Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika zavrnilo na naroku in če je tožnik štel, da gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi jih moral uveljavljati takoj.

Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico (predmetni primer), ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in zato z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica in prvi toženec nosita sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki in drugi toženi stranki naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v višini 94,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 94,92 EUR ter odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, natančneje je navedeno v 1. odst. izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta toženca vtoževano škodo tožniku 27.6.2001 povzročila skupaj s tem, da sta poleg udarca s plinsko pištolo, ki ga je tožniku zadala prva tožena stranka, tožečo stranko večkrat udarili v zgornji del telesa ter z nogami v ledveni del hrbtenice. Tožniku, ki je dobil številne udarnine po telesu in rano na nosu, je sodišče prve stopnje iz naslova premoženjske škode priznalo 94,42 EUR od uveljavljenih 208,65 EUR, iz naslova nepremoženjske škode pa skupno 1.900,00 EUR, in sicer iz naslova telesnih bolečin 900,00 EUR od uveljavljenih 3.755,63 EUR, iz naslova strahu 1.000,00 EUR od uveljavljanih 3.338,34 EUR. Ni mu priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožnik je uveljavljal 29.210,48 EUR). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v obrazložitvi sodbe zapisano, da toženca solidarno odgovarjata za škodo, kljub temu, da sta jo prerekala tako po temelju kot po višini. Sodba se glasi na valuto, ki v Republiki Sloveniji ni v veljavi. Izrek sodbe je nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti. Glede obsega nepremoženjske škode se opira na izvedensko mnenje, čeprav je zoper njega pravočasno podal pripombe in ne upošteva njegove izpovedbe ter izpovedbe priče. Vztraja, da je bil v nezavesti pet minut, kar je potrdila tudi zaslišana priča, ki je obrazložila vzroke njegovega padca na tla, kar so bili udarci v tilnik, v glavo, v obraz, pač v zgornji del telesa. Zaradi pripomb na izvedensko mnenje in predlaganega zaslišanja izvedenca, kar je sodišče prve stopnje iz nerazumljivih razlogov zavrnilo, je ostalo pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je zaradi napačne uporabe materialnega prava prisojena odškodnina prenizka in neprimerljiva z drugimi odškodninami za enako škodo. Škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je dokazal, saj je iz listinskih dokazov, predloženih tožbi, razvidno, da je depresivnost in anksioznost ob takih stresnih dogodkih možna, kar je potrdil že nevrokirurg ob pregledu v Italiji. Predlagal je tudi izvedenca nevrologa in izvedenca psihiatrične stroke, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da ni prišel na osebni pregled, k izvedencu travmatologu, ki je bil postavljen v tem postopku. Poudarja, da je izvedenec travmatolog pojasnil, da glede zatrjevanega anksioznega in depresivnega stanja ne more odgovoriti z gotovostjo in napotuje na izvedenca psihiatra. Ob postavitvi izvedenca psihiatrične stroke bi sodišče lahko ugotovilo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za strah ni primerna in je neprimerno ugotovljena stopnja in trajanje strahu ter napačno vrednotena denarna odškodnina zanj. Sodišče ne obrazloži, zakaj ni mogel utrpeti primarnega strahu in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, zakaj mu sodišče ne verjame, da ga je od škodnega dogodka dalje strah pred zaprtimi prostori, kar nedvomno pomeni, da je utrpel trajne posledice in je njegova življenjska aktivnost zmanjšana, in da se boji, da ga bo napadla organizirana tolpa z naročenimi morilci. Graja odločitev glede omejitve teka zakonskih zamudnih obresti, dokler vsota zapadlih a neplačanih obresti ne doseže glavnico. Ugotavlja sicer, da je večinsko stališče tako, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, ocenjuje pa, da gre za odločanje v nasprotju z določbami Ustave RS in z Ustavo RS varovano enakostjo ter v nasprotju z načelom pravne varnosti. Niza razloge, zakaj je treba uporabiti Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07; U-A), ki je stopil v veljavo 22.5.2007 in ga je treba uporabiti za vse obstoječe in neporavnane obveznosti glede obrestovanja po 22.5.2007. Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I 300/04 z dne 2.3.2006 bi se glede določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami; OZ) moralo uporabiti tudi za OZ-A in bi za neporavnane obveznosti morale začeti teči obresti ponovno od uveljavitve OZ-A. Po analogiji ustavne odločbe bi bilo treba ugotoviti, da bi bile določbe OZ-A neustavne, kolikor v določbah glede veljavnosti ni določeno, da omejitev obrestovanja ne velja za vse, na ta dan še neporavnane obveznosti. Primeroma dokazuje, da bi v primeru mlajše terjatve, ki bi zapadla šele po 17.3.2002 obrestovanje teklo, pri starejši pa zgolj zato, ker naj bi obrestovanja pred 22.5.2007 doseglo glavnico, obresti ne bi več tekle. V zvezi z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 227/2005 in Up 699/05, na katere se sklicujejo sodišča v svojih odločbah, ocenjuje, da se obrazložitve nepravilno prenašajo na povsem drugačno dejansko stanje, kot je v predmetni zadevi. Če glede na protiustavno prakso ne bo uspel, bo prisiljen izkoristiti vsa pravna sredstva in bo v nadaljevanju podal Ustavnemu sodišču RS ustrezen predlog oziroma pobudo za presojo ustavnosti določb OZ-A. Izraža nestrinjanje z odločitvijo o stroških, ki ne bi smela temeljiti le na rezultatu matematične operacije. Stroški izvedenca se ne bi smeli ugotavljati v odvisnosti od vrednosti zahtevka in ne vrednotiti po uspehu in bi morali biti priznani v celoti, ker so bili, ne glede na končni uspeh, potrebni. Toženca bi stroške morala plačati v celoti, saj sta bila kriva, da je bila pravda potrebna.

Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, drugi toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je izrek sodbe nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, ker se sodba glasi na valuto, ki v Republiki Sloveniji ni v veljavi (30. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je priznalo odškodnino v valuti EUR, kar je po Zakonu o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/06; ZUE) uradna valuta v Republiki Sloveniji. Če pritožnik, ki sicer neobrazloženo trdi le, da se sodba glasi na valuto, ki v Republiki Sloveniji ni v veljavi, meri na znesek 455.316,00 SIT, od katerega je sodišče prve stopnje priznalo obresti do 1.1.2007, mu je treba pojasniti, da je 2. člena ZUE določil kot dan uvedbe EUR-a 1.1.2007. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo obresti od tolarskega zneska. V 3. odst. 2. člena ZUE je določen tudi tečaj zamenjave, v 13. členu ZUE pa, da se z dnem uvedbe EUR-a šteje, da se tolarski zneski glasijo na euro izračunani po tečaju zamenjave.

Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Trditev, da sodba nima razlogov, zakaj ni priznalo tožniku odškodnine iz naslova primarnega strahu, je protispisna (9. stran obrazložitve sodbe).

Opustitev zaslišanja izvedenca in zavrnitev predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca nevrologa, bi sicer lahko predstavljala v pritožbi smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, kar v pritožbenem postopku, glede na določbo 286.b člena ZPP ni upoštevno. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika zavrnilo na naroku 22.9.2009 in če je tožnik štel, da gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi jih moral uveljavljati takoj ( 1. odst. 286.b člena ZPP). V pritožbi ne navaja nobenih razlogov, zakaj brez svoje krivde (na naroku je bil prisoten) tega ni storil. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi obrazložilo, zakaj je dokaze zavrnilo (2. odst. 287. čl. ZPP). Drugih bistvenih kršitev tožnik obrazloženo ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa bistvenih kršitev (med njimi ni 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP), na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je podlago za solidarno odgovornost tožencev za povzročeno škodo imelo v določbi 206. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 26/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki ga je glede na določbo 1060. čl. OZ treba uporabiti za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ. Nerazumljivo je, na kaj meri pritožnik s trditvijo, da je sodišče solidarno odgovornost za škodo priznalo kljub temu, da sta jo toženca prerekala po temelju kot po višini. Tožnik je že s tožbo zahteval, da se tožencema naloži solidarno plačilo odškodnine, čemur je sodišče prve stopnje sledilo.

O nepremoženjski škodi: Materialnopravni preizkus pravilnosti višine prisojene odškodnine pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije kot objektivne pogojenosti višine odškodnine (200. člen ZOR), in je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine odmerilo ob kritični presoji izvedenskega mnenja dr. B.R, izpovedbe tožnika in predložene medicinske dokumentacije. Ustrezno je upoštevalo bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da sta toženca tožnika poškodovala in je ob napadu dobil številne udarnine po telesu in rano na nosu. Upoštevalo je, da je tožnik imel na izvedensko mnenja pripombe in se je glede njih tudi opredelilo (3. stran obrazložitve sodbe). Pojasnilo je, zakaj je sledilo strokovnemu mnenju izvedenca, in ne tožniku, in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na njegove razloge tudi sklicuje. Mnenja izvedenca, da je treba, če je nezavest dejansko izkazana in traja par minut, da poškodovani utrpi vsaj pretres možganov (pritožbeno vztrajanje, da je bil v nezavesti pet minut), pritožnik s pritožbenim sklicevanjem na izpoved priče, da je padel na tla zaradi udarcev v tilnik, glavo in obraz, ne more uspešno izpodbiti. Izvedenec je sicer res dopuščal možnost, da bi močan udarec v glavo ali sence lahko povzročil nezavest, vendar je (tudi po študiju spisa) ugotovil, da ni podatkov, ki bi govorili zato, da bi tožnik dobil tak udarec v glavo, da bi bil zaradi tega izkazano nezavesten. Mnenja je, da tožnik ni utrpel pretresa možganov, zgolj par sekundna omotičnost pa ni nezavest. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, da so številne udarnine in rana na nosu tožniku lahko povzročile hude fizične bolečine, ki so po nekaj urah, z močno tendenco upadanja prešle v srednje hude bolečine, da so srednje hude bolečine kot stalne trajale do en teden in prešle v stalne lahke bolečine, ki so verjetno trajale še vsaj dva tedna, da so se v času zdravljenja (en mesec) pojavljale tudi občasne bolečine, ki so bile lahke do srednje hude in so se nadaljevale po končanem zdravljenju v manjši meri, vsaj še dva ali tri tedne, da je imel kakšen teden glavobole, ter upoštevaje nevšečnosti med zdravljenjem, se izkaže, da je primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 900,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje in ni podlage za višjo odškodnino, kot zahteva tožnik.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah upoštevalo, da je tožnik neposredno ob napadu in poškodovanju zanesljivo utrpel hud primarni strah, trpel pa je tudi strah za izid zdravljenja, ki je bil prvi teden ali dva srednje intenzivnosti, kasneje, do konca zdravljenja, pa lahke intenzivnosti. Upoštevaje gornje ugotovitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, prisojena iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR primerna. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožeča stranka ni mogla utrpeti primarnega strahu, je protispisna. Na 9. strani sodbe je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je upoštevalo intenzivnost primarnega strahu, ki je bil takšen, da je po oceni sodišča zagotovo trajneje vplival na duševno ravnovesje tožeče stranke. Pri odmeri odškodnine za strah pa sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo strahu, ki ni izzvenel in ki po pritožnikovi trditvi predstavlja omejitev na področju življenjskih aktivnosti. Če bi tožnik dokazal obstoj trajnih posledic zaradi strahu (pritožbene trditve, da ima od škodnega dogodka dalje strah pred zaprtimi prostori; da ima strah, da ga bo napadla organizirana kriminalna tolpa z naročenimi morilci), bi bilo treba to upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B.R., ki je bil mnenja, da tožniku poškodbe niso pustile takih posledic, da bi bila zaradi njih zmanjšana življenjska aktivnost. Ovrgel je trditve tožnika, da so mu kot posledica udarca v glavo ostali glavoboli in vrtoglavica, čemur v pritožbi obrazloženo ne oporeka. Tudi glede motenj ravnotežja, za katere je tožnik trdil, da so mu ostale, je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je izgubljanje ravnotežja lahko posledica hudega pretresa možganov, še bolj verjetno pa udarnine možganov, česar pa tožnik zanesljivo ni utrpel. Izvedenec je kot posledico stresnih dogodkov dopuščal obstoj depresivnega ali (in anksioznega stanja), za kar pa v predloženi listinski dokumentaciji ni našel podlage. Listinska dokumentacija, ki jo je tožnik predložil tožbi in na katero se v pritožbi sklicuje, in do katere se je sodni izvedenec dr. B. R. opredelil, ne dokazuje njegovih trditev. V potrdilu 25.7.2001 (tožnika je v Brescii pregledal nevrokirurg) je nevrokirurg ugotovil, da nevrološki pregled ni pokazal nevroloških znakov in je izključil nevrokirurško organsko patologijo, torej poškodbo možganov. V potrdilu je sicer zapisano, da je tožnik ob pregledu navajal glavobole in močan depresiven anksiozni sindrom, vendar je sodni izvedenec dr. B.R. prepričljivo in strokovno pojasnil, da je nepravilno zapisano, da naj bi tožnik prišel na pregled zaradi posledic lobanjske poškodbe (ni šlo za poškodbo lobanje – skeleta glave ali vsebine lobanje – možganov), temveč za stanje po udarcu v glavo z manjšo ranico na nosu in podpludbami, opisanimi že v Trstu (potrdilo 29.6.2001). Tudi v potrdilu 29.6.2001, ko je tožnik obiskal specialista kirurga in dermatologa, je po ugotovitvi sodnega izvedenca dr. B. R. napačna ugotovitev, da tožnik trpi za politravnimi posledicami. Izvedenec je namreč poudaril, da je definicija politravme jasna in govori o hudih poškodbah večorganskih sistemov, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Zdravnik je namreč opisal rano na nosu, podpludbo v predelu leve ličnice, senc, čeljustnem področju ter difuzen hematom v področju vratu. Izvedenec je sicer zapisal, da je vprašanje obstoja depresivnega ali anksioznega stanja v pristojnosti izvedenca psihiatra, katerega postavitev je tožnik tudi predlagal, vendar je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrnilo. V zvezi s tem smiselno očitano absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot je bilo že obrazloženo, glede na določbo 286.b člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo tudi dejansko stanje. V razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev izvedenca psihiatra in nevrologa se sodišče prve stopnje ni sklicevalo le na v pritožbi grajano dejstvo, da sodni izvedenec tožnika ni mogel pregledati, temveč tudi na zaključke izvedenca v zvezi s pregledom zdravstvene dokumentacije, ki ne nudi opore za tožnikove trditve in je odločitev sodišča prve stopnje, da teh dokazov ne izvede, po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilna. Tožnik ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi trdil, da bi se po napotku nevrokirurga v Italiji zaradi zatrjevanih posledic poškodbe zdravil pri psihiatru, še manj pa, da bi v zvezi s tem obstajala kakšna zdravstvena dokumentacija.

O odškodnini za premoženjsko škodo: Pritožnik zavrnilnega dela iz naslova premoženjske škode obrazloženo ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev materialnopravna pravilna.

O obrestih: Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da so zakonske zamudne obresti od premoženjske in nepremoženjske škode do uveljavitve OZ-A (22.5.2007) že dosegle glavnico, pravilno omejilo njihov tek in je drugačno pritožbeno razlogovanje pravno zmotno. Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 je bilo odločeno, da se 1060. čl. OZ, na podlagi katerega se za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo uporablja ZOR, razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V OZ-A, ki je začel veljati 22.5.2007, res ni več določeno pravilo „ne ultra alterum tantum“, kar pa ne pomeni, da bi obresti začele ponovno teči, kot se zavzema pritožnik. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Določeno je, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Slovenije in je glede na splošno prepoved retroaktivnosti treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico (predmetni primer), ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in zato z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Kot ugotavlja že pritožnik sam (sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 227/05, Up 699/05), je tako stališče zavzelo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, pri čemer tožnik zmotno razume, da razlogi navedeni v odločbah za predmetni primer niso uporabljivi, ker se nanašajo na povsem drugačno stanje. V zadevi Up-227/05 sta bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem sklepa izdana v izvršilnem postopku v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba glede zamudnih obresti, ki so tekle po 1.1.2002 do plačila, pri čemer za presojo ni bilo odločilno, da je bil znesek zamudnih obresti na podlagi sklepa o izvršbi dolžnici že odtegnjen. Nobene podlage ni za smiselno uporabo odločbe Ustavnega sodišča U – I-300/2004, ki se je nanašala na ustavnost določbe 276. čl. OZ, tudi na OZ-A. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podlage za presojo ustavnosti določb OZ-A in bo, če pritožnik meni drugače, lahko sam sprožil presojo ustavnosti.

Pravilna je tudi grajana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri odločitvi, v skladu z določbo 2. odst. 154. čl. ZPP upoštevalo vse okoliščine primera. Stroški izvedenca so pravdni stroški in delijo usodo uspeha, pri čemer sodišče priznava le potrebne stroške (155. člen ZPP). Sklicevanje pritožnika, da je bila pravda potrebna po krivdi tožencev, ni okoliščina, ki bi imela vpliv na stroškovno odločitev.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov za katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel in do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Stroškov prvega toženca za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče, glede na njegovo vsebino ne šteje za potrebne (155. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.