Jedro

Za odločanje o zahtevkih za vrnitev preveč plačanega davka je pristojen davčni organ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (I.) da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi in tožbo zavrglo ter (II.) da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 497,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa razveljavitev sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku, vse z ustrezno stroškovno posledico. Meni, da konkretni pravdni postopek posega v civilnopravno in ne v javnopravno sfero, kot je odločilo sodišče. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bila tožeča stranka dolžna plačati davke in prispevke. S tem pa je odpadla podlaga obdavčitve in znesek, ki ga je tožena stranka prejela od tožeče stranke, ni imel več narave ne davkov ne prispevkov, ampak je šlo za znesek, ki ga ima tožena stranka na svojem računu neupravičeno. Tožeča stranka je bila s tem oškodovana, tožena stranka pa okoriščena, kar je pogoj za vtoževanje zahtevka zaradi neupravičene obogatitve. Sodišče si je prišlo v obrazložitvi v nasprotje, saj je navedlo, da davčna podlaga ni odpadla niti kasneje, pri čemer ni pojasnilo, kdaj kasneje podlaga ni odpadla. Hkrati pa je nadaljevalo, da je bila na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča RS situacija med tožečo stranko in K. F. drugačna, kajti tožeča stranka slednjemu ni dolgovala plač, s tem pa tudi toženi stranki ne davkov in prispevkov. Sodišče ni pojasnilo, v kakšnem obsegu je nastalo preplačilo in zakaj gre za neupravičeno plačilo davka, če hkrati meni, da tudi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS ni odpadla podlaga za plačilo davkov in prispevkov. Določba 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni uporabljiva, saj v konkretnem primeru ne gre za preplačilo davka, temveč za neupravičen prejem plačila. Davčnim organom ne more biti dana pristojnost, da glede davka odločajo izključno in pod pogojem, da bo tudi upravičenec vrnil tožeči stranki preveč plačane plače. S tem je položaj tožeče stranke napram toženi stranki manj ugoden, kar je nesprejemljivo. Za odločanje o povračilnem zahtevku ni pristojen davčni organ, saj tega ne predpisuje noben zakon. Ker zakon ne določa, da so predmet obdavčitve tudi izplačila brez pravnega temelja, v konkretnem primeru spornega izplačila ni mogoče obdavčiti, posledično pa ni davčne obveznosti. Ker ni materialnopravne podlage za obdavčitev, tudi ni upravno davčnega razmerja. Zato ta zadeva ni upravna, temveč čista civilna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi tožeča stranka s tožbo uveljavlja obogatitveni zahtevek. Zahteva vrnitev zneska v višini 13.735,21 EUR, ki ga je plačala toženi stranki iz naslova davkov in prispevkov, potem ko je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo Pdp 859/2007 z dne 21. 2. 2008 razsodilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo stranko in K. F., ni prenehala, temveč je trajala do 31. 10. 2007, ter tožeči stranki naložilo, da bivšemu delavcu za čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo. V tožbi je trdila in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da je s tem, ko je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 310/2008 z dne 16. 11. 2009 spremenilo citirano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, odpadla pravna podlaga za plačilo davkov in prispevkov.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožbo tožeče stranke zavrglo z obrazložitvijo, da za odločitev o konkretnem sporu ni pristojno sodišče, ampak davčni organ. Takšna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, čeprav deloma iz drugačnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v konkretnemu primeru ne gre za tožbeni zahtevek, ki bi imel podlago v določbah 190. in nadaljnjih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravna podlaga za vrnitev preveč plačane dohodnine in prispevkov je namreč v 97. členu ZDavP-2 (1). Določila navedenega predpisa o vračilu davkov in prispevkov (2) pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami OZ, ob tem pa je tudi odločanje o zahtevkih iz 97. člena ZDavP-2 pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo Zakon o upravnem postopku oziroma zakon, ki ureja davčni postopek. Ker je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča (primerjaj sklep VS RS II Ips 127/2002 z dne 14. 11. 2002). Pritožbene navedbe, katerih bistvo je, da gre v konkretnem primeru za civilno in ne javnopravno razmerje, se tako izkažejo kot neutemeljene.

7. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožeča stranka zmotno meni, da je z zgoraj citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS, s katero je bila spremenjena sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, odpadla pravna podlaga za obračun in plačilo davkov in prispevkov. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je bilo odločeno (zgolj) o razmerju med strankama postopka, t. j. o razmerju med tožečo stranko kot delodajalcem in K. F. kot delavcem. Z njo torej ni bilo odločeno o nobeni dolžnosti tožeče stranke do tožene stranke, temveč zgolj o obveznostih tožeče stranke do K. F. (pri čemer niti ni bilo izrecno odločeno, da mora tožeča stranka obračunati in plačati davke in prispevke). Obveznost plačila davkov in prispevkov je nastopila po samem zakonu, po tem, ko je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe, s katero se je za nazaj ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala, izplačala K. F. plačo. Davke in prispevke je tožeča stranka plačala po pravilih davčnega postopka na podlagi lastnega obračuna davkov in prispevkov, ki nadomešča odločbo o odmeri davka oziroma ji je enakovreden (primerjaj 49. člen ZDavP-2). Vrhovno sodišče RS pa s citirano sodbo v ta obračun davkov in prispevkov ni poseglo oziroma ga ni odpravilo. Vse navedeno zgolj še potrjuje zgoraj predstavljeno stališče, da se lahko vračilo davkov zahteva v davčnem postopku pred davčnim organom.

8. V zvezi s pritožbenimi očitki, da so razlogi sodišča prve stopnje nepopolni in med seboj v nasprotju, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje sicer ni posebej navedlo, kdaj kasneje davčna podlaga ni odpadla, vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da davčna podlaga ni odpadla z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, kar tudi drži. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča RS nastopila situacija, v kateri tožeča stranka ne dolguje K. F. plač, toženi stranki pa ne davkov in prispevkov, s predhodno obrazložitvijo, da davčna podlaga kasneje ni odpadla, ni v nasprotju, saj je, kot je bilo že zgoraj navedeno, tožeča stranka plačala davke in prispevke na podlagi davčnega obračuna in ne neposredno na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Je pa zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne dolguje toženi stranki davkov in prispevkov, (najmanj) nepotreben, saj za odločitev o tem, kateri organ je pristojen za odločanje o zahtevi za vračilo davkov, ni bistveno, ali je zahtevek za vračilo davkov tudi utemeljen.

9. Pritožbeno sodišče se ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, da so davčni predpisi o vračilu davka za tožečo stranko neugodni, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Četudi bi te navedbe držale, to ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, tj. da za odločanje o tem sporu ni pristojno redno sodišče. 10. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. členom ZPP).

(1) Zakon sicer v prvem odstavku 97. člena uporablja izraz preplačilo davka, vendar ker sta 97. člen ter 2. podpoglavje, v katerega je umeščen ta člen, naslovljena z „vračilo davka“, pritožbeno sodišče meni, da je z izrazom „preplačilo davka“ mišljena tako situacija, ko gre za preveč plačani davek, kot tudi situacija, ko gre za davek, za plačilo katerega v celoti ni bilo podlage oziroma je ta v celoti odpadla.

(2) Skladno s 3. členom ZDavP-2 velja določba 97. člena tudi za prispevke.