Jedro

Upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajo zaradi vodenja postopka, s katerim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Z izpodbijanim sklepom je bil zavržen ugovor krajevne pristojnosti, ki pa je upoštevaje določbe ZUS-1, procesna odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in zato ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1 oz. sklepe iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je dne 19. 8. 2010 podala tožeča stranka v denacionalizacijski zadevi, št. 339-26/2010 (povezava 321-33/93 UE Tržič) in 339-25/2010 (povezava 301-26/93 UE Tržič). V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi 3. odstavka 19. člena ZUP, 7. točke 1. odstavka 3. člena Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju Uredba) in sporazuma o prevzemu denacionalizacijske zadeve, od Upravne enote Tržič prevzel v reševanje denacionalizacijsko zadevo upravičenca A.A. Tretji odstavek 19. člena ZUP določa, da so organi državne uprave, organizirani po teritorialnem načelu in odločajo o upravnih zadevah na območju celotne države v postopkih uvedenih na zahtevo stranke, če tako določa Uredba Vlade. S tem je dana možnost drugačne ureditve krajevne pristojnosti s podzakonskim predpisom tako, da se izključijo zakonska pravila o krajevni pristojnosti. Uredba o upravnem poslovanju v 7. točki 3. člena nadalje natančno določa, da med posebne primere krajevne pristojnosti sodi tudi odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po 1. točki 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sporazum, sklenjen med Upravnima enotama Tržič in Laško, ni sporazum o prenosu pristojnosti, saj je tak prenos dovoljen že z zakonom in z Uredbo. Gre za sporazum, s katerim sta upravni enoti natančneje definirali svoj poslovni odnos v smeri, katera zadeva je bila prenesena, komu je bila dodeljena v reševanje in v kakšnem obsegu. Pooblastilo, ki je priloga sporazuma, je namenjeno le identifikaciji osebe, ki je zadevo prevzela v reševanje. Ker ZUP in Uredba vsebujeta jasna določila o pristojnosti za reševanje denacionalizacijskih zadev ter inštitut ugovora o krajevni pristojnosti v zakonu ni opredeljen, je odločil, kot je razvidno iz izreka, v skladu z 2. točko 240. člena ZUP.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrgel. V obrazložitvi navaja, da je stranka prejela napačni pravni pouk. Prvi odstavek 258. člena ZUP določa, da je pritožba zoper sklep dovoljena samo, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato je pritožbo kot nedovoljeno zavrgel. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je ne glede na določbo 3. odstavka 19. člena ZUP prenos pristojnosti iz UE Tržič na UE Laško nezakonit. Predmetni postopek se vodi po določbah ZUP/86, ki pa ne predpisuje možnosti, da organi odločajo v upravnih zadevah na območju celotne države v postopkih, uvedenih na zahtevo stranko, če tako določa Uredba Vlade. Poleg tega se je prenos pristojnosti izvršil na podlagi sporazuma o prevzemu denacionalizacijske zadeve, kar pa je v nasprotju s 5. odstavkom 18. člena ZUP. Pooblaščena uradna oseba iz UE Laško nima veljavnega in zakonitega pooblastila za odločanje v zadevi, saj dano pooblastilo ni zakonito. Upravna delavka Cvetka Podlesnik ni zaposlena pri UE Tržič, zato je 30. člen ZUP zmotno uporabljen, pooblastilo za vodenje pa nezakonito. UE Laško bi se morala glede na 23. člen ZUP izreči za nepristojno, ob prejemu vlog pa ravnati po 3. in 4. odstavku 65. člena ZUP. Z nezakonitim prenosom pristojnosti je upravni organ kršil tudi 7. člen ZUP, ki določa, da morajo upravni organi pri postopanju omogočati strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Tožeči stranki pa je bilo to oteženo, saj se po prenosu pristojnosti spis nahaja v Laškem. Tožeči stranki je onemogočeno, da bi lahko opravila vpoglede vanj. Je namreč brez vozniškega izpita, poleg tega pa je bolna in težko gibljiva. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je, skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1), upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Predmet upravnega spora je dokončni upravni akt, izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od vsebinske odločitve o zahtevku stranke, ko zoper ta akt ni mogoče več vložiti rednih pravnih sredstev. Po določbi 1. odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen le, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Po 2. odstavku 5. člena pa sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Iz navedenih določb ZUS-1 torej izhaja, da upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajo zaradi vodenja postopka, s katerim pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. V obravnavani zadevi je bil z izpodbijanim sklepom zavržen ugovor krajevne pristojnosti, ki pa je po presoji sodišča, upoštevaje določbe ZUS-1, procesna odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in zato ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1 oz. sklepe iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1. Morebitne napake v zvezi s postopanjem upravnega organa tekom upravnega postopka, bo tožeča stranka lahko uveljavljala v pritožbi oz. tožbi zoper upravni akt, s katerim bo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Ker izpodbijani sklep ni sklep, ki se po 2. odstavku 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Skupaj s tožbo je sodišče zavrglo tudi stroškovni zahtevek v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1.