Jedro

Za ugotovitev, da je podana objektivna odškodninska odgovornost druge toženke, zadošča neizpodbijana ugotovitev, da je do nesreče prišlo pri uporabi delujočega bagerja, ko je tožnik na zajemalko bagra pripenjal nosilce, težke 15 ton, nato pa je vijak popustil in je nosilec padel tožniku na noge.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 10. 11. 1998 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženca dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala pri delu dne 6. 9. 1996, ko mu je na noge padel nosilec, težak 15 ton. Tožnik je bil zaposlen pri prvemu tožencu, bager, ki je dvigoval nosilec, je bil v lasti druge toženke, upravljal pa ga delavec druge toženke.

2. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo s katero je ugotovilo, da sta toženca tožniku solidarno odškodninsko odgovorna v obsegu 70 %, da pa je tožnik sam k nastanku škode prispeval s 30 %. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožencev zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je druga toženka najprej dne 28. 4. 2009 na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije, ki pa ga je Vrhovno sodišče pod opr. št. II R 76/2009 odstopilo sodišču prve stopnje z napotkom, naj vlogo obravnava kot revizijo. Druga toženka je nato 4. 5. 2009 na sodišče prve stopnje vložila tudi pravočasno revizijo. Vrhovno sodišče je obravnavalo obe reviziji skupaj kot eno.

4. Druga toženka revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je dvigovanje na bagerjevo zajemalko pritrjenega nosilca nevarna dejavnost. Poudarja, da bi bila to nevarna dejavnost le, če te nevarnosti ne bi bilo mogoče izključiti ob še tako skrbnem nadzoru. Opozarja, da sta sodišči ugotovili, da je prvi toženec, ki je bil delodajalec tožnika, popolnoma opustil nadzor, kar pomeni, da je do nevarne dejavnosti prišlo izključno zaradi protipravnega ravnanja prvega toženca. Navaja, da njen delavec, voznik bagerja, ni vedel, da bo predpostavljeni, ki je bil zaposlen pri prvem tožencu, k bagru poslal neizkušenega tožnika. Druga toženka poudarja, da njen delavec dejanja odgovorne osebe prvega toženca ni mogel niti pričakovati, niti ga preprečiti in da je zato podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR(1)). Druga toženka poudarja, da bi moral biti tudi soprispevek tožnika višji glede na njegovo dolgoletno delovno prakso na gradbiščih. Meni, da bi se tožnik moral zavedati, da nosilci lahko zdrknejo z bagrove zajemalke. Druga toženka še poudarja, da pravna oseba M. s. p., ki je bila prvotno tožena, ne obstaja več, da se je v postopku znašla druga toženka kot fizična oseba, čeprav nikoli ni bila pozvana naj vstopi v pravdo ali odgovori na tožbo. Meni, da se zato postavlja vprašanje zastaranja oziroma pasivne legitimacije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, ali pa sodbo razveljavi in jo vrne sodišču v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. ZOR v drugem odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 173. členu ZOR pa je določeno, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže da ta ni bila vzrok. Po prvem odstavku 174. člena ZOR za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

8. Za ugotovitev, da je podana objektivna odškodninska odgovornost druge toženke, zadošča neizpodbijana ugotovitev, da je do nesreče prišlo pri uporabi delujočega bagerja, ko je tožnik na zajemalko bagra pripenjal nosilce, težke 15 ton, nato pa je vijak popustil in je nosilec padel tožniku na noge. Po 177. členu ZOR je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) v 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Vsi ugovori zoper tožnikov zahtevek spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Druga toženka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovorov v zvezi z ekskulpacijskimi razlogi po 177. členu ZOR sploh ni podala. V postopku pred sodiščem prve stopnje je vložila le eno pripravljalno vlogo (2. 2. 1999, list. št. 4), v kateri je ugovarjala, da tožnik v tožbi ni navedel podlage za njeno odškodninsko odgovornost. Potem, ko je tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke navedel, pa ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, da so podani ekskulpacijski razlogi niti navajala dejstev v zvezi s tem. V pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje je ugovarjala, da je za nesrečo kriv izključno tožnik in da je njen delavec, ki je upravljal bager, ravnal v skladu s pravili stroke. Ugovor, da je podan ekskulpacijski razlog zaradi krivdnega ravnanja prvega toženca, je prvič navedla v pritožbi zoper drugo sodbo sodišča prve stopnje, zato je neutemeljen revizijski očitek, da bi ta ugovor sodišči prve in druge stopnje morali upoštevati pri odločanju o tožbenem zahtevku. Ob ugotovljenih dejstvih pa tudi ocena tožnikovega soprispevka k nastanku škode ne bi mogla biti višja od 30 %.

9. Po izbrisu samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije (75. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/06, v nadaljevanju ZGD-1) podjetnik kot fizična oseba še naprej odgovarja za svoje obveznosti tudi iz poslovanja samostojnega podjetnika z vsem svojim premoženjem (7. člen ZGD-1). Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika torej ne pomeni tudi prenehanja stranke. Stranka namreč je že od vsega začetka le fizična oseba. S prenehanjem opravljanja gospodarske dejavnosti zato kot fizična oseba ne preneha obstajati in še naprej tudi odgovarja za obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti. Revizijski ugovori druge toženke so zato tudi v tem delu neutemeljeni.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – Ur. l. RS, št. 87/02).