Jedro

Dediči pok. J.S. bi sicer lahko že v pravdnem postopku zahtevek prilagodili tako, da bi sodišče že v tem postopku odločilo tudi o dedovanju sporne nepremičnine in ne bi bilo potrebno po končanem pravdnem postopku glede tega premoženja izpeljati še zapuščinskega postopka, kot ga bo potrebno ob zaključku tega spora. Če pa v pravdni postopek niso vstopili poimensko in prilagodili zahtevka tako, da bi se izognili še enemu postopku, to ni v škodo toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je J.S. iz P., lastnik parc. št. 819/3, k.o. P., do celote in toženi stranki naložilo, da je dolžna to priznati. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 2.539,50 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Sodišče v razlogih ugotavlja, da so aktivno legitimirani v tej zadevi dediči po pokojnem J.S., izrek pa se glasi na ugotovitev, da je J.S. lastnik nepremičnine. Sodba se očitno nanaša na nekoga, ki ni pravdna stranka in ki ni sodeloval v pravdi, kar je za pravdni postopek nedopustno. Sicer pa je nepravilno in pomanjkljivo ugotovljeno tudi dejansko stanje. V tem sporu je šlo za vprašanje, kaj je bilo pravnemu predniku tožeče stranke odvzeto iz posesti in kakšne pravne posledice ima ta odvzem. Sodišče je pri odločanju o tem dalo preveliko težo dejstvu, da odločitvi o odvzemu iz posesti ni bil priložen grafični prikaz odvzetih površin in da se zato ne ve, katera površina je bila konkretno odvzeta iz posesti. Če bi upoštevalo površine, bi ugotovilo, da je prvotna parcela, ki jo je pravni prednik tožeče stranke kupil, merila 1998 m2, da je bilo od te parcele tožeči stranki odvzeto 475 m2, sedaj pa ima tožeča stranka v lasti parc. št. 819/1 v izmeri 959 m2 in parc. št. 819/2 v izmeri 765 m2, torej skupaj 1724 m2, kar je več, kot bi znašalo po kvadraturi, če se odbije 475 m2, kar je bilo odvzeto iz posesti. Celotna površina je v primerjavi s kupljeno parcelo manjša za 274 m2 in ker meri vtoževana parcela 819/3 248 m2, je jasno, da je bila površina te parcele odvzeta iz posesti. To, da je bilo pravnemu predniku povsem jasno, kaj mu je bilo odvzeto iz posesti, izhaja tudi iz zapisnika z dne 9.2.1967. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da mu je bila sporna parcela odvzeta iz posesti. Leta 1967 je bila izdana odločba, da se pravnemu predniku tožeče stranke iz posesti odvzamejo deli parcel 168/1, 168/4 in 168/5 in z izdajo te odločbe je tudi prenehala pravica uporabe brezplačnega uživanja spornega zemljišča. Torej že leta 1967 pravni prednik tožeče stranke na zemljišču, ki mu je bilo odvzeto iz posesti, ni obdržal nobene pravice. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi torej moralo sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti in ji naložiti povračilo pravdnih stroškov. Tožena stranka zato predlaga spremembo sodbe v tem smislu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, ki se očita v pritožbi. Ker je tožnika J.S., ki je tekom tega postopka umrl, zastopal pooblaščenec, se je postopek po smrti stranke pravilno nadaljeval brez prekinitve s pooblaščencem, ki je v nadaljevanju postopka zastopal dediče umrle osebe. Sodba se tudi glasi na dediče umrlega prvotnega tožnika. To povsem jasno sledi iz uvoda sodbe, kjer je navedeno, kdo nastopa kot tožeča stranka. Zato sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 11. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.

Prav tako pa sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj izrek sodbe ni v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnik parcele št. 819/3 k.o. P. J.S. V obrazložitvi pa je pojasnilo, da je tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku sledilo, ker se bo na podlagi izreka pravnomočne sodbe dovolil pri sporni nepremičnini vpis lastninske pravice na J.S., za katerega je bilo v tem postopku dokazano, da je imel na sporni parceli pravico uporabe, ki se je na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico. Ko bo nanj vpisano lastništvo, bo glede tega premoženja uveden zapuščinski postopek. Takšno stališče ni materialnopravno zmotno. Dediči pok. J.S. bi sicer lahko že v pravdnem postopku zahtevek prilagodili tako, da bi sodišče že v tem postopku odločilo tudi o dedovanju sporne nepremičnine in ne bi bilo potrebno po končanem pravdnem postopku glede tega premoženja izpeljati še zapuščinskega postopka, kot ga bo potrebno ob zaključku tega spora. Če pa v pravdni postopek niso vstopili poimensko in prilagodili zahtevka tako, da bi se izognili še enemu postopku, to ni v škodo toženi stranki. Glede na izrek izpodbijane sodbe bodo tožniki dosegli vpis lastništva v zemljiški knjigi v korist pravnega prednika, kar jim bo omogočalo, da se glede tega premoženja izvede še zapuščinski postopek. Tudi po določbah Zakona o denacioanalizaciji se je na podlagi 31. člena na podržavljenem premoženju vzpostavila lastninska pravica v korist prvotnega lastnika ne glede na to, ali je bil v času izdaje odločbe o denacionalizaciji prvotni lastnik že mrtev, dedovanje tega premoženja pa se je zatem izvedlo v zapuščinskem postopku. Vpis lastništva na osebo, ki je že mrtva, zato ni nemogoč. Pritožbeno sodišče torej med izrekom sodbe in obrazložitvijo ne vidi nikakršnega nasprotja, pa tudi ne zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s sporno nepremičnino. Trditev, da se je pri ugotavljanju tega, kaj je bilo pokojnemu J.S. odvzeto iz posesti, lotilo zadeve iz napačnega konca, ker ni relevantno dejstvo, da ni bil priložen grafični prikaz odvzetih površin, ampak bi moralo izhajati iz površin novo nastalih parcel ter te primerjati s prvotno kupljeno parcelo, ne prepriča. Že površine, ki jih navaja pritožba, niso pri odločanju v konkretnem sporu odločilne, saj ni res, da bi imela v lasti parc. št. 819/2, k.o. P. tožeča stranka, ampak je ta parcela na podlagi tožbe z dne 17.9.1996, opr. št. P 224/96 last I.S., vendar ne kot dediča pok. J.S., ampak zaradi ugotovitve, da je to nepremičnino kupil in na njej zgradil stanovanjsko hišo. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da se je parc. št. 1681/1, k.o. P. II večkrat delila, da se je med drugim delila tudi v parc. št. 1681/5, to je današnjo parcelo 819/3, k.o. P. Površine so se spreminjale, zato ne morejo biti odločilni m2. Splošno znano je, da ob delitvah in novih meritvah površine prihaja do razlik v površinah nepremičnin. Samo iz predstavljenih površin v pritožbi ni mogoče sklepati na odvzem sporne parcele pravnemu predniku tožeče stranke iz posesti. Ob dejstvu, da je ta nepremičnina že od leta 1955, ko jo je J.S. kupil, ves čas v posesti tožeče stranke in dokaznem bremenu, da je bila iz posesti odvzeta leta 1967, ki ga je v tem sporu nosila tožena stranka, tega pa ji v dokaznem postopku ni uspelo dokazati, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imel J.S. na tej parceli pravico uporabe oziroma da je po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postal lastnik te nepremičnine. Ker je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).