Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožena stranka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 17. 8. 2016 podala tožnici in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25. 10. 2016 temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Zavrnilo je zahtevek za poziv tožnice nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 26. 10. 2016 do nastopa dela, kot če bi delala; plačilo nadomestila plače in drugih dohodkov ki bi jih prejela, če bi delala ter za prijavo v obvezno socialno zavarovanje. Zavrnitev temelji na ugotovitvi, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 19. 4. 2016 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, na katerem bo opravljala delo brez kontakta s snovmi, na katere je senzibilirana in da ji tožena stranka upoštevaje tožničine omejitve pri delu, vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, usposobljenost ter preostalo delovno zmožnost ne more zagotoviti drugega ustreznega dela, saj so vsa delovna mesta, ki bi bila zanjo ustrezna, že zasedena. Ugotovilo je tudi, da je bila izpolnjena predpostavka za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, to je pridobitev mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje ni v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj niso navedeni razlogi, zakaj sodišče verjame toženi stranki, da nima ustreznega delovnega mesta za tožnico. Tožena stranka razen trditev zakonite zastopnice tožene stranke ni predlagala nobenega materialnega dokaza, da za tožnico ni nobenega ustreznega dela, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Tožena stranke zaposluje preko 200 delavcev, od tega 75 delavcev s IV. stopnjo izobrazbe. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila tožnica, ne izhaja na katero delovno mesto iz sistemizacije je razporejena. V pogodbi o zaposlitvi je navedeno le opravilo, ki ga tožnica mora opravljati, to je izdelava izolacijskega stekla, kasneje pa je bila razporejena na izdelavo alu vhodnih vrat in polnil. Oboje opravljajo pomožni delavci, zato bi tožena stranka tožnici v okviru istega delovnega mesta oziroma pogodbe o zaposlitvi lahko odredila zgolj opravljanje drugih opravil tako, da bi bila upoštevana tožničina preostala delovna zmožnost. Tožnica je invalid III. kategorije, zato bi ji tožena stranka v skladu s šestim odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če ji ne bi mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni dokazala.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe. Predlagala je, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP tožnica ne more biti uspešna že zato, ker je ta očitek v prvi vrsti uperjen zoper prvostopenjsko sodbo, tožnica pa te kršitve, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, v pritožbi sploh ni zatrjevala. Tudi sicer sodišču ni možno očitati, da bi dokazni zaključek glede možnosti, da se tožnici ponudi drugo delo, sprejelo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta dokazno oceno v zvezi s tem vprašanjem oblikovali vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Pod videzom uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog.

8. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano: − tožnica glede na omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 4. 2016 ni mogla več opravljati svojega dotakratnega dela izdelave alu vhodnih vrat in polnil; − z odločbo ZPIZ je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala delo brez kontakta s snovmi, na katere je senzibilirana (visoko temperaturni trak, dekor folije po pečenju in epoksi smole) s polnim delovnim časom od 2. 4. 2015 dalje; − komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je 20. 7. 2016 sprejela mnenje, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe; − tožena stranka v času odpovedi ni imela prostega delovnega mesta, ki bi ga tožnici lahko ponudila glede na njeno izobrazbo, usposobljenost in preostalo delovno zmožnost; − tožena stranka je ustrezno zaposlitev za tožnico iskala tudi pri drugih delodajalcih, to je pri družbah R., d. o. o., I. I., d. o. o., I. R., d. o. o., K., d. o. o. in I., d. o. o., vendar nobena od teh družb ni imela prostih delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnico.

9. Kadar pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje delodajalec, je dokazno breme v skladu s 84. členom ZDR-1 na njegovi strani. Zgoraj navedene ugotovitve sodišča ob nadaljnji ugotovitvi, da pri izdelavi izolacijskega stekla, kar je delo, ki ga je tožnica opravljala pred letom 2010, ni dela za polni delovni čas; da so zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnico glede na njeno izobrazbo in omejitve pri delu; da je tožena stranka zaposlovala delavce le za zahtevnejša dela v proizvodnji s strokovnim tehničnim znanjem, ki ga tožnica nima; da tožnica nima primerne izobrazbe za opravljanje dela v skladišču, razen tega pa je to delovno mesto tudi zasedeno, je tožena stranka tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti zadostila dokaznemu bremenu za dokazovanje negativnega dejstva, to je tega, da nima ustreznega delovnega mesta, na katerega bi tožnico lahko razporedila glede na njeno izobrazbo in z odločbo ZPIZ priznane razbremenitve. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da tožnica niti ni konkretno navedla, katero delovno mesto, ki je pri toženi stranki prosto, bi bilo zanjo ustrezno, glede na njeno preostalo delovno zmožnost. 10. Glede na to, da v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bilo navedeno delovno mesto iz sistemizacije, temveč je bilo opredeljeno, da opravlja delo izdelave izolacijskega stekla, nato pa ji je bilo odrejeno delo izdelave alu vhodnih vrat in polnil, pri čemer se oboje opravlja v okviru sistemiziranega delovnega mesta pomožnega delavca, revizija sicer utemeljeno opozarja, da bi tožena stranka obveznost zagotovitve drugega ustreznega dela delovnemu invalidu v resnici lahko uresničila tako, da bi tožnici odredila opravljanje drugega dela v okviru istega delovnega mesta oziroma iste pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ne bi bilo treba sklepati nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar gre pri tem le za način uresničitve te obveznosti, ki je možen le pod pogojem, da je pri toženi stranki takšno delo bilo na voljo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da takšne možnosti ni bilo, zato je tožena stranka tožnici, kljub njeni invalidnosti, lahko zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 11. Sodišče je tudi pravilno zavrnilo tožničino naziranje, da bi ji tožena stranka ustrezno zaposlitev morala zagotoviti tako, da bi drugega delavca „prerazporedila“ na njeno delovno mesto, tožnico pa na tako izpraznjeno delovno mesto. Za takšno prerazporejanje delavcev ni zakonske podlage niti v okviru siceršnje obveznosti delodajalca, da v skladu z 81. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012) zavarovancu s III. kategorijo invalidnosti zagotovi pravico do premestitve.

12. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožena stranka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, z ustreznim delu pri njem. Obenem šesti odstavek istega člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če delovnemu invalidu ne more ponudi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedena komisija je podala mnenje, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, obenem pa je tudi sodišče samo ugotovilo, da tožena stranka ni imela možnosti da tožnici ponudi takšno pogodbo o zaposlitvi, zato je utemeljeno presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.