Jedro

Na Hrvaško bo tožnik predan v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopu do postopka za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da postopke z dublinskimi povratniki nadzira hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve. Predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Po podatkih HPC iz prejšnjih let so bili dublinski povratniki nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. V spisovni dokumentaciji ni nobenih podatkov, da bi se ta praksa do sedaj spremenila. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem nasilju na bosansko-hrvaški meji, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe).

Tožnik je svoje trditve o bistvenih okoliščinah tekom postopka neverodostojno spreminjal. Pravilna je ocena tožene stranke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov (ki se nanašajo na nezakonito prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo tožnika kot tujca), tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 6. 11. 2023 (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 2. 10. 2023 mu je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 4. 2. 2019 kot prosilca v to evidenco vnesla že Helenska republika, dne 19. 9. 2023 pa še Republika Hrvaška. Zato je Helenski republiki v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe dne 13. 10. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, vendar je od nje 20. 10. 2023 prejela negativni odgovor. Dne 23. 10. 2023 je enak zahtevek poslala še Republiki Hrvaški, ki je 6. 11. 2023 odgovorila, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja).

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 13. 11. 2023 opravila osebni razgovor ter njegovo vsebino povzela v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Upoštevala je javno dostopna poročila, tožnikov komentar teh poročil in odgovor Hrvaškega pravnega centra (v nadaljevanju HPC) ter se opredelila do različnih sodb nacionalnih sodišč. Izpostavila je sodno prakso tega sodišča in Vrhovnega sodišča, skladno s katero je pri ugotavljanju ali obstajajo pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Navedla je, da tožnik, razen s policijo, ni imel nobenega stika s hrvaškimi uradnimi organi. Ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Ob predaji ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, v dublinskem postopku pa bo lahko imel pravice prosilca.

_Bistvene trditve tožnika_

4. Tožnik v tožbi navaja, da trpi zaradi hudih zdravstvenih težav, saj je bil večkrat žrtev nasilja, med drugim tudi s strani hrvaških organov, nasilje je trpel kot temnopoltna oseba in kot LGBT oseba. Policist na Hrvaškem ga je napadel zaradi njegove spolne usmerjenosti. Zaradi teh težav se težko vključuje v skupnost. S pomočjo društva Legebitra je začel naslavljati svoje težave in se vključil v LGBT skupnost. Prek programov, ki jih to društvo ponuja, je vzpostavil nekaj stikov, če bi jih pretrgal, bi to negativno vplivalo na njegovo duševno stanje. Z vključitvijo v programe in skupnost si je nekoliko opomogel do te mere, da je lahko poiskal pomoč tudi pri zdravniku in pričel jemati zdravilo Mirzaten, ki se uporablja za zdravljenje depresije. Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da ne potrebuje posebne psihološke ali psihiatrične obravnave. Pavšalno je navedla, da bo imel tudi na Hrvaškem psihološko podporo, saj to glede na informacije pravno relevantnih virov ne drži. Iz njegovih izjav in priloženih informacij namreč izhaja, da v Republiki Hrvaški sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka, in da so tam osebe izpostavljene mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil na Hrvaškem deležen slabega ravnanja, ker pa je bil tam le kratek čas, je treba upoštevati tudi vse informacije o situaciji v tej državi. Meni, da podatki AIDA ne morejo šteti kot dokaz, da bo po predaji na Hrvaško imel dostop do postopka mednarodne zaščite, saj ne odražajo dejanskega stanja v tej državi. Navaja tudi, da na Hrvaškem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni imel tolmača. Hrvaški organi ga po vložitvi prošnje niso namestili v azilni dom, temveč so ga nagnali na avtobusno postajo. Tam je bil primoran tudi prespati.

5. V pripravljalni vlogi povzema vsebino zdravniškega izvida z dne 4. 1. 2024 (priloga A4 sodnega spisa). V zvezi s trditvijo, da bi vrnitev na Hrvaško močno poslabšalo njegovo duševno zdravje, se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-578/16 PPU. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadrži njegovo izvršitev do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

_Bistvene trditve tožene stranke_

6. V odgovoru na tožbo se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in dodatno navaja, da je tožnik v Republiki Hrvaški izrazil namen podati prošnjo, na njen sprejem pa ni počakal. V Republiki Sloveniji je pri podaji prošnje v zvezi z morebitnimi zdravstvenimi težavami oziroma posebnimi potrebami navedel zgolj to, da ima težave z nogo, morebitnih psihičnih težav pa ni omenil. Dejstvo, da je tožnik vključen v individualni svetovalni proces Društva Legebitra samo po sebi še ne predstavlja "posebej hude duševne ali fizične bolezni". Zagotavlja, da bo ob najavi predaje Republiko Hrvaško obvestila o tožnikovih morebitnih posebnih potrebah. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

_Presoja sodišča_

7. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisov, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika in vpogledalo predlagane spletne strani.

8. Sodišče je zavrnilo vpogled v dokazno listino v prilogi A4 sodnega spisa (šlo naj bi za zdravniški izvid), saj je ta nečitljiva in zato nerazumljiva. Na naroku za glavno obravnavo je tožnika pozvalo, naj jo v roku 8 dni ustrezno popravi, odločitev o zahtevkih pa je ob soglasju strank, skladno z drugim odstavkom 291. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pridržalo. Tožnik je omenjeno zdravniško potrdilo v čitljivi in razumljivi obliki predložil dne 15. 3. 2024 (list. št. 35 sodnega spisa), zato ga je sodišče v dokaznem postopku upoštevalo.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

11. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

12. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

13. Tožnik potrjuje, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in iz tega razloga ne prereka odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavo njegove prošnje. Meni pa, da je za predajo Hrvaški ovira v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah3 (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

14. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

15. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.7 Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (na primer v sodbi I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).

16. Tožnik meni, da mednarodna poročila kažejo na to, da v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti, ki preprečujejo njegovo predajo tej državi. Izpostavlja Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022 in sodbo VG Braunschweig z dne 24. 5. 2022- 2 A26/22 ter posamezne dele Letnega poročila Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) o razmerah na področju mednarodne zaščite v EU z dne 4. 7. 2023, ki se nanašajo na odločitve različnih nacionalnih organov o predajah na Hrvaško. Hkrati navaja, da podatki Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) iz leta 2022 za Republiko Hrvaško, ki jih je pripravil HPC, ne morejo biti relevantni. Glede na podatke HPC sicer "prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite". Vendar pa je HPC pojasnil, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ti so v pristojnosti hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve. Skoraj tri leta HPC v sprejemnih centrih ni več prisoten, zato ne more potrditi ali te informacije še vedno držijo. Ta odgovor je HPC potrdil tudi po 10. 8. 2023, ko je bilo izdano posodobljeno poročilo AIDA. Iz informacij EUAA iz leta 2022 izhaja, da se odločitve posameznih nacionalnih sodišč o predaji v Republiko Hrvaško razlikujejo od primera do primera. Velja načelo proste presoje dokazov, torej odsotnost dokumentov Sveta Evrope ali ESČP (ki imajo po tožnikovem mnenju sicer največjo dokazno vrednost) še ne pomeni, da je stanje v Republiki Hrvaški ustrezno.

17. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo utemeljeno opozorila, da se pri izdaji izpodbijanega sklepa ni oprla zgolj na načelo vzajemnega zaupanja med državama, temveč tudi na številne javno dostopne vire. Tožnikovo citiranje različnih virov in poročil8, iz katerih naj bi izhajalo onemogočanje dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov, ne more biti relevantno, saj bo imel v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status od tistih oseb, ki šele pridejo v Hrvaško iz Bosne in Hercegovine ali Srbije. Na Hrvaško bo predan v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopu do postopka za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da postopke z dublinskimi povratniki nadzira hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške. Predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Po podatkih HPC iz prejšnjih let so bili dublinski povratniki nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. V spisovni dokumentaciji ni nobenih podatkov, da bi se ta praksa do sedaj spremenila. Okoliščina, da HPC ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, sama po sebi ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo9. Iz istega razloga navedeni odgovor HPC tudi ne zmanjšuje dokazne vrednosti poročil AIDA.

18. Glede citiranja informacij o postopkih pred nacionalnimi sodišči posameznih evropskih držav sodišče pojasnjuje, da se te nanašajo na posamezne primere glede na okoliščine in posebnosti posameznih konkretnih primerov in jih ni mogoče posploševati za obravnavo vseh prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Enako stališče o tem je razvidno iz ene zadnjih sodb Vrhovnega sodišča I Up 2/2024 z dne 18. 3. 2024 (23. točka obrazložitve).

19. Prav tako niso relevantne informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci, saj je bistvenega pomena presoja, kako ravnajo hrvaški organi z osebami takrat, ko te že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem nasilju na bosansko-hrvaški meji, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe).

20. Če bi bila tožnikova izkušnja s hrvaško policijo po prijetju resnična (da so ga pretepli, ker jim je povedal, da je homoseksualec, da so mu odvzeli denar), bi to gotovo pomenilo, da hrvaški organi s tujci, ki se nezakonito nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Vendar pa glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča ravnanje hrvaških policistov s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne bi dokazovalo ovire za njegovo predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe. Tožena stranka se je do teh tožnikovih trditev prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila. Pravilno je obrazložila, da predaja na podlagi omenjene uredbe zagotavlja, da tožnik ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. 21. Poleg tega pa sodišče tožnikovih izjav glede ravnanja hrvaške policije ne more sprejeti kot resnicoljubnih. Tožnik je namreč svoje trditve o bistvenih okoliščinah tekom postopka neverodostojno spreminjal. Na osebnem razgovoru je trdil, da ga je ob prvem prečkanju bosansko-hrvaške meje hrvaška policija pretepla, ker je povedal, da je homoseksualec. Zaslišan na naroku je o tem povedal drugače - da ne ve, zakaj so ga policisti začeli pretepati, da pa se je pretepanje nadaljevalo tudi, ko jim je povedal, da je homoseksualec. Po uspešnem (tretjem) prečkanju bosansko - hrvaške meje, hrvaška policija ni bila nasilna niti do njega niti do drugih ljudi v njegovi skupini. Izjavil ni ničesar o tem, da bi bil zaradi njegove spolne usmerjenosti po uspešnem prihodu na Hrvaško kdorkoli nasilen do njega oziroma da bi ga zaradi tega kdo neustrezno obravnaval. 22. Dalje je tožnik tako na osebnem razgovoru kot tudi na sodišču zatrjeval, da naj bi mu hrvaška policija ob prvem prečkanju bosansko-hrvaške meje vzela denar. Na osebnem razgovoru je povedal, da naj bi imel denar skrit v nogavici. Ni pojasnil, kako je hrvaška policija izvedela, da je imel denar pri sebi in kje se je ta nahajal. Okoliščin v zvezi s tem ni razjasnil niti na naroku. Ko ga je sodišče soočilo s tem, da iz registracijskega lista v upravnem spisu izhaja, da je imel ob prijetju v Republiki Sloveniji pri sebi 700 EUR, je neprepričljivo izpovedal, da to ni bil njegov denar, temveč denar od njegovega sopotnika, ki naj bi mu ga izročil zato, ker se je bal, da bo ob prijetju sam imel pri sebi preveč denarja. Ta denar naj bi nato vrnil lastniku, ki je sedaj v Nemčiji. Sodišče njegovim izjavam v zvezi s tem ni sledilo in je glede na vsebino registracijskega lista ocenilo, da tožnikova izpoved v zvezi s tem ni bila resnicoljubna. Te njegove neverodostojne izjave so omajale kredibilnost njegovih trditev o nasilju hrvaške policije zaradi spolne usmerjenosti (v zgornjem odstavku).

23. Po presoji sodišča je zato pravilna ocena tožene stranke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov (ki se nanašajo na nezakonito prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo tožnika kot tujca), tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

24. Na to oceno ne morejo vplivati tožnikove trditve o tem, da naj bi v Republiki Sloveniji prek programov, ki jih ponuja društvo Legebitra, vzpostavil nekaj stikov, če bi jih pretrgal, pa bi to negativno vplivalo na njegovo duševno stanje. Zatrjuje tudi, da mu je zdravnik v Sloveniji predpisal zdravilo Mirzaten, ki se uporabljajo za zdravljenje depresije. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da ne potrebuje posebne psihološke ali psihiatrične obravnave in s tem, da bo imel tudi na Hrvaškem zagotovljeno psihološko podporo.

25. Sodišče ugotavlja, da iz zdravniškega potrdila (list. št. 35 sodnega spisa) izhaja, da je bil tožnik na pregledu pri psihiatru 4. 1. 2024. Čeprav je iz tega potrdila razvidno, da naj bi se 18. 1. 2024 tja vrnil na kontrolo, ni izpovedal, da bi psihiatrično ali psihološko pomoč iskal še kdaj po 4. 1. 2024, tak podatek tudi ne izhaja iz spisovne dokumentacije. Po presoji sodišča iz predloženega izvida dr. Petra Preglja ne izhaja posebna resnost tožnikovih individualnih okoliščin. Potem, ko mu je tožnik opisal svoje težave, je zdravnik zapisal, da tožnik prihaja na pregled prvič. Ugotovil je, da je pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, znižane razpoloženjske lege s povečano anksioznostjo. Ne izraža PPS (psihoproduktivne simptomatike), heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Navaja motnje spanja, podoživljanje preteklih stresorjev v obliki nočnih mor. Za nazaj je potrdil suicidalne misli. Na izvidu je navedena diagnoza "F 32.9 Depresivna epizoda, neopredeljena".

26. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023 (16. in 17. točka obrazložitve) pojasnilo, da v skladu s sodbo SEU C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo ESČP zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016 (št. 41738/10) v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Po oceni sodišča tožnik ni izkazal dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, kar bi moralo prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C-578/16).

27. Sodišče tudi ugotavlja, da je Republika Hrvaška dne 6. 11. 2023, ko je obvestila Republiko Slovenijo, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izrecno zaprosila za pravočasno posredovanje vseh podatkov o tožnikovem fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju. Na podlagi posredovanih podatkov mu bo lahko zagotovila tudi zdravniško pomoč, če jo bo potreboval. Čeprav tožnik v spis ni predložil nobenih listinskih dokazov o tem, da se dejansko udeležuje programov v okviru društva Legebitra, mu sodišče po njegovi konkretni izpovedbi10, ki je tožena stranka ni prerekala, verjame, da so mu srečanja na društvu v korist. Nima pa pomislekov, da mu tudi Republika Hrvaška (potem, ko ga bo sprejela v dublinskem postopku) ne bi mogla nuditi enake ali vsaj podobne pomoči, kot jo je deležen v Sloveniji.

28. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, ker ga je strah hrvaških policistov, ki so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, takoj odšel v Slovenijo (na Hrvaškem je prenočil le enkrat), v hrvaškem azilnem domu pa po svojih besedah ni bil nastanjen. Na osebnem razgovoru je trdil, da ga hrvaška policija po odvzemu prstnih odtisov ni napotila v tamkajšnji azilni dom, temveč na vlak do avtobusne postaje. Tam je poizvedel kateri avtobus pelje do Slovenije in se z njim pripeljal do slovenske meje. Zaslišan je izpovedal, da v Slovenijo ni prišel sam, temveč skupaj z drugimi iz njegove skupine. Po oceni sodišča je malo verjetno, da tožnika pristojni hrvaški organi po zaključenem policijskem postopku ne bi napotili v azilni dom, saj ni dvoma, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito, Hrvaška ga je kot prosilca vnesla v centralno bazo Eurodac, sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje in soglaša z njegovim prevzemom.

29. Tožnik navaja, da je pred odhodom s policijske postaje v Zagrebu prejel dokument, ki ga je kasneje zavrgel. Med postopkom je spreminjal razloge za svoje ravnanje. Sprva je na osebnem razgovoru dejal, da je bil ta dokument v hrvaškem jeziku, zato ni vedel, kaj je na njem pisalo. Na njem je bilo njegovo ime, ime njegovega očeta in podatek o izvorni državi. Ker mu je slovenska policija izročila isti dokument, je dal hrvaški dokument v plastično vrečko in ga zavrgel. Takšno razlogovanje ne zdrži sodne presoje. Po tej logiki bi tožnik moral poznati tako vsebino hrvaškega kot tudi slovenskega dokumenta, sicer ne bi mogel vedeti, da imata isto vsebino. V tem primeru bi bilo na registracijskem listu tudi zabeleženo, da je imel tožnik ob prijetju hrvaški dokument pri sebi, pa temu ni bilo tako. Na sodišču je v zvezi z hrvaškim dokumentom povedal drugače. Dejal je, da ga je zavrgel že na Hrvaškem, potem, ko naj bi mu policist v Zagrebu dejal, naj gredo v Samobor in da naj ta dokument pokažejo na hrvaško - slovenski meji. Takrat je hrvaškemu policistu dejal, da si tam ne želi ostati, temveč si želi v Slovenijo. Sodišče nedoslednih in nekonssistentnih tožnikovih izjav o dokumentu, ki so mu ga izročili hrvaški organi, ni moglo sprejeti.

30. Če bo tožnik vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe, ga ne bodo sprejeli policisti, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, temveč ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Kot izhaja iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023, prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.

31. Tožnik v tožbi navaja, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško tudi zato, ker naj bi tam trpel nasilje kot temnopolta oseba. Tega očitka ni konkretiziral, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba, da je bil tožnik na hrvaški policijski postaji brez tolmača. Na zaslišanju je pojasnil, da je tako s hrvaško kot tudi s slovensko policijo komuniciral v angleškem jeziku in da pri tem ni bilo težav.

32. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

33. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

34. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

35. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Sklicuje se na tožbene navedbe in navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda. V Republiki Hrvaški bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Njegov zahtevek ni očitno neutemeljen, zato mora imeti pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, saj bi sicer prišlo do kršitve 13. člena EKČP. 36. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba. 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 8 Posameznih (od)stavkov iz poročila Amnesty International Report Croatia 2021, 2022, sodbe VG Braunschweig z dne 24. 5. 2022 in Letnega poročila EUAA z 4.7. 2023. 9 Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 2/2024 z dne 18. 3. 2024 (28. točka obrazložitve). 10 Povedal je, da je bil na društvu Legebitra že večkrat, saj tja hodi vsak mesec, srečanja pa potekajo zelo dobro.