena stranka bi poleg tega, če je menila, da sodišče krši določbe postopka, v skladu z 286. b čl. morala kršitev uveljavljati takoj pred sodiščem prve stopnje, saj na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka tega ni storila in v pritožbi tudi ne navaja, da brez svoje krivde predhodno takšne kršitve ni mogla uveljavljati, zato so te njene pritožbene navedbe v skladu s pravili ZPP neupoštevne.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožena stranka zagovora po 83/3 čl. ZDR pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izvedla, čemur tožena stranka v postopku ni oporekala, zato niti ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz obrazložitve odpovedi izhaja, da naj bi tožena stranka tožniku zagovor omogočila. Navedena ugotovitev namreč ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, s takšno presojo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, zato je v tem delu neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Glede denarnih zahtevkov: Regres za letni dopust za leto 2011: Neutemeljena je tožnikova pritožba, da mu tudi za leto 2011 pripada pravica so sorazmernega dela regresa. Sodišče prve stopnje je tožnikovo pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 27. 1. 2001, zato je materialnopravno pravilno zaključilo, da bi pravico do sorazmernega dela regresa (1/12) pridobil šele, če bi bil v delovnem razmerju cel mesec januar 2011. Delavec ima pravico do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta. Pravica do sorazmernega dela letnega dopusta je urejena v 162. čl. ZDR, kjer je določeno, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta (smiselno torej do izplačila 1/12 regresa) za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu. Zakon veže izplačilo sorazmernega dela regresa na mesece dela v posameznem koledarskem letu in ne na dneve. Ker tožnik v letu 2011 ni bil zaposlen cel mesec, mu ne pripada 1/12 regresa za letni dopust. Tožnik se v tem delu neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS, opr.št. Pdp 1425/2008 z dne 5. 3. 2009. Tudi iz citirane odločitve namreč izhaja, da je sodišče delavki priznalo 2/12 in ne 3/12 regresa za letni dopust, čeprav je bila pri delodajalcu zaposlena 2 meseca in 21 dni. Ker je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožnika v tem delu na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo.

Zahtevek za izplačilo razlike v bruto plači: Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je naj bi odločilo o zahtevku, za katerega niso izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost sodnega varstva. V skladu z 4. odst. 204. čl. ZDR lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. O delavčevi plači ni bilo odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo delodajalca, saj sklep delodajalca v zasebnem sektorju (B11) nima takšne narave. Delavec zato lahko v skladu z 204/4 čl. ZDR denarne terjatve uveljavlja neposredno pred sodiščem, slednje pa je dolžno v dokaznem postopku ugotoviti, ali je terjatev utemeljena ali ne.

Tožnik je vtoževal razliko v plači za obdobje december 2007 do maj 2010. Razlika naj bi nastala, ker mu je tožena stranka izplačevala nižjo plače od tiste, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Upoštevajoč dosedanjo sodno prakso lahko delodajalec poseže v osnovno plačo delavca, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, tudi na podlagi delovne uspešnosti, ki se lahko ocenjuje tako za posameznika, kot tudi skupinsko, ob pogojih določenih v morebitni panožni KP in sicer ob predpostavki, da ima delodajalec merila za ugotavljanje delovne uspešnosti razdelana bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu podjetja (npr. VIII Ips 40/2007 z dne 17. 6. 2008). Iz spisovnih podatkov, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka v Pravilniku o plačah in drugih osebnih prejemkih z dne 1. 3. 2007 (B21) določila merila in kriterije za ugotavljanja delovne uspešnosti. Tudi v tožnikovi pogodbi je določeno, da za neuspešno opravljeno delo delodajalec delavcu lahko odvzame od osnovne plače delavca do 30% v skladu s kolektivno pogodbo in internimi akti (tč. 14/d) pogodbe o zaposlitvi - priloga A1).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem delu odločitve dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v tem delu tudi ni razbrati jasnih ugotovitev oz. zaključkov, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče na utemeljeno pritožbo tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje in sicer iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju (354. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve navaja, da je tožena stranka trdila, da je o znižanju plače tožniku izdala sklepa z dne 14. 1. 2008 (B11) in dne 8. 12. 2008 (priloga B13). Sodišče pojasnjuje, da je direktor tožene stranke trdil, da je imel v zvezi z navedenim s tožnikom razgovore, tožnik pa je trdil, da o tem ne ve nič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da je bil tožnik o spremembi v izplačilu plače seznanjen, v dokaz svojih navedb pa je v spis vložila tudi elektronsko korespondenco med direktorjem tožene stranke in tožnikom (B31). Sodišče prve stopnje citira določbo 10/2 čl. pravilnika, da morajo biti delavci o spremembi v izplačilu plače obveščeni. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ni jasno razvidno, ali sodišče na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke in tožnika ter listin v spisu šteje, da je bil tožnik z znižanjem plače seznanjen ali meni, da ni bil seznanjen, zato še ni mogoče zaključiti, ali je tožena stranka ravnala v skladu z 10/2 tč. pravilnika.

Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da se nobeden v spis predloženih sklepov za njuno izdajo ne sklicuje na določila pravilnika. Kaj navedeno pomeni sodišče ne pojasni decidirano. Ali to pomeni, da sodišče šteje, da je tožena stranka predmetni pravilnik in sklepa pripravila za potrebe tega postopka, ali verjame toženi stranki, da je pravilnik sprejela dne 1. 3. 2007 in na podlagi tega pravilnika tudi izdala sklepa z dne 14. 1. 2008 in dne 8. 12. 2008. Od zgornjih ugotovitev, ki jih do zdaj iz sodbe sodišča prve stopnje še ni razbrati, je seveda odvisna vsa nadaljnja vsebinska razprava o tem delu tožbenega zahtevka.

Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da v izdanih sklepih niso bili uporabljeni kriteriji iz pravilnika. V 17. čl. pravilnika (poglavje II.B./2.) je določeno, da višino plače na podlagi delovne uspešnosti delavca določi mesečno ali tromesečno direktor ali od njega pooblaščeni delavec. Ugotovljena delovna uspešnost predstavlja procent, za katerega se poviša ali zmanjša plača delavca. Delovno uspešnost se oceni na osnovi petih kriterijev, ki so osnova za ocenjevanje delavcev (količina opravljenega dela, kvaliteta opravljenega dela, gospodarnost in odnos do dela, odnos do sodelavcev ter inventivnost in inovativnost). Skupna vsota vseh kriterijev lahko znaša od -30% do +30% glede na uspešnost posameznika. Kaj se upošteva pri posameznem kriteriju je podrobneje opisno navedeno (15. in 16. čl. pravilnika). Iz sklepov o znižanju plače za delovno uspešnost (B11, B13), je razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri znižanju plače, zato ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da v sklepih kriteriji iz pravilnika niso bili uporabljeni. Resda v sklepih kriteriji niso taksativno našteti, kot v pravilniku, je pa tožnikovo delo ocenjeno opisno, podana pa je tudi skupna ocena oz. vsota znižanja -30% (B11) oz. -15% (B13).

Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da glede tega dela tožbenega zahtevka dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, in da so razlogi sodišča nejasni. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku ob upoštevanju dokaznih predlogov strank moralo natančneje ugotoviti način znižanja tožnikove plače, preveriti pravilnost sistema ureditve možnega znižanja osnovnih plač (v ta namen bo toženo stranko v skladu s preiskovalnim načelom pozvalo, da pove, katera panožna kolektivna pogodba jo zavezuje), ugotovilo bo ali so obstajali utemeljeni razlogi za znižanje tožnikove osnovne plače v spornem obdobju in ali je bilo znižanje v skladu z navedenimi merili (ob predpostavki, da so merila ustrezna). V kolikor bi sodišče ugotovilo, da tožena stranka v sklepih ni uporabila vseh kriterijev iz pravilnika, temveč le nekatere, pa bo moralo ugotoviti, v kakšnem delu je bilo znižanje utemeljeno. Pri vsakem od petih kriterijev se namreč v skladu s 16. čl. pravilnika lahko ocena delovne uspešnosti (plača) zniža oz. zviša za 6%. Pri tem tožena stranka pravilno izpostavlja, da ne gre spregledati, da tožnik sploh ni dokazoval, da bi bila njegova količina in kvaliteta opravljenega dela ter odnos do dela, nadrejenih in sodelavcev, drugačna kot je to trdila tožena stranka.

Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za odločitev ni bistveno, da v obračunskih listih tožnika za sporno obdobje (priloga A6 - A9) del plače iz tega naslova ni naveden. V 19/2 čl. pravilnika je resda navedeno, da je delovna uspešnost razvidna iz plačilne liste. Vendar pa je po logiki stvari navedenega člena del plače iz naslova delovne uspešnosti iz plačilne liste lahko razviden le, če delavec poleg osnovne plače dobi tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti. V tem členu namreč ni določeno, da je potrebno, da je iz plačilne liste razvidno tudi znižanje plače. Pa tudi v kolikor bi v tem delu sledili tolmačenju sodišča prve stopnje, ta pomanjkljivost (v kolikor so bila merila iz pravilnika pravilno aplicirana in je bil delavec z znižanjem in razlogi za znižanje plače seznanjen) po stališču pritožbenega sodišča ni takšne narave, da bi imela za posledico nezakonitost znižanje plače, zlasti še, če je bil tožnik z znižanjem plače seznanjen s sklepi z dne 14. 1. 2008 in 8. 12. 2008. Odškodnina po 118. čl. ZDR: Neosnovana je pritožbena graja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino po 118. čl. odmerilo v pretiranem znesku. Upoštevajoč slaba štiri leta dela pri toženi stranki, tožnikovo izobrazbo, starost, čas do upokojitve in socialne razmere v tožnikovi družini, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da primerna odškodnina znaša pet tožnikovih plač. Takšna odmera (glede na kriterije, ki jih je sodišče do sedaj upoštevalo) ne odstopa od drugih podobnih primerov, ki jih je najti v sodni praksi, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilni del odločitve glede zahtevane odškodnine (353. čl. ZPP).

Pač pa tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija zavrnili del odločitve glede vtoževane odškodnine in pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje le deloma upoštevalo okoliščine, ki jih je v zvezi z odmero odškodnine po 118. čl. ZDR navajal v postopku. Tožnik je sprva vztrajal na reintegraciji, nato pa je s pripravljalno vlogo z dne 6. 12. 2010 spremenil tožbo glede zahtevka tako, da ni več zahteval reintegracije, temveč odločitev po 118. čl. ZDR. V tej vlogi je navajal dejstva, ki lahko bistveno vplivajo na odmero odškodnine po 118. čl. ZDR. Tako je tožnik navajal, da je ves čas od leta 1983 dalje opravljal enako delo, z enakimi delovnimi zadolžitvami in z enakimi delovnimi sredstvi, le pri različnih delodajalcih, ki so se menjavali glede na to, kdo je pridobil pooblastilo HP za servisiranje. Trdil je, da je šlo v smislu 73. čl. ZDR za prenose dejavnosti in prenose delavcev in s tem za kontinuiteto delovnega razmerja, zato je šteti, da je pri višini odškodnine potrebno upoštevati 27 let dela. Navajal je tudi, da je po več kot 27 letih dela na istem delovnem področju, v isti dejavnosti, izgubil zaposlitev kot „neprilagojen“. Sodišče prve stopnje se do navedenih zatrjevanih dejstev, ki so lahko odločilna za višjo odmero odškodnine, kot jo je sodišče prisodilo do sedaj, ni opredelilo, niti glede njih ni izvajalo dokaznega postopka, zato pritožbeno sodišče še ni moglo presoditi, ali je bilo glede navedenega dela zahtevka materialno pravo pravilno uporabljeno. Tudi v tem delu je bilo zato potrebno odločitev sodišča prve stopnje nad zneskom 8.120,00 (torej v zavrnilnem delu - tč. VII. izreka) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V konkretnem sporu je potrebno za pravilno oz. popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oz. izvesti dokaze, ki so jih stranke pred sodiščem zatrjevale oz. predlagale, vendar jih sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je nadalje opozorilo na ključna vprašanja, od katerih je odvisen izid tega postopka, in ki jih bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti v dopolnjenem dokaznem postopku in se do njih tudi jasno opredeliti. Po potrebi bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi preiskovalno načelo, kot ga določa 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Pritožbeno sodišče je tako ugodilo delno utemeljenima pritožbama pravdnih strank ter odločitev sodišča, ki se nanaša na razliko v tožnikovi plači in zavrnjeni del odškodnine po 118. čl. ZDR razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti, saj sodišče prve stopnje glede nekaterih odločilnih dejstev sploh še ni izvajalo dokaznega postopka. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj jih bo sodišče prve stopnje lahko odmerilo šele potem, ko bo odločeno o vseh tožbenih zahtevkih. V preostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj niso podani razlogi, ki jih pravdni stranki uveljavljata s pritožbama (353. čl. ZPP).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.