Jedro

Znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. člena KZ.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obdolženih M.M., M.L., N.Š., J.B., J.Š. in N.K., ob reševanju pritožb obdolženega J.B. in zagovornika obdolženega A.M. pa po uradni dolžnosti, se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da se - obdolženi M.M., - sin M. in M.G., rojen ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, samski, brez otrok, brez premoženja, neobsojen, ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od dne 3. 12. 2012 od 21.55 ure do 31. 12. 2012 do 14.17 ure, - obdolženi M.L., - sin J. in J., rojen ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, brez zaposlitve, brez otrok, brez premoženja, v priporu od dne 3. 12. 2012 od 21.55 ure do 31. 12. 2012 do 14.26 ure, - obdolženi N.Š., - sin O. in S., rojen ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, samski, brez otrok, brez premoženja, neobsojen, ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od 3. 12. 2012 od 21.35 ure do 31. 12. 2012 do 14.16 ure, - obdolženi J.B., - sin J. in T., rojen..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, samski, brez otrok, že obsojen, ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od dne 3. 12. 2012 od 21.50 ure do dne 6. 12. 2012 do 19.01 ure in od 14. 12. 2012 od 18.42 ure do 31. 12. 2012 do 14.10 ure, - obdolženi A.M., - sin D. in M., rojen ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, samski, brez otrok, brez premoženja, neobsojen, ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od dne 3. 12. 2012 od 21.55 ure do dne 6. 12. 2012 do 16.30 ure in od 8. 12. 2012 od 21.05 ure do 31. 12. 2012 do 14.24 ure, - obdolženi J.Š., - sin S. in B., rojen ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, samski, brez otrok, brez premoženja, neobsojen, ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od dne 3. 12. 2012 od 21.55 ure do dne 6. 12. 2012 do 16.11 ure in od 14. 12. 2012 od 16.07 ure do 31. 12. 2012 do 14.14 ure, - ter obdolženi N.K., - sin B. in B., rojen ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, samski, brez otrok, brez premoženja, neobsojen, ni v drugem kazenskem postopku, v priporu od dne 3. 12. 2012 od 21.30 ure do dne 6. 12. 2012 do 13.20 ure in od 8. 12. 2012 od 21.20 ure do 31. 12. 2012 do 15.25 ure - iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku - oprostijo obtožbe, - da so 3. 12. 2012 v Mariboru, med neorganiziranim shodom, v času med 20.30 in 22.00 uro sodelovali v eni od skupin, ki je vsaka s skupnim delovanjem poskusila preprečiti uradnim osebam uradno dejanje na način, opisan pod točkama 1 in 2, ko niso upoštevali ukazov in opozoril policistov, ki so v skladu s 1. in 3. točko 1. odstavka 3. člena Zakona o policiji (ZPol, Uradni list številka 49/1998 s spremembami) in 29. členom Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS št. 59/2002 s spremembami) izvajali naloge varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanja javnega reda in miru in ki so jih na podlagi 34. člena ZPol pozivali in ukazovali, da se naj razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, česar pa niso hoteli storiti, ampak so še naprej sodelovali v skupinah, ki sta proti policistom metali nevarne predmete (granitne kocke, palice in steklenice), pri čemer so:

1. J.B., N.Š. in N.K. skupaj z najmanj tridesetimi neugotovljenimi osebami, sodelovali v skupini, ki na območju G. trga in K. ceste ni upoštevala ukazov in opozoril policistov, ampak je proti policistom metala prej omenjene nevarne predmete ter jim na ta način poskusila preprečiti izvedbo zgoraj navedenih nalog, z navedenim ravnanjem pa ni prenehala, vse do posredovanja policistov;

2. M.M., M.L., A.M. in J.Š. z najmanj desetimi neugotovljenimi osebami sodelovali v skupini, ki na območju G. trga in S. mostu, ni upoštevala ukazov in opozoril policistov, ampak je proti policistom metala prej omenjene nevarne predmete ter jim na ta način poskusila preprečiti izvedbo zgoraj navedenih nalog, pri čemer se je zaradi posredovanja policistov skupina z območja G. trga premaknila na S. most, nato pa kljub ukazom in opozorilom policistov skupina z navedenim ravnanjem ni prenehala vse do posredovanja policistov na mostu; s tem naj bi storili kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika.

II. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in glede obdolženih I.J. in B.P. v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženih in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 62103/2012 z dne 10. 9. 2013 pod točko I in točko II zavrnilo obtožbo v smeri storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in sicer zoper obdolženega J.Š. po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP (državni tožilec je zanj umaknil obtožbo v besedi strank), zoper obdolžena I.J. in B.P. pa po 3. točki 357. člena ZKP (zoper obdolžena je bilo o istem dejanju že pravnomočno odločeno z odločbo o prekršku - res iudicata). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženih J.Š., I.J. in B.P. ter potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obdolženih J.Š. in B.P. obremenjujejo proračun. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje pod točko III obdolžene M.M., M.L., N.Š., J.B., A.M., J.Š. in N.K. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, za kar jim je izreklo kazen vsakemu po 7 mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženim v izrečeno kazen zapora vštelo pridržanje in čas prestan v priporu. Odločeno je tudi bilo, da so obdolženi M.M., M.L., N.Š., J.B., A.M., J.Š. in N.K. dolžni nerazdelno (obdolženi J.B. tudi sam) plačati stroške kazenskega postopka, vsak potrebne izdatke in nagrado zagovornikov, postavljenih jim po uradni dolžnosti, ter sodno takso, obdolžena J.B. in N.Š. pa tudi krivdno povzročene stroške.

2. Pritožbe zoper obsodilni del sodbe (točka III) so vložili: 1) zagovornica obdolženega M.M. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi kršitev 39., 41., 42., 301., 302. člena ZKP ter 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava); 2) zagovornik obdolženega M.L. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka; 3) zagovornik obdolženega N.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter kršitve 29. člena Ustave; 4) obdolženi J.B. brez navedbe pritožbenih razlogov; 5) zagovornik obdolženega J.B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitev 3., 289., 325. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter kršitve 23. člena Ustave; 6) zagovornika obdolženega A.M. iz vseh pritožbenih razlogov; 7) zagovornica obdolženega J.Š. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi kršitev 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 4., 17., 18., 322., 15., 338., 68., 355., 364., 334. člena ZKP, 258. in 283. člena KZ-1, 19., 21., 22., 23., 25., 28., 29., 32. člena Ustave, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; 8) zagovornik obdolženega N.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter kršitev ustavnih pravic obdolženega.

3. Pritožniki pritožb pritožbenemu sodišču predlagajo: - zagovornica obdolženega M.M. spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom; - zagovornik obdolženega M.L. razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, podrejeno izrek sankcije opominjevalne narave oziroma nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ter oprostitev plačila vseh stroškov kazenskega postopka; - zagovornik obdolženega N.Š. spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da obtožbo zoper obdolženega zavrne, podrejeno obdolženega obtožbe oprosti, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, še podrejeno, da „se obdolžencu izreče pogojna obsodba z nižje določeno kaznijo od izrečene“; - obdolženi J.B. predloga ne podaja; - zagovornik obdolženega J.B., da se sodba sodišča prve stopnje „razveljavi in kazenski postopek zoper obdolženega J.B. v celoti ustavi; podredno, zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču in sicer drugemu sodniku; podredno, izrek kazni spremeni v skladu z navedbami v pritožbi in obdolženemu izreče sankcijo opozorilne narave“; - zagovornik obdolženega A.M. razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje temu sodišču; - zagovornica obdolženega J.Š., da „pritožbi ugodi in primarno spremeni sodbo III K 62103/2012 ter obdolženca oprosti vseh očitkov obtožbe oziroma podredno, da se opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje v skladu s 380. členom ZKP, podredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje pred drugim sodnikom posameznikom“; - zagovornik obdolženega N.K. spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obtožba zoper obdolženega zavrne, podredno, obdolženega oprosti obtožbe, še podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

4. Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (točka II) je vložil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

5. Državni tožilec glede pritožb zagovornikov obdolženih in obdolženega J.B. ni podal odgovora, medtem ko zagovornika obdolženih I.J. in B.P. v odgovoru (376. člen ZKP) predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Zagovorniki obdolženih M.M., N.Š., J.B., A.M. in zagovornice obdolženega J.Š. so na podlagi drugega odstavka 378. člena ZKP zahtevali, da sodišče druge stopnje njim in obdolženim (M.M., N.Š., J.B. in J.Š.) omogoči prisotnost na pritožbeni seji.

7. Po določbi prvega odstavka 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V zakonski določbi niso navedena merila, na podlagi katerih predsednik senata ali senat presoja, ali je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, je pa sodišče druge stopnje dolžno opraviti preizkus, če so bili podani pogoji, da obdolženim in zagovornikom ne omogoči prisotnosti na pritožbeni seji. Sodišče druge stopnje je razsodilo, da zagovorniki obdolženih, z izjemo zagovornika obdolženega N.Š., ne navajajo okoliščin, iz katerih je po njihovem nadziranju razvidno, da so dani pogoji iz drugega odstavka 378. člena ZKP. Okoliščina, da gre za kazensko zadevo z obsežnim dokaznim postopkom, ki terja s strani sodnika poročevalca natančno in precizno poročilo, ki jo navaja zagovornik obdolženega N.Š., po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja izpolnitvenega pogoja iz citirane določbe, ki sodišču druge stopnje narekuje, da obvesti stranko, ki je to predlagala.

B.

8. Glede na vsebino pritožb zagovornikov obdolženih M.M., M.L., N.Š., J.B., J.Š. in N.K. je moralo sodišče druge stopnje najprej preizkusiti, ali je podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj bi bilo potrebno v primeru, da se izkaže, da je ta očitek kršitve kazenskega zakona utemeljen in da dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganjajo, ni kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku, izpodbijano obsodilno sodbo že iz tega razloga spremeniti v oprostilno in bi postale ostale, v pritožbah uveljavljane kršitve irelevantne.

9. Zagovornica obdolženega M.M. v pritožbi izpostavlja, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu. Bistveni zakonski znak kaznivega dejanja pri 301. členu KZ-1 je „sodelovanje v skupini“. Beseda sodelovati je skupen izraz za zelo različna ravnanja. Sodelovati pri nečem pojmovno lahko pomeni ravnati na sto in en način in vsak od teh načinov nedvomno pomeni sodelovanje. Obtožba in sodba bi morala konkretno za vsakega obdolženca opredeliti kaj je počel, kako je ravnal, da bi na podlagi tega lahko sodišče takšno ravnanje morebiti opredelilo in ocenilo kot sodelovanje v skupini. S takšnim opisom kaznivega dejanja je bila obdolženim tudi onemogočena kvalitetna obramba, saj niso vedeli, katero je tisto ravnanje, s katerim bi naj sodelovali v skupini in kaj se jim sploh očita. Še posebej zato, ker je iz fotografij v prilogi B 21 razvidno, da obdolženi še z dvema (M.L. in M.Đ.) mirno stoji na pločniku, tik ob rondoju na avtobusni postaji, v nobeni skupini, in na nasprotni strani rondoja (pri C.), to je mesta, ki ga policist B.G. označi kot kraj, kjer je prvič zaznal sedem kršiteljev; ker izpovedba G. in izpovedbe številnih policistov, da so z mesta prvega napada, to je vogala G. ulice in G trga, v kordonu potisnili na S most le izgrednike, torej kršitelje, kordon pa niso umaknili vse do prijetja teh kršiteljev na desnem bregu D. in njihove privedbe na levi breg, ne potrjujejo helikopterski posnetek HEL 2 (priloga A 9), posnetek 00322 – pomik policije (priloga B 58) in helikopterski posnetek FBO 0570 (listovna številka 1689). Nasprotno, iz prvega posnetka je videti, da se je mirna množica demonstrantov na G. trgu zbirala že ob 21. 00 uri in se je zaradi premika množice iz G. ulice preko vzhodnega dela G. trga umaknila na S most že slabo uro pred prijetjem, mnogi med njimi pa so most zapustili na desni strani reke D. Na vzhodnem delu G. trga ni videti nobenih izgrednikov, ampak le posameznike, ki iz različnih smeri (območja rondoja in stavbe C.) samostojno mečejo predmete proti policistom in vse do 21:19:45 ure je vzhodni del G. trga prazen, policisti v helikopterju pa se osredotočijo le na dogajanje na začetku K. ceste. V drugem posnetku je videno, da so se policisti pred S. most ob 21:21 uri premaknili (iz smeri G. trga) v nekaj sekundah v neorganiziranem teku skoraj v koloni in ne v organiziranem kordonu, kar dokazuje, da policisti niso s svojim ravnanjem skupino vsaj deset oseb potisnili na S. most(1). Iz podane analize helikopterskega posnetka FBO 057 pa izhaja, da je čas prijetja obdolženega (in obdolženega M.L.) na desnem bregu D. med 21:57:36 in 21:58:23 uro; na levi strani začetka S. mostu pri stopnišču na L. in pri stavbi C. ni nobenega policijskega kordona; most ni zaprt in promet po njem v smeri proti desnemu bregu D. poteka.

10. Zagovornik obdolženega M.L. v opisu dejanja pogreša konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka obdolženemu očitanega kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, pri čemer izpostavi, da samo nahajanje v skupini, kar je po oceni pritožbe materialnopravno zmotno, da se je obdolženi v tej skupini sploh nahajal, kot tudi zgolj opazovanje skupin, ki izvršujejo kaznivo dejanje, ne more in tudi ne predstavlja izpolnitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1, ki ga je moč storiti le v aktivni obliki.

11. Pritožba zagovornika obdolženega N.Š. v prvi vrsti izpostavlja neobstoj zakonskega znaka kaznivega dejanja iz 301. člena KZ-1, to je samega uradnega dejanja. Pritožba trdi, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ni razvidno, katero uradno dejanje policistov bi naj skupina, v kateri je sodeloval obdolženi N.Š., poskusila preprečiti. Iz nejasnega opisa je morebiti sklepati, da bi takšno uradno dejanje lahko bil ukaz („pozivati in ukazovati“) iz drugega odstavka 34. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), vendar iz opisa ne izhaja, da bi skupina poskusila preprečiti policistom, da bi takšen ukaz izdala. V okoliščinah dogajanja 3. 12. 2012 na mariborskih ulicah bi bilo to praktično nemogoče; preprečitev uradnega dejanja izdaje ukaza bi lahko bilo storjeno npr. tako, da bi nekdo onesposobil ali odvzel policistom tehnična sredstva, s pomočjo katerih bi tak ukaz lahko zaznala zbrana množica. Nenazadnje pa izpodbijana sodba skupini, v kateri bi naj bil obdolženi, kakršnegakoli ravnanja, ki bi bilo uperjeno v preprečitev uradnega dejanja policistov - izdaje ustreznega ukaza - ne očita. Dejstvo torej, da se udeleženci shoda niso razšli in so nadaljevali z („domnevnimi“) kršitvami javnega reda in miru, pomeni le neupoštevanje uradnega dejanja policistov - torej neupoštevanje njihovega ukaza - ne pa poskusa preprečitve kakršnegakoli uradnega dejanja policistov, še najmanj uradnega dejanja izdaje ukaza. Ker zgolj nepokoravanje ukazom policije - kar je opisano v izreku izpodbijane sodbe kot izvršitveno dejanje skupine, v kateri naj bi sodeloval obdolženi - (še) ni kaznivo dejanje, dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in ki se očita obdolženemu, ni kaznivo dejanje in je s tem podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

12. Pritožba opozarja tudi na neobstoj drugega zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, to je sodelovanja v skupini („kdor sodeluje v skupini“). Beseda sodelovanje ne označuje nobenega konkretnega človeškega ravnanja, temveč je skupen izraz za številne različne aktivnosti, ki lahko v konkretnih okoliščinah pomenijo sodelovanje v skupini. V okoliščinah množičnega shoda na mariborskih ulicah 3. 12. 2012 bi sodelovanje v skupini, ki je metala proti policistom nevarne predmete, lahko pomenilo npr. ruvanje granitnih kock iz cestišča, nabave steklenic, dajanje navodil tistim ali vzpodbujanje tistih, ki so metali nevarne predmete. Iz izreka izpodbijane sodbe sploh ni razvidno, katero konkretno obdolženčevo ravnanje kritičnega dne je bilo tisto, ki ga je mogoče opredeliti kot sodelovanje v skupini, ki poskusi preprečiti uradnim osebam uradno dejanje. Z opisano pavšalno in nekonkretizirano opredelitvijo obdolženčevega inkriminiranega ravnanja zgolj kot sodelovanje v skupini, je kršena tudi obdolženčeva pravica do obrambe, saj se obdolženi ni mogel učinkovito braniti pred očitki obtožbe, saj sploh ni vedel, katero naj bi bilo tisto njegovo početje, ki ga obtožba opredeljuje kot sodelovanje, in ki naj bi bilo kaznivo v smislu prvega odstavka 301. člena KZ-1. 13. Pritožba zagovornika obdolženega J.B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da je za izpolnitev zakonskega znaka kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1 „sodelovanje v skupini“ potrebno neko konkretno ravnanje obdolženega, ki kaže na to, da oseba dejansko sodeluje v skupini. Kot primer navaja verbalno ravnanje v smislu izrekanja določenih besed proti uradnim osebam ali v podporo skupini ali fizično ravnanje v smislu dvigovanja rok in izkazovanja raznih kretenj in podobno, iz katerega izhaja, da obdolženi izraža pripadnost skupini. Tako ravnanje obdolženega pa ni podano. Zato je sodišče na podlagi abstraktnega opisa obdolženega obsodilo za prisotnost oziroma nahajanje na kraju, kjer se nahaja skupina, to je za ravnanje, ki sploh ni kaznivo dejanje. Obdolženemu bi bilo tako mogoče le očitati, da je storil prekršek po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), to je upoštevanja na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa oziroma odredbe uradne osebe.

14. Zagovornica obdolženega J.Š. trdi, da v izreku izpodbijane sodbe zakonski znaki kaznivega dejanja iz 301. člena KZ-1 „so sodelovali“, „poskus preprečitve uradnega dejanja uradni osebi“, „skupno delovanje“ niso konkretizirani. Vsebinska zapolnitev le-teh pa je pomembna za pravilno razumevanje zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja in s tem pravno kvalifikacijo dejanja, ki je kaznivo oziroma utegne biti kaznivo dejanje. Edino ravnanje, zaradi katerega so obdolženi J.Š. in ostali bili kazenskopravno sankcionirani in ki ga je mogoče razbrati iz skupnega opisa dejanja sostorilcev, to da „niso upoštevali ukazov in opozoril policistov..., da naj se razidejo..., česar pa niso hoteli storiti“, pomeni, da sodišče enači sodelovanje pri skupnem delovanju skupine z neupoštevanjem ukazov in opozoril policistov. Kaznivo dejanje iz 301. člena KZ-1 je tipično tako imenovano storitveno kaznivo dejanje, pri katerem je storitveni način izvršitve kaznivega dejanja podan samo v primeru, ko storilec z aktivnim ravnanjem krši prepovedano normo oziroma naredi nekaj, kar ne bi smel. Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju po 301. členu KZ-1 je takšno kot pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi iz 299. člena KZ-1, ki je prav tako tipično kaznivo dejanje. Zato skupno „delovanje“ iz 301. člena KZ-1 pomeni to, da so storilci tega kaznivega dejanja z aktivnim ravnanjem v skupini povezani med seboj, kar se potem tudi navzven kaže kot aktivno ravnanje, ne pa da so storilci povsem samostojni in ločeni od skupine, z njo povezani le na pasiven način. V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje ravnanje obdolženih zapolnjuje z očitki opustitvenega ravnanja kot so: „niso odšli domov“, „niso umaknili s kraja“ oziroma „niso upoštevali ukaza“. Z odhodom domov oziroma neposlušnostjo do zakonitega ukaza, torej pasivnostjo pa uradnega dejanja uradni osebi sploh ni moč poskusiti storiti, niti individualno niti v skupini. Zato ne more predstavljati izvršitvene oblike preprečitve uradnega dejanja niti njenega poskusa. Iz izreka prav tako ne izhaja, katero uradno dejanje bi se naj poskusilo preprečiti policistom, saj sklicevanje na splošne naloge javne varnosti ne spada niti v kontekst obtožbe niti izreka sodbe. Uradno dejanje policistov v zvezi z neorganiziranim shodom iz Načrta varovanja je bilo prekinjeno v trenutku razpustitve shoda pred Mestno občino ... (v nadaljevanju MO), vsekakor pa v trenutku napada, katerega storilci so še danes neznani. V izreku sodbe povzetem abstraktnem zakonskem stanu „še naprej sodelovali v skupini, ki je v policiste metala nevarne predmete“, tudi ni razbrati zakonskega znaka preprečevanja uradnega dejanja uradni osebi, ampak zgolj zakonski znak napada na policiste iz 300. člena KZ-1. 15. Zagovornik obdolženega N.K. navaja, da je očitek v izreku prvostopenjske sodbe na ravni udeležbe v skupini brez kakršnegakoli konkretiziranega opisa, kaj naj bi posameznik v tej skupini počel, kar je razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, da zakonski znak kaznivega dejanja očitanega obdolženemu „sodelovanje in skupno delovanje„ ni vsebinsko zapolnjen. Neupoštevanje ukaza uradne osebe namreč ni mogoče vezati na skupno delovanje skupine, ki bi naj s tem preprečila uradno dejanje uradnim osebam, temveč kvečjemu individualno.

C.

16. Pritožbe so utemeljene.

17. Kaznivo dejanje sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje (301. člen KZ-1) predstavlja samo sodelovanje posameznika v skupini ljudi, ki s skupnim delovanjem prepreči ali poskuša preprečiti uradni osebi uradno dejanje ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje. Kaznivo dejanje je po osnovnih zakonskih znakih (izvršitvenem dejanju) podobno kaznivemu dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi iz 299. člena KZ-1, ki ga stori, kdor s silo ali z grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo na tak način prisili, da opravi uradno dejanje. Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi je mogoče storiti le v aktivni obliki, ne pa v pasivni obliki (na primer neposlušnost do odredb uradne osebe in podobno)(2).

18. To, po čemer se kaznivo dejanje iz 301. člena KZ-1 razlikuje od predhodnega kaznivega dejanja, je način izvršitve glede števila ljudi, ki sodeluje pri njeni izvršitvi. Za kaznivo dejanje iz 301. člena KZ-1 je potrebno, da se pojavi kot rezultat skupine. Storilec kaznivega dejanja je vsak, ki se pojavi kot udeleženec v skupini, pri čemer pa se skupno delovanje skupine odraža v uporabi sile ali grožnje, da bo uporabljena sila. Udeleženec skupine je vsakdo, ki se zavestno priključi skupini in njenemu delovanju. Za skupino je značilno, da jo združuje prav posebni namen, da uradni osebi preprečijo uradno dejanje oziroma jo prisilijo k uradnemu dejanju. Pogoji za kaznivost sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje, ki izhajajo iz citiranih zakonskih določil so: da je sodelovanje naklepno in da prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja ter je storjeno z namenom krepiti splošno kriminalno dejavnost ali namen skupine oziroma z zavestjo sodelujočega o naklepu skupine izvršiti prav takšno kaznivo dejanje, to je preprečiti uradni osebi uradno dejanje. Za obstoj zakonskih znakov tega kaznivega dejanja je potrebno, da vsaj en udeleženec skupine izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja v smislu uporabe sile ali grožnje, usmerjene neposredno na uradno osebo, ni pa potrebno, da bi vsi udeleženci skupine neposredno izvajali nasilje nad uradno osebo.

19. Prvi del dejstvenega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vsebuje očitek obdolženim M.M., M.L., N.Š., J.B., A.M., J.Š. in N.K., da so sodelovali v eni od skupin, ki sta vsaka s skupnim delovanjem poskusili preprečiti uradnim osebam uradno dejanje na način, ko niso upoštevali ukazov in opozoril policistov, ki so v skladu s 1. in 3. točko prvega odstavka 3. člena ZPol in 29. členom Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) izvajali naloge varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanja javnega reda in miru, ki so jih na podlagi 34. člena ZPol pozivali in ukazovali, da se naj razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, česar pa niso hoteli storiti.

20. Iz povzetega opisa izhaja, da so policisti med neorganiziranim shodom opravljali naloge, predpisane v 1. in 3. točki prvega odstavka 3. člena ZPol, med katerimi je tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanja javnega reda in miru, ter naloge vzdrževanja javnega reda, izrecno predpisane v 29. členu ZJZ. Opravljanje teh nalog spada med redne službene dolžnosti policije. Uradno dejanje policije so ukrepi v okviru pooblastil policije, s katerimi se zagotavlja stanje iz 3. člena ZPol. Eno od pooblastil - torej sredstev za dosego ciljev iz tega člena je izdajanje ukaza na podlagi 34. člena ZPol. Skupinsko nasprotovanje zakonitim aktivnostim uradnih oseb pri zagotavljanju reda in miru(3) na način z neupoštevanjem ukazov in opozoril policistov za razid in prenehanjem kršitve javnega reda in miru, pa ni več sankcionirano kot kaznivo dejanje in tudi ne more predstavljati izvršitvenega načina preprečitve oziroma poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi iz 301. člena KZ-1. Preprečitev uradnega dejanja uradni osebi (niti skupinska niti individualna) namreč ne more biti izvršena v pasivni obliki.

21. Stališče, da prvi del opisa dejanja v izreku sodbe ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 301. člena KZ-1, najde potrditev v primerjavi prejšnje kazenske zakonodaje s sedanjo. Opis dejanja v izreku sodbe “da niso upoštevali ukazov in opozoril policistov, da se naj razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru“, vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja iz 227. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije(4) (v nadaljevanju KZ RS). Po tem členu je bilo izvršitveno dejanje podano pri vsakem članu skupine, ki se ni odstranil iz skupine na ukaz o razidu, pri čemer je za obstoj kaznivega dejanja bil potreben nastop ogroženosti javnega reda (če grozijo neredi, nasilja ali je do takšnih dejanj že prišlo)(5). Do inkriminacije tega kaznivega dejanja pa v Kazenskem zakoniku RS (KZ-94) ni več prišlo, ker je zakonodajalec ocenil, da je opustitev dolžnosti neupoštevanja ukaza dovolj ustrezno sankcionirana s prekrškom. Zakonski tekst, zajet v 227. člena KZ RS pokrivajo določbe tedaj veljavnega 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir(6) (sedaj 22. člen ZJRM-1), ki kot prekršek opredeljuje neupoštevanje na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejanje, kot se očita obdolženim v zvezi z neposlušnostjo do odredb policije, sankcioniral in še vedno sankcionira kot prekršek tudi Zakon o javnih shodih in javnih prireditvah (v nadaljevanju ZJSJP) oziroma ZJZ. Tako se je kot prekršek sankcioniralo dejanje posameznika, ki na zahtevo pooblaščene uradne osebe ali vodje shodov oziroma reditelja ni zapustil javnega shoda oziroma javne prireditve (26. in 27. člen v zvezi s 30. členom ZJSJP) oziroma se sankcionira istega, ki kljub zahtevi vodij oziroma policije ne zapusti prireditvenega prostora (prvi odstavek 33. člena v povezavi s 40. členom ZJZ). Zato je očitno, da je dekriminalizacija kaznivega dejanja iz 227. člena KZ RS posledica ocene, da ne predstavlja več takšne nevarnosti, da bi opravičevala kazenskopravno zaščito(7). Gre torej le za prekršek, kar v pritožbi pravilno izpostavljata tudi zagovornika obdolženega J.B. in N.Š. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbam zagovornikov obdolženih J.B. in N.Š., da opis dejanja v izreku ustreza zakonskemu opisu prekrška neupoštevanja zakonitega ukrepa uradnih oseb iz 22. člena ZJRM-1(8) in ne zakonskem znaku kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje iz prvega odstavka 301. člena ZKP.

22. V 299. členu KZ-1 ni inkriminiran napad na uradno osebo, ko ta opravlja svojo službeno dolžnost v okviru rednega dela in delovnih nalog, ampak napad na uradno osebo, ko opravlja neko določeno uradno dejanje. Sila in grožnja morata biti uporabljeni za dosego cilja – preprečitev uradnega dejanja ali prisile k takemu dejanju. Če to ni tak primer, ne gre za kaznivo dejanje iz 299. člena KZ-1 (in tudi ne iz 301. člena KZ-1), lahko pa gre za neko drugo kaznivo dejanje(9).

23. Iz izreka in razlogov sodbe izhaja, da predstavlja izvršitveno dejanje nasilne skupine, v kateri bi naj sodelovali obdolženi, nepokoravanje ukazu policije za razid. Pritrditi je zagovornici obdolženega J.Š., da je izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju po 301. členu KZ-1 takšno kot pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi iz 299. člena KZ-1,(10) ki je tipično storitveno in ne opustitveno kaznivo dejanje. Uradno dejanje je lahko uradni osebi sicer preprečeno v zvezi z izdano odredbo ali pri izvršitvi uradnega dejanja. V obravnavanem primeru so policisti izdali zakonito odredbo - ukaz, da se naj razidejo. Preprečitev uradnega dejanja pomeni vedno aktivno delo. Ni mogoče govoriti o preprečitvi uradnega dejanja v primeru pasivne drže, v neaktivnosti brez uporabe sile. Neupoštevanje ukazov in opozoril policistov, da se naj razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, pomeni nepokoravanje ukazu, tedaj neposlušnost do odredbe uradne osebe. Takšno pasivno preprečevanje uradnega dejanja (neposlušnost) pa ni kaznivo dejanje v smislu zakonske določbe 299. člena KZ-1(11) in zato ne more predstavljati izvršitvenega načina preprečitve uradnega dejanja uradni osebi iz 299. člena KZ-1. 24. Ker kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ni mogoče storiti v pasivni obliki, torej z neposlušnostjo do odredbe uradne osebe, temveč zgolj z aktivnim ravnanjem, potem tudi kaznivo dejanje sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje, ne more biti storjeno s pasivnostjo njenih članov skupine, to je z neposlušnostjo ukazov policije.

25. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi zagovornika obdolženega N.Š., da bi za uresničitev zakonskih znakov iz 301. člena KZ-1 obtožbeni očitek moral vsebovati opis nadaljnjega uradnega dejanja, ki je sledilo ukazu, to je uporabo kordona kot prisilnega sredstva za vzpostavljanje javnega reda in miru v primeru hujših kršitev tega, in solzivca (uporaba teh sredstev izhaja iz razlogov sodbe in podatkov spisa), obdolženi pa bi se naj kot člani skupine temu uprli in policistom uporabo teh prisilnih sredstev preprečili. Vendar obtožba in izrek sodbe obdolženim (niti kot skupini niti kot posameznikom) ne očitata, da so z metanjem nevarnih predmetov poskušali preprečiti policiji uporabo kordona ali solzivca za dosego razhoda udeležencev shoda.

26. Drugi del dejstvenega opisa v izreku sodbe, „da so še naprej sodelovali v skupini, ki sta proti policistom metali nevarne predmete (granitne kocke, palice in steklenice)“ vsebuje opis ravnanja, ki že po naravi stvari pomeni aktivnost, usmerjeno v uradno osebo, ki opravlja uradno dejanje. Gre za opis nasilnega ravnanja udeležencev skupine proti policistom, ki so, kot izhaja iz razlogov sodbe in podatkov kazenskega spisa, po razpustitvi shoda pred MO po mestnih ulicah opravljali naloge vzpostavljanja javnega reda in miru. Takšen opis vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (člen 300 KZ-1), na kar utemeljeno opozarja pritožba zagovornice obdolženega J.Š., to je hujšega kaznivega dejanja od dejanja, za katerega so bili obdolženi spoznani za krive z izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis dejanja v obtožnem predlogu z dne 7. 12. 2012 vseboval takšen očitek. Vseh takrat dvanajst obdolženih (med njimi tudi vsi sedaj obdolženi) je predstavljalo nasilno skupino, v kateri je vsak izvajal nasilje nad policisti. Iz podatkov spisa in razlogov sodbe izhaja, da se je ta očitek vezal z ugotovljenimi poškodbami sedmih policistov v času postavljanja policijske vrste na koncu G. ulice in na začetku G. trga pri S. Ker dokazni postopek takšnega očitka ni potrdil, ga je državni tožilec že pri prvi spremembi obtožnega predloga dne 14. 2. 2013 iz obtožbe izpustil. 27. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi izostale konkretizacije zakonskega znaka „delovanje“, to je opisa dejanj posameznih obdolženih, katerim niti obtožba niti razlogi sodbe ne očitajo načrtne priključitve nasilni skupini oziroma kakšne druge aktivnosti udeležencev v smislu zapustitve mirne množice in zavestne priključitve nasilni skupini; ostajanja v nasilni skupini in vzpodbujanje njenega delovanja (12), v opisanem dejanju ni zaslediti niti zakonskih znakov kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje iz 298. člena KZ-1. 28. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim ugotovitvam zagovornic in zagovornikov obdolženih, da dejanje, opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ne vsebuje niti zakonskih znakov kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje iz 301. člena KZ-1 niti zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti iz 300. člena KZ-1 niti zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja.

29. Glede na sprejeto pravno stališče pritožbenega sodišča bi dopustitev opisa kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe pomenilo skozi stranska vrata ponovno inkriminacijo kaznivega dejanja neizpolnitev ukaza za razid in s tem širitev cone kriminalnosti, ter kršitev ustavnega načela zakonitosti iz 28. člena Ustave.

30. 28. člen Ustave določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. To pa med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, ki se očita posamezniku dejansko in pravilno vsebovani znaki kaznivega dejanja, kakor jih določa zakon. V kontekstu 28. člena Ustave to pomeni konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj iz opisa izvršitvenih dejanj izhajajo kazenskopravne posledice in kazenska odgovornost posameznika. To še toliko bolj pri tako imenovanih skupinskih kaznivih dejanjih, torej kaznivem dejanju po prvem odstavku 301. člena KZ-1, ki terja opis izvršitvenega dejanja oziroma ravnanja posameznika, s katerim se je oziroma bi se naj cilj nasilne skupine udejanjil(13). Pritrditi pa je tudi pritožbam v delu, da takšna nekonkretizirana opredelitev inkriminiranih ravnanj posameznika preprečuje oziroma onemogoča izvajanje temeljne ustavne pravice - pravice do pravnih jamstev iz 29. člena Ustave, vpeljano v ZKP v drugem odstavku 372. člena ZKP.

31. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o utemeljenosti zatrjevane kršitve kazenskega zakona presodilo, da v dejanju, opisanem v izreku prvostopenjske sodbe, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, prav tako ne zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. So pa opisani zakonski znaki prekrška zoper javni red in mir - neupoštevanja zakonitega ukaza policistov po prvem odstavku 22 člena ZJRM-1. 32. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, je pritožbeno sodišče pritožbam zagovornikov obdolženih M.L., N.Š., J.B., N.K. ter zagovornic obdolženih M.M. in J.Š., ki so uveljavljali kršitev kazenskega zakona (prvi odstavek 301. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP) ugodilo, glede obdolženega J.B. in zagovornika obdolženega A.M. pa po uradni dolžnosti (387. člen ZKP), po pooblastilu iz 394. člena ZKP, izpodbijano sodbo spremenilo in vse obdolžence oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1. D.

33. Okrožni državni tožilec v pritožbi, vloženi zaradi kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženih I.J. in B.P. glede vprašanja ali je stvar že pravnomočno razsojena, navaja, da ni nobenega dvoma o tem, da sta obdolžena s svojim ravnanjem izpolnila tudi znake prekrška po prvem odstavku 22. člena, po prvem odstavku 6. člena in po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, vendar pa sta s tem, ko sta se zavestno pridružila skupini, katere skupno delovanje se je odražalo v uporabi sile zoper policiste, s specifičnim namenom preprečitve uradnega dejanja uradnim osebam, izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1. S tem zadnjim očitkom je njuno ravnanje postalo tako nevarno, da je preraslo v drugo kvaliteto, iz prekrška v kaznivo dejanje.

34. Pritožba ni utemeljena.

35. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in pravilnosti ugotovitve, da sta bila obdolžena I.J. in B.P. že pravnomočno obravnavana in kaznovana v postopku o prekršku za bistveno isto ravnanje, ki temelji na istem historičnem dogodku in na identičnih oziroma bistveno enakih dejstvih kot opis obravnavanega kaznivega dejanja, pravno opredeljenega kot sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, kar preprečuje ponovno sojenje o isti zadevi.

36. Opis kaznivega dejanja se od opisa prekrškov razlikuje le v skupinskem neupoštevanju ukaza policistov in skupinskem nasilniškem obnašanju, to je v elementu, ki ni lasten zgolj kaznivemu dejanju. To dejstvo in ugotovljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, zaradi katerega so se obdolženi preganjali, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1 (utemeljitev pod C te sodbe) potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je v tem postopku odločilo v skladu z načelom ne bis in idem.

37. Glede na sprejeto odločitev pod točkama I in II izreka te sodbe je bilo treba skladno s prvim odstavkom 96. člena in 98. člena ZKP odločiti, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženih in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov in zagovornic proračun.

38. Zoper to sodbo pritožbenega sodišča ni pritožbe, ker ne gre za nobenega od primerov iz 398. člena ZKP.

Op.št.(1): Opomba sodišča: očitek iz obtožnega predloga z dne 7. 12. 2012 „policijski kordon se je začel pomikati proti njim in jih potiskati proti S. mostu“ je izpadel in bil nadomeščen dne 14. 2. 2013 (prva sprememba) „...zaradi česar so jih policisti z območja G. trga potisnili na S. most“, dne 3. 6. 2013 (druga sprememba) „policisti so skupino z območja G. trga potisnili na S. most“ in dne 15. 7. 2013 (tretja sprememba) “zaradi posredovanja policistov se je skupina z območja G. trga premaknila na S. most“.

Op.št.(2): Deisinger Mitja, Kazenski zakon SR Slovenije s komentarjem in sodno prakso, ČGP DELO – TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985, komentar k 223. členu KZ RS, stran 953 in Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, komentar k 302. členu KZ na strani 739. Op.št.(3): Razvrstitev kaznivih dejanj zoper javni red in mir, kot jo je podal v uvodnih pojasnilih h Kazenskemu zakoniku Republike Slovenije, Zvonko Fišer, ČZ, Uradni list RS, Ljubljana, 1995, stran 86. Op.št.(4): Ur. l. SRS, št. 12/77 do 5/90 z veljavnostjo od 1. 7. 1977 do 12. 10. 1994. Op.št.(5): Mitja Deisinger, Kazenski zakon SR Slovenije s komentarjem in sodno prakso, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1981, stran 863 do 865. Op.št.(6): Ur. l. SRS, št. 16-144/74, ki je začel veljati 4. 5. 1974. Op.št.(7): Neupoštevanje ukaza policije ne sankcionira kot kaznivo dejanje tudi nemški Kazenski zakonik, primerjaj Schönke/Schröder, Strafgesetz-buch, Kommentar, 12. Auflage, Verlag C.H.Beck, člen 125, stran 1012. Op.št.(8): Za prekršek se kaznuje posameznik z globo od 333,83 EUR do 625,93 EUR.

Op.št.(9): Kobe Peter, Bavcon Ljubo, Kazenski zakonik s pojasnili in sodno prakso, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1970, stran 418 in 419. Op.št.(10): Deisinger Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, stran 750. Op.št.(11): Izvršitveni dejanji sta pri 299. in 301. členu KZ-1 enaki.

Op.št.(12): Tako Schönke/Schröder, Strafgesetz-buch, Kommentar, 23. Auflage, Verlag C.H. Beck, člen 125, stran 1006 do 1012. Op.št.(13): Primerjaj: Dušan Požar, Kazenski zakonik v praksi (opisi kaznivih dejanj), ČZ Ur. l. RS, Ljubljana 1997, stran 183 do 186, France Sever, Poglavitni pismeni akti v kazenskem postopku, Časopisni zavod, Ur. l. SRS, Ljubljana 1963, stran 201 do 203, Bavcon Ljubo, Šelih Alenka: Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana, 1978, stran 155.