Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep št. 2142-6119/2023/14 (1221-11) z dne 22. 2. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z obrazložitvijo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se ga do pravnomočnosti odločitve ne preda Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in izvršitev sklepa toženke zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

3. Toženka je 15. 5. 2024 Vrhovno sodišče obvestila, da se pritožnik, kljub poteku dovolilnice za začasno bivanje izven azilnega doma dne 29. 4. 2024 v azilni dom ni vrnil, zaradi česar se šteje, da je azilni dom samovoljno zapustil. 4. Pritožnikova pooblaščenka je na navedeno vlogo odgovorila, da je bil pritožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa upravičeno odsoten, saj je bil zelo slabega zdravstvenega stanja in je zato obiskal zdravnika, o čemer je bila toženka obveščena po elektronski pošti 23. 4. 2024. Poleg tega je tudi padel in si poškodoval koleno, zaradi česar je dobil bergle. Navaja tudi, da je za obravnavanje pritožnikove prošnje sedaj pristojna Republika Slovenija, ker je rok za predajo 6. 5. 2024 že potekel. 5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7. Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Navedeno stališče o učinku samovoljne zapustitve azilnega doma na obravnavnavanje prosilčeve pritožbe v upravnem sporu je Vrhovno sodišče uporabilo tudi v zadevah (primerljivih z obravnavano) zavrženja prošnje zaradi predaje Republiki Hrvaški. V sklepu I Up 161/2022 z dne 22. 8. 20223 je razložilo,4 da navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj tudi po pozivu sodišča ni opredelil (oziroma njegova pooblaščenka) drugega pravnega interesa, zaradi česar ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo.

8. Glede na izpis iz evidence, ki ga je vlogi z dne 15. 5. 2024 priložila toženka, pritožnik pa mu ne oporeka, ni sporno, da se pritožnik, kljub poteku dovolilnice za začasno bivanje izven azilnega doma, 29. 4. 2024 (torej po vložitvi pritožbe), v azilni dom ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. S tem je kršil svojo dolžnost prosilca iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Tovrstnih informacij kljub možnosti, da odgovori na navedbe toženke, ni posredoval niti Vrhovnemu sodišču. Prav tako tovrstnih informacij Vrhovnemu sodišču ni posredovala njegova pooblaščenka, kljub temu da je na vlogo toženke odgovorila. V odgovoru na vlogo toženke je namreč navedla samo, da je bil pritožnik 23. 4. 2024 upravičeno odsoten, ker je zaradi slabega zdravstvenega stanja in poškodbe obiskal zdravnika, o čemer je obvestila toženko. Ni pa pojasnila, zakaj se pritožnik do izteka veljavnosti dovolilnice 29. 4. 2024 v azilni dom ni vrnil. Da bi obstajale okoliščine, na katere pritožnik ne bi mogel vplivati in zaradi katerih bi mu bila 29. 4. 2024 ob poteku veljavnosti dovolilnice onemogočena vrnitev v azilni dom, pa argumentirano tudi ne zatrjuje.

9. Ker torej pritožnik ni pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, zaradi katerega si s to pritožbo prizadeva, da ne bi bil izročen Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje.

10. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 170/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 18/2024 z dne 14. 2. 2024. 3 Enako v sklepu I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023. 4 Ob sklicevanju na sklep Ustavnega sodišča Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008.