Jedro

Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je takšen dokazni predlog, ki je podan po tem, ko je sodišče prve stopnje že končalo obravnavanje zadeve, neutemeljen, toženec pa razloga, zakaj tega dokaza nista predložila pred koncem obravnave niti nista navajala (tretji odstavek 286. člena ZPP). Toženca niti ne zatrjujeta, da sta na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Nesporno jo uporabljata, pri čemer je v tem postopku nerelevantno ali gre za uporabo brez soglasja tožnice oz. za dogovor o brezplačni uporabi, saj je tožnica najkasneje s pozivom na vračilo posesti, tožencema jasno izrazila svojo voljo, da zahteva vračilo nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženca) dolžna vrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v neposredno posest nepremičnino parc. št. 2108/35 k.o. ..., odstraniti s te nepremičnine tlakovce, betonsko ploščo, vrtno uto in ograjo, ki v južnem delu te nepremičnine meji na parc. št. 2108/44 k.o. ... (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožnici vrniti njene pravdne stroške v znesku 1.591,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je odločilo o delnem umiku.

2. Zoper sprejeto odločitev (I. in II. točka izreka) se pritožujeta toženca, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta predlagala ponovno otvoritev glavne obravnave zaradi pridobitve zvočnega posnetka razgovora med prvim tožencem in B. B., iz katerega izhaja, da je slednji potrdil, da je on prodajal stanovanjsko hišo tožencema ter podal izrecno dovoljenje, da lahko sporno zemljišče uporabljata vse do trenutka formalnega odkupa. Prav ta neizvedba dokaza, pa predstavlja ključno okoliščino in dejstvo, ki ga tekom tega postopka vztrajno zatrjujeta in sicer, da je med tožencema in domnevnim predstavnikom tožnice bil sklenjen izrecni ustni dogovor, da lahko toženca nepremičnino do trenutka formalnega odkupa nemoteno uporabljata. Glede na to, da je imel predstavnik tožnika B. B. pooblastilo, da lahko sporno nepremičnino brezplačno oddaja v najem do trenutka formalnega odkupa, je nedvomno upravičen, usposobljen in odgovoren tudi zato, da v imenu tožnice podpiše in sklene prodajno pogodbo za sporno nepremičnino. Sodišče prekluzije ne bi smelo razlagati tako togo, dokaz je neupravičeno zavrnilo iz razloga nepravočasnosti, brez da bi tehtalo procesne položaje pravdnih strank. V danem primeru je zaradi tega sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, po 340. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče tudi ni opravilo ogleda kraja samega, kot sta predlagala toženca, kjer bi se lahko z gotovostjo prepričalo o trditvah tožencev, da sporna nepremičnina tvori zaokroženo celoto z nepremičnino v njuni lasti in služi potrebam te nepremičnine. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb prič C. C. in D. D., ki sta izpovedala, da sta bila lastnika nepremičnine, ki se je prodala tožencema, vendar pa s samo prodajo nista imela ničesar, saj se je v zvezi s kupoprodajno pogodbo z njimi dogovarjal B. B. B. B. je tožencema izrecno zatrdil, da sporna nepremičnina spada k nepremičnini, da skupaj tvorita celoto, zaradi ravnanja tožnice pa sta bila grdo izigrana s strani B. B., saj sta menila, da ima B. B. vsa ustrezna pooblastila, da lahko s sporno nepremičnino prosto razpolaga in v zvezi s slednjo sklene kupoprodajno pogodbo s tožencema. Toženca sta imela posest v pričakovanju. B. B. je dne 13. 6. 2018 tudi izrecno zapisal, da je bil sklenjen ustni dogovor, da lahko do trenutka formalnega odkupa nepremičnino nemoteno uporabljata, kar sta toženca tudi storila. Do slednje izjave pa se sodišče ni opredelilo. Zaradi takšnega dogovora sta toženca dobroverno izvrševala lastniško posest na nepremičnini ter vanjo znatno investirala. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni oz. razveljavi in vrne v novo odločanje.

3. V odgovoru na tožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog po ponovni otvoritvi obravnave, ker sta toženca želela predložiti telefonski pogovor z dne 15. 6. 2022. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na obravnavi 9. 9. 2022 zadevo zaključilo. Razlogom tožencev po ponovni otvoritvi glavne obravnave pa ni ugodilo, saj sta slednja zatrjevala, da razpolagata s telefonskim posnetkom pogovora z dne 15. 6. 2022, pri čemer nista navedla, zakaj tega dokaza nista mogla predložiti pravočasno v skladu z 286. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je po 15. 6. 2022 izvedlo še dva naroka 21. 6. 2022 in 9. 9. 2022, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je takšen dokazni predlog, ki je podan po tem, ko je sodišče prve stopnje že končalo obravnavanje zadeve, neutemeljen, toženec pa razloga, zakaj tega dokaza nista predložila pred koncem obravnave niti nista navajala (tretji odstavek 286. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da toženca s predmetnim dokazom dokazujeta, da je B. B. prodajal stanovanjsko hišo v imenu tožnice in jima zagotovil, da lahko sporno zemljišče, ki ga nista odkupila, uporabljata, vendar se je kasneje v dogovor vmešal mejaš E. E., zato do prodaje sporne nepremičnine ni prišlo. Dejstvo, da sta lahko toženca sporno nepremičnino uporabljala brezplačno do formalnega odkupa predmetne nepremičnine pa že izhaja iz izjave B. B. z dne 13. 6. 2018, do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo (16. točka obrazložitve). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog z ogledom nepremičnine, saj za predmetni postopek ni relevantno, da nepremičnini tvorita celot, med strankami namreč ni sporno, da prodajna pogodba, za sedaj sporno nepremičnino nikoli ni bila sklenjena.

8. Nesporno med pravdnima strankama je, da sta s prodajno pogodbo SV 1357/2015 z dne 7. 10. 2015 kupili parc. št. ID znak ...-2108/48-0 k.o. ... Prav tako iz predloženih sms sporočil izhaja, da je med prvim tožencem in zakonitim zastopnikom tožnice, v letu 2015 potekal dogovori glede odkupa sedaj sporne nepremičnine. Iz sms sporočil z leta 2018 pa izhaja, da se zakoniti zastopnik tožnika o prodaji nepremičnine tožencema več ni želel dogovarjati.

9. Iz izjave B. B. z dne 13. 6. 2018 izhaja, da je toženca napotil na lastnika sporne nepremičnine, da se z njim dogovori glede nakupa, sam pa je podal izjavo o možnosti brezplačne uporabe, dokler do dogovora ne bo prišlo. Prav tako ni sporno, da sta toženca prodajno pogodbo za njuno nepremičnino sklenila s C. C., ki je bil formalni lastnik nepremičnine, dogovarjanje glede nakupa pa je potekalo z B. B. - stricem zakonitega zastopnika tožnice A. A. 10. Za predmetni postopek je povsem nerelevanten spor med E. E. in tožencema, ki ima na sedaj sporni nepremičnini ustanovljeno služnost, kot tudi dejstvo, da bi naj E. E. v zameno za asfaltiranje pred njegovo parcelo, odstopil od nakupa sporne nepremičnine.

11. Tožnik proti tožencema uveljavlja vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Pri tem mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Pri dokazovanju lastninske pravice na stvari in dejstva, da je stvar v dejanski oblasti toženca, je irelevantno, na kakšen način je lastnik ostal brez posesti stvari, ali jo je sam prostovoljno izročil tožencu ali mu je bila ukradena ali jo je morda izgubil.1 Uveljavljanje zahtevka ne zastara (tretji odstavek 92. člena SPZ).

12. Toženca niti ne zatrjujeta, da sta na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Nesporno jo uporabljata, pri čemer je v tem postopku nerelevantno ali gre za uporabo brez soglasja tožnice oz. za dogovor o brezplačni uporabi, saj je tožnica najkasneje s pozivom na vračilo posesti, tožencema jasno izrazila svojo voljo, da zahteva vračilo nepremičnine. Pri tem sodišče druge stopnje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da B. B. ni bil pooblaščen za sklepanje kakršnih koli pogodb, v imenu tožnice, glede sporne nepremičnine, kar nenazadnje izhaja iz izjave z dne 13. 6. 2018, ko tožencema pojasnjuje, da se naj glede nakupa nepremičnine obrneta neposredno na lastnika.

13. Nerazumljiva je pritožba v delu ko trdi, da je B. B. s tem, ko je bil pooblaščen brezplačno oddati v najem sporno nepremičnino, upravičen s tožencema skleniti prodajno pogodbo, saj ne le da slednji takšnega pooblastila ni imel, med strankami je nesporno, da prodajne pogodbe za nepremičnino parc. št. 2108/35 v k.o. ..., toženca s tožnico oz. B. B. nista sklenila. prav tako toženca nista na nepremičnini pridobila lastninske pravice v "pričakovanju", zato je odveč razpravljanje o veljavnosti ustnega dogovora in o njegovi realizaciji.2 Kakršnikoli drugačni zahtevki do tožnice oz. B. B. pa niso predmet tega postopka.

14. Glede na ugotovljeno, ker pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločitvi sodišča prve stopnje, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).

1 A. Berden: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 474, GV Ljubljana 2004. 2 VSL sodba II Cp 2040/2014 z dne 5. 11. 2014