Jedro

Dvom v resničnost oziroma bolje v pravilnost odločilnih dejstev mora biti ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je, ob nestrinjanju preiskovalne sodnice s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, s sklepom z dne 8. 12. 2012 zoper obdolženega N. K. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 15. 12. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 27. 12. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče jo je prejelo dne 28. 12. 2012), kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi zahteve v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navaja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni zadostno obrazložilo svoje odločitve; da so razlogi sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu protispisni, kar utemeljuje z uradnim zaznamkom o pridržanju obdolženca ter s kartončkom o ugotavljanju njegove identitete, iz katerih da izhaja, da je bil obdolženec aretiran ob 21.30 uri, storitev kaznivega dejanja pa se mu očita ob 21.55 uri, da je bil obdolženec aretiran na Koroški cesti ..., ki je od kraja kaznivega dejanja oddaljena okoli 200 m, da je obdolženca aretiral in njegovo identiteto preveril policist, ki prihaja iz Policijske uprave Kranj, ob tem pa so druge domnevne izgrednike aretirali pripadniki Policijske uprave Novo mesto, ter da razlog preverjanja obdolženčeve identitete ni bila domnevna storitev kaznivega dejanja, temveč neupoštevanje zakonitega ukaza policije. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navaja, da je bil pripor odrejen zoper osebo, ki s svojim prejšnjim življenjem ni z ničemer indicirala, da bi lahko storila kakršnokoli kaznivo dejanje, kaj šele tako nasilno, kot se ji očita v obtožnem predlogu; da je obdolženec doslej nekaznovan, da ima urejeno življenje, se šola, redno trenira nogomet v športnem klubu, njegova želja pa je celo postati kriminalist, ter da je sodišče z vsemi temi tehtnimi razlogi opravilo preveč zlahka, sklicujoč se le na domnevno brutalnost očitanega kaznivega dejanja. Uveljavlja tudi, da zatrjevana teža očitanega kaznivega dejanja ne upravičuje sorazmernosti odreditve pripora, upoštevaje, da tožilstvo ne trdi, da bi obdolženec v policiste metal kakršnekoli predmete. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolženca izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 1. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je sodišče ocenilo, da je bil obdolženec identificiran kot član skupine izgrednikov, ki so metali granitne kocke v policiste, njegovo ime pa je tudi na seznamu, ki je priložen kazenski ovadbi, ocena neizogibnosti pripora in ponovitvene nevarnosti pa izhaja iz podatka, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek z elementi nasilja ob upoštevanju drznosti in način zoperstavljanja policistom. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obdolženčevi zagovorniki seznanjeni dne 4. 1. 2013, o njem pa se do odločitve Vrhovnega sodišča niso izjavili.

B-1.

Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ter podatkov spisa ugotavlja: da obdolženčevi zagovorniki z eno zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo dne 27. 12. 2012, z po vsebini enakimi razlogi izpodbijajo dva pravnomočna sklepa: sklep o odreditvi pripora (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 62103/2012 z dne 8. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 15. 12. 2012) ter sklep o podaljšanju pripora (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 11. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 18. 12. 2012); da iz uradnega zaznamka ter odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 4. 12. 2012 (listovni številki spisa 564 in 565) izhaja, da je bila obdolžencu s strani policije odvzeta prostost dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri na Koroški cesti … v Mariboru; da je dne 6. 12. 2012 okrožna državna tožilka na pripornem naroku zoper obdolženca predlagala odreditev pripora, s katero pa se preiskovalna sodnica ni strinjala, zato je bila zadeva zaradi nesoglasja med preiskovalno sodnico in okrožno državno tožilko dne 7. 12. 2012 predložena zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je s sklepom dne 8. 12. 2012 zoper obdolženca odredil pripor; da je bil obdolženec priveden v pripor s prostosti dne 8. 12. 2012; da je bil zoper obdolženca dne 10. 12. 2012 vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ter da okrožni državni tožilec v njem podaljšanja pripora zoper obdolženca ni predlagal; da je državni tožilec podaljšanje pripora zoper obdolženca predlagal s posebno vlogo dne 11. 12. 2012; da je bil pripor zoper obdolženca odpravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 31. 12. 2012; da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 20. 12. 2012 opravilo predobravnavni narok, na katerem obdolženec krivde po obtožnem predlogu ni priznal. B-2.

5. Iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izhaja, da naj bi obdolženec dne 3. 12. 2012 okoli 21.55 ure v Mariboru na območju Glavnega trga in Starega mostu sodeloval v skupini, ki je policistom poskušala preprečiti uradno dejanje na ta način, da je proti njim začela metati granitne kocke, lesene palice in steklenice, s tem pa ni prenehala niti po pozivu policistov, naj se razide, temveč je nadaljevala z množičnim metanjem prej navedenih predmetov v policiste.

6. Iz uradnega zaznamka o pridržanju N. K. z dne 4. 12. 2012 (listovna številka 564 spisa) izhaja, da je bil obdolženec s strani policije prijet dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri v Mariboru na Koroški cesti. Enako izhaja tudi iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju obdolženca z dne 4. 12. 2012 (listovna številka 565 spisa) ter kartončka o ugotavljanju njegove identitete (priloga A-5 spisa).

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (takoimenovano protispisnost), ki jo med drugim utemeljuje z navedbo, da iz uradnega zaznamka o pridržanju obdolženca ter iz kartončka o ugotavljanju njegove identitete izhaja, da je bil obdolženec aretiran dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri, storitev kaznivega dejanja pa se mu očita istega dne ob 21.55 uri.

8. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

9. Zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti, ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora (427. člen ZKP). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010 presodilo, da mora biti dvom v resničnost oziroma bolje v pravilnost odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

10. V obravnavani zadevi je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom, da je obdolženec dne 3. 12. 2012 okoli 21.55 ure sodeloval v skupini, ki je v policiste na območju Glavnega trga in Starega mostu v Mariboru metala različne nevarne predmete. Takšen dvom je utemeljen na podlagi treh listin v spisu (uradnega zaznamka o pridržanju N. K. z dne 4. 12. 2012, odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju obdolženca z dne 4. 12. 2012, kartončka o ugotavljanju njegove identitete), iz katerih skladno izhaja, da je bil obdolženec s strani policije aretiran oziroma pridržan dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri, torej skoraj pol ure preden naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeno bi utegnilo pomeniti, da je bil obdolženec v policijskem pridržanju v času, ko je skupina, v kateri naj bi sodeloval, v policiste metala nevarne predmete, upoštevaje dejstvo, da ista oseba istočasno ne more biti navzoča na dveh različnih krajih. Dvom v pravilnost odločilnih dejstev še utrjuje okoliščina, da obdolženec s strani policije ni bil prijet na inkriminiranem območju (območje Glavnega trga oziroma Starega mostu), temveč na več kot sto metrov oddaljenem naslovu Koroška cesta ... v Mariboru.

C.

11. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljen dvom v odločilno dejstvo izpodbijani sklep na podlagi določila 427. člena ZKP razveljavilo.