Jedro

O izvedbi dokaza z izvedencem, njegovem zaslišanju in dopolnjevanju izvedenskega mnenja obstaja sodna praksa vrhovnega sodišča in predlagatelj ni izkazal obstoja kršitve pravdnega postopka, ki jo zatrjuje. Tudi odločitev glede odškodnine ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu za plačilo višje odškodnine, kot pa mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Meni, da gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba je v spornem delu glede nepremoženjske škode utemeljena na napačnih zaključkih izvedenca travmatologa, ki ni pristojen za ugotavljanje duševnih motenj, sodišče pa se opira tudi na razlog, da izvedenec tožnika ni mogel pregledati. Izvedenec je kot posledico stresnih dogodkov dopuščal obstoj depresivnega ali (in) anksioznega stanja, za kar v predloženi dokumentaciji ni našel podlage, pojasnil pa je, da je vprašanje obstoja depresivnega ali anksioznega stanja v pristojnosti izvedenca psihiatra. Izvedenec torej v enem delu trdi, da ima premalo podatkov, da bi lahko dopuščal obstoj nekega duševnega stanja, kar sta sodišči prve in druge stopnje tudi uporabili pri odločanju, v nadaljevanju pa prizna, da to področje sploh ne spada v njegovo pristojnost. Sodišče se v ničemer ne opredeli do omenjenih nasprotij, kar predstavlja očitano kršitev, ki bi jo moralo sankcionirati pritožbeno sodišče, ne pa da se je ukvarjalo z nezatrjevano kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi kršitev materialnega prava, saj je višje sodišče napačno določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Do kršitve materialnega prava je prišlo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je že v tožbi predlagal in predložil dovolj dokazov za priznanje nepremoženjske škode za duševne bolečine, česar pa sodišči nista upoštevali. Sodišče bi moralo že brez izvedenca psihiatra in nevrologa prisoditi denarno odškodnino za to nepremoženjsko škodo, čemur bi logično sledila postavitev izvedenca pristojne stroke. S to kršitvijo materialnega prava je sodišče povzročilo, da določenega dela dejanskega stanu sploh ni ugotavljalo.

2. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani. O izvedbi dokaza z izvedencem, njegovem zaslišanju in dopolnjevanju izvedenskega mnenja obstaja sodna praksa vrhovnega sodišča in predlagatelj ni izkazal obstoja kršitve pravdnega postopka, ki jo zatrjuje. Tudi odločitev glede odškodnine ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo neutemeljen predlog za dopustitev revizije.