Jedro

Preživljalec mora izkoristiti tudi možnosti za dodatno delo in zaslužek, ki pa ne pomeni dela na črno, če je v skladu z delovno in davčno zakonodajo.

Načelo oficioznosti se v družinskih sporih glede preživljanja nanaša le na ugotavljanje tistih okoliščin, ki se tičejo koristi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese, ne pa vseh strank v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo leta 1995 sklenjeno zakonsko zvezo pravdnih strank, odločilo, da mladoletna dvojčka J. in Ž., rojena istega leta, ostaneta v varstvu in vzgoji pri tožnici, tožencu pa naložilo, naj prispeva k njunemu preživljanju po 25.000,00 SIT za vsakega na mesec od 1.12.1997 dalje - kar pomeni 2/3 stroškov zanju, izračunanih v višini 40.000,00 SIT za vsakega na mesec.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano odločitev o preživninskem prispevku. Menilo je, da mora toženec, delovno in pridobitno sposoben, storiti vse za zadovoljitev in kritje preživninskih potreb sinov. Preživninska obveznost ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi.

Toženec je vložil revizijo proti tej sodbi iz razlogov bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/93 - ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev drugostopne in prvostopne sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Trdi, da še vedno zasluži le 65.000,00 SIT na mesec.

Sklicevanje sodišča, naj si toženec poišče dodatni vir zaslužka, je v nasprotju z veljavnim sistemom dela, zaposlovanja in zaposlovalne politike. Sreča je, da je sploh zaposlen in da bi njegovi otroci dobili pokojnino po njem, če bi se mu kaj zgodilo. Že tako je v neki meri zagotovljeno preživljanje otrok. Zaposlovanje na črno ni dopustno. Njegovega zdravstvenega stanja ni sodišče nič ugotavljalo. Dodatna zaposlitev bi lahko pri toženčevem delodajalcu povzročila probleme.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revident se sklicuje na določbe novega Zakona o pravdnem postopku. Zato je treba pojasniti, da se v tej zadevi tudi po pravnomočnosti sodne odločitve, ki je nastopila z odločbo pritožbenega sodišča 15.12.1999, postopek nadaljuje po določbah prejšnjega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). V prehodnih določbah novega zakona je namreč predpisano, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, se ta nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP). Zakon je začel veljati 14. julija 1999 (503. člen ZPP), prvostopna sodba pa je bila izdana 12. maja 1998. Revizijsko sodišče preizkusi revizijo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (za kakršno v tej zadevi ne gre) in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77). Revizija ne pove, v čem naj bi bila podana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (določba 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je razen slovničnih popravkov identična). Na neopredeljeno trditev o procesni kršitvi po tej zakonski določbi se torej revizijsko sodišče ne sme ozirati.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo 408. člena ZPP je treba pojasniti, da je takšen predpis veljal že poprej, le da ne v tako izdelani obliki (tretji odstavek 64. člena, prvi odstavek 73. člena in drugi odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89 p.b. s spremembami in dopolnitvami št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR). Smisel teh določb je, kot sicer poudarja revizija sama, ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, in zbrati podatke, pomembne za odločitev. Vendar vse to, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. V reviziji omenjeno načelo oficioznosti se nanaša potemtakem na uradno raziskovanje dejstev, ki se nanašajo na omenjene osebe zaradi zavarovanja njihovih koristi. Med te osebe toženec ne spada in tako glede ugotavljanja potreb sodišče ni bilo dolžno ukreniti še kaj drugega. Sicer pa tožnik tu obravnavane kršitve v pritožbi sploh ni omenil (tudi ne tega, da potreb otrok sodišče ni pravilno ugotovilo). Ker bi šlo, če bi bila zares podana, le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, te ni mogoče uveljavljati šele v revizijskem postopku (razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP/77).

Že revizija sama ugotavlja, da ta ni dovoljena zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Zato tudi ne bo odgovora na vse tiste trditve, ki so dejanske narave.

Ne držijo niti materialnopravni očitki. Ne gre za "počeznjo" odločitev nižjih sodišč. Pri njej sta lahko upoštevali dejstvo, da je toženec mlad, zdrav in sposoben za delo (nasprotnega sploh ni trdil, še več, v pritožbi je naštel toliko lastnih stroškov, da presegajo prikazane dohodke, iz česar je mogoče sklepati, da ima še druge dohodke). Odločitev ne sili toženca k zaposlovanju na črno. Načeloma je vsakomur dostopno vsakršno delo (49. člen Ustave RS). Omejitve so zapisane v zakonodaji za različne poklice in položaje. Toženec ves čas postopka ni povedal, kakšno delo opravlja, in tako ni mogoče pretehtati, ali ga zaradi posebnega poklica ali morda menežerskega položaja res onemogoča konkurenčna klavzula. Po drugi strani pa, če poprime za kakršnokoli dopolnilno delo, to ne pomeni dela na črno, le da se pri tem ravna po delovnih in davčnih predpisih. Toženec nadalje ni pojasnil, kakšno delovno pogodbo ima sklenjeno in katere njene določbe bi kršil, če bi še delal kje drugje. Splošnih, z dokazi nepodprtih trditev, in povrhu še prvič podanih v revizijskem postopku, ki novot ne dovoljuje, sodišče ne more in ne sme upoštevati.

Tako se pokaže, da je sodišče ravnalo prav, ko je pri svoji odločitvi upoštevalo med drugim tudi opisano možnost toženca za pridobivanje dohodka iz dopolnilnega dela (129. člen ZZZDR). Revizijsko sodišče je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti še iz drugih, vendar v reviziji neomenjenih, materialnopravnih vidikov in ugotovilo, da ni bila storjena kakšna kršitev v tem pogledu.

Izkazalo se je, da je revizija v celoti neutemeljena in zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).