Jedro

Toženec se mora izjaviti o navedbah tožeče stranke le pod pogojem, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Če so tožbene trditve nesklepčne, je toženec oproščen svoje dolžnosti, da se izjavi. Če pa tožeča stranka sicer navede sklop pravnorelevantnih dejstev, ki pripeljejo do zatrjevane posledice, pa dejstev podrobneje ne konkretizira, zadostuje že golo toženčevo zanikanje.

Če je sodišče ocenjevalo, da je tožba zaradi manjkajočih trditev o obratovalnih stroških nesklepčna, bi moralo ob golem zanikanju tožene stranke skladno z navedenim procesnim določilom opraviti materialno procesno vodstvo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijani točki I. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tretji alineji točke II. ter v točki III. izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 36.600,00 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2009 naprej (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer do celotne višine vtoževane uporabnine (za znesek 2.400,00 EUR) s pripadajočimi obrestmi od posameznih zneskov in za zakonske zamudne obresti od dosojenih posameznih mesečnih zneskov za čas od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do vložitve tožbe (prva in druga alineja točke II. izreka) ter za stanovanjske, izvršilne in pravdne stroške v skupni višini 7.914,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zuneskov, navedenih v tretji alineji točke II. izreka. Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 2.884,26 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki (točka III izreka).

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka jo izpodbija v tretji alineji točke II. in v točki III. izreka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tako, da se v tem delu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožena stranka dolgu iz izvršilnih postopkov ni substancirano ugovarjala. Tožeča stranka ni bila dolžna priložiti dokazov v smeri določb 24., 30., 91. in 94. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), na katere se je oprlo sodišče. Ni bilo podlage za zavrnitev zahtevka, sodišče ne sme skrbeti za obrambo tožene stranke. Če toženec ni podal ugovora v smeri, ki jo ugotavlja sodišče, se šteje, da je zahtevek priznal. Ravnanje sodišča je nezakonito. Izpodbijana sodba je za tožečo stranko sodba presenečenja. Ni ji bila dana možnost, da bi trditveno podlago ob odsotnosti toženčevih ugovorov konkretizirala v smeri ugotovitev sodišča. To bi vsekakor storila, če bi jo na to opozorilo v okviru materialnoprocesnega vodstva. Napačno je stališče sodišča, da so izvršilni postopki tožničina odgovornost, češ da je dolžna poskrbeti za plačilo vseh stroškov. Po 24. členu SZ-1 je dolžnik stroškov obratovanja dejanski uporabnik nepremičnine. Etažni lastnik odgovarja solidarno. Če stroške poravna namesto dejanskega uporabnika, ima do njega regresni zahtevek. To je srž tožbenega zahtevka zoper toženca. O stroških postopka je napačno odločeno zaradi napačne odločitve o glavni stvari. Napačno so ugotovljeni tudi stroški izvedenca. Skupno mu je bila priznana nagrada v višini 672,88 EUR (po prvem sklepu z dne 6.5.2011 504,66 EUR in po drugem sklepu z dne 6.10.2011 168,22 EUR) in ne le v višini 644,32 EUR, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v laično vloženi pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov. Vztraja, da tožeča stranka ni nikoli podala ali izrekla nobene zahteve in pozivov za toženčevo izselitev, niti ni pismeno zahtevala od njega stroškov ali plačevanja najemnine. To je storila šele po sedmih letih in brez najemne pogodbe. Stanovanje jim je bilo na voljo, če so se najavile. Pritožnikovi dokumenti so izginili. Ni obogatel na račun tožeče stranke. Plačeval je stanovanje na Linhartovi, v katerem je živela njegova hčerka. Pokazal je kopijo pogodbe, o plačevanju najemnine za to stanovanje, se lahko zaslišijo priče. Z zahtevkom za plačilo dosojene vsote se ne strinja.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

O uporabnini in pritožbi tožene stranke Tožeča stranka je uveljavljala denarni zahtevek za plačilo odškodnine po 600,00 EUR mesečno zaradi nezmožnosti uporabe stanovanja (uporabnina) za čas od februarja 2004 do 9.7.2009. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v tem obdobju imetnica stanovanja s pravico do posesti, stanovanje pa je uporabljala tožena stranka brez pravne podlage. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča toženec kljub pozivom tožeče stranke k izpraznitvi stanovanja in plačevanju stroškov in najemnine tega ni upošteval. Tožeči stranki je preprečeval, da bi sama uporabljala stanovanje ali ga oddajala v najem (zamenjava ključavnice, neizročitev novega ključa) in jo na ta način prikrajšal za najemnino, ki bi jo sicer lahko z oddajanjem stanovanja dosegla na trgu. Glede na take dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 190. členom istega zakona delno ugodilo. Tožencu je naložilo v plačilo uporabnino v višini tržno ugotovljene najemnine (z izvedencem po 600,00 EUR mesečno), razen za čas osmih mesecev, za katere je ugotovilo, da je v stanovanju bivala tudi njegova hčerka. Za to obdobje je tožnici dosodilo polovico nižjo uporabnino – po 300,00 EUR mesečno. Zoper zavrnilni del sodbe ni pritožbe in je sodba v prvi in trudi alineji točke II. izreka pravnomočna.

Odločitev o uporabnini je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča, da je bila tožnica imetnica stanovanja v obravnavanem obdobju. Vztraja pa, da ga ni (pisno) pozivala k izselitvi in da ni zahtevala plačevanja stroškov in najemnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi relevantnimi dejstvi pritrjuje dokazni oceni sodišča, utemeljenih razlogih (točke 8 in 9 sodbe). Toženec namreč z navedenimi navedbami ne more omajati pravilnih ugotovitev sodišča, da je v stanovanju bival nezakonito. Že sam priznava, da najemne pogodbe s tožnico ni imel. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi ne druge pravne podlage za bivanje v njenem stanovanju (morebitnega dovoljenja tožnice ali vsaj konkludentno izražene privolitve za bivanje v stanovanju). O neuspešnih ustnih pozivih tožnice k izselitvi in za plačevanje stanovanjskih stroškov ter najemnine, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem prič A in U (razlogi v točki 9 sodbe). Pritožnikove nasprotne izjave, da pozivov ni bilo, so ostale osamljene in neprepričljive, zato mu sodišče upravičeno ni verjelo. Ustno nasprotovanje toženčevemu bivanju v stanovanju zadošča za ugotovitev, da je uporabljal stanovanje brez pravnega temelja. Obličnost, za katero se (prvič) zavzema v pritožbi, ni potrebna. Tudi pritožbene navedbe, da je bilo stanovanje tožnici (in njeni hčerki ter vnukinji) kadarkoli na razpolago, če so se najavile, nima opore v zbranem dokaznem gradivu. Že pritožbena navedba, da bi se morala tožnica najaviti za obisk, sama po sebi izključuje možnost tožničine proste uporabe oziroma bivanja v stanovanju. Ugotovitve sodišča, da ji je bila uporaba dejansko preprečena z zamenjavo ključavnice in neizročitvijo ključa, pa imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenih izpovedbah prič.

Kot zmotno je treba zavrniti tudi pritožnikovo naziranje, da ni obogaten na škodo tožeče stranke. Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, je bila tožeča stranka prikrajšana, ker zaradi toženčevega nezakonitega bivanja v njenem stanovanju slednjega ni mogla uporabljati sama, niti ga oddajati v najem. Ni relevantno, komu bi ga oddajala. Toženec pa je okoriščen za to, ker tožnici za bivanje ni plačeval ničesar (torej tudi ne najemnine, ki bi jo tožnica sicer dosegla z oddajanjem stanovanja drugim na trgu). Pravnorelevantno je le njuno medsebojno razmerje (prikrajšanje tožnice na eni strani in toženčevo okoriščenje na njen račun na drugi strani), njuno razmerje s tretjo osebo (tožničino vnukinjo in toženčevo hčerko) pa ne. Zato pritožnik svojega okoriščenja na račun tožnice ne more pobotati s svojimi prispevki (oziroma prikrajšanjem), ki jih je nudil svoji hčerki, na kar nakazuje v pritožbi. Tudi dokazi v tej smeri, na katere se nekonkretizirano, sklicuje v pritožbi, so za to pravdo pravno nerelevantni. Sicer pa jih na prvi stopnji niti ni predlagal in so zato kot prepozni tudi neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Drugih pritožbenih očitkov tožene stranke ni. Višini dosojene uporabnine toženec namreč ne nasprotuje. O njej je sodišče odločilo na podlagi izvedeniškega mnenja. Ob uradnem preizkusu sodbe v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena. Ugotovljena so vsa pravno relevantna dejstva, uporabljeno pravilno materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni bilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

O stanovanjskih stroških in pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka je vtoževala še povračilo stanovanjskih stroškov za obravnavano stanovanje, ki jih je, kot je zatrjevala, plačevala namesto toženca po dveh sklepih o izvršbi, ter povračilo izvršilnih in pravnih stroškov, vse s pripadajočimi obrestmi, ki so ji nastali v sodnih postopkih.

Pri odločanju je sodišče smiselno uporabilo določila Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe in po ugotovitvah, da tožnica kot etažna lastnica zaradi plačila stanovanjskih stroškov ni bila obogatena, ker gre za obveznost, ki bremeni etažnega lastnika (30. člen SZ-1), razen za obratovalne stroške, ki jo bremenijo subsidiarno, primarno pa najemnika (24., 91. in 94. člen SZ-1). Ker slednji niso bili specificirani in jih na podlagi priloženih listin po ugotovitvah sodišča ni bilo mogoče ugotoviti, je zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka navedene ugotovitve kritizira z očitki o procesnih kršitvah 214. člena ZPP. Meni, da zaradi toženčeve pasivnosti (neprerekanja postavljenih tridtev) ni bilo podlage za zavrnitev zahtevka, češ da njene trditve štejejo za priznane.

Toženec se mora izjaviti o navedbah tožeče stranke le pod pogojem, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Če so tožbene trditve nesklepčne, je toženec oproščen svoje dolžnosti, da se izjavi. Če pa tožeča stranka sicer navede sklop pravnorelevantnih dejstev, ki pripeljejo do zatrjevane posledice, pa dejstev podrobneje ne konkretizira, zadostuje že golo toženčevo zanikanje. Pogojev za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične, ni (primerjaj N. Betetto, V: L. Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem spremenjenih členov, četrta knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, stran 168 do 169). Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Toženec se je namreč branil (sicer res z nekonkretiziranim) ugovorom, da tožnica do vtoževanih stanovanjskih stroškov ni upravičena (primerjaj odgovor na tožbo, list. št. 17). Pogojev za pripoznavo zahtevka in posledično obsodilno sodbo, za kar se zavzema pritožnica, torej ni bilo.

Drži pa pritožbena graja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeča stranka zaradi opuščenega materialnopravnega vodstva ni mogla učinkovito izkoristiti svoje pravice do izjave v postopku.

Materialnoprocesno vodstvo, ki ga mora sodišče opraviti skladno z 285. členom ZPP, se nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek ni na pravna vprašanja. Če je sodišče ocenjevalo, da je tožba zaradi manjkajočih trditev o obratovalnih stroških nesklepčna, bi moralo ob golem zanikanju tožene stranke skladno z navedenim procesnim določilom opraviti materialno procesno vodstvo. Tožečo stranko bi moralo opozoriti na to, katera dejstva bo štelo kot pravno odločilna ter jo pozvati, naj ustrezno dopolni svoje navedbe in predloži dokaze zanje. Ker teh pravil ni upoštevalo, je izdana sodba za tožečo stranko presenečenje in ji je treba pritrditi, da ji je bila s tem kršena pravica do izjave. To pa je narekovalo razveljavitev tožbe v izpodbijanem delu (tretja alineja točka II. izreka sklepa) in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo.

V nakazanem obsegu bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o zadevi po tem, ko bo tožeči stranki dalo možnost, da se o dejstvih, ki jih šteje za pravnorelevantna (obratovalni stroški), izjavi in zanje ponudi dokaze. Svojo odločitev bo moralo nato ponovno popolno in jasno obrazložiti.

Zaradi delne razveljavitve odločbe o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških (točka III. izreka sodbe). Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških naj bo sodišče prve stopnje poleg morebitnega spremenjenega uspeha strank pozorno tudi na stroške izvedenine, za katere tožeča stranka opozarja, da jih je delno prezrlo. Upošteva naj tudi stroške tega pritožbenega postopka, ki so pridržani za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).