Jedro

Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja.

Zagovor delavca je predviden le v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti ter pri izredni odpovedi, ne pa tudi v primeru pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2009 (pravilno 2010) in z dnem 27. 1. 2011 razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007. Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 8. 5. 2010 do 27. 1. 2011 prizna obstoj delovnega razmerja, ga prijavi v socialna, pokojninska in zdravstvena zavarovanja ter mu obračuna bruto nadomestilo plače v mesečnem znesku po 1.624,00 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske, zmanjšane za morebitne prejemke v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, regres za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 411,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila in odškodnino v znesku 8.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve sodbe. Višji tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust in odškodnino je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi izplačilo razlike v plači v bruto znesku 9.635,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za čas od decembra 2007 do maja 2010. Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je bila podana, ne da bi tožena stranka tožniku omogočila zagovor, saj ni ugotovilo obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo to od tožene stranke neupravičeno pričakovati. Tožnik je sam predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar mu je sodišče prisodilo odškodnino v višini petih plač, upoštevaje njegovo starost, poklic in možnosti nove zaposlitve.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo višje odškodnine, odločitev o plačilu razlike v plači za čas od decembra 2007 do maja 2010 in odločitev o stroških postopka. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, saj ni bilo okoliščin, zaradi katerih od tožene stranke ni bilo utemeljeno pričakovati, da ga omogoči. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je sodišče preozko razlagalo pomen okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tožnik je svoje nasilno vedenje pri toženi stranki stopnjeval in konflikte povzročal vedno pogosteje. Izgubljal je nadzor nad svojim vedenjem že zato, ker nekdo za seboj ni zaprl vrat. Zato je še toliko bolj verjetno, da bi do hujše oblike verbalnega ali celo fizičnega nasilja lahko prišlo v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer bi bil delavec soočen s številnimi očitki ter grožnjo prenehanja delovnega razmerja. Prisotnost oseb, ki so bile žrtev njegovih dejanj, bi bila pri zagovoru nujna, sicer ta ne bi imel nobenega smisla. Zato ni bistveno, ali se je tožnika bal direktor, temveč to, da se je direktor bal, da bo tožnik glede na svoje predhodno vedenje morda ogrozil koga od delavcev oziroma njega samega. Meni, da pravica do zagovora delavca ne sega tako daleč, da se mora poslovodno osebje izpostavljati potencialni nevarnosti oziroma sprašuje, ali je res samo predhodno fizično nasilje razlog, da se zagovor ne opravi. Sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi pripeljali do razjasnitve stopnje tožnikove agresivnosti in morebitne nevarnosti. Štelo je, da obravnavana situacija ne zasluži niti toliko pozornosti, da bi zaslišalo katero od nadlegovanih in prestrašenih delavk. Nadaljnji razlog, da zagovor ni bil opravljen, pa je seveda v tem, da se tožnik glede svojih kršitev že prej ni bil pripravljen zagovarjati in nanje odgovarjati. Ni se udeležil prvega zagovora v zvezi z očitanimi kršitvami, odnos do vodstva družbe in do razjasnitve dejanskega stanja pa jasno pokaže tudi njegov aroganten nastop na naroku za glavno obravnavo, kjer ni bil pripravljen odgovoriti na nobeno vprašanje tožene stranke in njenega pooblaščenca. Izvedba predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja obeh ogroženih delavk in tožnikovega nadrejenega, je bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti razlogov za opustitev zagovora. Odločitev sodišča temelji zgolj na ugotovitvi, da se direktor tožnika ni bal, zato tožena stranka meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič, ki bi potrdile strah pred tožnikom. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka svoje dokazne predloge ponoviti oziroma pri njih vztrajati. Ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka večkrat predlagati dokaze, saj instituta „vztrajanja pri predlaganih dokazih“ zakon ne pozna. V zvezi z določbo 268.a člena (pravilno: 286.b člen) ZPP tožena stranka poudarja, da stranka do izdaje sodbe in njene obrazložitve ne more vedeti, ali so z neizvedbo določenih dokazov kršene njene pravice. Sodišče bi namreč lahko zahtevam in ugovorom tožene stranke v celoti ugodilo že na podlagi izvedenih dokazov oziroma zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo. Zato se od strank ne more zahtevati, da pred izdajo sodbe in njeno obrazložitvijo preroško napovejo izid postopka ter kršitve. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je podal odgovor na revizijo. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik ali pa po četrtem odstavku 86. člena ZPP sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje, njegovega odgovora na revizijo ni bilo mogoče upoštevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer res pojasnila, da tožniku ni omogočila zagovora, ker je bil agresiven in je obstajala možnost, da bo ob zagovoru z njegove strani prišlo do fizičnega nasilja. Kateri konkretni dokazi naj se v zvezi s tem izvedejo, ni določno navedla, saj je predlagala dokaze „kot doslej“. Enako je to storila v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2010 (list. št. 27). Sodišče je nato zaslišalo direktorja tožene stranke (iz vlog izhaja, da naj bi se on zaradi navedene bojazni odločil za opustitev zagovora), ki navedb tožene stranke ni potrdil, in na podlagi njegove izpovedi ocenilo, da niso podane okoliščine, ki bi opravičevale toženo stranko, da tožniku zagovora ne omogoči. 8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

10. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja prodaje in hitrega servisa. Tožena stranka ga je 5. 3. 2009 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter ga v zvezi z očitki iz pisnega opozorila 16. 3. 2009 vabila na zagovor (čeprav zakon tega ne predvideva). Dne 7. 4. 2010 mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi šestih kršitev, od katerih dve časovno nista opredeljeni, druge štiri pa naj bi bile storjene v dneh 10. 6. 2009, 27. 1. 2010, 1. 3. 2010 in 11. 3. 2010. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora s pojasnilom, da je tožnik s svojim obnašanjem redno povzročal konflikte, sodelavce in vodstvo je zmerjal in jim grozil, zato so se ga bali in izogibali, saj ni bilo nikoli povsem jasno, kdaj bo izbruhnil. V navalu besa je postajal zelo agresiven.

11. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zakon le primeroma našteva okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora in da je pri opredelitvi teh okoliščin, ki predstavljajo pravni standard, potrebno upoštevati naravo kršitve, proti komu je bila storjena in tudi, kakšni so sicer odnosi med delavcem in delodajalcem. Ocenilo je, da konflikt, ki med delavcem in delodajalcem onemogoča komunikacijo, lahko predstavlja okoliščino, zaradi katere od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Hkrati pa je ugotovilo, da takega konflikta v spornem primeru ni bilo in da se direktor tožnika ni bal. Revizija ima prav, da je relevantna lahko tudi okoliščina, da je zagovor predstavljal potencialno nevarnost za uporabo (verbalnega ali fizičnega) nasilja nad drugimi zaposlenimi. Čeprav je sodišče druge stopnje kot relevantnega poudarilo le odnos med tožnikom in direktorjem kot delodajalcem v smislu 18. člena ZDR, pa je tudi glede bojazni, da se bo tožnik znesel nad sodelavkami – direktor je izpovedal, da je imel tožnik poseben vzorec obnašanja, ki je bil grob in žaljiv ter da se je takšno obnašanje pojavljalo zlasti v administraciji, ko je tožnik uporabljal kletvice, žaljivke in agresivne gibe – ocenilo, da bi se tožena stranka eventualni nevarnosti lahko izognila in zagovor izvedla brez prisotnosti sodelavk. Na podlagi obojega je nato zaključilo, da okoliščin, ki bi opravičevale opustitev zagovora, ni bilo. S tem zaključkom soglaša tudi revizijsko sodišče. Zakonska obveznost, da se delavcu omogoči zagovor, ne zahteva prisotnosti drugih delavcev kot prič ali soočenja z njimi, saj pri „postopku“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za postopek v pravem pomenu besede, z vsemi procesnimi jamstvi. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja.

12. Glede na ugotovljeno revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je sicer navajala, da tožniku zagovor ni bil omogočen, ker je obstajala bojazen (fizičnega ali verbalnega) nasilja na samem zagovoru, vendar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bil zagovor opuščen zaradi te bojazni. O okoliščinah je bil zaslišan direktor tožene stranke, ki tega razloga ni omenil. Tudi dejstvo, da se tožnik ni odzval vabilu na „zagovor“ v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Zagovor delavca je predviden le v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti ter pri izredni odpovedi, ne pa tudi v primeru pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

13. Ker torej ni ugotovljen obstoj okoliščin, ki bi opravičevale toženo stranko, da tožniku zagovora ne omogoči (drugi odstavek 83. člena ZDR), je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.